Aladinova čudežna svetilka
| Aladinova čudežna svetilka Svetlana Makarovič |
Mladinska knjiga,1974
| |||||||||||
V daljni Afriki je pod visoko palmo čepel čarovnik Hu in strmel v ogromno stekleno čarovniško kroglo. Od časa do časa je kroglo zakotalil sem in tja po pesku, pa spet počepnil k njej in gledal vanjo. Kaj je videl v čarovniški krogli?
Tole: V nekem bogatem mestu, daleč odtod, prav na Kitajskem, je v veliki podzemski votlini skrit zaklad, zraven zaklada pa visi na steni čudežna svetilka in na njej napis: ALADIN.
Čarovnik Hu je kar zaskovikal in poskočil od veselja. U, to bi bilo nekaj zanj, zaklad in svetilka!
— Samo kako naj ju dobim, je kričal in cepetal od nestrpnosti. Kdo je ta Aladin? Nataknil si je čarovniške naočnike, tako da ie bil videti še grši kot sicer, in se spet zazrl v kroglo. Zdaj je zagledal razkuštranega črnookega fantička, ki se je z drugimi paglavci podil po ulicah kitajskega mesta. Hu se je popraskal po glavi, se prav po čarovniško hudobno zahihital, zavrtel kroglo — in krogla se je spremenila v balon, ki ga je Hu zajahal in se dvignil pod oblake. Kot velik, mršav ptič je letel naravnost proti kitajskemu mestu, kjer je živel deček Aladin s svojo mamo. Aladin se je ravno sprehajal po prašni ulici in pihal v regratove lučke, ko je završal silen veter in pred dečkom je nenadoma stal čarovnik Hu in pačil svoj kosmati obraz v nekaj, kar naj bi bil smehljaj.
— Pozdravljen, Aladin, kako sem vesel, da te vidim, je hinavsko zaklical. Me ne poznaš več? Odkod naj bi te poznal? se je čudil Aladin. Jaz sem vendar tvoj stric iz tujine, je zaklical Hu. Že mogoče, je rekel Aladin in pihnil čarovniku regratovo lučko v nos. To je Huja grozno razjezilo, ampak tega ni hotel pokazati. - Pojdi z menoj, Aladin, nekaj ti bom pokazal, se je prilizoval. Aladin, ki ni imel kaj početi, je bil kar za to. In sta šla po poti, ki je vodila iz mesta. Prišla sta na travnik in Hu je zaklical: - tukaj sva, Aladin!
Pihnil je v travo in prikazal se je kamnit pokrov z bronastim ročajem. Hu je zgrabil za ročaj in potegnil, a so mu samo kosti zapokale — pokrov pa se ni premaknil niti za las. Seveda, je pomislil Hu, to je delo za Aladina, kaj bi se jaz mučil s tem! — Daj ti, ki si mlad in močan, je prosil Hu. Aladin je zmajal z glavo, saj ni vedel, da gre za zaklad, ki je bil po izročilu namenjen njemu. Vendar je prijel za ročaj in zdaj je kamniti pokrov kar sam skočil pokonci. Aladin je debelo zazijal, Hu pa še bolj, od same pohlepnosti, tako da bi si bil skoraj izpahnil čeljust.
— Pojdi noter, je zašepetal, vidiš, v tale črni rov moraš! Na koncu rova je votlina,na steni pa visi stara svetilka. Tisto mi prinesi, pa ti bom kupil vsega, kar ti poželi srce. Aladin se je sprva malo upiral, ampak Hu ga je toliko časa prosil, da se je vdal. Spustil se je v rov in kmalu je radovednost premagala strah. Rov se je širil in širil, postajalo je vse svetleje in Aladin se je nenadoma znašel v prostorni votlini, polni bleščečega se dragega kamenja. To je bilo Aladinu kaj všeč. četudi ni poznal vrednosti draguljev. Natlačil si jih je polne žepe in si jih naložil za srajco. Zdaj je na steni opazil staro svetilko in se spomnil, zakaj je pravzaprav prišel. Snel jo je in si jo obesil okoli vratu. Potem se je napotil proti izhodu, kjer ga je že ves živčen čakal čarovnik Hu.
