Za križ in svobodo zlato

Za križ in svobodo zlato: Balkanska povest Ivan Vuk

Delo je bilo izdano pod vzdevkom I. V. Starogorski.

Izdano:	Slovenski gospodar 40/1–15 (1906)
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kje je na svetu še tak kraj, kakor je Balkan, kje na svetu se odigra toliko tužnih in pretresljivih prizorov, kakor na balkanskem polotoku? Gorat svet, napojen s človeško krvjo, je priča istinita, kako umira Slovan za svojo domovino, vero in svobodo, kako se daruje in žrtvuje za svoje svetinje. Balkan, kjer se je razprostiralo mogočno bizantinsko cesarstvo, kjer je vzrastlo prvo drevo umetnosti, kraj, kjer je bil mogočni Aleksander Veliki Makedonski gospodar. Balkan, kjer se je odigrala žaloigra sedmerih bosanskih kraljev, ta Balkan se še vedno kadi in puhti od tople človeške krvi. Na Balkanu je Kosovo polje, kjer se je strlo po izdajstvu Vuka Brankoviča srbsko cesarstvo. Na Balkanu sta bila rojena blagovestnika Slovanov sv. Ciril in Metod. In še mnogo drugih reči se je odigralo na Balkanu in se še vrši, odkar gospodari po njem turški zmaj. Pred krvoločno turško divjostjo ni varna krščanska raja,^[1] ni varna žena, ne dekle, da jih lopovi ne odpeljejo. Vsako glavarstvo ali okrožje ima svojega pašo ali bega, ki gospodari po svoji volji in na lastno roko. Stoletne krivice so postale nestrpljive in raja sama je dvignila roko, da si ubrani življenje, to, kar še ima. Neko živahno gibanje se je pričelo, začele so se zbirati ustaške čete, kojih vodje so bili strah in trepat marsikateremu ...

I.

„Kosenka, Kosenka!?“ je klical ded Samorad Pavlovič svojo vnukinjo. „Pridi no, pa poglej, kdo jaha na onem vrancu tam doli?!“

Devojka, stara kakih osemnajst let, je priskakljala iz koče k dedu. „Kje?“

„Tam doli; napenjam oči, napenjam, ali ne vidijo več tako, kakor so nekdaj!“

Dekle je djalo roko na oči in gledala. Nato veselo poskoči.

„To je Žarko ... Sem jaha! Z njim je Slaviša, vodja vstašev!“

Starec je zagledal še drugega jezdeca.

„Resnica, ona sta! Grem, da ju pozdravim, ti pa glej, da bo kaj za grla!“

Starec Samorad Pavlovič se je spustil po strmini do ceste, da sprejme gosta. Kosenka je pa še pogledala jezdeca na vrancu. Okrogli obrazek je zažarel, temno oko se radostno nasmejalo. Djala je roko na valovite prsi in lahnih korakov odbežala v kočo.

„Bog Vas sprejmi, ded,“ sta pozdravila jezdeca Pavloviča.

„I vaju, sokola moja!“ odzval se je starec. „Mislil sem, da so vaju že pozobali Turki, ker vaju že dolgo nisem videl v Reštetiču.“

„Dolgo?!“ se zavzame Žarko. „Pred dvema dnevoma sva bila!“

Starec se je prejel za stremena in dospeli so do koče Samorada Pavloviča.

„Kaj pa dela nevesta? Gotovo sanja o svojem Žarku!“ je dejal Slaviša in se ozrl za Žarkom. Ta je že bil pred hišo in Kosenka pri njem.

„Nú, kar zletel je naprej!“

„Zelo se ljubita!“ de starec. „Gospod Jezus ju varuj turških tolovajev in pa — Holubana!“

„Holubana?“ vpraša živo Slaviša in pogleda starca.

„Da! Prišel je snubit! Ali deklič ga ne mara in odšel je razsrjen. Neka slutnja me obdaja, da ne bo nič dobrega. Resnično, Holuban mi ne gre prav iz sive glave! Slaviša, dobro veš, da oni, ki služijo naše tlačitelje, niso več našega duha, ampak poturice. In tak je hujši od Turka!“

Slaviša je djal roko na konja in se zamislil.

„Vidiš, enako je bilo s teboj in Nevenko! Kdo je kriv, da je umrla tako mlada in pod nožem?! ... “

„Ne spominjajte me na to, ded! — Ali, kakor gotovo bi rad gledal Boga, tako gotovo dobim tudi Holubana! Ne uide mi, kakor ni ušel Ozrin!“ Kosenka, ki je bila v pogovoru z Žarkom, reče:

„Ded, kaj mi je pravil Žarko?!“

„Kaj pa, grlica?“ se je nasmejal starec.

„Da bi odšla v varneji kraj!“

„Pa idi!“

„Pa tudi vi morate iti, ded! Sama ne grem,“ je rekla z žalostnim glasom.

„Samorad Pavlovič ostane tu, kjer se je postaral!“ odvrne ded.

„Jaz tudi, kjer sem se rodila!“ reče kljubovalno Kosenka.

„Kaj pa Holuban?“ pripomni Slaviša smeje.

„Bojim se ga?! Saj je Žarko pri meni!“ In kot bi hotela svojim besedam dati še večjo veljavo, se ga oklene.

„Misliš, da bo on vedno pri tebi,“ se nasmeje ded.

„Gotovo! Zato me ima rad!“ reče Kosenka in zardi.

„In če zahteva domovina krepke roke? Naj tudi takrat ostane pri tebi?“

„Za domovino ideva skupno na bojišče,“ reče navdušeno Kosenka.

„Saj še ne veš, kako se rabi orožje,“ reče v šali Slaviša.

„Ne vem? — Kamor ukažeš — pa poženem krogljo,“ je vzkliknila in potegnila Žarko samokres izza pasa.

„Hrabra Amaconka!“ kima ded.

„Nú, že vidim,“ reče Slaviša, „da si rojena za hajduka. Potem pa le brani svoj dom nasilja!“

„Žarko, ni res, da je najbolje, če ostanem? Povsod se mi lahko kaj primeri!“

Žarko jo objame in vzdigne od tal.

„Mi tukaj brbljamo in se še ne domislimo, da bi dali ovsa. Tudi vidva sta že potrebna krepčila. Gotovo sta prišla vsa spehana,“ se spomni ded.

Posedli so na trato, južinali in se pogovarjali, večerno solnce je pa zrlo na veselo družbico.

„Kosenka, ali nam danes ne zapoješ nobene?“ vpraša Slaviša. „Lepo poješ in vedno bi poslušal, ti zapeljivka!“

Kosenka je odbežala v hišo in se vrnila s tamburico.

„Katero naj zapojem?“

„Katero hočeš!“ so se oglasili vsi h kratu.

Devojka ubere strune, upre oči, ki so izražale vso jasnost in nedolžnost njene duše, v daljavo in poje:

Gledaj, tamo jedna gora zelena,
u tej gori bunar-voda ledena,
u bunaru^[2] jedna čaša sreberna,
a u čaši biela gruda od sniega.
Uzmi, dragi, grudu od sniega,
pa ju metni^[3] s lieve strani od srca;
Ako ti se gruda ondi raztopi, —
onako će srdce moje za tobom.

Še ni zamrl zadnji zvok pesmi, kar plane Kosenka po koncu in spusti tamburico.

„Kaj vidijo tvoje bistre oči?“ vpraša ded.

„Nekdo jaha belca,“ reče devojka in si zakriva oči. „Vjeruša je!“

„Kakor bi vohal, da sva tukaj,“ se nasmeji Žarko. „Akoprav je že star, jaha pa, kakor bi ga podile čarovnice.“

Kakor vihra je prisopel belec s starim Vjerušem, povsod poznanim zvijačnikom in dolgim jezikom. Siva, dolga brada mu je padala na prsa. Skoči s konja.

„Če ju ni v gnezdu, sta tukaj! Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Kosenka že zopet poje! Čakaj, kmalu nehaš, kmalu!“

Vjeruša je kar v eni sapi povedal, kar je imel.

„Saj sem že nehala,“ odvrne dekle.

„Nú, ni še treba prav sedaj! — Kakšne pa poješ, grlica? Ali od neveste ...?“

„Poslušajte! Take-le:

Ej, na gori rastel hrast,
rastla breza bela —
a med hrastom in med brezo
reka je šumela,
reka, reka do temena,
vodica ledena.
Ah, ne sme se vode piti,
ne zajemati s koriti!
Prav tako, če stari mož
vzel je mlado ženo,
ah, ne sme, ne sme je biti
in ne sme učiti:
Bil sem svojo ženo
samo uro eno,
teden ves pa plakal ...
In, da bile so oči
suhe štiri še noči
sem nesrečnež čakal.“

„Hahaha!“ so se nasmejali, Vjeruša pa je pogladil svojo brado in pljunil.

„Čaj, ti podlasica, čaj; tudi jaz ti bom zapel, pa ne sedaj!“

„Saj ne znate?!“ se je nasmejala Kosenka.

„Ne znam? Pa še kako ... Tfu, tfu ... Ti bo že Žarko znal,“ ji je še zašepetal na uho.

Kosenka se je nasmejala, da se je videlo dvoje vrst belih zob.

„Kdaj pa bo poroka?“ vpraša Vjeruša.

