Zadnji vlak
| Zadnji vlak Josip Vandot |
| |||||||||||||
Rodila se je pravljica visoko na proseških pečinah. Samevala je med nizkim grmičjem in je dihala, dihala. Njen dih je bila sladkost in mehkoba, ki je legla človeku globoko v hrepenečo dušo. A nihče ni čutil te sladkosti in mehkobe; zbal se je človek tistih pečin in je legel raje globoko doli ob morju pod dišečo oljko. Pravljica pa je samevala; le tu pa tam jo je začutil v svojem srcu starec, ki je sedel na pečino. Sključil se mu je hrbet in lice se mu je nagubalo še bolj. Oči pa so obvisele na modrem morju, ki se je svetlikalo tam doli v pomladnih solnčnih žarkih. Te oči pa so bile polne gorja, in v srcu je kljuvalo nekaj pekočega in bolestnega. A morje se je svetlikalo tam doli in pošumevalo. Pihljal je vetrec z neprezirne gladine in z vetrecem je prihajal sem z vinogradov in iz oljčnega gaja opojen vonj — vonj po sladkem, hrepenenja polnem življenju solnčnega juga ... A starec je strmel nemo na širno morje. Samo brezbarvne ustnice so se mu premikale, in v očeh, ugasnelih in trpkih, je ležala silna bol. Čutil ni pravljice, ki je dihala krog in okrog in ga hotela omamiti. Glavo je povesil na prsi in je onemel gori na škrbastih proseških pečinah.
A pravljica se je preselila tisti večer v širni oljčni gaj tik nad morjem. Samo zvezde so svetile in nekaj nemirnih luči doli s Starčevega vrta. Tedaj pa je leglo tiho koprnenje na ves solnčni obronek nad modrim morjem. Od sladkih goric kontoveljskih, preko spečih olj in borovcev barkovljanskih, do mirnih hrastov trsteniških — preko dehtečih, sanjajočih vinogradov se je razlilo mehko koprnenje. Sredi oljk so se zbudili slavci in so začutili, da se je preselila k njim mehka pravljica v zlato pomlad. Oglasila se je pesem — glasneje so zašumeli valovi modre Adrije. Solnce, veliko in svečano, se je nagnilo in se je bližalo morju. Zlati kolobarji so vztrepetali na brezkončni plani in ves zapad se je zakril v krvav, nemiren ogenj, ki je odseval tudi v dnu morja. Opojen vonj je legel na ves obronek, in pravljica je dihala, dihala ... Visoko tam gori na Kontovelju je zapel zvon, v molitev je zapel, ki leži globoko v duši človeku, zavzetemu nad dobroto Stvarnika.
A takrat je zagrmelo votlo onkraj morja. Streslo se je nekaj nevidnega v ozračju — zlati kolobarji na morju so se zasukali in so obstali potem nenadoma. Razblinili so se in so obledeli. Krvavi ogenj je ugasnil nenadoma in solnce se je skrilo v oblake, ki so se dvignili hipoma nad italijansko brezkončno ravnino. A grmenje ni utihnilo, ampak je postajalo vedno razločnejše. Nekaj groznega, strašnega se je skrivalo v tistih oblakih, visečih nizko nad zemljo onkraj mirnega morja. Hej, črni, zavratni demon je vstal tam in je razklenil svoje umazane roke, da bi ugrabil zlato devo, ki je sanjala tam na solnčnih goricah. Zlata deva — naša domovina, lepa in brezmadežna. Pravljica je sanjala v svojem zaupajočem srcu. Pa se je je zaželel črni demon v svoji umazani, od grehov zakrknjeni duši. Zlata deva — naša domovina. A stražil jo je vitez. Sveti srd in gnev mu je razpalil srce, ko je zagledal ostudni pohlep in črne oči demona, ki je gorel v nesramnem poželenju po sanjajoči devi. Dvignil je silni meč in se je vrgel na pošast, ki se je valila iz meglene ravnine. Zlata deva — naša domovina ...
Grom topov je bučal onkraj morja. Votlo je prihajalo grmenje do našega brega. Črni oblaki so viseli nad lagunami, da se je človeku zdelo, da razsaja tam samo navadna nevihta. Morje je »ostalo čudovito mirno — bilo ni niti sapice, da bi vznemirila brezkončno, modro gladino. Na naši strani je še sijalo solnce in strehe in okna našega mesta so žarela, kakor da bi bila razsvetljena nalašč za veliko slavnost. Svetlikalo se je vse mesto in je pozdravljalo svoje ljudi, ki so ga zapuščali drug za drugim Stroj je sopihal in se je premikal trudoma — ej, toliko teže pač še ni vozil nikoli. Poizkušal je in poizkušal in je hropel; a ni zmagal. Ustavil se je — krog ovinka je še zapeljal in je obstal.