Ker pa je bil Aladin tako obložen z dragulji in s svetilko, se je zagozdil v rovu in ni mogel ne naprej ne nazaj. Taka smola! - Ej, stric, zagozdil sem se, pomagaj mi! je zaklical. Hu pa mu je jezno odgovoril: Pomoli mi svetilko! — Ne morem se premakniti, je zajokal Aladin. Hu se je poskusil sam zriniti v votlino, da bi Aladinu vzel svetilko, pa ga je nevidna sila vedno znova vrgla nazaj. Hu, pohlepen, kakor je bil, je poskusil še nekajkrat, nevidna moč pa ga je metala vedno močneje in ko je bil čarovnik ves obtolčen in povaljan, je dvignil koščeno pest in s hripavim glasom zakical: — Maščeval se bom! Kar za zmeraj ostani pod zemljo! Zaloputnil je kamniti pokrov in ves nesrečen odfrčal nazaj v Afriko naklepat nove hudobije.
Aladin je nekaj časa jokal v temi, potem pa se mu je le nekako posrečilo, da si je osvobodil desno roko. - Poskusil bom vsaj prižgati svetilko, da bom kaj videl, si je rekel, ko jo je otipal in po naključju podrgnil po njej. Zdaj pa je zagrmelo, zašumelo, resknilo in tresknilo, prostor se je v hipu razširil in pred Aladinom je stalo v oblaku prahu ogromno strašilo. Zehalo je in se pretegovalo in končno spregovorilo: - Jaz sem duh iz svetilke, kaj hočeš? In si je otepalo prah iz obleke. Aladin je bil ves iz sebe od začudenja. Sploh ni vedel, kaj naj reče, samo strmel je v zaprašenega duha in nekajkrat kihnil zaradi prahu. No, povej, kaj bi rad? Zakaj me budiš iz tisočletnega spanja? je zagodrnjal duh in se že pripravljal, da spet izgine v svetilko. - Čakaj no, je zajecljal Aladin, ali - ali - si moj služabnik ali kako? - Seveda, saj je svetilka tvoja, je zagodrnjal duh in se pretegnil.
— Ali me lahko spraviš ven na travnik? je vprašal Aladin. - Oh, malenkost, je rekel duh. Pa je zagrmelo, zašumelo, resknilo in tresknilo in Aladin se je znašel na travniku. - Še kaj? je zazehal duh. - Hvala, dovolj bo, se je oddahnil Aladin. - Pa lahko noč, je rekel duh, če me boš potreboval pa spet podrgni po svetilki! In že ga ni bilo več. To je bil Aladin vesel! Tekel je k mami in ji vse povedal. Mama je bila vsa iz sebe, sklepala je roke in govorila: — No, kaj takega, kaj takega! No, Aladin, veš kaj! Tako ponavadi govorijo vse mame, kadar so vse iz sebe. Zdaj se je začelo drugačno življenje. Konec je bilo lakote in pomanjkanja! Duh iz svetilke je poskrbel za vse, za odlično hrano, za čokoladne bonbone, za nove obleke, celo za novo hišo!
Aladin je odrasel in nič mu ni bilo hudega, dokler ... ... dokler se mu ni zgodilo, kar se lahko zgodi vsakomur. Aladin je namreč nekega pomladnega dne zagledal cesarjevo hčerko Budur, ki se je sprehajala po cesarskem parku. In ta princeska je bila prav zares lepa, še lepša kot tisoč mladih muck skupaj, tako prelepa in prekrasna je bila, da se je Aladin v trenutku zaljubil vanjo. Tekel je domov in zaklical: - Mama, videl sem princesko Budur, ko se je sprehajala, hočem se poročiti z njo! Kaj naj storim? - Princese se poročajo samo s kralji in cesarji, mu je resno povedala mama, najbolje bo, če kar pozabiš nanjo. - Pozabim naj jo? To je nemogoče! Razumeš, mama, da je lepša kot tisoč mladih muck skupaj? Mora biti moja!
— Pa ne more biti, je rekla mama. - Pa mora, je zatrmoglavil Aladin. Iz omare je vzel kup najlepših draguljev, tistih, ki si jih je nabral v votlini, jih vsul v veliko skledo in rekel mami: - Tako, mama, zdaj pa prosim, da neseš to skledo cesarju in ga poprosiš, naj mi da princesko Budur za ženo.
- Nemogoče, se je ustrašila mama, tega že ne bom storila. — Prav, bom pa umrl, je rekel Aladin. Mama se je vdala. Vzela je skledo z dragulji in jo odnesla cesarju.
Cesar je zagledal dragulje in začel kar plesati in poskakovati od navdušenja. Šele ko je izgubil copato, se je spet zavedel svojega cesarskega dostojanstva in resno vprašal Aladinovo mater: — Kdo, praviš, mi poklanja to drago kamenje, dobra žena?