„Za štirinajst dni,“ odvrne ded Pavlovič. „In še to se predolgo zdi tej grlici.“

„Ooo“ ... zasopiha Vjeruša. Potem bo pa pela:

— — —

„in da bile so oči
mokre, Bog vé kolko dni ...“

„Ded Vjeruša se samo norčuje, kakor če bi plesal s Turki navaden ples!“

„Znabiti ga bo treba kmalu in tvoj Žarko z nami vred. Ni res, Slaviša?“

„Vse tako kaže!“

„Da pojdemo na krvavi ples?“ vpraša Pavlovič.

„Gotovo! Poizvedel sem že od raznih strani, da misli Osvinbeg naloviti zopet nekoliko človeškega blaga.“

„In potem si ga hoče poiskati med nami reveži!?“

„Tako je!“ reče Vjeruša. „Ali naj ne grem mimo pekla, če mu ne zaleti! Tisti njegov sluga — naj ga pohodijo race — tisti Holuban je pol besa.“

„Holuban? Že zopet ta,“ vzklikne Kosenka in neka tesnoba ji stisne srce. „Svoje krvi ne bo izdajal! Saj je tudi krščen.“

„Krščen?!“ se razjezi Vjeruša. „Krščen mohamedanec je hujši od petih vragov! Kdor se druži z zverjadjo, je sam zver!“

„Torej se množe čete vstašev?“ vpraša ded Pavlovič Slavišo.

„Množe in še zelo! Ni možno več prenašati teh grozovitosti! — Ako je kje zala devojka, in teh med rajo ne manjka, že si pride Turek po njo. Povrh pa še pokolje in požge, kar doseže. Ni še davno, da je neka tolpa teh divjakov planila na ženitvanjski sprevod, ko se je vračal od poroke, pobila svate in ženina, nevesto pa odvedla. Tega ne moremo več mirno gledati! Tudi bolgarski knez zbira vojake, da požene Turka, in mi naj držimo križem roke? Ne pomaga nam nikdo, toraj si pomozimo sami do svobode. Po drugih okrožjih se že koljejo, tudi moji sokoli so že pisali spomine v turške kože. Mir pa bo tedaj, ko iztrebimo te divjake!“

Nekaj hipov je zavladal molk. Vsi so strmeli nekam v praznoto. Vsak je mislil na svojo domovino in nesrečo, katera visi nad njo, kakor prokletstvo. Samorad Pavlovič, iskren domoljub, si je zmislil na čase, ko se je še on boril za domovino in vero. Takrat niso dosegli ničesar. Daj Bog, da se ne bo sedaj prelivala zastonj kri! On je sicer malo vedel, kaj se vrši okrog, da je izbruhnila vstaja, da se je pričelo delo osvobojenja. Živel je zase in Kosenko.

„Kaj se udajamo žalosti?“ reče Žarko. „Če treba, sežemo po jataganih^[4] in pokažemo, da domovina nima samo izdajic, ampak tudi dovolj krepkih sinov, ki jo čuvajo in branijo!“

„I seveda, seveda,“ zamomlja Vjeruša. — „Solnce je že davno zašlo, pa tudi jaz bi rad zašel kam! Danes se mi ne zljubi dalje. Pri tebi sem že mnogokrat zlagal svoje kosti, Pavlovič, pa še nocoj mi daj kak prostor.“

„Konje v stajo,“ ukaže Kosenka, „ljudje pa v hišo! Vidva tudi ostaneta pri nas nocoj! Jutri se še kaj pomenimo,“ se obrne k Žarku in Slaviši.

Starec Vjeruša se podpre in zasope. „Tfu ... Glej, kako ti zapoveduje! Boga mi, ženske bi ne poslušal!“

Konje so spravili v stajo. Vjeruša je spal, kakor je bil navajen, pri njih, ostala dva sta se pa zarila v krmo.

II.

„Tfu, tfu,“ je jel pljuvati stari Vjeruša in si mel zaspane oči. „Starega volka je težko goljufati. Sanje so včasih resnica, včasih tudi laž ali pa še laž ne. Pa da bi Turki plazili krog koče, ni nemožno? Najboljše je, če pogledava!“

Vtaknil je k sebi samokrese in jatagan.

„Ako jih je dvanajst, tem veselejši bo Mohamed v svojem raju. Dobro bi bilo, da bi Slaviša in Žarko ne spala pretrdo. Khm!“

Pokukal je skozi špranjo na vratih.

„Djavol^[5] ..., kaj se pa giblje tu zunaj? Eden, dva, trije, štiri in še menda peti, šesti, da bo konečno vendar le prišlo do dvanajstih. V lepe škripce sem prišel! Ko bi ti prokleti mohamedanci bili vsaj židje, da bi jih odnesel angelj, kakor Habakuka ... Tfu ... Sedaj treba uiti! Skozi vrata ne gre, ker se ne ve, ali me čaka zunaj svinec ali jeklo. Mogoče je Pavlovič pustil kako drugo luknjo.“

Jel je stikati po staji, ali čim bolj je iskal, tem hitreje je pljuval same jeze. Že je hotel zamomljati, kar naleti v kotu na nekaj krme. Jame jo vlačiti stran in dobi napol zamašeno odprtino. Začel je riti.

„Tfu ... Kam gre luknja, ne vem ... Pa poglejmo. Napravljena je prav za enega. Boljše je, da se pririjem kam, kakor da me spečejo tolovaji! Škoda, da moram pustiti konja!“

Vjeruša se je napenjal in ril dalje. Ni slišal, da je zagrmel strel, eden .. več.

Streljal je stari Pavlovič, da vzbudi svoje tri goste. Nocoj ni bil mogel zaspati. Misli so mu hodile vedno nazaj v dobo, ko je bil mlad, kakor njegova Kosenka, in da so mu odpeljali ženo, katere ni videl več. Rešil se je sam z otrokom, ki je bil edini spomin na ugrabljeno mu ženo. Ali se morebiti vnukinji ne zgodi isto? Ali ni ona lepa, sposobna za turški harem in on jo mora dati, ako pridejo po njo ... On, raja. Še vesel mora biti, in hvaležen svojim gospodom, da mu niso požgali koče, ali če so mu to storili, da so mu pustili življenje. Gospodar tako hoče, hlapec poslušaj. Pri teh mislih mu je nekaj tiščalo grlo in nemir se ga je polaščal. Kako grozno je pogledal Holuban, ko se mu je odpovedala Kosenka?! Njegov srda poln pogled mu plava pred očmi in mu pravi, da je ta pogled zmožen vsega. — In starec Pavlovič je vstal, vzel handžar in samokres ter gledal skozi okno.

Zunaj so migljale zvezde in nekoliko razsvetljevale temo.

Pavlovič je slonel dolgo ob oknu in mislil.

Kdaj se povrne mir in pravica v domovino? Kdaj dobi raja pravico do življenja? Večni boji, vstaje ... Kri, vse to traja že stoletja, ali nikdo ne priskoči na pomoč, nikdo ne poda roke k svobodi. Zmage se dobe in zopet zgube, vstaje se potlačijo in zopet je vse pri starem, še slabše.

Ali bo kedaj napočil dan svobode za tužno rajo? ...

Starec se je vzdramil iz svojih misli. Zdelo se mu je, da je videl neko postavo. Ali se je varal v temi? Gleda pozornejše.

Ni se motil. Zopet nekdo, dva ... Da, to je že cela četa.

„Gospod Jezus, napad,“ zamrmra Pavlovič in stiska za samokres. „Kosenka, Kosenka!“ zakliče rahlo.

Deklica pride preplašena.

„Kaj je?“

„Kosenka! Djala si danes, da si pogumna, in znaš streljati. Poglej!“

Dekle pogleda in vstrepeta.

„Se bojiš?“ reče ded in oči se mu zasvetijo kakor staremu volku.

„Sama sva, ded!! Gospod Jezus daj, da se rešiva, posebno oni ... O, Marija!“

„Ded, braniva se! Ako naju tudi dobe, bova draga!“

„Dobro, Kosenka ... Vidiš!“

Starec je vstrelil. Turki so se hipoma razpršili, pustivši nekaj temnega na tleh.

„Eden že spi! Predno zaspiva midva, jim še napopram kožo,“ je mrmral.

Čakal je, da kaj vidi.

„Če le ne zapalijo koče in naju tako ne spečejo. Kosenka, ne stoj pri oknu, ampak skrij se, tako ... In potem tako!“

Zopet se je zvrnil eden po tleh. Starec je streljal in podiral. Meril je dobro, ker je bil vajen.

Žarko in Slaviša sta slišala strele. Videla sta, da so Turki obkolili hišo.

„Brate ... Tolikim ne vzdržima?! Ali živa naju ne smejo dobiti! Streljajva ... “

Napadalci so streljali, ali njih streli so se zarivali le v zidovje in bruna. Kroglje Žarka in Slaviše so pa podirale Turke. Ti niso bili pripravljeni na to. Ta koča, pa bi naj imela toliko braniteljev in svinca?! Jeli so vpiti in siliti k vratom.

„Kaj storiš, ako vdrejo v hram?“ vpraša Slaviša.

„Kosenke jim ne pustim! Planem za njimi!“

„Ne planeš!“

„Planem!“

„Ne gubi glave, brate, in misli! Kosenki se ne pripeti nič žalega. Najbrže je to lov na roko izdajalca Holubana. Ta si jo hoče osvojiti in nič drugega. Midva glejva, da jim uideva, potem pa Bog pomagaj! Moji sokoli jim nasipljejo svinca pod kožo, kakor bi popral juho!“

„Ti ne poznaš Kosenke?“

„Kaj pa more ženska zoper moške in če je še tako silna? Pavloviča pobijejo, njo vjamejo! Verjemi mi, ker vem, da se je meni zgodilo tudi tako. Da bi bil takrat jaz previdnejši, bi še živela sedaj.“

Nehala sta streljati. Starec in Kosenka sta se vmirila, vedoč, da so opozorjeni na napad. Turki niso vedeli, od katere smeri so kroglje in so le silili k vratom. Iz hiše pa je grmel strel za strelom, včasi dva na enkrat.