Kakor na dlani smo imeli pred sabo naše mesto. Svetilo se je v večerni zarji. Visoke hiše ob modrem morju, v ozadju pomladno zelenje, polno čistosti in hrepenenja. Oči so se zazrle in pogledi so se kar vsesali v ta prizor. In čutili smo, sedaj šele smo čutili, da resnično jemljemo slovo od krajev, ki so nam prirastli tako globoko k srcu. Sto in sto robcev se je prikazalo ob oknih železniških voz in je mahalo, mahalo. Oči so pričele skleti, in ustnice so vztrepetale.
»Zlata deva — naša domovina .. Z barkovljanskih oljčnih gajev so je širil vonj, prijeten, omamljiv vonj južne pomladi. V temnih sencah so sedeli slavci in so droboleli, droboleli ... Tam za nami se je svetlikalo mesto, kjer smo zapustili vse — svojo srečo, svoje nade, svoje goreče nade. Kot borne begunce nas vleče vlak v noč. In ko sine jutro bomo že daleč gori na severu. Mraz in grenkoba nas bodeta pozdrav i la — nas in naša prazna srca. Saj smo zapustili vse tam doli na našem jugu — svoje goreče nade, svojo srečo in življenje. Vse tuje, vse nepoznano na severu. Samo nebo je modro tam na severu, in nad nebom isti naš Bog kakor na jugu.
»Zlata deva — naša domovina ...« Oči so skelele in ustnice so drhtele. Nikomur ni bil mari zamolkli grom topov onkraj lagun. Vse oči so zrle na mesto na naše sveto mesto. Sto src je molilo tisti trenutek za naše sveto mesto, ki je žarelo za nami v večerni zarji; Sto src je klicalo obupno k njemu. A mesto se je smehljalo kakor mati svoj im otročičem ko se zbojé črne teme v izbi. In mati prižge luč. Plašne oči se zasmejejo, in otroška srca so spet mirna in polna poguma.
Stroj se je menda odpočil. Kajti pričel je pihati in se upirati. Potegnil je z vso silo, in vlak se je pomikal počasi ob morju, ob vinogradih in oljčnih gajih. Sto grl je vzkrikniio in sto robcev jo mahalo mestu, ki se je pričelo skrivati tam za ovinkom. Obupen krik strtih src, ki so pustila vse tam doli — svojo srečo in tisoč gorečih nad. Prišel j c grozni trenutek, ko je presiti vagabund udaril svojega gostitelja. Hotel ga je vreči iz njegove hiše in se sam vgnezditi tam. Lepo se bo iztegnil tam. S potom svojega obraza je napravil gostitelj svojo domačijo udobno in bogato. Treba je vagabundu samo iztegniti roke — in imel bo vsega zadosti, vsega, kar so si pridobile s trudom pridne roke poštenega gostitelja. Zlata deva — naša domovina... In družina se je morala razkropiti Uboga in nesrečna beži zdaj v tuji, mrzli svet — brez nadeje, brez ljubezni. Saj je pustila vse tam doli na jugu.
Mimo vlaka so bežale oljke in lavorike. Vse gori do sivih proseških pečin se smeje pomlad. Sladka, južna pomlad. Sladka, južna pomlad. Bela hišica sredi zelenih vrtov in glasnih vinogradov. Sami slavci prepevajo tod okrog in slovenske srčne pesmi. Nad tem svetom diha pravljica, lepa pravljica, ki jo more roditi samo čarobna južna noč. Čutiš jo, če se vležeš pod tiho oljko in strmiš tja doli na večno morje, ki pošumeva pod tabo silne pesmi o naših junakih.
In vse to moramo zapustiti danes? Naložili so nas — borne begunce — na vlak, ko so pričeli grmeti topovi nad tihimi, smrtnimi lagunami. Zakrohotal se je vagabund in je udaril svojega gostitelja. Saj drugače ne zna v«-— -mni Lah; saj mi je že pred tridesetimi leti pravil ded o vagabundu, ki je hotel udariti svojega gostitelja. Muzal se je ded in se je vzravnal ponosno. Udaril se je s pestjo po junaških prsih, pa se je zasmejal. Pa sem vedel že takrat, da je ušel vagabund, še predno se je mogel dotekniti svojega gostitelja. Samo v oči mu je pogledal, pa mu je omahnila roka. Zaječal je in je ušel ... Nad lagunami je grmelo, kot bi se smejala tam zlokobna pošast. Tuintam je šinil blisk na črnem zapadu, zagrmelo je še enkrat — potem pa je nastala za trenutek tišina.