— Moj sin, Aladin, je plašno rekla. Prosi te za roko tvoje hčerke Budur. — Ta je pa lepa, je zaploskal cesar, saj ga sploh ne pozna! Ali veš, daje Budur lepša kot tisoč mladih muck? In tudi več vredna?
— Vem, vem, je rekla Aladinova mama, ampak moj sin se je tako zatreskal vanjo, da jo hoče dobiti za vsako ceno. Cesar je malo pomislil, kajti dragulji so bili res najlepši, kar jih je kdaj videl. — Veš, kako bomo naredili, se je končno odločil. Če mi tvoj sin čez noč sezida tamle na cesarskem polju najlepši grad na svetu, da bo v njem živela moja Budur, pa bo moj zet. Drugače pa ne. Hočem reči, če tega ne naredi, mu dam odsekati glavo, ga obesiti, zadaviti in ga zapreti v ječo. Adijo! In cesar se je obrnil in odšel v svoje sobane preštevat Aladinove dragulje. - Zdaj smo pa tam! je zatarnala Aladinova mama in prijokala domov. - Zakaj pa solze? se je začudil Aladin, mama pa mu je povedala, kaj zahteva cesar od njega. - Je rekel, da če ne sezidaš gradu, te bo dal obglaviti, obesiti, zadaviti ... in vreči v ječo! je zajokala mama, Aladin pa se je od srca zasmejal in podrgnil po svetilki. Zagrmelo je, zašumelo, resknilo in tresknilo — in že je bil tu duh iz svetilke. - No? je vprašal duh in se praskal po glavi. - Predvsem se lepše obnašaj, se je razjezil Aladin, saj nisi na cesarskem dvoru! Duhu je bilo malo nerodno. - Pa brez zamere, je zagodrnjal, torej, kaj želiš? Aladin je malo zaskrbljeno vprašal:
- Znaš sezidati grad? — Malenkost, se je izprsil duh, v petih minutah ti ga sezidam! - Prav, se je oddahnil Aladin, sezidaj mi ga torej do jutri zjutraj tamle na cesarskem polju najlepši grad na svetu. - Zakaj pa to? je vprašal duh. - Za mojo nevesto Budur. Sicer te pa to nič ne briga, je rekel Aladin, sezidaj mi grad in drži jezik za zobmi! - Že prav, je zagodrnjal duh in zlezel v svetilko, da bi pred mrakom še malo zadremal. Ko se je znočilo, je Aladin nekoliko v skrbeh legel spat in sanjal hude sanje. Sanjalo se mu je, da se hoče princesa poročiti z drugim in je v spanju škrtal z zobmi in se nemirno premetaval. Komaj se je zdanilo, se je prebudil in tekel na cesarsko polje. Kaj je videl! Kar sapo mu je vzelo. Sredi polja je stal prekrasen grad. Pa ni bil zidan iz kamna, o, ne, ampak iz čistega zlata. Vrata in okenski okviri so bili iz velikih, bleščečih se biserov! V zlate stene so bili vdelani okraski iz najdražjih, najlepših, najbolj pisanih draguljev! In ko je vzšlo sonce, se je grad zableščal v najlepših barvah, da je jemalo vid. Pa to še ni bilo vse. V gradu je mrgolelo bogato oblečenih služabnikov, ki so komaj čakali, da bi jim kdo kaj ukazal, bili so godci, plesalci, pevci -in vsi so se na moč prijazno smehljali Aladinu. Aladin je gledal in strmel in ni vedel, kaj bi od veselja. Tedaj pa je po rdeči preprogi, ki je bila pogrnjena od cesarskega dvora do novega gradu, prišla sama princeska. Smehljala se je v sonce in nenadoma kihnila, in ko je kihnila, je bila še ljubkejša kot milijon mladih muck skupaj. Aladin se je v hipu tako zaljubil vanjo, da se mu je kar v glavi zvrtelo, govoriti pa sploh ni mogel in se ji je samo nemo priklonil. Princeska Budur se je zagledala v Aladina — in se še sama zaljubila. In tako sta kar strmela drug v drugega in se smehljala. Pa je že bil tukaj stari cesar. Kar v jutranji halji in copatah je pritekel in cepetal od navdušenja. — Tak ti si Aladin, je vpil, imeniten fant, imeniten fant! Kar vzemi jo, kar! Kar poročita se, meni je prav, seveda, kar vzemita se! Aladin je prijel prelepo Budur za roko in jo odpeljal v zlati grad — pa sta se poročila. To je bilo veselja, godbe, plesa, izbranih jedi in pijač! Svatba je trajala sedemkrat sedem dni, vsi so bili veseli kot še nikoli. Aladinova mama je v zlati obleki sedela na najmehkejših blazinah in zobala sladke mandeljne