„Branita se čvrsto,“ pripomni Slaviša. „Ali ne vzdržita! Teh je kot mravelj!“

Po kratkem naskoku so vdrli Turki v kočo. Starec je bil z jataganom po turških glavah, da je kar hreščalo. Ti so za hip osupnili. Hipoma nekdo ustreli in starec pade. Kosenka vikne in se vrže med lopove. Strah in obup sta jo pobesnela, da je mahala z neverjetno močjo okrog.

„Kosenka, spametuj se!“ ji zakriči mlad Turek.

„Proč, izdajica, morilec!“ ...

„Ne draži ljudi! Ako bi te ne imel rad, bi te podrl že davno.“

„Pa me poderi! Boljše mi bo, kakor v tvojih rokah!“

„Ti moraš biti moja!“ je viknil Holuban in podbil orožje.

„Nikoli!“ je zavpila in sprožila, pa kroglja je podrla drugega.

Holuban je pa planil k nji, jo pograbil krog pasu in odnesel. Ostali so pobrali, kar so našli. Koče niso zažgali, ker se niso čutili popolnoma varne.

— — —

Vjeruša je ril naprej in se potil. Konečno je prišel po tej luknji v spalnico Kosenke. Luknja je bila menda napravljena za slučaj napada, da se bi v nji kdo skril. Bila je primerna za človeka. Sedaj je bila že zanemarjena. Morebiti je pozabil Pavlovič na njo, ali se pa ni imel časa spomniti.

Vjeruša je zaslišal strele.

„Že dražijo kožo ... Tfu ... Kak bes je v tej luknji, da komaj rijem naprej?! Vso mast bom zgubil ... Tfu!“

Spalnica je bila prav polna Turkov, ko je pomolil glavo.

„O, angelj, ponesi mohamedance k Mohamedu. Djavol! — Dobro, da je tema!“

Ko so Turki pobrali, kar je bilo vrednega in razbili ostalo, so odšli. Vjeruša pa je prilezel v vežo, slekel padlega Turka in se hitro preoblekel. Nato si je odrezal dolgo brado.

„Škoda, ali žrtvuj brado, da otmeš glavo ali bolje — Kosenko. Spoznali me ne bodo! Malo treba poigrati Turka, hvala Mohamedu, znam ga ... Tfu! Ta pes je prišel, predno bi se nadejal. Pa dekle vam odpeljem, kakor gotovo sem Vjeruša!“

Holuban je nesel sam Kosenko, ki je slonela onesveščena pred njim na konju. Zraven njega je jahal drug Turek. Vjeruša, ki je jahal za njima, je čul sledeči razgovor:

„Alah naj me kaznuje, Holuban! Ti veš, da sem ti prijatelj in vem, da te ima beg rad. Ali ta devojka je krasna, kakor mlado solnce! Beg ti jo vzame!“

„Ne dam mu je! Rekel sm mu, kakšna je in da mi jo mora pustiti!“

„Seveda, obljubil je že! Ali ko jo zagleda?! Hm, ne vem, kaj bo djal!“

„Račun brez gospodarja! Nobeden je ne bo imel,“ je mrmral Vjeruša.

„Kam idemo sedaj?“ vpraša Turek.

„Lovit vodjo vstašev! Beg gre s svojo četo nanj. Počakamo ga pri Selcih. Po potu si misli nabrati nekaj blaga.“

„To je nevaren lov, Holuban, pri Alahu! Vstaša dobiti ni mala stvar in naših pade prej cel kup!“ „Beg ima mnogo ljudi. Vrh tega se je ponudil nek človek, Glišo po imenu, da mu kaže pot do Slaviše. Glavna stvar je, da njega dobimo, drugi se potem razkrope sami!“

III.

Ko so Turki odšli, prilezeta Slaviša in Žarko iz svojega skrivališča. Žarko je planil v kočo, da se prepriča na svoje oči o ugrabljenju Kosenke. Videl je Pavloviča mrtvega, nje ni bilo. Toliko, da ni zdivjal. Grabil se je za glavo in stokal:

„O, jaz bojazljivec! Ganiti se nisem upal, ko so jo ugrabili. Klicala me je morebiti na pomoč, jaz sem pa sedel skrit! Zakaj nisem planil med nje, da bi jo rešil, ali pa sam padel? Oj, Gospod Jezus!“ ...

Slaviša se je trudil, da ga pomiri. Nazadnje mu je nejevoljen zaklical:

„Žarko! Za Boga! Ne jadikuj! Ali ni bilo boljše, da sva ostala mirna? Ne udajaj se slepo bolečini, bodi mož! Ako bi planila med nje, pobili bi naju in to tem bolj, ker iščejo tudi najino glavo. Nje bi ne bila rešila. Hrabrost proti večini ne zmaga. Ti bi padel, ona pa bi bila izgubljena za vedno!“

„Slaviša, moja bolest je presilna. Bolje bi bilo, da bi padel!“

„Ne verjamem, ker vem, da govori obup iz tebe! Ne udaj se mu, prijatelj! Njo rešimo! Glejva, da prideva kar najhitreje do svojih čet in za par dni bo ona zopet pri tebi. Sicer pa moraš pomisliti tudi na svojo domovino. Kar brezmiselno siliti pod nož je greh! Domovina potrebuje hrabrih sinov!“

Žarko se je nekoliko pomiril.

„Daj, Gospod, da se snidemo in jo rešimo!“

„Vjeruša je gotovo ušel in svoj jatagan zastavim, da jim napravi zmedo. Znabiti celo reši Kosenko, predno si je misliti. Poznaš ga!“

Slaviša je tolažil pobratima in mu delal upe. Žarko se je lovil zanje, kakor potapljajoči za slamnate bilke, da se reši. Pomalem se je zopet jelo daniti v njegovi duši in jel je misliti trezneje.

Prilično v tem času je pa Vjeruša zvedel, kar je bilo zvedeti. Za vodjo vstašev se ni bal, ampak njemu je bilo za to, kako bi roparjem odvedel Kosenko.

Pridržal je konja in se primešal k ostalim. Nekateri so šli peš, nekateri jahali.

„Pri bradi Mohameda, kaj praviš, Ali? Mar ni ugrabil lepe devojke?“ reče Vjeruša.

„Lepo, lepo,“ prikima ta, „da bi se je ne branil sam prerok v raju.“

„Bedak, kaj praviš! Prerok ne potrebuje naših žensk,“ pripomni nekdo.

„Alah je velik, ... Gotovo ima prerok tam svoj harem z najlepšimi ženami!“

„Naj ima ... Tfu ... Če si mi prijatelj, povej mi, kam idemo?“

„Alah ve, da sem ti prijatelj ... Ve, da bi ti rad ustregel, ali sam ne vem! Pravijo, da se snidemo nekje z Osvinbegom in da pojdemo nad Slavišo, groznega vstaša!“

„Se ga bojiš?“

„Ne bojim se ga! Vendar mi je ljubše, ako ga ne vidim! Iti nad Slavišo, je toliko, kakor iti vragu v gobec!“ Vjeruša se je nasmejal —

„Ali bo poveljnik vedno kar sam nosil to žensko? Dobro bi bilo, ako bi imeli kje počitek?!“

„Prijatelj, dobro bi bilo, dobro! Ali Holuban je slep! Lepa gjaurka ga je omamila in ne ve, ali je v raju, ali na zemlji.“

„Tfu! Boljše bi bilo, da bi bil v raju,“ je zamrmral Vjeruša. „Če mu nikdo drugi ne pomore do te sreče, mu pomorem jaz! Ko bi le bila kaka prilika, pa mu jo zmaknem, da še vedel ne bo, kdaj. Ni sicer kakor handžar, da bi jo vtaknil za pas in bežal, ali ušel mu bom vsekako! Če nas pa vstaši prej pozdravijo, še boljše. Gledati bom moral, da me kateri ne olupi!“

Prišel je zopet do Holubana. Kosenka se je zavedla.

„Moja golobica, čemu se kujaš,“ ji je govoril. „To je pač vseeno, si li pri meni ali pri onem. Pri meni boš imela vsaj mirno življenje!“ Kosenka je stisnila ustnice in molčala.

Sprevidela je, da je zastonj vse. Na videz se je zadovoljila, v glavi je pa snula misel na beg.

„Daj mi konja! Znam jahati sama!“

„Moja golobica, dobiš ga, da ne porečeš, da sem hudoben. Le na beg ne misli, ker potem dobiš krogljo ali nož!“

„Ljubša sta mi, kakor tvoja druščina,“ je odvrnila Kosenka rezko. „Ali varuj se Slaviše in Žarka!“

„Dobro, da me svariš,“ se je nasmejal Holuban. „Pa tako hudo menda ne bode?! Mogoče ju v kratkem povišamo!“

Vjeruša je zasopel.

Kosenka je sedla na konja. Na vsaki strani sta jahala Turka, zraven nje pa Holuban.

Vjeruša se je srdil in klel. Pljuvati ni upal, ker se je bal, da se izda. Ni mu bilo prav, da je bil določen jahati kraj Kosenke. Rad bi opazoval kraje in pot, kolikor se da po noči, tako pa se ni dalo niti to.

