Brata in zlato
| Brata in zlato. Lev Nikolajevič Tolstoj |
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
| |||||||||||||
Pred dolgimi časi sta živela blizu Jeruzalema dva brata, Atanazij je bilo ime starejšemu in Janez mlajšemu.
Prebivala sta v votlini nedaleč od mesta in živela od tega, kar so jima prinesli ljudje.
Vse dni pa sta brata delala.
Nista delala zase, ampak za uboge.
Kjerkoli so bili ljudje, ki niso mogli več delati, kjerkoli so bili bolniki, vdove ali sirote, tja sta se podala in delala, nato sta zopet odšla in nista vzela plačila.
Tako sta živela brata cel teden vsak zase in šele ob sobotah zvečer sta se našla na domu.
Ob nedeljah sta ostala doma, molila sta in govorila.
In angel Gospodov je stopiI iz nebes in ju je blagoslovil.
V pondeljek sta zopet odšla, vsak na svojo stran.
Tako sta živela mnogo let in slednji teden je prišel angel Gospodov k njima in ju je blagoslovil. —
Nekega pondeljka, ko sta zopet šla na svoje delo in sta se že podala Vsak na svojo stran, je postalo starejšemu bratu Atanasju težko pri srcu, da se je moral posloviti od svojega brata, ustavil se je in se ozrl za njim.
Janez je šel s povešeno glavo svojo pot dalje in se ni ozrl.
Toda naenkrat je Janez postal, del roko nad oči in začel gledati v neko smer kot da je nekaj važnega zapazil.
Nato je šel proti onemu kraju, ko je prišel na mesto pa je prestrašen skočil v stran in bežal čez drn in strn, kot bi letela divja zver za njim in se ni ozrl.
Atanazij se je čudil in šel k onemu mestu, da bi videl, česa se je Janez tako ustrašil.
Ko je prišel bližje, je videl, kako se nekaj sveti v solncu.
Stopil je še bližje ... V travi je ležal kup zlata, kot iztresen iz kake posode ...
In Atanazij se je čudil še bolj, nekaj zlatu, nekaj njegovemu bratu, ki je bil tako prestrašen odskočil in zbežal.
»Čemu se je ustrašil in čemu je zbežal?« je pomislil Atanazij. »Saj zlato ni pregrešno. Greh tiči samo v človeku. Z zlatom se lahko dela slabo, toda z zlatom se lahko stori tudi mnogo dobrega. Koliko vdov in sirot bi lahko preživel s tem zlatom, koliko nagih bi lahko oblekel, koliko bolnih ozdravil! Midva služiva ljudem, toda usluge, ki jih delava, so majhne, kot je majhna najina moč. S tem denarjem bi pa lahko več dobrega storila.«
Tako je mislil Atanazij in te misli Je hotel razodeti svojemu bratu, toda ta je bil že predaleč, kot mal hrošč, tako velik je že izginjal v daljavi.
In Atanazij je pobral zlato v obleko, kolikor ga je mogel nesti in ga je nesel v mesto.
Šel je v gostilno, shranil zlato pri gostilničarju in se vrnil po drugega.
Ko je prinesel vse zlato, je šel k prekupcem, kupil je zemljo v mestu, kamenje in les, najel delavce in začel zidati tri velike hiše.
In Atanazij je živel v mestu tri mesece in sezidal tri velike hiše: prva zatočišče za vdove in sirote, druga bolnišnica za bolne in nesrečnike tretja prenočišče za potnike in berače.
Atanazij je dobil tri častitljive starčke, enemu je poveril hišo za vdove in sirote, drugemu ono za bolnike, a tretjemu prenočišče za potnike in berače.
Atanaziju je ostalo še tri tisoč zlatnikov.
In dal je vsakemu izmed starčkov po tisoč zlatnikov, naj jih razdele med uboge.
Vse tri hiše so bile polne ljudstva in ljudje so začeli Atanazija za to, kar je storil, hvaliti.
In Atanazij se je radoval nad tem in ni ga veselilo več, da bi zapustil mesto.
Atanazij pa je ljubil svojega brata in ko je vzel slovo od prebivalcev treh hiš in ni obdržal niti enega zlatnika zase, se je vrnil v isti obleki, v kateri je prišel, v svojo votlino nazaj.
Atanazij se je bližal domu in razmišljal :
»Moj brat je slabo delal, ko se ustrašil zlata in zbežal. Ali nisem jaz storil boljše?«
Komaj je to pomislil, je zagledal angelja, ki ga je hodil blagoslavljat, stati na potu; angel ga je zrl nevoljno.
Atanazij je onemel in dejal samo:
»Zakaj me tako zreš, o gospod?«
Angel je odprl usta in odgovoril:
»Pojdi od tu! Nisi vreden, da bi živel s svojim bratom! Da je tvoj brat bežal od zlata, je več vredno kot vse ono, kar si ti z zlatom napravil.«
In Atanazij je začel pripovedovati, koliko ubogih in koliko potnikov je nasitil in za koliko sirot je poskrbel.
Angel pa mu je dejal:
»Vrag, ki ti je položil na pot zlato, da te je zapeljal v greh, ti je tudi te besede položil na jezik.«
In Atanazij je začel obujati vest in uvidel je, da je storil vse radi sebe in ne radi Boga: razjokal se je in obžaloval.
Tedaj je stopil angel s poti in že je stal Janez pred Atanazijem, ki ga je težko pričakoval.
In od tega časa se Atanazij ni dal več zapeljati od hudiča; uvidel je, da je mogoče le z delom služiti Bogu in ljudem in ne z denarjem.
In brata sta zopet živela tako kot poprej.