in se jih sploh ni mogla nazobati, cesar je bil od popitih sladkih pijač že čisto prismojen — Aladin in njegova Budur pa sta se sladko gledala, se držala za roke in se smehljala, skratka, vsi so se imeli preimenitno. Po svatbi sta se mlada dva naselila v zlatem gradu, Aladinova mama pa se je preselila v cesarjevo palačo, kjer sta potem s starim cesarjem vse dni presedela pri šahovski mizici in se prepirala, kdo od njiju bolje igra šah. Nad Aladinovo posteljo je visela stara svetilka in v njej je dremuckal duh. Življenje je potekalo mirno in veselo. Medtem pa je v daljni Afriki pod palmo čepel hudi čarovnik Hu in strmel v svojo čarovniško kroglo. Videl je, kako dobro se godi Aladinu in je bil ves besen. — Hočem dobiti svetilko, je zatulil, na vsak način jo hočem dobiti! Brž je spremenil čarovniško kroglo v balon, se dvignil z njim v zrak in odfrčal naravnost na Kitajsko. Nedaleč stran od Aladinovega gradu si je kupil nekaj popolnoma novih svetilk in oprezal, kdaj bo Aladin odšel z doma. Res je Aladin nekega dne odšel na lov. Čarovnik Hu je to izvohal, vzel je svetilke in začel hoditi pod zlatim gradom sem in tja. Mahal je s svetilkami in vpil ko sraka: — Nove svetilke zamenjam za stare! Nove svetilke za stare! Princesa Budur je ravno stala pri oknu in si spletala lase. — Ali prav slišim? se je začudila. Kdo bi le hotel imeti staro svetilko namesto nove? To vendar ni mogoče! Čarovnik pa je še in še vpil: — Nove svetilke zamenjam za stare, izredna priložnost! Dajte mi staro svetilko, jaz pa vam dam novo! Budur se je zdelo to prav zabavno. In nenadoma se je domislila stare svetilke, ki je visela nad Aladinovo posteljo. Ojoj, nesrečna princesa ni niti slutila, kako dragocena svetilka je to, snela jo je in jo odnesla čarovniku. Hu je pograbil svetilko, izročil Budur vse nove svetilke in zbežal. Za prvim drevesom se je začel škodoželjno smejati in se je tako nemarno režal, da se je povsod okoli njega posušila trava. In zdaj, zdaj je grdi spak podrgnil svetilko in že je stal pred njim duh. — Zdaj pa spet ti! je sitnaril duh, nikoli ni miru. No, kaj hočeš? Hu je zatulil od besa: - Govori z mano, kot se spodobi, in stori, kar ti ukazujem! - Saj mi sploh nisi ničesar ukazal, se je izgovarjal duh in se poskušal izmuzniti nazaj v svetilko. - Nazaj! je zarohnel Hu. Ukazujem ti, da zlati grad, prelepo Budur in mene takoj preneseš v mojo rodno Afriko! - Že prav, že prav, je godrnjal duh. Kam si že rekel, veš, malo naglušen sem. - V Aaafrikooo! je zakričal čarovnik — zagrmelo je in zašumelo, resknilo in tresknilo - in cesarsko polje je bilo prazno! Ne duha ne sluha ni bilo več o zlatem gradu in princesi. V tistem hipu je prijezdil Aladin z lova. Zaslišal je Hujev klic »v Afriko«, videl pa je le še oblak, ki se je dvignil pod nebo in odjadral proti daljnim goram. Še hip — in oblak je izginil. Aladin se je kar sesedel in malo da ni zajokal, čeprav je bil že velik. Iz stare cesarske palače je pritekel cesar. - Kaj pa je to? Zakaj pa to? Kje, kako, kdaj, zakaj, joj, gorje, to bo moja smrt, je javkal in si od obupa hotel puliti lase na glavi, pa je pozabil, da je plešast. - Že vem, kdo je to storil, je zavpil Aladin. Tisti nemarni starec, ki me je takrat hotel zapreti živega pod zemljo! - Kaj govoriš? Ničesar ne razumem, se je razjezil cesar, hočem nazaj svojo hčerko in zlati grad! Drugače te dam obglaviti in obesiti in zadaviti in te zapreti v ječo! Zdajci pa se je Aladin spomnil klica »v Afriko«. Seveda, stari hudobnež se je izdal, grad s princeso je gotovo v Afriki! Aladinu se je zbudil žarek upanja. — Potolažite se, veličanstvo tast, je mirno rekel, dobili boste nazaj princeso Budur in grad. Zavihtel se je na najhitrejšega konja, niti adijo ni več utegnil zaklicati — pa je že dirjal proti daljni Afriki.