Vlak je sopel težko, trudoma. Iz sosednega voza je prihajal jok, glasen in obupen. Četvero otrok se je stiskalo k materi, suhi in veliki ženski in je jokala v enomer. »Kje je oče ? « so ponavljale neprestano blede ustnice. A mati jih je gledala z velikimi, s solzami obrobljenimi očmi. »Čaka nas — na prvi postaji nas čaka,« je odgovarjala. A v duši jo je stiskala groza. Saj je vedela, da ni očeta, da ni moža več blizu. Izgubil je kdovekje svojo družino in jo išče zdaj kdovekje. Kam zdaj? Kdo bo skrbel zdaj za izgubljene? — Matere se je polastil strah. Ozirala se je vun med oljke in vinograde, kakor da bi bila prepričana, da stoji tam nekje njen mož. S krepkimi rokami bo ustavil vlak, stopil bo v voz in se peljal z družino daleč v mrzlo tujino ... A oljke so bežale, in mali otroci so ponavljali vedno glasneje: »Kje je oče? O, mati, kje je oče? « — A mati je molčala. Še vedno je zrla na vinograde in je gladila najmlajšega sinka po mehkih kodrih. A sama ni vedela, ne kam, ne kod. Samo to je vedela, da se spusti na zemljo kmalu noč in da izgine modro morje v nekaj trenutkih za skalnatim ovinkom. A kaj potem?...
Vlak se je bližal ozki zarezi med morjem in strmim pobočjem. Na vinograde in oljčne gaje je legel mrak. Ležali so že za nami in so bili kakor mrtvi. Zdelo se je, da je šla pravljica daleč od njih, ker jo je vznemirilo grmenje topov. Mogoče je videla ljudi, ki so jo zapuščali in j e niso marali več občudovati. Umaknila so je nazaj na proseške pečine in se je skrila med kamenjem.
Po vozovih je utihnilo vse. Čulo se je samo še pritajeno jokanje otrok. A vse drugo je zamrlo. Tope oči so strmele na morje in vinograde. Tuintam pridušen vzklik ... Vlak je puhal močneje in glasneje. Zabobnelo je pod kolesjem — vlak je zapeljal med ozko zarezo. Izginilo je modro morje, izginili vinogradi in oljčni gaji. Hipoma se je razgrnil pred nami kraški svet s svojii dehtočimi cvetovi ki omamljajo človeka v lepih pomladnih dneh. Nizko grmičje in skale kakor bi bile s srebrom pokrite.
Rahla ploha je bila ravnokar ponehala. Črički so prepevali glasneje, in opojen, sladek vonj se je širil širomokrog. Večerilo se je vedno bolj, in tam na zapadu, sredi oblakov se je prikazala tupatam velika zvezda ... Vlak je obstal sredi grmičja. Tišina je vladala po vozovih, kakor da bi spalo vse. A nihče ni spal. Podpirali so si z rokami glavo, in oči so strmele v tla. Oči so bile vlažne in obrvi namršene. Le tam sredi vlaka sta se držale dve mladi deklici okrog vrata. S čistim, drobnim glasom sta prepevale kdove zakaj tisto pesem: »Kjer ptički prepevajo, kratek čas delajo — tamkaj bo moje veselje ...«
Noč je legla na kraški svet. Le tam v bližini so se svetile bele skale in na nebu je zasvetila tupatam drobna zvezda. Tišina je vladala nad zemljo. Samo črički so prepevali. Zrli smo v temo, a v naših srcih je bilo toliko gorja. Glej, čez toliko ur vzide solnce — a kje je naša domovina? S solačnimi žarki in sladkimi pravljicami prepojena domovina? Naša sreča je ostala v nji, naše življenje je navezano nanjo — a mi moramo bežati od nje, daleč, daleč, kjer nas ne pozna nihče. Revni in siromašni smo, pa nimamo drugega kakor solze v očeh, v srcu spomine, a v duši pravljico, ki drhti v lepih dneh nad našo domovino. Pač bomo hoteli pripovedovati to pravljico v tujini. A mrzle oči nas bodo gledale in tuja srca nas ne bodo razumela. Saj smo samo begunci in nimamo ničesar ... A če ne bodo razumeli naše pravljice, nam ne bode mari tega. Kaj za to! Samim sebi bomo pripovedovali tisto krasno pravljico. Ko bo zima in sneg in ko bomo trepetali mraza. In tedaj bo zašumelo krog nas naše morje; solnce tihega juga bo vzšlo in gorki žarki nas bodo objeli. Zadehteli bodo oljčni gaji in naši slavci bodo zapeli. O, zemlja naša na daljnem jugu! Zlata deva — naša domovina ...
