Babica in njeni štirje vnučki
| Babica in njeni štirje vnučki Vera Albreht |
Babica in trije vnučki → |
| |||||||||||||
Živela je babica, ki je imela štiri vnučke, same fantičke. Babici, ki je že dolgo živela na svetu, so začele pešati moči, zato je neko jutro dejala vnučkom:
Fantiči-golobiči, odletite od tod!
Razkropite se na vse štiri strani!
Ničesar vam nimam dati na pot,
morda boste sami kje srečo našlí.
Potem je z velo roko pobožala svoje drobljance, ki so, skuštrani kakor gozdne zverinice, strmeli vanjo, kajti nobeden ni mogel zares verjeti, da jih dobra babica podi od hiše. Ko pa jim je še enkrat ponovila, kar jim je bila pravkar dejala, so se s solzami v očeh poslovili od nje, se vsi štirje prijeli za roko in krenili v svet.
Hodili so in hodili, uboščki mali, se prerivali skozi praprot in rakitje[1], se otepali vej, kajti prvi je bil komaj tolikšen kakor kakšna lisička, a najmlajši ni bil dosti večji od mišjega repka. Do mraka so tako tavali po hosti in še niso prišli na plan. Vse bolj temno je postajalo med drevjem in štirje želodčki so se začeli oglašati.
"Lačen," je rekel prvi. "Kruha," je rekel drugi. "Mleka," je rekel tretji. Četrti pa je samo še ihtel od lakote in strahu.
Toda babica je bila že daleč in jih ni slišala. Izmučena je sedela na otepu slame in strmela skozi razpadajočo streho v svetle zvezde, ki so se začele vse bolj na gosto prižigati.
Kdo bo mojim fantičem-golobičem jesti dal?
Kdo jim bo trdo zglavje rahljal?
Kdo jih črnih nesreč varoval?
tako je vzdihovala in mesec je osvetljeval njene solze, ki so ji kot drobni biseri polzele prek lic.
Ko je še in še tako spraševala in se ji je od bolečine trgalo srce, se je naenkrat na nebu utrnila zvezdica in padla naravnost skozi luknjo v strehi v babičino naročje.
"Av," je rekla babica, ker jo je zvezdica v naročju spekla. Saj je bilo njeno krilo že tako tanko in izprano. Z obema rokama je brž zgrabila za krilo in stresla zvezdico iz svojega naročja. Ko pa je zvezdica padla na tla, se je na mah spremenila v zlatolaso deklico Zvezdano, ki je v blišču in sijaju stala pred njo.
"Ne jokaj, babica," je rekla deklica. "Skrbela bom za tvoje štiri drobljance, da ne bodo ponoči zgrešili poti. Padla sem na zemljo, ker sem postala mrzla kot kamen. Če pa mi posodiš srce, se bom spet ogrela in se vrnila tja, od koder sem bila prišla."
"Na, vzemi ga!" je rekla babica. "Staro je že in krhko in bojim se, da ne bo dolgo zdržalo. Vnučki moji pa so še majhni in bodo dolgo rasli. Pa saj jih ne poznaš! Prvi je rdečelasček, tak kot lisička, drugi ima kot predivo bele lase, tretji lička kot jabolko rdeča, a četrti, najmlajši, ima očke črne kot miška."
In starka je iztegnila tresočo se dlan, na kateri je trepetalo drobno srce kot nočni metuljček na cvetki, preden zleti.
"Kadar ga boš potrebovala, ti ga bom vrnila," je rekla Zvezdana. A komaj bi z dlanjo udaril ob dlan, je že izginila, z babičinim srcem vred.
Babica je videla le še zlat pramenček, ki se je s tal dvignil proti nebu. Zdaj ni več jokala in vzdihovala za svojimi vnučki. Nič več je ni trla v prsih bolečina. Pa kako tudi, saj ni imela več srca. Pri priči je zaspala in se zbudila šele takrat, ko je sonce stalo že visoko na nebesnem svodu.
Njene štiri vnučke pa je v gozdu zajela noč. Lačni in utrujeni so se stisnili pod širokovejnati hrast kot piščeta pod kokljo.
U-u-u- je nekaj zatulilo in dvoje svetlih lučk se je prikazalo iz teme.
"Volk," je zaklical najstarejši in potegnil še ostale tri za sabo, ko je z njimi vred skočil v gosto rakitje. Njih srčeca so tako glasno udarjala, da so se vejice začele pozibavati.
"Hi, hi, hi, " se je z vrha smreke zasmejala sova.
