Coprnica Zofka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Coprnica Zofka
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1995). Coprnica Zofka. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Coprnica Zofka

Bilo je pozno, zaspano zimsko popoldne. V hišici z visokim dimnikom se je prebudila stara, siva coprnica Zofka. Vstala je, se pretegnila in na široko zazehala, da je pokazala dva ostra zoba in iz ust ji je ušel zelenkast oblaček, kar je pomenilo, da je slabe volje.

»Kakšen pust dan, je zagodrnjala, kakšna bo šele noč! Prav nič me ne veseli, da bi v taki noči letala okoli.«

Pljunila je na ognjišče in v hipu je vzplapolal zelenkast ogenj. Zofka je pristavila lonček in vsula vanj prgišče strupenih volčjih jagod, da bi si skuhala čaj. Kmalu je voda veselo zabrbotala. Zofka si je s krtačo za čevlje očistila zobe in sedla k zajtrku.

»Volčje jagode tudi niso več take, kot so bile včasih,« je razmišljala.

»Včasih se je strup kar kadil iz njih, zdaj pa so tako mile, da bi jih lahko jedel dojenček.«

Zlovoljno je srebala vročo pijačo in se nenadoma spomnila: »V toplejše kraje bo treba. Kar nocoj poletim tja, da si malo pregrejem stare kosti in si naberem močnih strupenih zelišč.«

Potem je čakala, da se znoči. Dolgčas si je preganjala s tem, da je čarala po stenah pisane oči, ki so strmele vanjo in ji mežikale, ona pa jim je mežikala nazaj. Ko se je naveličala te igre, se je spomnila, da bi bilo dobro očistiti in počesati metlo, da bo pripravljena za dolgo potovanje. Stopila je v vežo in z vajeno kretnjo segla po metli. Metle ni bilo tam!

»Metla, kje si? Takoj sem!« je razjarjeno zavpila coprnica.

Metla se je leno primajala čez dvorišče in se naslonila na vrata. Zofka jo je pograbila in jo srdito stresla.

»Kje si se potepala?« jo je vprašala in sipala zelene oblačke iz ust.

Metla se je pretegnila in zazehala. Potem je rekla s svojim slamnatim glasom: »Pri sneženem možu tamle za grmičjem.« »Ti bom že dala,« se je še bolj razhudila Zofka. » Potepati se znaš, seveda, in se prilizovati sneženemu možu, kadar pa je treba leteti, se plaziš po zraku kot gosenica. Alo, noter, in pripravi se. Nocoj greva v tople kraje obiskat Strašnika.

Metla se je namrdnila in se leno odmajala v kuhinjo. Zofka se je jezno ozrla proti grmičju in puhnila vanj zeleno sapo, da se je ubogi sneženi mož raztopil.

»Da boš vedel za drugič,« je še rekla zeleni lužici, ki je ostala od njega, in šla v kuhinjo. Najprej je metlo neusmiljeno zdrgnila z ježevo kožo. Metla je cvilila in se poskušala zvijati.

»Ne zvijaj se tako nemarno. Saj nisi sesalec za prah,« je strogo rekla Zofka in metlo zgladila s predpasnikom. Zdaj se je metla hihitala in kričala, da jo žgečka.

»Tiho! In mirno stoj!« je ukazala Zofka, počesala z zobmi metli košato glavo in ji privezala nov zelen trak. »Tako, znočilo se je, hvala vragu, zdaj lahko odrineva.«

Zofka je zajahala metlo in na njej skozi zaprto okno odfrčala ven, v snežno noč.

Metla je bila že stara in nadušljiva, ampak coprnica jo je neusmiljeno spodbadala s koničastimi petami, dokler ni sneženje pojenjalo in sta leteli pod zvezdami. Postajalo je vse topleje. Zofka je postajala volje. Hreščeče si je zapela:

"Sem že davno sklenila, da ti vrat bom zavila, pa zakaj, pa zato, ker te ljubim močno, v snu se k tebi prikradem in te s kremplji popadem, pa zakaj, pa zato, ker te ljubim močno. Sem že zdavnaj sklenila, da ti kri bom izpila, pa zakaj, pa zato, ker te ljubim močno, sem čarovnica mlada in nagajam ti rada, pa zakaj, pa zato, ker te ljubim močno!"

