Škratje in babje zgodbe

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
O steklenem in kamnitem gradu Škratje in babje zgodbe
Marko Kravos
Spisano: Pretipkala iz Škrip Škrap nagaja rad 2004, Nataša Uršič.
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Čudno. Bilo bi res čudno, če bi na Krasu bil en sam škrat...

Tako si je mislil Škrip Škrap. Toliko jam je tu, toliko podzemnih palač. Lepo bi bilo, če bi v njih živel še kdo njegovega rodu. Nagajati in se junačiti sploh ni zabavno, če te nihče ne občuduje.

Začel je spuščati v zrak milne mehurčke. V pisane balončke je položil svoje ime in naslov: Jaz sem Škrip Škrap, škrat iz Škocjanske jame. Javi se, če si mi brat!

Veter je mehurčke raznašal zdaj v to zdaj v drugo smer. Zjutraj, opoldne in zvečer. Od nikoder glasu.

Je pa pod noč Jaga Baba ujela škratovo sporočilo in se zasmejala: "Končno en škratin! Ujamem ga, ga skuham in napravim iz njega mazilo za bradavice!" Jaga Baba še vedno misli, da bo našla divjega moža, ki jo bo poročil. Samo bradavic in kocin po obrazu bi se morala rešiti...

Nastavila je Škripcu past: okrogel in progast kamen je položila pod leskov grm in za grmom začela klicati: "Brin-čiči, brin-čiči, škratje jajce se hladi!"

Škrip Škrap se je razveselil: Moj bratec škratec je torej še v jajcu!"

Vzame odejo iz žabjega puha, da bi z njo pogrnil jajce. Ko pride do jajca pa - hopla! - skoči izza grma Jaga Baba in ga zgrabi za brado. Odvleče ga v gozd, v svoj gobji stolp in zakuri pod kotlom.

Pomagaj, škratec, sam sebi, če ne bo po tebi!

Škrip Škrap je poskušal to in ono.

Nataknil si je sivo kapo, in postal neviden. Jaga Baba, ki ga je še vedno držala za brado, ga je povaljala v borovnicah. Postal je črn kot zamorec.

Seveda si je znova nekaj izmislil. Naprdnil se je. "Zdaj me ne boš mogla več porabiti za mazilo za obraz!" ji je pokazal figo. Res je zasmrdelo do neba.

Jaga Baba je počofotala z njim po luži in ga potem natrla s timijanom, žajbljem in brinjem. "No nom, škratin pobalin, nikar ne nagajaj. Nič ne pomaga. Če te ne skuham v mažo, ne dobim moža. Zdaj že lepše dišiš in voda bo začela vsak čas kipeti."

Potem je Škrap poizkusil s praškom za srbenje, a je imela Baba pretrdo kožo.

Nato je začel pihati na vso moč v ogenj, da bi ga pogasil. Jsgin ogenj pa je še bolj zaplamtel: polwna so bila iz črnega gabra.

Škrip Škrap si sam ne bo mogel pomaagati: Jaga Baba je Jaga in je Baba!

Ko je stiska najhujša, poišči pomoč najbližje!

Škrip Škrap se ozira naokrog. Ne vidi drugega kot mravljinca ob svoji nogi. "V sili še brvinc prav pride," si misli. Na glas pa mu pošepeta: "Si ti, Bine Brrvinc?! Pomagaj. Saj si korenjak in pol,"

"Mi, ki smo majhne postave, smo si prijatelji! Bom že jaz poskrbel za Jago Babo," je rekel Brrvinc Bine, ki je res tak junak, da so knjige pisali o njem. Zlezel je po Jagi Babi gor in gor, dokler ji ni zlezel v uho. Potegnil je ven svojo trobento in na vso moč zatrobental.

Tako kot je skočila Jaga Baba, ne skoči nobena žaba! Kotel s kropom se je prevrnil, ogenj se je pogasil in coprnice že ni bilo nikjer več. Z njo je menda odfrčal tudi mravljinček Bine Brrvinc. Pa saj je že dolgo nameraval na počitnice na Groenlandijo, kjer se po sladoledu hodi.

Škrat Škrip Škrap si je oddahnil in se veselo podal domov.

Pa kmalu se je domislil, da je ostal pod leskovim grmom tisti čudno progast in jajčast kamen, h kateremu ga je zvabila divja Baba. Šel je tja in ga vzel v roke. Zdel se mu je lep in živ.

Ko je prišel domov, ga je namazal s polžjo slino in si ga vtaknil pod pazduho. Sedem dni in sedem noči, ga je tako grel. Potem je kamen-jajce počilo. In iz jajca je pogledalo bitje z brado, kapico, privihanim nosom in poševnimi očmi.

"Si fantek ali si lutko?" je Škrip potipal okroglo bitje zlato rumene barve.

"Jaz sem Čičibum. Če bova prijatelja, mi lahko rečeš kar Čiči."

"Prijatelja. Si prišel s Kitajske?"

"Jaz? Zakaj pa?"

"Ker si rumen kot pečen krompir."

Čičibum se ni nić užalil: "Nisem ne Kitajček ne krompirček. Škrat sem. Zlat pa sem zato, ker sem zelo zelo zelo pameten. Pamet je namreč zlato. Ti si slavni Škrip Škrap seveda?"