"Kivi, kivi, kivi," se je oglasil čuk, ki je sedel na gabriču, tik nad glavicami malih uboščkov.
Medtem pa se je zvezdica Zvezdana vrtela in vrtela po nebu in z očmi daljnovidi iskala babičine vnučke. Vse stezice je obsijala, se kot prepelica plazila skozi klasje, polzela kakor poljska miška med koruzo. A jih ni in ni našla.
"Kje ste, fantiči-golobiči," je spraševala,
"saj vas vse štiri dobro poznam:
prvi rdečelašček je kot lisička,
drugi belolasec je kakor lan,
tretji kot jabolko ima rdeča lička,
četrti kot miška mežika v dan ... "
tako je klicala, ko je po nebu jadrala in prosila zvezde Gostosevce, da ji še oni pomorejo najti izgubljence.
Gostosevci, - ki jih res ni bilo malo - so se na mah razkadili, da bi z Zvezdano poiskali otročke. Razlivali so svojo luč na vsako ped zemlje. A njih svetloba je bila prešibka in ni prodrla starih krošenj, kaj šele gostega rakitja, pod katerim so se stiskali drobljanci.
Ko je zvezdica Zvezdana uvidela, da sama z Gostosevci ne bo nič opravila, je pohitela mimo meglic-ovčic na vzhodno stran, prav do gospodarice neba, ki je počivala za gostimi oblaki. Položila je svojo drobno ročico na srce in jo milo prosila:
"Luna, gospodarica neba,
ki z zlatom obsiješ pol sveta,
posij nad gozdove, polja in griče,
da najdem svoje štiri fantiče."
Dobra luna, ki tolaži bolne in spremlja popotne, ni dolgo pomišljala. Odgrnila je mehke zastore svoje kraljevske postelje in se smejoča in gola prikazala na nebu. Na mah se je vsa zemlja okopala v mesečini in njena luč se je prikradla tudi v temni gozd, v katerem so pod rakitjem trepetali babičini štirje vnučki.
Zdaj je Zvezdana kaj hitro spoznala rdečelaso glavico najstarejšega, pa belogrivega bratca, rdečeličnega debeluščka in črnogledega miška.
"Imam jih," je vzkliknila in zdrknila niže, da bi si jih pobliže ogledala. "Pravi so," je rekla in pri tem tako svetlo zablestela, da so vsi štirje hkrati uprli vanjo svoje očke in ji sledili.
Varno jih je vodila mimo prepadov in kotanj in jih še pred zoro speljala iz gozda. Ko je zasijalo jutro, belo kot gosja perot, so že vsi štirje stali na široki cesti. Ob potočku so se vodice napili, s sadeži glad potešili in kmalu črne muke pozabili. Prijeli so se za roke in bosi in skuštrani krenili v svet.
Vsako noč je zvezdica Zvezdana do jutra spremljala babičine vnučke, ki so rasli kot gobe po dežju. Hodili so v šir in v dolž križemsvet in ko so tako hodili, so neko jutro zaslišali glas z onstran hriba:
Tok, tok, tok, je udarjalo in ko so prišli do kraja, od koder so prihajali glasovi, so se uboščki naenkrat znašli pred črnim možakom, ki je z vso ihto vihtel kladivo nad nakovalom.
"Hej, ti rdečelasec! Pridi, da mi boš poganjal meh," je zakričal in s kosmato roko potegnil najstarejšega v svojo kovačnico.
Vnučki ─ zdaj so bili le še trije ─ so potrti nad izgubo bratca, nadaljevali pot.
Ko so prišli v bližino druge vasice, se je med žuborenjem potočka veselo oglašalo:
Klipa klop, klipa klop, klipa klop ...
In ko so dospeli do kraja, od koder je prihajal glas, se je na pragu prikazal mož, ki je bil od glave do pet posut z moko.
»Hej, beloglavček, pridi, da mi boš sipal žito!« je dejal in potegnil drugega vnučka s sabo v svoj mlin.
Zdaj sta ostala samo še najmlajša dva. Ko sta se prijela za roke in zakoračila po cesti, sta pričela milo jokati, kajti bala sta se, da bi utegnil nazadnje ostati le še en sam.
In ko sta v opoldanjem času prišla do tretje vasice, sta zaslišala, kako je iz visokega stolpa pozvanjalo:
Bim bam, Bim bam …
"Hej, ti rdečeličnik! Pomagaj mi vleči za vrv," je zavpil nasajen star možiček, ki se je z eno roko obešal za vrv, z drugo pa je zgrabil rdečelička, ki je pravkar hotel smukniti mimo. Potisnil mu je v ročico vrv, da sta skupaj vlekla in se je zvon pozibaval kot pijanec na cesti.