Dospeli so v vas Selce. Šli so mirno dalje in speli do poti, ki se je vila med strmimi in obrastlimi skalami. Na desno je bil prostor in ozka pot se je potem razširila v dolinico. Bila je kakor nalašč za skrivališče. Napada se ni bilo bati. Tukaj sta se mislili sestati Holubanova in Osvinbegova četa, da potem skupno ideta v Rudoke planine in ujameta vodjo vstašev, groznega Slavišo.

Turki so postavili šotore in polegli utrujeni. Holuban je dal za Kosenko napraviti šotor zraven svojega.

Holuban je sklenil, kakor se je dogovoril, počakati Osvinbega v tej dolinici, dokler ne pride. Trajalo bo menda kaka dva dni, ker je on zelo hitro dospel na dogovorjeno mesto. Beg pa si hoče prej nabrati še nekaj blaga. Po hrano bo poslal v vasi.

„Tfu ... “ je pljunil stari Vjeruša. „Nobene prilike za beg od tod! Skozi straže priti se ne da, ali kali? O, ko bi imel naše sokole tu, ne pomaga vam nobena straža. — Nù, pa poglejmo, kako je okrog!“

Vjeruša ostane pri straži, da se ji prikupi. Govoril je, kolikor je mogel.

Turki, utrujeni od naglega hoda, so kmalu pospali.

Kosenka ni mogla spati. Klečala je in molila. — Kako pa naj bo mirna sredi razbojnikov, vjeta, odtrgana od ljubljenega ženina — umorjen ded! Vse to ji je vstajalo pred očmi. Ni se mogla premagovati več. Solze so ji jele kapljati iz lepih oči doli na tla. Kakor bi odprlo peklo vse nesreče, tako je planilo na njo nenadoma — nepripravljeno. Brezskrbno so je tekli dnevi do sinoči, ko je vstala nevihta. In sedaj je kar odarjalo po nji, udarec za udarcem in več skupaj. In to že v nekoliko urah! Kaj še vse pride? Ta misel ji je težila dušo in stiskala srce.

„O, Gospod Jezus,“ je tiho ihtela. „Ako skušaš mojo vztrajnost, daj da skušnjo prestojim in reši me iz teh rok! ... Sveta Devica, podpiraj mojo prošnjo! ... “

„Amen,“ je rekel nekdo tiho.

Dekle se zgane.

„Kosenka, ako si oblečena, pridi hitro in tiho sem. Pa tiho ... Vse spi. Jaz sem Vjeruša.“

Starec je prelazil vse ležišče in poslušal, če vsi spe. Ko se je prepričal, da sanjajo že vsi o raju preroka Mohameda, je šel h Kosenki. Deklica je zatrepetala in up ji je zažarel.

„Marija, pod Tvojo pomoč bežimo ... “ šla je rahlo iz šotora.

„Počeni za skalo! Treba največje pozornosti in spretnosti!“

Ona stori.

„Tako! Sedaj pa za mano, kakor mene vidiš. Človek mora včasih tudi iti kakor kača. Saj je rekel Gospod, bodite kakor kače ... “ Prišla sta do straže. Polovica je spala.

„To se pravi, ako prideva tod mimo, potem sva rešena. Ali priti mimo ni malenkost. Skrij se za ta grm! Dobro, da je tema. Jaz grem k njim, da jih motim, ti se pa med tem splazi mimo in me počakaj za skalo, kjer zavije pot v pečevje. Povem ti pa, splazi se tiho, da te stražnik ne sliši! Idi od grma do grma počasi, kakor bi te ne bilo!“

Trenutek zatem se je že razgovarjal s stražo.

„Alah je velik! ... Dobro stražite, ko vse spi!“

„Stražimo! Ali ne vem, čemu? Kdo pa naj pride sem? Ona stvarica nam tudi ne uide.“

„Kdo ve,“ se nasmeje Vjeruša.

„Bá! Si videl kdaj, da bi ušel plen, katerega nam je naklonil sam veliki prerok? Jaz že ne vem! Koliko bi ti lahko pravil, kako smo ujeli lepe djevojke?! Raja ima mnogo lepih žensk. Res, od početka so se malo jokale, potem so se nas pa privadile.“

„V resnici, ti si izboren junak, povej kaj!“ reče Vjeruša.

„E, izboren! Ne rečem, da se bojim, ampak navada je to! V resnici bi mi bilo dolg čas, ako bi ne bilo pohodov in četovanja!“

„Ste že vlovili mnogo krasotic?“

„E, pri Mohamedu, mnogo! Kje si se pa ti klatil, da nič ne veš?“

„Bil sem v Carigradu in tam nimaš iti kam lovit.“

„Verjamem! Boljše je tu kot v Carigradu. Prijatelj, povem ti, enkrat smo vlovili tudi zalo devojko, menda nevesto Slaviše, enega groznih hajdukov. Tam je bilo pa krvavo!“

„Povej, povej, kako je bilo! Zdi se mi, kot bi poslušal godbo, ako poveš kaj takega! ... “

„Ker si mi prijatelj in že star, ti povem, da boš vedel, kaki junaki smo mi?! Bil je prejšnji beg Osvin junak, da mu ga ni para! Po skončal je žalostno!“

„Kako je skončal?“

„Vstaši so ga zajeli in mu poklali vse ljudi. Jaz sem komaj ušel. Njega so nataknili živega na kol.“

„Kaj je pregrešil?“

„On je videl lepo deklico in jo hotel imeti. Stari mu je ni dal in prišli smo, pa jo vzeli kakor ono. Pa vstaši so nam bili na sledu. Slaviša je bil grozen, razumeš, pri Alahu! Že njegovih oči sem se ustrašil. Postavimo se v bran, bilo nas je mnogo več. Ali vstaši so sekali po nas, kot bi sekali drva. Njih se ni prijel ne svinec ne jeklo. Kdor ni ušel, je padel. Malo jih je ušlo. Osvinbega so dobili živega v roke in nasadili na kol.“

„Kaj pa je bilo z devojko?“

„Saj veš, kaj je ž njimi! Nazaj ne damo nikdar nobene. Ko sem videl, da smo zgubljeni, sem hotel pobegniti ž njo, pa se mi je ustavila. Nisem dolgo premišljal. Dal sem ji nož! Kaj pa naj storim drugega?“

„Tfu,“ je pljunil Vjeruša. „Zato prideš k preroku v raj, prijatelj!“

„Gotovo! Ali bil je tisti ples krvavi ples. In od tedaj je Slaviša postal trepet vsem pravovernim Mosleminom. Pa veš, kje smo jo vlovili?“

„Kje?“

„Osvinbeg ni bil rojen Osman. Ne, ampak rodila ga je mati gjaurov. Ker pa ga je Alah ljubil, mu je naklonil milost preroka, da se je spreobrnil. On je vedel za njo že dolgo. Ravno so plesali nič hudega sluteč svoj ples — kolo, če si ga že videl, kar planemo po njih. Osvinbeg je sicer djal, naj odnesemo samo to, druge pa pustimo. Ali kaj misliš?! Vsak si je zase tudi poskrbel. Vzeli smo lepše, drugim pa porezali glave.“

„Tfu,“ je zopet pljunil Vjeruša. „Plačilo ne odide!“

„Ne odide. Ne sme!“ povdari Turek.

„Dobro stražite! Grem spat!“

„Alah s teboj!“

„Naj te črvi snejo,“ zamomlja Vjeruša. „Če boš le zadovoljen s plačilom, ki ti ne odide! ... Ti besi imajo mnogo zapisano v raju. Sedaj pa se še jaz priplazim od vas. Rad bi vas videl jutri, pa ne mika me ostati.“

Počasi se je priplazil do ovinka, kjer je rekel počakati Kosenki. Ta je bila že nestrpna, ker ga tako dolgo ni bilo.

„Sedaj pa le urno, da še prideva o pravem času v kako luknjo! Dolgo ne bode, da naju zgreše in iskali naju bodo kakor iglo! Vprašati je le, če naju najdejo?!“ —

IV.

Globoko v Rudokih planinah, tam kjer so skalnate stene najsilnejše, obraščene z mahovjem in grmovjem, tam, kjer je globok potok šumljal in se pogovarjal z gozdom, nad njim se razprostirajočim, je bil glavni tabor vstašev. Strašni prepadi, štrleče pečine, jedna višja od druge, na pol gole, na pol preraščene z mahom, so bile naravnost nepristopne. Le majhna ozka stezica, vijoča se kraj potoka med temi naravnimi orjaki, je peljala potnika v varen raj. Ta se je razprostiral za temi, od božjega stvarnika napravljenimi trdnjavami in se razširjal v ravan, bolj podobno globeli. Dočim so na onih naravnih trdnjavah kurile na svojih ognjiščih čete vstašev, so v tej globeli mirno počivali begunci, raja, ki je rešila golo življenje pred krvoloki. Tukaj sem so pribežale preganjane sirote, da jim obvarujejo življenje nepristopne gore, ki so usmiljenejše od človeka.

Moški so se poprijeli handžara, da ohranijo sebe in svoje ljube, da ohranijo domovino, videč, da je rešitev le v krvi in samoobrambi. Tako so se čete vstašev neprestano jačile.

Nasilnost Turkov je bila že nedosegljiva. Na svojo roko in brez vsega povoda so planili na kako vasico, vzeli, kar je bilo zanje, drugo pa požgali. Moškim so navadno porezali glave, nedolžno deco pa natikali na plotove. Ženam so izrezali prsi ali jih pa onečastili in pobili. Nedolžna dekleta so vzeli seboj, da so umirale po haremih in da so samopašniki nasičevali svoje strasti. Nikdo ni bil varen. Ali turška oblast se ni ganila. Z rajo, hlapci in sužnji stori gospodar, kar hoče!