"Res je. Tako daleč že sega glas o mojih delih?"

"Rekel sem ti samo, da sem zelo pameten, ne pa da sem s Kitajske. In ker sem tako pameten, se tudi vsega zelo zelo bojim. Pred tisoč leti sem videl nad sabo samo oblak. Čisto črno je gledal in začel je grmeti in streljati z bliski. - Ne boš ti mene! - sem si mislil in se skril v ta kamen."

"Tisoč let v kamnu skrit?"

"Bolje skrit kot od strele zadet!"

"No ja, bolje bi bilo imeti manj pameti in več poguma."

"Ti si ti in jaz sem jaz!" se je narepenčil Čičibum. "In tudi kot kamen sem marsikaj doživel."

"Doživel!? Kot kamen? Pojdi se solit!" je bil Škrip Škrap užaljen.

"Kako si zabit! Kot kamen sem celo letel: priletel sem v glavo Sultana Telebana! Veliko novih besed v vseh jezikih sveta sem takrat zvedel. Izrekel mi jih je sam Sultan. Tudi zvezdoslovje sem študiral, ker so zvezde lep čas krožile okrog Sultanove buške na glavi."

"Te je že kak fantalin vrgel Sultanu Telebanu v glavo. To ni nobeno junaštvo," se je Škrapu zdelo malo preveč Čičijevega postavljanja z učenostjo.

"Kaj pa to, da sem nekoč, na Škratskem povzročil propad škratskega kralja?" je začel novo zgodbo Čičibum.

"Te je spet kdo vrgel...?" je ugibal Škrip Škrap.

"Ležal sem na poti do prestola. Kralj se je spotaknil in zgubil krono. Krono je pograbil pes, mene je pograbil kralj in me vrgel za psom. Nisem ga zadel. Ker je kraljestvo brez krone kot klobasa brez mesa, se je kralj brez krone tako strašno zjokal, da bi se še kamnu smilil. Jaz pa nisem bil kamen, ampak škratje jajce. Nisem poznal usmiljenja."

"No, ja. Junaštvo na ležeč način," ae je posmehnil škrat Škrip Škrap. "Ampak tretje zgodbe , tudi če si živel tisoč let, gotovo nimaš več na zalogi...! Jaz bi ti jih lahko pripovedoval sto - in še dvanajst povrh!"

"Ti bom pa še tri povedal," se je namuznil škratec ČičI.

"Nekoč, ko je v potoku voda žuborela ob meni, sem učil ribe petja... Namučil sem se, naučil jih pa ne! Veliko dobre volje so kazale, a ribe sploh nimajo posluha. Kot da jim je šla voda v ušesa. Še danes pa na stežaj odpirajo usta."

Škrip Škrap je debelo gledal: zgodba, kot bi jo pes na repu prinesel.

"Hočete slišati drugo?" je bil ves razgret Čiči. Bil je tisoč let pod lupino, in sedaj bi seveda govoril kot dež.

Škrip še škripniti ni utegnil, ko je Čiči-škrat že znova zaćel: "Ta zgodba je zelo razburljiva. Upam, dragi Škart, da imaš dobre živce..."

Našemu Škrapu je rekel Škart! Taka nemarnost. Pa zgodba je že tekla...

"Nekoč sem šel s Kolumbom na pot, odkrivat Ameriko. Kolumbovo jajce so mi rekli. Ko sva prišla nazaj, me je hotel pred španskim kraljem postaviti pokonci tako, da bi mi potlačil lupino. Nisem in nisem popustil. Zato kralj ni verjel Kolumbu in odkritje Amerike je pripadalo drugemu. Ha, si videl, kakšno potegavščino sem si privoščil!?1

Ampak s španskega dvora sem šel še bolj visoko. Tatinska sraka me je odnesla v svoje gnezdo. Tam me je grela in grela, da bi se izvalil iz jajca. Pa si je prej ona ritko obrabila. Tako je prejela za svojo krajo pravično kazen."

Škrip Škrap je začel dvigovati roke ob taki poplavi Čičlijevih puhlic. A ta je, z rokami na boku že začel novo:

"Najboljša od mojih kamnito-jajčnih zgodb pa je tale. Pride nekoč mimo mene Jaga Baba, misli, da sem kamen, čeprav sem bil škratje jajce. Nastavi me pod leskov grm in začne vabiti škrate: Brin-čiči, brin-čiči, škratje jajce se hladi! Sem mislil, da ga ni tako neumnega škrata, ki bi ne spoznal Babjega glasu in njenih pasti..."

"Jej, jej, seveda je tak bedak med škrati in tak škrat med bedaki," je Škrap zardel od sramu, zakričal in začel mahati z rokami. Očitno ga je njegovškratji brat, ta, ki se je izpod njegove pazduhe in jajca izlegel, imel krepko za norca. In to čenčanje bo še drugim nesel na ušesa! Zdaj bi se od jeze še sam za tisoč let skril v kak luknjast kamen.

Pa škrat Škrip Škrap ni tak. Vtakne si zamaške v ušesa, prek ušes modro čepico in gre svojo pot. Bo že Jaga Baba prišla nazaj! Mazila za bradavice si ne more narediti brez škratje župce. Čičibum še boš nastopil v kaki zgodbi. Kot mazilo!