Kaj se beli na zeleni gori?
Ali sneg, ali labudovi?
Da so sneg bili, bilibi skopneli,
Labudovi bili odleteli;
Niso snegi, niso labudovi:
Ampak šotor Age-Asan-age,
On boluje na strupenih ranah.
Njemu streže mati in sestrica,
Ali ženka mu od stida neče.
Ko mu je po ranah bolje bilo,
Pa poroča zvesti svoji ženki:
"Nepočakaj mene v belem dvoru
V belem dvoru, ne med rodom mojim."
Ko je ženska razumela govor,
Pa je tužna to premišljevala.
Vstane jeka konja okolj dvora,
Da iz okenj zazvonijo šipe,
In pobegne Asan-aginica,
Za njo hčerki mile dve tečete:
Verni nam se, mila majka naša!
Ni to otec Aga-Asan-aga;
Ampak ujec Pintorović Veže."
Se poverne Asan-Aginica,
Ter se obeša bratu okolj vrata:
"O moj bratec! velike sramote!
Me odganja od petero detet!"
Veže molči, nič ji ne zaverne,
Ampak seže v svilene žepe svoje,
In poda ji pisma oprostenja,
Da se vda mu, komur ji je drago,
Da se verne k mili majki svoji.
Kadar ona je prebrala pismo,
Dva je sina poljubila čelo,
In hčerki dve rudeči lice,
Pa od sinka malega v zibelki
Se nikakor ločiti ni mogla.
Ali bratec vzel jo je za roko,
Komaj jo od sinka je odtergal,
Ter jo vergel k sebi na konjiča,
Ž njo odjahal k belemu je dvoru.
Je na dumu malo časa bila,
Malo časa, še minul ni teden,
Dobre ženke iščejo povsodi,
Pa najbolj jo Imoski Kadia.
Ona milo svoga brata prosi:
"Oj za Boga, bratec moj premili!
Ne me dati, ne nikomur bratec!
Da ne poči tužno serce moje,
Kadar vidim sirotice svoje,"
Ali Veže prošenj ne porajta,
Ampak da jo Imoskemu Kadji:
"Lepo tebe deklica pozdravlja,
Ino v listu tebe lepo prosi,
Kadar zbereš v svate vso gospodo,
Da prineseš zagrinjalo zanjo,
Kadar ide memo dvora Age,
Da ne vidi sirotice svoje."
Kadar Kadji bele pismo pride,
Vso gospodo je poklical v svate,
Svate zbral je, šel je po devojko.
Srečno svati prišli do devojke,
Ino zdravi ž njo so se vernili.
Ko smo bili poleg dvora Age,
De sta hčerki z okna jo vgledale,
In naprot ji sinka dva tečeta,
Tako svoji majki govorista:
"Verni nam se, mila majka naša!
Da mi tebi južinati damo."
Ko to čula Asan-aginica,
Starašinu svatov govorila:
V Bogu brati mi, starašina svatov!
Poleg dvora konje mi ustavi,
Da darujem sirotice svoje.
So ustavili konje poleg dvora,
Lepo svoja deteta daruje:
Vsakemu sinku pozlačene čizme,
Vsaki hčerki pisano obleko,
Inu sinku malemu v zibelki,
Njemu pošlje sviljeno haljino.
To vse vidi Aga-Asan-aga,
Ter pokliče oba svoja sinka:
"Pojta k meni sem, sirotka moja,
Kadar neče vsmiliti se vaju,
Vaša majka, serca kamenita."
Ko to čuje Asan-aginica,
Z belim licem treši ob zemljico,
Pri ti priči dušo je pustila
Od žalosti gledajoč sirotke.