Ni čuda, da je jelo vreti in mirno ljudstvo, nikjer varno, je jelo iskati zavetja v gorah. Vstaši so pogosteje jeli napadati turške lopove in reševati zajete. Celi okraji so bili podobni bučečemu ognjeniku, ki naznanja, da sedaj pa sedaj izbruhne in podavi s svojo lavo vse, kar doseže. Vodje vstašev, sami vrli junaki, ki so se borili za svobodo svoje vere in za križ Kristusov, so imeli tudi druge račune ... Poklic ženske je, da osreči koga s svojo milobo in da je sama srečna, vzvišen poklic, da skrbi za dober narod, da je dobra mati. In one vzorne mladenke, ponos uboge raje, naj bi jemal divjak, naj bi jih ugonobil? Neveste, že poročene, naj bodo žene Turku? Zaročenke naj se odpovedo svojemu ljubemu? Tega ne; nikdar! —

In vendar se je godilo to hote ali nehote. Lopovi niso vprašali: si ti mati, ali žena? Si nevesta ali zaročenka? Mlado, nedolžno dekle niso vprašali, ali ji je prav, da jo Turki onečaščajo ... Brezobzirno so jih jemali.

Nikdo ni vprašal zorne mladeniče za njih cilj, nikdo se ni oziral na čustva narave. Pobijali so jih, svet mladosti, pobijali upanje domovine ...

In takemu nasilstvu naj se ne upro, naj mirno gleda narod ta grozodejstva, naj trpi raja, ker gospodar, hujši od zverine, tako hoče? ... „Nikdar!“ je jeknilo med siromaki. „Nikdar! Raje umremo, in to častno na bojišču, kakor še dalje trpeti sramoto, s katero preplavlja Turčin ubogo rajo!“ —

Turki so to slutili in morili brezobzirno. Vse so prekašali oni ljudje, katere je vzgojil sam satan za svojo službo. Bili so to oni, ki so se poturčili in zavrgli Kristusa samo radi časti in slave. Odpadniki so povsod največji lopovi.

Račun vodje vstašev in tudi ostalih pa je bil v tem, da se osvetijo za svoje žene, neveste, za sestre in stariše. Povest Kosenke je le senca proti drugim hudobijam.

In Slaviša, vodja vstašev okrožja Osvinbega, je bil eden najdrznejših. Imel je četo samih volkov, kakor so jih nazivali Turki, samih junakov kakor Žarko in Vjeruša. S svojimi volkovi je bil Slaviša trepet Turkov in z grozo so izgovarjali njegovo ime. Prišel je, kot bi ga izbruhnila zemlja, izginil, kot bi ga zopet požrla. Vsakokrat je napravil silno zmešnjavo med lopovi in pobil kar ni ušlo.

Pri drugih vstaških četah je bil tudi zelo priljubljen, istotako Žarko in Vjeruša. Zadnjega so povsod poznali kot hrabrega in premetenega bojevnika. Mnogokrat je bila njegova zasluga, da so se izvili močnejšemu sovražniku.

Noč je že bežala pred jutrom in v „orlovem krilu“, kakor so nazival vstaši svojo trdnjavo, je bilo vse pokoncu. Prispel je oglednik in prinesel vest, da so Turki na četovanju. Oziral se je po vodji.

Nikdo ni znal, kje je.

„Odšel je včeraj z Žarkom, menda k staremu Pavloviču, a ni ga še nazaj,“ je rekel nek glas.

„Nebesa! Pavlovičevo Kosenko so ugranili, mogoče tudi vodjo,“ je jeknil glasnik.

Vsi so planili pokoncu.

„V imenu Očeta in Sina ... “ je reklo nekaj glasov. Nato so zopet umolknili vsi.

Nek vstaš, ogromen kot hrast, Ilija po imenu, stopi naprej. Imel je sabljo kakor lopato.

„Kaj stokate!? Ako je resnica, kar pravi, moramo na pomoč. In to kar najhitreje! Toda kam so se obrnili tolovaji?“

„Kjer je beg sedaj. Gotovo v Kalkandelen!“

„Skrbimo, da se snidemo! — Pripravite potrebno ... Odrinemo takoj!“

Nastal je živahen šum. Nek glas je začel peti bojno pesem, drugi so dvigali orožje.

Že so menili oditi, kar prideta dva človeka, vsa znojna in premočena. Straža ju ustavi.

„Domovina ... Jaz, Slaviša in Žarko ... “

Orožje se povesi in junaka prideta med svoje.

„Zvedeli smo!“ de Ilija.

„Od Vjeruše ... Kje je?“ sta vprašala v eni sapi.

„O njem ne vemo ničesar. Glasnik je prinesel vest, kaj se je zgodilo. Mislili smo, da so tudi vaju vjeli in hoteli smo vaju rešiti.“

„Naju niso, pač pa Kosenko in Vjerušo!“

„Vjeruša se jim izmuzne, kakor kuna,“ reče nek glas. „Znabiti jim otme še dekle!“

„Na to ne moremo čakati. Poiščimo ju!“

Četa je odšla. Ostali so le oni, ki so bili izključno potrebni za čuvanje vhoda. Ogledniki so se poslali na vse strani, da poizvedujejo za divjaki.

V.

Prilično ob tem času se je zbudil Holuban. Prvo njegovo delo je bilo, pogledati svojo žrtev.

Ali ležišče je bilo prazno. Zmel si je oči, pogledal bolje in celo potipal je odejo. Divja kletev mu je privrela iz ust, ko je videl, da ni Kosenke. Zatulil je, kot bi mu kdo odrezal srce, in jel letati okrog.

„Kje je ona?“ se je zadrl nad stražo.

„Kdo, efendi?“

„Kosenka, lepa huriska!?^[6]“

„Ušla ni! Nikdo ni mogel uiti!“ je trdila straža.

„Ušla ni!? Vrag. Potem jo pa vzemi, ako ni ušla!“

Zopet je predivjal vse kote in tudi drugi so iskali. Videči ga tako srditega, so bili tihi.

„Alah mu jo je skril,“ so si šepetali, „ker ni požgal koče!“

„Ušla je z onim starim begom,“ je zavpil nekdo od straže. „Kakor gotovo nimam brade, tako gotovo je tako!“

„Zgubili ste milost begovo, psi ničvredni!“ je tulil Holuban.

Turki so prekrižali roke na prsih in sklonili glave.

„Pri Alahu, za njima! Gorje starcu in tudi njo pretepem! Ogledniki, za sledom!“

Začel se je lov. Holuban ni smel oditi, ker je moral tukaj počakati Osvinbega, ki bi imel priti za dva ali tri dni. Jutranji mrak je ležal nad gorovjem in po dolini se je držala gosta megla.

— — —

Vstaši so krenili najbližjo pot čez skale in prepade, čez katere so mogli le vajeni ljudje. Drugače še bi rabili pol dneva, če bi šli po ozki poti.

„Alah je velik,“ vzkliknil je Turek in stopil za skalo. Pripravil je puško za strel. Ne daleč od sebe je opazil človeka.

Bila sta oglednika, vsak iz svojega tabora.

Vstaš je slišal vzklik.

„Alah je velik,“ ponovi in se splazi k oni strani.

„Kdo si?“ vpraša Turek.

„Človek!“

„Kakav človek?“ vpraša Turek in radovedno pomoli glavo naprej.

„Takov!“ je rekel hajduk. V tem je zažvižgala sablja. Raz skale se je pocedilo nekaj rdečega. Na to se je prikotalo truplo, še drhtajoče.

„Vohun!“ je zamrmral hajduk in obrisal krvavo sabljo ob obleko Turka. „Zvijača je dobra! Malo in on bi si brisal svoj nož ob mene. Treba pazljivosti!“

Šel je dalje, previdno, plazeč se od skale do skale, za grmovjem, varno, kakor lisjak. Minula je ura, kar zagleda Selce in četo Turkov.

„Mati zemlja se napij vaše krvi in jastrebi bodo imeli svoj žir, če vas volkovi prej ne pogoltnejo, bese,“ je momljal hajduk. „Mohamed vas že čaka v svojem raju.“

Solnce je bilo že visoko, ko pove oglednik, kaj je videl.

„In nje nisi videl?“

„Nisem mogel obiti skal.“

„Sokoli! Oprezno, da bo lepši ples,“ je dejal Slaviša in nosnice so se mu razširile, kot bi že vohal kri.

Vstaši so se plazili dalje, tiho, kakor kače.

„Pobratim, Holubana prepustiš meni,“ je rekel Žarko.

„Vzemi si ga,“ se je nasmehnil Slaviša.

Šli so dalje, tiho ...

„Niti eden ne sme uiti, sokoli, niti eden! Holubana mi varujte, psa izdajalskega. — Stojte! Ta del z Ilijom idi nazaj in se razpostavi v krog za hrbtom. Ti Žarko ideš od tod naravnost med nje, jaz grem z ostalimi na desno, da je primem od strani. Ko čuješ strel od desne strani, bodi znamenje, da lahko začneš.“

Nekaj skrivnostnega je ležalo v vzduhu in Holubana je vedno vznemirjalo nekaj. Besnost, da je pobegnila Kosenka, ga še ni minula.

