Božanska komedija/Pekel/Spev III
| ← [[Spev II]] | Božanska komedija/Pekel Spev III Dante Alighieri |
[[Spev IV]] → |
| |||||||||||
TA VRATA VODIJO NA ŽALO CESTO,
KI LJUDSTVA HODIJO PO NJEJ NESREČNA
V BREZKONČNO BOL, V TRPLJENJA VEČNO MESTO.
ZAHTEVALA PRAVICA NEIZREČNA,
UKAZ MOČI JIH STVORIL PRVOBITE,
MODROST NAJVIŠJA IN LJUBEZEN VEČNA.
PRED NJIMI LE STVARI SO VEKOVITE,
IN ONA STALA BODO BREZ NEHANJA.
O VI, KI VSTOPITE, VSAK UP PUSTITE!
Ustrašil sem se mračnega pisanja,
ki sem zagledal ga nad temi vrati:
“Kaj naj,” sem vprašal, “ta napis naznanja?”
Kot tak, ki ve odgovor pravi dati,
mi de: “Zdaj pusti vsakršno dvomljenje;
ne gre, tu malodušnosti se vdati.
Zdaj greva v kraj, kjer gledal boš trpljenje
nesrečnih, ki so Njega izgubili,
ki je razuma večno hrepenenje.”
Prijel me je za roko; pogled mili
njegov me je osrčil; v kraj skrivnosti
stopila sva med tiste, ki so bili.
Tu vzdihov, joka, krikov žalnih dosti
odmevalo v brezzvezdnatem je vzduhi,
tak da sem jokati jel od bridkosti.
Jezikov zmes in jeze vmes izbruhi,
kletvinj izrazi hripavi in jari,
pesti udarci in pa kriki gluhi,
in bil je šum, ki večno kolobari
v tem mraku vednem, kot vrtinec prašni,
kadar po cestah veter gospodari.
In vprl sem v pesnika pogled svoj plašni,
rekoč: “Kdo, učenik, tako lomasti?
Kdo so, ki se pode v bolesti strašni?”
In on mi de: “Na ta način vihrasti
trpe ničvredne duše, ki so gori
bile i brez časti i brez nečasti.
Zdaj vmes med mlačnih angelov so kori,
ki vdali ne in niso se uprli,
Nad strankami! zvenelo je v njih zbori.
Kot madež grd so angeli jih vrli
izgnali; ne odpro pekla jim ključi:
uporni bi na nje zlorado zrli.”
“Kaj,” pravim, “učenik, tako jih muči?
nad ktero tarnajo tako nezgodo?”
In on: “Odgovor kratki te pouči:
Ni upa jim, da kdaj umrli bodo;
mišljenje njih je zmeraj tak nizkotno,
da vsakemu zavidajo usodo.
Pozabljeno njih žitje je sramotno;
nebo, pekel celo jih ceni malo.
Dovolj o njih! Poglej jih, a trenotno!”
Pogledam: v zraku, glej! je plapolalo
bandero, šlo naprej in se vrtelo
kot blisk in ni za hip miru si dalo;
za njim hodilo je ljudi krdelo;
nikdar se nisem prej tega zavedal,
da toliko ima jih smrti žrelo.
Med njimi znancev nekaj sem zagledal;
spoznal plašljivo njega sem podobo,
ki se je višnji službi odpovedal.
Razvidel sem takoj z duha svetlobo,
da je to tolpa mevž in šlev boječih,
ki so pred Bogom stud in pred hudobo.
Ni dičil jih na svetu znak živečih;
zdaj so nagi in v divji beg jih drvi
komarjev lačnih roj in os bodečih.
Opikan bednim je obraz do krvi,
ki jo, pomešano z le-teh solzami,
pijo na tleh gomzeči gnusni črvi.
Ko se naprej ozrem v visoki jami,
uzrem breg reke in ljudi v števili
velikem tam; srce miru ne da mi,
povprašam: “Kdo so ti in kaj jih sili,
kateri zakon, da vse v čoln se gnete:
V tem mraku hrepenim po pojasnili.”
In on : “Reči ti bodo razodete,
ko stopiva na breg in bode pusti
ti segal Aheron do tvoje pete.”
Povesil sem oči; moj govor grusti –
sem bal se – in težko morda mu dene?
Do reke nisem nič več mrdnil z usti.
V tem hipu proti nam svoj čoln prižene
odonstran starec, belih las, ter zine
in zakriči: “He, duše izgubljene,
slovo vzemite od neba modrine;
na drugo stran vas hočem prepeljati,
kjer krop in led in večne so temine.
A tebi, ki živiš, to ne velja ti;
ti pa so mrtvi, z njimi mi ne hodi!”
Pa nisem dal od čolna se odgnati.
Zato mi de: “Drugod, po drugi vodi,
dospeš na breg, ne tod; in čolnič laži
te vozil bo nekoč po onem brodi.”
“Le Haron,” de Vergil, “se potolaži;
tam to hote, kjer i mogo to hkrati.
Delj svoje radovednosti ne kaži!”
Zdaj se umiril je obraz kosmati
in manj oči plamena so žarela
brodarju na bledo-močvirnem blati.
A vboge duše, trudne, brez odela,
so prebledele, v strahu vztrepetale –
tak jih beseda trda je zadela.
Boga so, starše svoje preklinjale,
človeštvo, rojstva kraj in čas in seme,
ki s starši vred so iz njega pognale.
Zbežale so, hudo plačoč, na sleme
obrežja divje-pustega, ki čaka
sovražnike Boga vse brez izjeme.
A Haron – ogelj tli v očeh besjaka! –
le migne, in že vse se pokorava;
če ne, udari z veslom počasnjaka.
Kot listje se jeseni obletava,
za listom list, in veja vzre pod sabo,
da je na tleh nje praznična oprava;
tak vsiplje se Adama seme slabo
z obrežja v čoln, na migljaj le brodnika,
kot ptiči se love na svojo vabo.
Čoln ž njimi v temni vodi se premika,
a preden so na drugo stran dospele,
že nova truma čaka spet voznika.
Besede učenik mi reče te-le:
“Vsak, kdor umrje v stanu božje jeze,
vsi se snido iz vsake tu dežele
in si žele, da čoln jih prek odveze;
tako pravica božja jih vzpodbada,
da hrepenenja strah dobi poteze.
Duš dobrih Haron v barko ne naklada;
če torej bes se krega, nate vpije,
lahko umeš pomen tega napada.”
V tem hipu strese temne prostorije
potres moči presilne in okrutne;
če spomnim se, me mrzel pot oblije.
Iz solznih tal obenem vihra butne,
vse križem rdeče bliskati se jame;
postale misli moje so brezčutne
in zgrudim se – globok me sen objame.