Zdaj je ostal samo še najmlajši, tisti, ki je kakor miška gledal v svet. Koder je hodil, so za njim ostale lužice od solz. Da bi videli, kako milo je jokal, ubožec mali!
Hodil je in jokal in tik pred nočjo dospel do četrte vasice. Starina in mladina je posedala pred pragi, da bi se v hladu odpočila.
"Glejte ga, nebodigatreba! Saj še za gosjega pastirja ni!" so govorili, ko so gledali za njim, se smejali in norčevali, da se je ubogemu vnučku trgalo srce.
"Nikjer ni prostora zame," je tožil, ko je samcat in zapuščen zavil med njive.
Medtem se je znočilo in ubogi vnuček ni vedel, kam bi se obrnil. Sedel je v razorano brazdo in si z dlanjo podprl lička, ki so bila še vsa mokra od solz.
To noč je zvezdica Zvezdana zgodaj pričela prižigati svoje rogljičke, da bi čimprej posvetila svojim drobljancem. Naravnala je oči daljnovide naravnost na kraj, kjer jih je bila prejšnjo noč zapustila. Iskala jih je, iskala, a jih ni našla. Vse stezice je prehodila, vse grmičje pretaknila, zrelo klasje razgrnila ─ toda joj! vnučkov ni bilo nikjer.
Ko je že obupala, da bi jih še kje našla, je Zvezdana, strta od žalosti, krenila nazaj na kraj, ki ji je bil na nebu določen. Spočetka je sama potihem ihtela, kmalu pa so se njeni vzdihi zlili z glasovi drugih zvezd v ubrane tožbe, ki so postajale zmerom bolj glasne, da so črički v travah utihnili in se je težko klasje pričelo pozibavati.
Vnuček, ki si je del ročice pod glavo, je zleknjen ležal v brazdi in se do temne noči ni mogel umiriti. Po glavi so mu hodili njegovi trije bratci in spomnil se je babice in svoje žalostne usode.
Ko pa je tako ležal in premišljeval, je zaslišal mile tožbe, ki so jih nočne sapice raznašale okrog. Privzdignil je iz brazde svojo glavico in se zastrmel v zvezdo, ki je najsvetleje blestela. Pri priči je zvezdica Zvezdana zagledala izgubljenega vnučka. S strašno brzino je zdrknila z neba in treščila naravnost na njivo, kjer je v raztrgani srajčici ležal drobljanček.
In ko je stala pred njim in stegovala roke, ko da bi ga hotela dvigniti v naročje, je spregovorila:
"Pridi, ubožček mali! Prenesla te bom čez hribe in doline k babici, da še tebe ne pogoltne zloba sveta!" In dvignila ga je iz brazde in krenila ž njim na pot.
Bila je že trda noč, ko sta se znašla pred kolibo, v kateri je živela babica.
Tok, tok, tok, je vnuček z drobno ročico potrkal na duri. A nihče se ni oglasil.
"Potrkaj močneje," je rekla Zvezdana, ki ga še zmerom ni spustila iz rok. In vnuček je znova potrkal na vrata.
Tok, tok, tok, je odmevalo.
A babica še ni odprla vrat.
"Potrkaj v tretje, " je rekla Zvezdana in spustila vnučkovo ročico, da bi s pestmi udaril obnje.
Bum, bum, bum, je zadonelo, ko je vnuček v tretje potrkal.
Zdaj ni mogla babica drugače, ko da je z jezo odpahnila dver.
"Poberi se od tod!" je zavpila kakor divja vihra in pobrala krepelce, da bi mu ga zalučala v glavo.
"Nikarte," je zaprosil. "Jaz sem, vaš vnuček, edini, ki vam je še ostal. Vrnil sem se, dokler toliko ne zrasem, da bom goden za gosjega pastirja." Solze, ki so ga oblile, so mu stisnile glas, da je od žalosti samo še hlipal.
Ko je zaslišala Zvezdana trde besede, ki so prihajale iz babičinih ust, se ji je pri priči spremenil obraz. Postala je bleda, zmerom bolj je bledela, dokler ni povsem ugasnila. Toda joj! Deklice ni bilo več. Na tla pa se je zvalil mrzel kamen s šesterimi rogljiči.
A čimbolj je zvezdica ugašala, tem topleje se je jelo oglašati srce v babičinih prsih.