Glasniki so se vračali prazni, brez kakih vesti. Le eden je našel svojca z razbito glavo. Kdo bi mu jo razbil, ne ve, ali po njegovi misli je naletel na onega starca z dekletom, pa mu je ta posvetil.

Holuban je zaklel, da so se celo sive skale zgrozile. Ali hipoma mu zastane glas in kletev se je razpršila kakor dim.

Slišal se je strel in jeden je padel. Predno se je razkadil dim, so se pokazale glave vstašev.

„Alah in Mohamed!“ viknejo divjaki.

Vstaši jim odgovore s svincem.

„Poteptajte te pse, kakor se teptajo neverniki,“ se je penil Holuban.

Turki so se vrgli nad nje. A njih streli so zadevali ob skale in padali nazaj. Vstaši so merili mirno in dobro.

„Kaj je to?!“ Holuban ostrmi. Od desne in od strani ogenj. Obkoljeni! Kako uiti! Povsod morilne cevi in jeklo, na levo visoka skala. Vstašev je veliko več ...

Turki so se jeli boriti v obupnostjo. Vedeli so, da jih reši le najskrajnejša drznost.

„Slaviša!“ zavpije nekdo izmed vstašev in „Slaviša“ je odmevalo od vseh strani, na desni in zadaj ter se mešalo s hropenjem in stoki.

Turkom se stisne srce. Najsilnejši sam jih je zajel. Krvavih oči gleda Holuban po rešitvi. Vstaši se pa bližajo vedno bolj, toliko, da jih ne objemajo.

Holuban zagleda Žarka. Obupen srd ga popade in vrže se nanj.

Jeklo je zamenilo svinec in slišal se je le resk železa ob kosti in pečine.

„Izdajica! Dan plačila je napočil!“ vikne Žarko.

Holubanu stopijo pene na usta, oči se napnejo.

„Živega me ne dobiš!“

„Živega. ... ! Poturica ne sme umreti, kakor umirajo junaki!“ —

Hropenje je postajalo zamolkleje, žvenk jekla počasnejši. Klanje je šlo h koncu. Nobeden ni ušel. Nekateri so vrgli orožje proč in tiščali glave v pečine, drugi naravnost bežali. Kdor je ušel Žarku, je naletel na Slavišo ali pa na orjaškega Ilijo. Težke roke vstašev so strle vse, hoteč se osvetiti za kri, katero so prelili divjaki. Le Holuban je še mahal. Bila sta se dva čvrsta nasprotnika.

„Ne boš me živega!“ je viknil in se sunil z nožem. Zdelo se mu je, da tako uide muki, katera mu je brez dvombe namenjena, če jim pade živ pod roke.

„Pogineš, kakor poginjajo izdajice in ne kakor junaki,“ de Žarko. „Kje je Kosenka?“

Sklonil se je nad Holubanom. Ta mu je pokazal zobe.

„Slabo si se zadel, izdajalec! Kje je Kosenka?“

Pristopil je Slaviša. Njegovi ljudje so še pobijali ostale. Oči so mu gorele. Bil je to v resnici grozen človek. Akoravno dobrega srca, mu je grenka usoda uledila dušo. Žarka je pa hitro ganilo.

„Ali nočeš povedati?“

Holuban molči.

Slaviša se obrne vstran in vpraša ne daleč proč ležečega Turka. Iz prs mu je tekla kri, a še je živel.

„Povej, kje je ono dekle, ki ste jo ugrabili?“

Turek ga motno pogleda, nato nese roko k rani.

„Starec je — ušel z — njo ne — kam ... “ je zastokalo. „Vo — de!“ —

Slaviša je vzel čutarico in mu vlil v usta vina. Turek ga je hvaležno pogledal.

„Kdo je bil oni starec?“

„Ne vem ... Naj — brže pre — oble — čen vstaš ... “ je zajeclal vznova. Nato se je jel tresti in kri mu je bruhnila iz ust.

Slaviša je vstal in šel k Holubanu.

„Vjeruša je ušel z njo. Vedel sem, da bo tako! — Marko in še dva druga!“ zakliče Slaviša. V njegovih besedah je bilo nekaj groznega. „Pripravite kolec in na to skalo — visoka je dovolj — ga postavite! Nanj nataknite izdajalca vere in domovine! Zaslužil je, da ga povišamo. Domovina naj gleda nanj, katero je izdal. On pa se naj nagleda še solz in krvi teptanega naroda!“ —

Telo Holubana je vzdrhtelo. Slaviša se je obrnil in odšel. Kolec je bil grozna muka. Počasi se je zarival v meso in nesrečnež je trpel silne bolečine. Živel je lahko še po celi dan in še dlje.

„Pobratim, to je prevelika kazen,“ de Žarko.

„Prevelika?! — Ljubiš Kosenko?“

„Ljubim, Bog vé, da jo ljubim!“

„Kdo jo je ugrabil, morebiti celo oskrunil?“

„Ugrabil jo je on ... Ali oskrunil je ni!“

„Ljubiš domovino?“

„Ljubim, kakor svojo Kosenko, Slaviša!“

„I tudi jaz jo ljubim! Ker pa jo je oskrunil in izdal ta njen sin, poturica, ga kaznujem. Premala je ta kazen zanj. Kdo se pa zavzame za ubogo deco, ko jo natikajo na plotove, ali pa jo trgajo narazen? — Žarko! V večno svarilo razbojnikom, vzgled izdajicam vere in domovine — bode Holuban!“ —

Žarko se je zamislil.

Hajduki so se vračali nazaj, pomirjeni. Ako je ušel Vjeruša z dekletom in gotovo je bil on, se snidejo v „orlovem krilu“.

Na skali se je pa zvijal samomorilec, izdajalec svojega rodu, svoje vere, na kolcu. Vrani so letali krog njegove glave. Njega je pa obhajala groza, vest ga je jela skeleti huje, kakor rane, obsevane od solnca.

„Smrt izdajalcem in pohotnežem!“ so krokale vrane!

VI.

Nekaj dni pred ugrabljenjem Kosenke je obiskal Holuban starega Pavloviča v Reštetiču. —

Holuban je bil doma iz Rečice, sin pastirja. Njegov oče, raja, je pasel begovo živino. Živahnega dečka je vzel beg pozneje za svojega služabnika in ga vedno odlikoval pred drugimi. Dečkova razbrzdanost je zelo prijala Osvinbegu. Holuban se je navzel prevzetnosti in jel mrziti svoje ljudi. Beg sam ga je vnemal za Islam ter mu obljubljal časti in slave, da je mladeniča še bolj premotilo. Kosenka je prišla večkrat s svojim dedom na trg tetovskega mesta. Holuban, ki je tratil čas in pasel oči po sejmih, je prekmalu zapazil Kosenko, zorno kakor mlado jutro, vitko kakor minoreti turških džamij. V selu Rastetiče je imel daljne sorodnike. Dasi se prej ni zmenil za nje, jel jih je sedaj obiskovati, čeravno je bilo od sela do mesta kakih osem ur hoda. Domišljal si je, da mora vneti za lepo, temnooko devojko, ki se mu je zdela kakor angel. Nu, prijazna je bila z njim, mogotcem in ljubljencem Osvinbega. Vendar do gotove mere.

Razmere so se pa vedno bolj slabšale in turški sultan je pošiljal na meje svoje vojake. Govorilo se je, da se pripravljata srbski kralj in bolgarski knez, da storita konec nečloveškemu ravnanju kristjanov. Od druge strani pa je zopet grozila Črnagora, dobro poznana Turkom. Raja je pa bežala v gorovje in vstaši so postajali vedno drznejši. Da izbruhne vojna, ni bilo daleč. V Albaniji, Stari Srbiji in Makedoniji so v raznih okrajih že pobijali svoje krvoloke. Zemlja je puhtela od prelite krvi, volkovi in druga zverjad se je redila od človeških trupel. Pa tudi drugače so prerokovali vojno in splošno vstajo. Pravili so, da so videli v rekah in posebno v Vardaru, ki teče malone po celo Turčiji, neznane živali, ki se pokažejo navadno pred vojno. Voda, da je pri izlivu v morje strašno šumela. Nekateri so videli, da je bil konec mlaja krvav, drug del pa svetel. Na solncu so opažali nekake pege. Celo iz oblakov samih so napovedovali krvave dneve. Videli so, kako sta se približala dva oblaka, obsevana od solnca. Hipoma sta se spremenila v živalski podobi in se jela biti.

Konca ni bilo opaziti, ker sta prej zginila.

Tudi Turki so se pripravljali in se oboroževali. Ves svet je bil en ognjenik.

Holuban je vse to premislil in sprevidel, da ne sme dolgo odlašati s snubitvijo. Uverjen je bil, da mu jo starec da z veseljem, njemu, ljubljencu mogočnega bega. Kosenka ga bode morala poslušati! Vedel je, da ji je Žarko prirastel k srcu; ali tako neumna vendar ne bo, da bi jemala človeka, ki ni varen svojega življenja, ki še svoje strehe nima! Če vzame Žarka, ne bo varna nikdar, pri njem bo pa imela raj. Ne bo se ji treba bati nasilja in iskati zavetja v gorah. V mestu bo in se prosto šetala!

S temi mislimi je šel Holuban deda Samorada Pavloviča prosit za Kosenko.

Samorad Pavlovič se je smehljal v zadregi in gladil brado. Nič mu ni bilo po volji, da se je Holuban zagledal v Kosenko, katero je že dal Žarku, mlademu sokolu. Ali spreti se z ljubljencem Osvinbega ni kazalo.

