Ad abolendam diversam haeresium pravitatem, quae in plerisque mundi partibus modernis coepit temporibus pullulare, vigore debet ecclesiasticus excitari, cui nimirum imperialis fortitudinis suffragante potentia, et haereticorum protervitas in ipsis falsitatis suae conatibus elidatur, et catholicae simplicitas veritatis in ecclesia sanctas resplendens, eam ubique demonstret ab omni exsecratione falsorum dogmatum expiatam. Ideoque nos carissimi filii nostri Friderici, illustris Romanorum imperatoris semper Augusti praesentia pariter et vigore suffulti, de communi fratrum nostrorum consilio, nec non aliorum patriarcharum, archiepiscoporum multorumque principum, qui de diversis partibus imperii convenerunt, contra ipsos haereticos, quibus diversa capitula diversarum indidit professio falsitatum, praesentis decreti generali sanctione consurgimus, et omnem haeresim, quocumque nomine censeatur, per huius constitutionis seriem auctoritate apostolica condemnamus.
Imprimis ergo Catharos et Patarinos et eos, qui se Humiliatos vel Pauperes de Ludguno falso nomine mentiuntur, Passaginos, Iosephinos, Arnaldistas perpetuo decernimus anathemati subiacere. Et quoniam nonnulli, sub specie pietatis virtutum eius, iuxta quod ait Apostolus, denegantes, auctoritatem sibi vendicant praedicandi: quum idem Apostolus dicat: "quomodo praedicabunt, nisi mittantur?" omnes, qui vel prohibiti, vel non missi, praeter auctoritatem, ab apostolica sede vel ab episcopo loci susceptam, publice vel privatim praedicare praesumpserint, et universos, qui de sacramento corporis et sanguinis Domini nostri Iesu Christi, vel de baptismate, seu de peccatorum confessione, matrimonio vel reliquis ecclesiasticis sacramentis aliter sentire aut docere non metuunt, quam sacrosanta Romana ecclesia praedicat et observat, et generaliter, quoscumque eadem Romana ecclesia vel singuli episcopi per dioceses suas cum consilio clericorum, vel clerici ipsi sede vacante cum consilio, si oportuerit, vicinorum episcoporum haereticos iudicaverint, pari vinculo perpetui anathematis innodamus. Receptores et defensores eorum, cunctosque pariter, qui praedictis haereticis ad fovendam in eis haeresis pravitatem patrocinium praestiterint aliquod vel favorem, sive consolati, sive credentes, sive perfecti, seu quibuscunque superstitiosis nominibus nuncupentur, simili decernimus decernimus sententiae subiacere.
Quia vero peccatis exigentibus quandoque contigit, ut severitatis ecclesiasticae disciplinae ab his, qui virtutem eius non intelligunt, contemnatur, praesenti, nihilominus ordinatione sancimus, ut, quicunque manifeste fuerint in haeresi deprehensi, si clericus est vel cuiuslibet religionis obumbratione fucatus, totius ecclesiastici ordinis praerogativa nudetur, et sic omni pariter officio et beneficio spoliatus ecclesiastico, saecularis reliquatur arbitrio potestatis, animadversione debita puniendus, nisi continuo post deprehensionem erroris ad fidei catholicae unitatem sponte recurrere, et errorem suum ad arbitrium episcopi regionis publice consenserit abiurare, et safistationem congruam exhibere. Laicus autem, quem aliqua praedictarum pestium notoria vel privata culpa resperserit, nisi, prout dicutum est, abiurata haeresi et satisfactione exhibita confestim ad fidem confugerit orthodoxam, saecularis iudicis arbitrio reliquantur, debitam recepturus pro qualitate facinoris ultionem.