"Golobček, pridi, da te pritisnem na srce," je rekla, ko je zvezdica na tleh komaj komaj še brlela. In začela je objemati in poljubljati malega vnučka, ki je še ves prepaden stal poleg nje. Saj ni mogel verjeti, da bi se ona, ki je bila pravkar še tako hudobna, na mah spremenila.«
Toda naj je še toliko premišljeval, babica ga je na rokah odnesla v hišo in mu dala jesti in piti, kolikor je mogel.
In ko mu je iz las pulila repince in izdirala bodice iz raztrgane srajčke, je od prevelikega veselja zadremal v njenem naročju.
Ko je drugo jutro babica zvedela, kaj se je bilo primerilo ostalim trem vnučkom, se je zravnala, kajti s prerojenim srcem je spet dobila nazaj svojo moč in rekla:
"Najti jih morava, pa če so na koncu sveta!"
Prav nič se ni ustrašila dolge poti. Prijela je za roko vnučka in se z njim podala na pot.
Sedem dni in sedem noči sta se prebijala skozi gozdove, da bi našla tisto vasico, v kateri je ostal najstarejši. In ko sta že obupala, da bi jo kdaj našla, sta nekaj zaslišala.
Tok, tok, tok, je odmevalo z onstran hriba.
"To je glas, ki ga poznam," je vzkliknil vnuček. "Prav gotovo udarja moj bratec s kladivom ob nakovalo."
"Pohitiva," je rekla babica in pospešila korak, da bi čim prej prišla na cilj.
Nista več dolgo hodila in že so se izza topolov prikazale prve strehe hiš. Odmevalo je tako glasno, da sta zlahka našla tisto črno kovačnico. Ko sta stopila prednjo, sta zagledala fantiča, ki je klečal pred konjem vrancem in mu pravkar pribijal zadnjo podkev na kopito.
"Mar naju ne poznaš?" je vzkliknila babica, ki je po rdečih laseh precej spoznala svojega vnučka. "Pridi, da te pritisnem na srce!"
Ko je rdečelašček to slišal, ni mogel verjeti svojim očem. Skočil je pokoncu, zagnal kladivo v kraj, odvezal konja in posadil babico in bratca konju na hrbet. Ko se mu je še sam zavihtel za vrat, so brez težav vsi trije kot strela odbrzeli po cesti, da so se iskre kresale za njimi.
Ni trajalo dolgo in že so prijahali v drugo vasico.
Klipa klop, klipa klop, je ropotalo.
"Tamkaj bo," je vzkliknil najmlajši in pokazal tja, kjer se je dvoje lesenih koles vrtelo pod slapom.
K sreči je pokazal prav. Iz mlina je v dve gube prilezel beloglavček, z ogromnim mehom moke na hrbtu.
"Le hitro," je zakričal rdečelašček ," prišli smo pote, da pojdeš z nami!" In beloglavček, zdaj še bolj bel kot kdajkoli, je pri priči spoznal vse tri. Tak, kakršen je bil, se je z mehom vred okobal zavihtel na vranca in ko je babico objel za pas, so se vsi štirje pognali po cesti, da so se za njimi valili oblaki prahu.
In kot bi trenil, so že prijahali v tretjo vasico. Vsa vas je bila kot izumrta. Ljudje so bili pri žetvi, kajti pšenica je pravkar dozorela. Rdečeličnik še ni bil odzvonil poldneva, da bi si ljudje malo v opoldanski sopari odpočili in zravnali hrbte.
Ko so tako korakoma jezdili skozi vas in kot strelice metali oči na vse strani, da bi čimprej zagledali rdečeličnika, so naleteli nanj ko je ravno vstopil v zvonik, zgrabil za vrv, da bi pozvonil. Vsi štirje hkrati so na mah skočili s konja, prijeli za vrv in mu pomagali vleči, da je pozvanjalo kot k hudi uri.
"Z nami pojdeš, bratec," je reke najstarejši. "Prej pa moramo zvabiti ljudi, da nas na polju ne prestrežejo." In vlekli so in vlekli, da se je zvon majal in tramovje pokalo. Še netopirji, ki so z glavami navzdol obešeni spali v zvoniku, so se prebudili in v trumah obletavali križ vrh zvonika.
Ko so ljudje na polju zaslišali plat zvona, so privzdignili glave in pričeli vpiti:
"Vas gori, vas gori! " Pometali so v razore srpe in kose in stekli prek polj naravnost proti domu, da bi gasili in rešili, kar se rešiti da.
Zdaj so vnučki z babico vred – bilo jih je pet – zajahali iskrega vranca, ki je kakor blisk odbrzel iz vasi.
Dan se je zaznaval, ko so dospeli do domače kolibice. Tu pa so se šele objeli in poljubili, saj se tako dolgo niso videli.