„Doletela me je visoka čast, da hočeš mojo Kosenko,“ je govoril starec in gladil brado. „Vendar jaz ne odločujem! Rad bi videl, ako te vzame, ker si odličen dečko, ali silil je ne bodem. Ako nima nobenega zbranega, se ti morda uda!“

Poklical je Kosenko.

„Ali ded, vi samo rečite in ona mora ubogati!“

„V srčnih zadevah, kje se gre za srečo življenja, nimam pravice ukazovati! Tu stori vsak po svoji vesti!“

„Pri meni bo srečna!“

„Verjamem, ako te ljubi! — Nú, če se nisi popačil in zavrgel Kristusa, si ti najodličnejši človek!“

Starec ga je živhano pogledal. Holuban je obrnil pogled v prihajajočo devojko in zadrževal jezo.

„Kosenka,“ reče starec, „naš rojak in ljubljenec mogočnega Osvinbega prosi tvoje roke! Nú, ako čuti tvoje srce zanj, ne branim!“

Kosenka je zardela, pogledala po strani Holubana in rekla trdo:

„Kako morete tako govoriti, ded moj?! Moj je Žarko in nikdo drugi! Tega gospoda poznam le samo kot služabnika našega gospodarja, ne vem pa, ali še njegovo srce pozna svojo kri, svojo vero mladih nog. Vrh tega ni svoboden, ampak služabnik. Žarko je pa svoboden junak!“

Starec je pokimal z glavo. Vedel je, da bo tako odgovorila.

„Slišal si, kaj je dejala! Ne morem pomagati, prijatelj!“

Holuban si je grizel ustnice, tako ga je pogrel njen odločen nastop. Moledoval je, dokazoval ji srečo in mir, ki ga bo imela pri njem, dočim se ji je tu bati najhujšega.

„Kako naj bom srečna in mirna v družbi naših trinogov, ko pa vidim, da moj narod leži krvav na tleh? Ali bi me ne bilo sram, da bi ga še teptala ženska in gledala iz tega zavetja na njega krivice? — Nikdar! Tu ostanem in se žrtvujem zanj; zgodi se volja nebes!“ —

Obrnila mu je hrbet in odšla.

„Prevzetnica, še rada me boš imela! Videti hočem, kdo je trinog, kdo služabnik in kdo svoboden junak,“ se je zagrozil.

Pavloviča je pograbila jeza, a premagoval se je. Vedel je, da ne bo nič dobrega iz tega, vendar se je jel opravičevati in ga miriti. Holuban se je pa jel obnašati tako surovo, da je starcu prošla potrpežljivost.

„Mladič, pazi, ti stojiš pred starcem, ki je prestal več, kot boš ti kedaj! Kosenka ti je povedala popolnoma prav! Takim ljudem bi naj dajal svoj zaklad?! — Hà, poišči si žene tam, pri katerih služiš!“

Holuban je od jeze pograbil sabljo. Pa starec je bil uren. Skočil je stran, da je ostrina presekala vzduh, vzel mu jo je in vrgel po skalovju.

„Najbolje bi bilo, da te poderem! Vendar idi, pij bratsko kri, dokler te ne doide plačilo! Moje roke so prečastljive, da bi je omadeževal s krvjo poturice!“

Jezno žugaje je odhajal begov ljubljenec, kujoč maščevanje.

* * *

Kakor že rečeno, so postajale homatije vedno večje. Turki so plenili po vaseh in zažigali koče mirnim prebivalcem. Kdor ni odbežal v gore, je okušal divjost Azijatov. Tudi vstaši so pisali s svincem in mečem znamenja divjakom. Vstaja je podajala roko vstaji in nikdo ni vedel, kako se izmota vsa stvar.

V okrožju Osvinbega je razsajal najsilovitejši vodja vstašev in pretresal kosti in mozeg celo Turkom, ki so sedeli v mestnih zidovih. Slaviša, to je bilo ime, katerega se je bal sam krvolok Osvinbeg. Razmišljal je, kako bi ga dobil v svoje roke in mu strl vstaško glavo.

Sklenil je, da ga z vso močjo poišče in razžene. Slavohlepen, kakor je bil, si je stavil pred očmi zlate gradove, slavo in veljavo, ako ugonobi Slavišo. — Ali kako ga ugonobiti?

Pri tem delu mu je prišel nekdo na pomoč. Bilo je to neko človeče, doma iz Čarča. Nekdaj sta se bíla skupno s Slavišem proti Turkom. Bila sta si tudi prijatelja. Poznala sta oba neko dekle, zalo Nevenko. Ker pa je ona dala roko Slavišu, da jo popelje pred oltar, se je razbilo prijateljstvo z Glišo, ki je tudi ljubil Nevenko. Slaviša ga je prosil, naj se ne huduje radi ženske in naj ne goji sovraštva! Glišo je izginil. Nevenko so pa ujeli Turki. Mesto, da bi se skupno maščevala, je gojil Glišo naprej srd do Slaviše. Iskal je, kako bi ga ugonobil in se ponujal v službo lastnim sovražnikom. Vedel je dobro za skrivališče Slaviše, vedel, da se v „orlovo krilo“ pride lahko tudi po neki drugi poti, ki je vodila od strani. Bila je tako skrita, da še vsi vstaši Slaviše niso znali za njo. Po tej poti bi lahko napadli nepričakovano Slavišo in ga zajeli. Čakal je ugodne prilike.

Med tem je minulo več let in sovraštvo ni poleglo. Slaviša ni vedel, kje je Glišo, ta ga je pa zasledoval vedno. Skrit sovražnik je hujši od tisoč odkritih! Sedaj, ko si je Osvinbeg želel glave Slaviše, se je ponudil v njegovo službo. Osvinbeg je prijel za vse, kar bi mu pripomoglo do njegovih visokoletečih namenov.

„Si gjaur,^[7] ali častiš koran?“

„Krščen sem, ali vaš prerok mi je ljubši!“

„Kako se zoveš?“

„Glišo!“

Osvinbeg ga ostro pogleda in nekoliko pomolči.

„Ti veš toraj, kako bi zajeli ničvredno svojat?“

„Vem, mogočni beg! In če hočeš, te popeljem v tisto gnezdo tako skrivno, da ne vzleti noben jastreb.“

„Ali ti je verjeti, gjaur? Vam ni veliko verovati!“

„Ako hočeš, effendi,“ odvrne drzno Gliša. „Zakaj bi pa hodil sem, če bi lagal?!“

„Če je resnica, kar praviš, služiš Alahu in on ti brez dvombe podeli, da boš gledal velikega preroka. Pa tudi jaz te obdarim! Nà, tu imaš za sedaj!“

Glišo spravi vrženo mošnjo in odide.

Osvinbeg da poklicati Holubana. Ako je bil vesel in svest, da se mu spolni, kar želi, je rad govoril z njim in mu razodeval načrte. Holubanu pove, kar je sklenil.

„Nad Slavišo?! — Da nam osmodi glave ali pa nas natakne na kolce!“

„Brezdvobojno, ako bi šli, kakor slepe miši. Ali on je v naših rokah! Dobil sem človeka, ki ve skrivno pot do gnezda!“

Holubanu šine misel v glavo. Kaj, ko bi se sedaj polastil Kosenke. Razmišljal je že, kako bi se je polastil.

„Effendi, nekaj bi prosil tvoj hlapec,“ se prikloni pred njim.

„Govori, poslušam te!“

„Daj mi nekaj ljudi! Združim se potem tako s teboj!“

„Čemu jih rabiš?“ poizveduje radovedno beg. Holubana je jezilo to vprašanje. Ker ga je pa Osvinbeg radovedno gledal, reče:

„Imam hurisko, pa mi jo hoče požreti volk. Da bi ga raje mati ne rodila!“

„In ti bi jo rad odnesel?! — Je lepa?“ sili Osvinbeg in oči se mu zasvetijo.

„Za tvojega psa, effendi, je lepa! Za te pa ni velike vrednosti. Ti si poiščeš še lepših.“

„Nú, nú,“ zamomlja beg. Dopadlo se mu je Holubanovo govorjenje. „Pa vzemi, kolikor jih rabiš za svojo golobico!“

„Na ženske ni treba cele tolpe! Le par mož, da lažje pobegnem, če bi me zasledovali vstaši.“

„Da se ti ne zgodi kakor Ozrinbegu!“ je zaklical Osvinbeg.

Holuban je odšel še tisto popoldan, da ugrabi s silo in s silo prisili srce devojke do ljubezni.

V Rudskih planinah, v onem nepristopnem zavetišču beguncem in trdnjavi vstašev, je mislil Glišo, izdajica, pogasiti svoje maščevalne strasti v krvi nesrečnikov, ki že itak niso imeli druzega, kakor nebo nad seboj in golo življenje. Selce je vasica, oddaljena kake tri ure od mesta Tetovo. Tu bi moral počakati Holuban Osvinbega. Begu se ni mudilo in odrinul je še le drugi dan zvečer, odkar je odšel Holuban. Sicer je čez Rečico in Saleš bližje v Rudoke planine, vendar je Osvinbeg napravil ta ovinek, da se hitreje snide s Holubanom. Pa tudi sedaj je hodil počasi in napadal druge vasi. Radoveden je bil, kakšno hurisko je našel njegov služabnik. Ako je lepa, mu je ne da. Hlapcem se ne spodobi imeti lepših žensk, kakor gospodu.