V duši me je peklo in oči so me skelele. S pridnimi rokami, z vojaškimi napori si je ustvaril človek svojo srečo. Ravno se je nasmehljala prvokrat. Pa je prišlo nekaj strašnega iz črne teme. Zbala se je sreča, pa se je skrila kdovekam. In človek stoji spet sam — s praznim srcem in siromašen in uboren. Kam greš zdaj, slabotni popotnik, s svojo revščino? — A glej! Sem iz nasprotnega kota je pristopical mal dečko kodrastih las. Svoje objokane oči je uprl za trenutek vame in se jo oprijel mojih kolen. Nasmehnil se je trudoma in je sklonil glavo.
In tedaj sem ga dvignil in ga posadil na svoja kolena. Ničesar ni izpregovoril; glavico je naslonil tesno na moje prsi in je dihal naglo. »Ali si zaspan, dečko?« — A dečko me je pogledal s svojimi velikimi, temnimi očmi in ni izpregovoril. Samo tesneje se je stisnil k meni in je nagnil spet kodrasto glavico. In tako je sedel dolgo na mojih kolenih. Le tupatam je vztrepetal kakor preplašena ptička. Gotovo je sanjaril o naši pravljici, ki diha tako mehko nad našim solnčnim jugom.
Molk, ki je vladal že nekaj časa v našem vozu, je prekinil hipoma preplašen krik. Tam v ozadju je vstala mlada, lepa ženska. Stiskala je k srcu majhnega, v povoje zavitega otročiča, in njene oči so se svetile tako čudno. »Pravijo, da so ga ustrelili,« je govorila in so je tresla mrzlično. »A temu ni tako. Moj mož je pogumen in močan ... Tisoč Lahov bo podavil in bo prišel čez mejo, da se vojskuje sredi naših. A Lahe bo podavil, vam rečem ... Moj Just ... Ženska se je zgrudila hipoma na klop in je zaihtela krčevito. Z divjo strastjo je pričela poljubovati otročiča, ki je plakal na ves glas. Toda nagloma se je dvignila in je skočila k oknu. Hotela je planiti skozenj in 1 # naj so jo zadržali ljudje. »Just, moj Just! Saj te niso ustrelili Lahi!« je vpila, in debele solze so ji lekle po bledih licih. Priletna gospa ji je iztrgala otročiča iz rok, in vsi so pričeli tolažiti nesrečnico, ki se ji je nenadoma zmedlo v glavi. A niso je mogli pomiriti. Neprenehoma je klicala moža in se jo hotela vreči skozi okno, češ, da jo čaka tam ob progi njen Just, ki ga hočejo Lahi ustreliti. Naposled se je vendarle nekoliko pomirila. Stisnila se je v kot in strmela topo predse. Le preko lic so ji drsele solze in venomer je ponavljala s pridušenim glasom: »Just, moj Just ...«
Šepetaje so govorili ljudje o nji Pred tednom je šel njen mož v Italijo, da uredi tam zadnjo zadevo — bil je trgovec. A zajela ga je vojna in mu je zaprla pot v domovino. Nesrečna žena je obupala. Grozen je bil zanjo tisti dan. Sama ni vedela, ne kam, ne kod. Sedla je na zadnji vlak. Živci so ji odpovedali in misli v glavi so se ji zmedle. »Just, moj Just!« je tarnala, in njene blazne oči so se ozirale nemirno po vozu. Ustnice so ji trepetale, in vse telo ji je drhtelo kakor v mrzlici.
Stroj je zapiskal presunljivo in je potegnil vozove za sabo. Dečko na mojih kolenih seje zdrznil in je vprl vame svojo velike oči. »O, kam?« je zajecljal in se je sresnil. A nisem mu vedel odgovora. Naslonil sem se k oknu pa sem strmel v noč. Še so prepevali črički po kraških kotanjah. Sladek vonj je prihajal iz noči — vonj ki je hotel leči na dušo da uteši veliko, skelečo bol — bol, ki jo nesejo ti ljudje v široki svet. Kdovekam, kdovekod ...