Biser (Simon Gregorčič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Znamenje Biser
Poezije 1
Simon Gregorčič
Dražba
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


U gore balkanske
koraka junak,
ko solnce se niža,
ko bliža se mrak.
Veselja solnce
je njemu vtonilo,
življenje njegovo
se je pomračilo.
Oh, lep tako,
tako še mlad,
pa vže nesrečen,
pa vže brez nad!
Tri hipe je sanjal
o raji ljubezni,
a zdaj je vzbudíl se
v bridkosti ljubezni.
mar vedel nisi,
o vbogi Nenád,
da sad prepovedan
ti sreče je sad?
Turčini le smejo
u tvoji deželi
sladkosti piti
in biti veseli;
a ti, kristijan,
a ti, Bolgar,
ne stezaj mi rok
po sreči nikdar!
Za Turka se trudi
in tôči znoj,
to tvoja dolžnost,
poklic je tvoj:
podložnik si ti,
tvoj suženj je rod,
a on je vladar,
on tvoj je gospod.
Ti bodi vesel,
če on se poniža,
da kočici tvoji
se vborni približa,
če tvojo si krasno
nevesto izbere,
če v harem odpelje
nedolžne ti hčere ...
Poljubi mu roko:
on tvoj je gospod,
ti rob si njegov,
tvoj suženj je rod.
To Allah veleva,
in "prerok" je to, -
ni prav, o junak,
ni prav-li tako?

V gore balkanske
koraka junak,
ko solnce se niža,
ko bliža se mrak.
Ob skalnati steni
sedaj se ustavi,
ozira se temno
po cvetni planjavi,
stoji kot ob gori
oblak temán,
ki točo bo vsul
na širno ravan;
stoji in preti
kot oster meč
o boku junaka
žareč in grozeč.
V očeh se mu ogenj
strašán užiga,
kot nočni požar,
ki z oken šviga.
In votlo kot grom
iz dalje grmi
srdito in bridko
junak govori:
"Star ribič ob morji
je biser imel,
še v kroni kraljevi
enak ni žarel.
Tako je bil lep,
tako svetál,
za bisere vse
ne bil bi ga dal, -
za bisere vse ne!
Nikomur! ... A meni
podaril bi v dar bil
zaklad dragoceni,
da čuvam lepó ga,
lepó in skrbnó,
vedoč, da ga ljubim
nad svoje oko.
In bil bi ga čuval,
brezmejno ljubil,
in rajši oko
kot biser zgubil!
Saj on le je bil
luč mojih oči,
ki bil bi jasnil
noči mi in dni! -
A v noči tihotni,
v neskrbni noči
pridrl je Turčin
k ribarjevi koči.
Ugrabil je moj
edini zaklad,
odnesel ga s sabo
na vtrnjeni grad.
Pač sto dragotin
ima na grajščini,
in vendar pobral mi
zaklad je edini!
Srcé zdaj umira
mi vsled bolečin,
on biser moj gleda, -
ha, kleti Turčin!
Da vedel bi jaz
kje ropar prebiva,
katero obzidje
moj biser zakriva!
Tam doli leži
sto belih gradov,
kateri-li grad
pač grad je njegov?
To, milo nebo,
dodeli mi vsaj,
da roparja sreče
jaz srečam kedaj -
tedaj pa poplača
ta dolg mi krvavo:
dal biser mi bode,
dal - kleto glavo!"

odlomek