Ko pa je najmlajši vnuček hotel stopiti v vežo, se je, neroda, spotaknil ob kamen, ki je ležal pred pragom.
"Nekdo nam je zavalil skalo pred prag, da bi nam zaprl pot." je dejal najstarejši, ko je z nogo hotel brcniti obenj. Babica pa ga je prehitela:
"Nesrečnež, ne dotakni se je! To je zvezdica Zvezdana, ki se je v trd kamen spremenila, ker je ubožici ugasnilo srce. Vse noči vas je spremljala, ko ste blodili po hostah, da vas niso raztrgale divje zveri!"
Ko so vnučki to slišali, so postali zelo žalostni, in dejali so babici:
"Odnesimo jo v hišo, da je dež in sonce ne bosta izprala." Potem je vsak zagrabil za en rogljiček, da bi jo dvignili s tal. Ko pa so jo tako držali v rokah, se je mrzli kamen začel počasi ogrevati. Ogreval se je ogreval, in ko so ga prenesli v hišo, je mrtva skala oživela. In čudo, prečudo! Pred njimi je vstala bleda deklica Zvezdana, ker ji je vsak izmed vnučkov podaril majcen košček od svojega srca.
Ni se pa toliko ogrela, da bi se mogla dvigniti s tal. Slabotna je sedela na stolu, prelepa deklica Zvezdana, v žalost zatopljena, čeprav so ji vnučki postregli z najboljšim, kar so imeli pri hiši. Zdaj jim ni več primanjkovalo kruha, saj je bil meh, ki ga je Beloglavec prinesel s sabo, nabasan z moko.
A Zvezdani so uhajale oči le še med zvezdice, ki so jo vabile in klicale, brž ko so se začele na nebu prižigati.
Vnučki, ki so čez dan odhajali na polje, so zvečer začudeni strmeli vanjo, ki je z vsakim dnem bolj in bolj bledela. Niso vedeli, kako bi ji pomagali.
Vedela pa je babica. In ko sta nekoč tako sami sedeli skupaj v mraku, je babica na lepem spregovorila:
"Dosti dolgo sem živela. Moji vnučki so zrasli in se bodo brez mene pretolkli naprej. Ti pa si mlada in bi rada živela. Na, vzemi moje srce, dovolj se je nagledalo po svetu! Dam ti ga za zmerom!"
Ko je babica spregovorila te besede, je nagnila glavo in za vselej zaspala.
Zvezdana pa je zažarela, zažarela, da je v sobi postalo svetlo kot ob belem dnevu. Ko se je dvignila s tal, je skozi odprto okno splavala proti nebu, zmerom više in više, kjer so jo čakale in vabile drobne sestrice.
Še nobeno noč niso tako svetlo blestele kot tisto, ko so Zvezdano spet sprejele v svoj krog.
Ko so se v pozni noči vrnili vnučki z dela, jih tokrat ni čakala na mizi pripravljena večerja.
»Babica je zaspala in pozabila na nas,« je rekel najmlajši.
»Le kje je Zvezdana?« so spraševali drugi, ko so po vseh kotih stikali za njo. Niso še vedeli, da je nikdar več ne bodo videli.
A ko se babica do trde noči le ni prebudila, so jo vnučki začeli stresati za ramena, da bi jo spravili v posteljo. Toda, o groza! Starkin obraz je bil bled kot mrtvaški prt in z ugaslimi očmi jih je gledala, ko so ji dvignili glavo. Spoznali so, da so ostali sami. In ko so jo položili na posteljo in ji ob vzglavju prižgali svečo, so sedli zraven in dolgo jokali.
Skozi zamreženo okence, kjer so ob mrtvi babici sedeli v žalost zatopljeni vnučki, pa so prodrli štirje svetli žarki. Poslala jih je Zvezdana, da bi se naselili v srcih zapuščenih sirot.
Vsak si je izbral svojega, da ga bo spremljal v življenju. In ne bo jim hudo! Saj kdor nosi v svojem srcu luč, mu nobena stvar na svetu ni pretežka.
Opombe urednice
[uredi]- Pravljica Babica in njeni štirje vnučki je bila predvajana na Radiu Ljubljana (13. 2. 1958).
- Krajša različica pravljice: Vera Albreht, Babica in trije vnučki, ilustrirala in opremila Cita Potokar, založila Mladinska knjiga, Knjižnica Čebelica (št. 88), ureja Kristina Brenkova, Ljubljana, 1964. [Pravljica]
- ↑ Rakita (Salix aurita) je vrsta vrbe.