Anton Vodnik: Pomladni veter
Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
| Pomladni veter Anton Vodnik |
|
||||||||||
Veter mi dišave nosi
in venomer trosi
cvetje prebelo na prag.
Zdaj je lahneje zavel ...
Plaho prisluhnem -
zrak zabrni od čebel.
Vse nekoga pričakuje.
Mar tvoja stopnja hiti
v moj hram,
ki le mrak ga obiskuje,
ko sem najbolj sam?
Na bregove višnjevo sneži.
Nenadoma še huje
mi v temno vežo zadehti
prosojnih cvetlic kadilo.
Ko stopim skozi vrata,
me kot senco presvetli
jutranja svetloba zlata.