Uh, to je bila dolga in naporna in nevarna in strašna pot, ampak Aladin je bil pogumen in vztrajen, veste, in nazadnje je le prišel v Afriko. Predirjal je širno Afriko sem in tja, po dolgem in počez, enkrat, dvakrat, desetkrat — ko se mu je nenadoma zazdelo, da sonce vzhaja. - To je pa čudno, da bi sonce vzhajalo zdajle, na večer, se je začudil Aladin, potem pa se mu je posvetilo: svetloba ni prihajala od sonca, ampak od zlatega gradu! Pognal je konja v dir jn se ustavil pred bisernimi vrati svojeqa zlatega gradu. In glej, skozi okno je gledala njegova Budur, vsa objokana, in prepevala žalostno žalostno pesem.
— Budur, jaz sem! je potihem poklical Aladin in Budur so se v hipu zableščale oči, planila je po stopnicah in se znašla v Aladinovem objemu. - Ali je stari doma? je zašepetal Aladin. - Ne, šel je na sejo čarovnikov, je povedala Budur. Aladin je malo pomislil in ji naročil: - Poslušaj, Budur. Ko se bo vrnil, mu skrivaj namešaj uspavalni prašek v vino, boš? - Bom, seveda bom, če ti praviš, je rekla Budur. Aladin se je skril za zaveso v jedilnici in čakal. Še malo, in stari čarovnik Hu se je vrnil v grad. Stopil je v jedilnico in zavreščal: — Kje pa je večerja?
— Takoj, takoj, je hitela Budur in mu postregla z večerjo, potem pa mu je z najprijaznejšim obrazom ponudila kozarec vina, v katerem je bil raztopljen uspavalni prašek. Hu je na dušek zvrnil kozarec in komajda še utegnil zamomljati: — Kakšen čuden okus ima tole vi ... in to so bile njegove zadnje besede, kajti naslednji trenutek je že spal. Takrat je izza zavese skočil Aladin, zamahnil z mečem, reklo je — sk! in čarovnik Hu ni imel več glave in je bil odslej za zmerom popolnoma mrtev. - Kje je svetilka? je vprašal Aladin in Budur mu jo je prinesla. Aladin je podrgnil svetilko, zagrmelo je in zašumelo, resknilo in tresknilo in prikazal se je duh. - No, pa smo spet skupaj, je rekel duh, kaj bo dobrega? - Dobrega pa, dobrega, se je zasmejal Aladin, prenesi brž grad in naju dva nazaj na Kitajsko, če smem prositi! Duh se je leno pretegnil. - Enkrat sem, drugič nazaj, enkrat Afrika, drugič Kitajska ... je godrnjal, saj sem že čisto neprespan. - Kaj hočeš, služba je služba, je pripomnil Aladin in že so leteli domov, na Kitajsko. Hop, in zlati grad je stal spet lepo na svojem mestu, na sredi cesarskega polja. Pritekel je cesar, pritekla je Aladinova mama, pritekel je ves cesarski dvor, pritekli so meščani vsega mesta.
To je bila veselica! To se je jedlo, pilo, vriskalo in rajalo! Stari cesar se je spet napil od veselja in je ocmokal ves dvor, tako da so se mu vsi smejali. Sredi največjega veselja pa je Aladin nenadoma zagledal duha iz svetilke, ki je stal pri oknu in se veselo nalival z vinom. — Hopla, kaj pa ti tukaj, saj te nisem klical! se je začudil Aladin. Duh pa ga je že malce okajeno pogledal in se namuznil: — V prostem času menda lahko počnem, kar hočem, ne? je rekel. In potem so se vsi zasmejali in prikimali. Stari cesar pa se je tako neznansko smejal, da mu je od smeha odletel gumb in je malo manjkalo, pa bi bil izgubil hlače, kar se pa pri cesarjih dogodi samo enkrat vsakih sto let.