Qui vero inventi sola ecclesiae suspicione notabiles, nisi ad arbitrium episcopi iuxta considerationem suspicionis qualitatemque personae propriam innocentiam congrua purgatione monstraverint, simili sententiae subiacebunt. Illos quosque, qui post abiurationem erroris, vel, postquam se, ut diximus, proprii antistitis examinatione purgaverint, deprehensi fuerint in abiuratam haeresim recidisse, saeculari iudicio sine ulla penitus audentia decernimus relinquendos, bonis damnatorum clericum ecclesiis, quibus deserviebant, secundum sanctiones legitimas applicandis.
Sane praedictam excommunicationis sententiam, cui omnes haereticos praecipimus subiacere, ab omnibus patriarchis, archiepiscopis et episcopis in praecipuis festivitatibus, et quoties solennitates habuerint vel quamlibet occasionem, ad gloriam Dei et reprehensionem haereticae pravitatis decernimus innovari, auctoritate apostolica statuentes, ut, si quis de ordine episcoporum in his negligens fuerit vel desidiosus inventus, per triennale spatium ab episcopali habeatur dignitate et administratione suspensus.
Ad haec de episcopali consilio consilio et suggestione culminis imperialis et principum eius adiecimus, ut quilibet archiepiscopus vel episcopus per se, vel archidiaconum, suum [sic], aut per alias honestas idoneasque personas, bis vel semel in anno propriam parochiam, in qua fama fuerit haereticos habitare, circumeat, et ibitres vel plures boni testimonii viros, vel etiam, si expedire videbitur, totam viciniam iurare compellat, quod, si quis ibidem haereticos scierit vel aliquos occulta conventicula celebrantes, seu a communi conversatione fidelium vita et moribus dissidentes, eosepiscopo vel archidiacono studeat indicare. Episcopus autem vel archidiaconus ad praesentiam suam convocet accusatos, qui, nisi se ad eorum arbitrium iuxta patriae consuetudinem ab obiecto reatu purgaverint, vel, si post purgationem exhibitam in pristinam relapsi fuerint perfidiam, episcoporum iudicio puniantur. Si qui vero ex eis, iurationem superstitione damnabili respuentes, iurare forte noluerint, ex hoc ipso haeretici iudicentur, et poenis, quae praenominatae sunt, percellantur.
Statuimus insuper, ut comites, barones, rectores et consules civitatum et aliorum locorum, iuxta commonitionem archiepiscoporum et episcoporum, praestito corpolariter iuramento promittant, quod in omnibus praedictis fideliter et efficaciter, ab eis exinde fuerint requisiti, ecclesiam contra haereticos et eorum complices adiuvabunt et studebunt bona fide iuxta officium et posse suum ecclesiastica simul et imperiali statuta circa ea, quae diximus, exsecutioni mandare. Si vero id observare noluerint, honore, quem obtinent, spolientur et ad alios nullatenus assumantur, eis nihilominus excommunicatione ligandis, et terris ipsorum interdicto ecclesiae supponendis. Civitas autem, quae his decretalibus institutis duxerit resistendum, vel contra commonitionem episcopi punire neglexerit resistentes, aliarum careat commercio vicitatum et episcopali se noverit dignitate privandam.
Omnes etiam fautores haereticorum tanquam perpetua infamia condemnatos, ab advocatione et testimonio et aliis publicis officiis decernimus repellandos. Si qui vero fuerint, qui a lege diocesanae iurisdiciones exempti, soli subiaceant sedis apostolicae potestati, nihilominus in his, quae superius sunt contra haereticos instituta, archiepiscoporum vel episcoporum subeant iudicium, et eis in hac parte, tanquam a sede apostolica delegatis, non obstantibus libertatis suae privilegiis, obsequantur.