Metla je v ritmu poskakovala pod Zofkino koščeno zadnjico in prepe¬vala "ker te ljubim močno" ... in sta leteli ko strela.

Naenkrat je metla trznila Zofka se je nejevoljno ozrla in na široko odprla usta. Iz ust ji je ušel oranžen oblaček, to je pomenilo, da je začudena. Kajti na repu njene metle sta bili kar na lepem dve žlici in v njih dve živalci z bleščečimi očmi. In ena živalca je zakosovikala: »Saj se lahko malo peljeva z vami, gospa? Z vami gre hitreje, midva bi pa rada bila kmalu doma, v Kosoviriji.« »Ha, ta je pa dobra! Zdaj bi se že vsak kosovir okoriščal z mojo metlo,« je zavreščala Zofka. »Saj sta skoraj tako neznosna kakor ljudje!«

»Ali vi ne spadate k ljudem?« je plašno vprašala Glili. »Mislila sem, veste, zato, ker ...«

»Si slišala, metla?«  je ogorčeno zavpila Zofka. »Marca bom praznovala že svojo dvatisočletnico, odkar nagajam ljudem, zdaj pa doživim tako predrznost! Jaz naj bi spadala k ljudem – ne, hvala lepa.«

»Poslušaj ljuba coprnica,« je začel Glal ...

»Nisem nobena ljuba coprnica, tristo zelenih vragov!« Zofka je kar puhala od užaljenosti in iz ust so ji švigali zeleni, oranžni in celo vijoličasti oblački.

»Stvar je taka,« je nadaljeval Glal. »Če bi mislila, da si človeško bitje, se sploh ne bi upala oprijeti tvojega repa ...«

»Jaz nisem noben rep, ampak poštena coprniška metla,« je zdaj razjarjeno zavpila metla, pa ji je Zofka brž presekala besedo: »Tiho, ti. Veliko prepočasi letiš, da bi se lahko hvalila. In sploh, zdaj govorim jaz. No, kosovir, kaj si še hotel reči?«


»No, veš, coprnice letijo po zraku in kosovirji tudi, pa sva mislila, da bi se te malo oprijela. Najini žlici letita tako počasi, tvoja metla, pa vsaj desetkrat hitreje... in midva imava domotožje.«

Zofka je malo pomislila.

»In kaj mi dasta za to?«

»Lahko si natrgaš z najinih žlic paradižnikov, kolikor jih moreš pojesti, in še več.«

»Hm, paradižnikov? Daj, da enega pokusim.«

Zofka je stegnila krempljasto roko in si utrgala paradižnik. Nesla ga je v usta, pa ga takoj izpljunila in zavreščala: »Saj sploh niso strupeni! Fej in fuj!«

Kosovirja sta se spogledala. Pa je Glili šinila srečna misel v glavo. Vprašala je: »Ali bi rada imela nove nogavice?« To je bilo Zofki že bolj všeč. Popraskala se je za velikim uhljem in zagodrnjala:

»No, to že. Če bi bile progaste.« 

»Imava dve lepi progasti nogavici. Rumeno zeleno progasti. Prav rada ti ju dava, če se smeva do jutri peljati s teboj.«

Ko je Zofka zagledala dve polovici progaste nogavice, je bila zelo zadovoljna. Brž si ju je nataknila na koščeni nogi in pustila, da ji je veter visoko privzdigoval krilo, tako da sta se nogavici bolj videli. V prijateljskem pomenku je hitro minila noč. Zjutraj so se spustili v veliki rumeni puščavi in se okopali v vročem pesku, da so se osvežili.

Zofka je povedala, da se zdaj njihovi poti razhajata. Ona da gre proti severojugovzhodu, kjer živi Strašnik, njen prijatelj ... kosovirja si nista mogla kaj, da ne bi naročila pozdravov za Strašnika ... no, Kosovirija je pa že blizu, vidita tisti oblak? No, za tistim oblakom naravnost na levo, potem spet naravnost pa na desno - tam nekje mora biti.