|
Za izkoreninjenje različnih verskih popačenosti, ki so se v zadnjem času pojavile v več deželah na svetu, menimo, da je treba prebuditi moč, ki je zaupana Cerkvi. Ob neprestanem sodelovanju cesarske oblasti, je treba uničiti nesramnost in zakrknjenost krivovercev v njihovem napačnem mnenju. Resnica katoliške preprostosti naj zasije v sveti Cerkvi in naj se pokaže čista in prosta od ostudnosti njihovih napačnih naukov. Podprti z navzočnostjo in močjo našega ljubega sina Friderika, presvetlega rimskega cesarja, čigar cesarstvo postaja vedno večje, po skupnem priporočilu in nasvetu naših bratov (kardinalov) in drugih patriarhov, nadškofov in mnogo knezov, ki so se zbrali skupaj z iz različnih delov sveta, smo se torej zoperstavili tem krivovercem (heretikom), ki so si privzeli različna imena in izpovedujejo različne napačne nauke, z ureditvijo tega navzočega splošnega odloka, in s svojo apostolsko oblastjo, s čigar vsebino se tukaj navzoči strinjajo, obsojamo vse vrste herezij, kakorkoli se že imenujejo.
Posebej določamo, da zapadejo večnemu izobčenju vsi katari, patareni, in tisti, ki se imenujejo z napačnim imenom ponižni ali lyonski reveži, jožefinci in arnoldovci. Nekateri od njih si namreč pod plaščem bogoljubnosti, toda zametujoč oblast apostolskega sedeža, prisvajajo sami pravico pridiganja; kako smejo pridigati, če niso poslani? Pod isto obsodbo z večnim izobčenjem spadajo tudi vsi tisti, ki jim je bilo pridiganje prepovedano ali niso bili poslani, pa kljub prepovedi javnega ali zasebnega pridiganja, ne da bi prejeli pooblastilo od kake oblasti ali apostolskega sedeža, ali od škofov njihove cenjene škofije; podobno vse tisti, ki se ne bojijo trditi ali učiti toliko (različnih) mnenj, ki se tičejo zakramenta telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, krsta, odpuščanja grehov, (krščanskega) zakona ali kateregakoli cerkvenega zakramenta; pri tem se razlikujejo od tistega, kar Rimska Cerkev pridiga in izvaja; na splošno (izobčujemo) vse tiste, katere ista Rimska Cerkev ali posamezni škofje v svojih škofijah, po nasvetu svoje duhovščine ali sam kler, v času izpraznjenega sedeža, po potrebi z nasvetom sosednjih škofov, smatra za heretike. Prav tako razglašamo, da zapadejo istemu izobčenju vsi gostitelji in branitelji omenjenih krivovercev, kakor tudi tisti, ki so jim pokazali kakršnokoli naklonjenost ali jim dajali potuho, ter jih s tem utrjevali v njihovi hereziji, pa najsi se oni imenujejo pogumni, verni ali popolni, ali pa se krasijo s katerimkoli praznovernim imenom.
Včasih se sicer dogaja, da tisti, ki ne razumejo njene odličnosti, obsojajo strogost cerkvene ureditve, ki je potrebna za omejevanje greha. Ne glede na to s tem navzočim odlokom ukazujemo: kdorkoli je zakrknjeno prepričan o teh zablodah, če je klerik ali nekdo, ki si prizadeva skriti se pod katerikoli verski red, bo takoj prikrajšan za vse pravice cerkvenih redov, in bo tako izgubil vse službe in nadarbine, ter bo izročen svetni oblasti, da ga kaznuje v skladu s krivdo; razen, če se takoj po odstavitvi prostovoljno vrne k resnici katoliške vre in opravi primerno zadoščenje. Glede laika pa, za katerega bi ugotovili krivdo, ali javno ali zasebno, glede kateregakoli prej omenjenih hudodelstev, - razen če se odpove svoji hereziji in opravi zadoščenje ter se vrne k pravi veri – določamo, da ga izročijo svetnemu sodišču, da bi prejel zasluženo kazen, pač glede na vrsto svojega prestopka.
Vsi tisti, katere Cerkev sumi, da so se vdali hereziji, razen če so na škofov ukaz podali popoln dokaz o svoji nedolžnosti, glede na stopnjo suma zoper nje in vrsto njihove osebe, bodo odgovorni za isto obsodbo. Za tiste pa, ki so se sicer odpovedali od svojih zmot, ali se očistili od njih po izpraševanju, ki ga je opravil njihov škof, pa se bo odkrilo, da so zopet zapadli v zavrnjeno herezijo, določamo, da jih je treba brez nadaljnjega zasliševanja izročiti svetni oblasti, njihove dobrine pa zaseči v korist Cerkve.
Nadalje določamo, da to izobčenje, ki se nanaša na vse heretike, obnovijo in ponavljajo vsi patriarhi, nadškofje in škofje na vseh glavnih zborovanjih in na vseh javnih slovesnostih, ali ob drugih priložnostih, na Božjo slavo; tako bodo napravili konec krivoverski sprijenosti. S svojo apostolsko oblastjo določamo, da bomo tistega škofa, za katerega se bo ugotovilo, da je bil v tem počasen, odstavili za tri leta od škofovskega dostojanstva in upravljanja.
Po nasvetu in priporočilu škofov ter spodbudi cesarja in cesarskih upravnikov dodajamo, da naj vsak nadškof in škof, ali on osebno, ali po svojem arhidiakonu, ali po drugi pošteni in primerni osebi, enkrat ali dvakrat letno obišče župnijo, za katero je zvedel, da v njej prebivajo heretiki; zategadelj naj zapriseže dva ali tri zanesljive ljudi, ali, če je potrebno, celo sosesko. Če vedo za kake tamkajšnje krivoverce, ali kakršnakoli zasebna srečevanja, ali se ne strinjajo s skupnim občevanjem človeštva v življenju ali navadah, jih bodo prijavili škofu ali arhidiakonu. Škof ali arhidiakon bo torej poklical pred sebe obtožene stranke, - razen, če bo moral biti do njih obziren glede na običaje dežele -, da jim bo pojasnil, kakšno kazen si lahko s tem nakopljejo. Če pa bodo po njegovem pojasnilu zopet padli v prejšnjo nevero, jih bo kaznoval po škofovi preudarnosti. Če pa bi kdo od njih zaradi škodljivega praznoverja zavrnil prisego, bo že samo to zadostovalo, da se ga smatra za prepričanega krivoverca, ki si zasluži prej omenjeno kazen.
Nadalje določamo, da zaprisežejo vsi grofje, baroni, upravniki in župani mest in drugih krajev, v skladu z navodilom pristojnih nadškofov in škofov, da bodo v vseh teh posameznostih, če jih bodo zanje vprašali, odločno in učinkovito pomagali Cerkvi zoper krivoverce in njihove sokrivce; zvesto naj si prizadevajo, v skladu s svojo službo in oblastjo, za izvrševanje cerkvenih in cesarskih določb glede zadeve, o kateri smo govorili.
Če bo katerikoli od njih zavrnil izpolnjevanje tega naročila, bo izgubil svoje časti in položaje in ne bo mogel sprejemati drugih; vrh tega bo zapadel izobčenju; njegovo premoženje pa bo odvzeto na uporabo Cerkvi. Če bi pa kako mesto odklonilo pokorščino tem ustavnim določilom, ali pa bi -nasprotno škofijskim opominom, zanemarjalo kaznovanje upornikov – določamo, da naj bo izključeno iz vsakršne trgovine z drugimi mesti in oropano škofovskega dostojanstva.
Prav tako določamo, da bo vsem podpornikom heretikov, kot ljudem, ki so zaznamovani z večno sramoto, prepovedano nastopanje kot pooblaščenec, priča, ali opravljanje katerekoli javne službe. To velja tudi za tiste, ki so izvzeti iz zakona škofijske sodnosti, saj pripadajo neposredno pod sodnost apostolskega sedeža. Pri vsem tem pa hočemo, kar se tiče teh odlokov zoper heretike, da naj jih sodijo nadškofje in škofje, in da naj jih v tem primeru oni ubogajo, kakor tudi odposlance apostolskega sedeža, ne glede na nedotakljivost njihovih posebnih pravic.
|