Vrh tega se je polaščal čuden nemir Osvinbega. Pred oči mu je silila podoba Ozrinbega, nad katerim se je znosila roka vstašev. Ali je slutil kaj slabega, ali je trepetal pri spominu na groznega Slavišo? Nikdo še ni vgnal tega človeka! Vse je strl, ali pa zginil sredi čet, da nikdo ni vedel kako in kam. Mnogi so pravili, da je neranljiv, da se lahko napravi nevidnega. Celo, da ga sam Alah čuva, dasi niso mogli umeti, kako se naj potegne Alah za nevernega gjaura, ki mori njegove častilce. Kaj, ko bi bil ta pohod zadnji za bega? Ta misel ga je vznemirjala. Po drugi strani mu je pa samoljubje zapeljivo šepetalo in mu obljubljevalo zlate čase in sedež paše. — „In če ga vjameš, postaneš nesmrten!“ mu je šepetalo.

Bližali so se proti Selcem. Zamudili so se za pol dneva. Holuban bo že čakal nestrpno ...

V tem prihiti nekdo od prednje straže, preplašen in znojen.

„Alah, kaj je?“ ga sprejme beg z namršenimi obrvi.

„Vse je mrtvo, jasnost,“ de stražnik.

„Kdo?“

„Ljudje, katere si dal Holubanu! Vsi leže stegnjeni po tleh in kri se je že sesedla!“

„In Holuban, kje je on?“

„Na kolcu nataknjen! Vrani in jastrebi kljujejo njegovo glavo.“

Osvinbeg je zbesnel. Oči so se mu krvavo zasukale.

„Kdo je storil to?!“ je prihrulo iz bega s celo vrsto kletvic.

Domislil se je, po koga je šel Holuban. Gotovo so ga dobili vstaši, mu odvzeli plen, njega pa za kazen nataknili na kol.

Dospel je do mrtvaškega prostora. Vonjalo se je po strdeni krvi in po truplih. Grozno so bili razmesarjeni njegovi ljudje. Celi kupi so ležali na tleh, tu z razbitimi glavami, tam trupla brez glav. Jastrebi so že nekaterim odprli trebuhe, volkovi in druga zverjad je imela tu svoje goste. Videli so se zobovi zverine, napol obgrizena trupla, tam samo ostanek kosti. Na vzvišenem mestu na skali je pa bil kolec z izdajalcem svojih bratov, svoje zemlje. Črn je bil v obraz. Oči in meča so mu iztrgali jastrebi.

„To je delo groznega Slaviše,“ je šepnil marsikateri Turek in čutil, da mu leze mraz po udih. „Edini prerok vé, ali njih tudi ne čaka kaj takega.“

Osvinbega je ta pogled pobesnil. Penil se je od srda. Vendar mu je strah stiskal srce ob pogledu na delo, katero so storili vstaši. V prvi jezi je hotel takoj odrinuti dalje v gore, da porazi te pse, a pozneje si je premislil. Nastanil se je v Selcih, katere so ostavili prebivalci. Holubana so zmogli, ker je imel malo ljudi, njemu pa ne bodo kos. Vrh tega se mu je pridružila še tu pa tam kaka četa divjakov, ki je ropala po okraju brez njegove vednosti.

Ko se je nekoliko umiril, je dal poklicati Gliša.

„Kako si drzneš, pes nevercev, da me vodiš v tako past? Zaslužiš, da te pretepem!“

„Ti si gospod, jaz suženj, effendi,“ reče mirno Glišo in prekriža roke na prsih. „Ali poslušaj me prej!“

„Govori, sicer ti dam odrezati pasjo glavo!“

„Zapoveduješ, jaz govorim ... Sam ti, o beg, si kriv, da se je zgodilo tako. Kot moder vojnik bi moral vedeti, da si raja ne bo pustila odvesti kar tako, kogar se zljubi tvojemu slugi. Vrh tega je bila nevesta Žarka, nič manj hrabrega vstaša od Slaviše!“

„Idi k besu s Slavišom! — Kaj hočeš o tem povedati?“

„Če bi ti dospel sem prej ali vsaj o pravem času, bi vsega tega ne bilo in Slaviša bi bil morebiti že v tvojih rokah. Izključno je le to, ako je dospel Holuban prezgodaj sem, ne pade krivda na te. Potem je kriv on sam!“

Glišo je umolknil in predrzno zrl bega.

„Trupla so že začeli žreti volkovi,“ pripomni beg.

„Iz tega se vidi, da je prišel prezgodaj in ni bil dovolj oprezen. Alah ga je kaznoval zato!“

Glišo je govoril zelo predrzno. Čudno, da se beg ni razsrdil. Po kratkem molku de:

„Da, prav govoriš, ne tajim! Zato te tudi ne zadene moja jeza, kar brez dvojbe zaslužiš!“

„Ti zapoveš, effendi!“ se prikloni Glišo.

„Je še daleč do vstaškega gnezda?“ vpraša beg.

„Še daleč! Naredili smo ovinek in se še potem zamudili pri gorečih kočah. Tvoji ljudje so imeli posla s prebivalci. Ako bi šli naravnost, pridemo kmalu. Ali mi moramo po skrivni poti!“

„Haha!“ se je zakrohotal beg. Nato je djal, kakor sam pri sebi: „Vendar si želim, da bi bili vstaši v mojih rokah!“

„Vsi si želimo, effendi! In Alah ti jih gotovo pripelje, ker si tako dober!“

„Ako mi dodeli to srečo in slavo, da vničim to pošast v mojem okrožju, idem na grob velikega preroka. Slava bi šla po celi Stari Srbiji, Albaniji in Makedoniji, povsod, kjer časte preroka in njegov koran. In, da sem paša, doprinesem še slavneje čine.“

Nato se je jel srditi.

„Psi si upajo vstati čez svoje gospodarje in pobijati ljudstvo preroka?! Pokažem vam! Zmanem te bese, kakor orehe, tega Slavišo pa poklonim živega sultanu. — Zgubi se!“ je zavpil nad Glišom.

Glišo se je priklonil in odšel od bega. Ta se je penil, srdil in zopet sikal življenje kot paša. Bil je to krvolok prve vrste, ali nekako bolj podvržen bojazljivosti kot junaštvu. Njega je silila slavohlepnost do krutih dejanj.

„Zakaj se je razsrdil ljubljenec prerokov?“ so silili Turki v Gliša.

„Pojdite k besu!“ je momljal ta. „Kaj vas briga! Vstaši koljejo njegove ljudi, ve mrcine pa se še bojite teh vstašev!“

„Prav praviš,“ reče nek glas iz tolpe. „Pa ti nisi nič boljši! Zaslužiš, da te obesijo na prvo drevo, ker prodajaš svoje!“

„Lažeš!“ se razvname Glišo. Med njim in Turki je vladala neka mržnja. Menda zato, ker je beg čislal gjaura bolj od lastnih ljudi. In da je Glišo gjaur, so vedeli vsi. „Lažeš!“ je ponovil. „Jaz delam in služim našemu begu, katerega naj Alah še ohrani dolgo!“

Nekateri so pritrjevali z glavami.

„Za plačilo te pa natakne na kol, kakor ti je odmerjeno že davno!“

Tolpa se je zakrohotala.

„Kaj meniš, prijatelj gjaur,“ reče nekdo smeje, „ali zapišemo na kožo Slaviše zmago, ali je on zapiše nam?!“

„Bolje bo, če jo zapiše vam,“ se obregne Glišo.

„Kaj pravi?“ so se začuli klici iz tolpe.

„Na kol ž njim!“ so zaklicali drugi.

— — —

Drugi dan je šel Osvinbeg naprej, moril in požigal. Glišo mu je kazal pot v gorovje, ki jih je jelo objemati. Naletavali so na begunce, se spuščali v poboje in jih razganjali ter šli naprej. Minul je dan in napočilo je že večer, kar mu javi straža, da je opazilo večjo trumo ljudi, moških, žensk in otrok. Gotovo so begunci, kakor je opaziti si kuhajo večerjo.

„Alah, Alah,“ so jeli klicati Mohamedanci.

VII.

Vjeruša je moral najprej poizvedeti, kje je in v katero stran naj se obrne, da dospe do svojih in ne zaide med preganjalce. Junaški starec je bil vendarle zbegan. Voditi za nos lopove, jim tako spretno odvzeti plen, to je bilo bolj naključje, kakor sreča. Mnogo je pri tem seveda storil njegov humor. Starec, znan okrog po teh gozdovih in gorovju, se vsled naglega in močnega bega ni mogel domisliti, kje je. Vse se mu je zdelo nekam neznano. Šel je naprej, kamor ga je gnal nagon in se skrival za drevjem in obraščenimi skalami.

Na vzhodu se je jelo svitati. Noč je bežala pred zmagujočo svetlobo. Priplavalo je mlado jutro. Solnce je vzplavalo in razkošno razsipalo rdečkaste žarke po listju dreves in travi. Pomikalo se je vedno višje in podilo meglo iz globel in dolin in se razlilo v bledo svetlobo. Zrak je bil prijeten pljučam, katera so ga hrepeneč vsrkavala v se.

„Ne morem dalje! Ali ni nikjer kakšnega zavetja, da bi počila,“ je rekla Kosenka. Sirota ni spala nič in povrh še zbeganost in strah. Potem pa mučen beg. Vse to je vzelo moči rahlemu bitju. Pa tudi Vjeruša, dasi vajen nočnih pohodov, se je čutil utrujenega. Momljal je sicer nekaj o rahločutnosti ženske. Ko ga pa Kosenka zopet zaprosi, naj dovoli malo počitka in videl njene vlažne oči in bledi obrazek, je poiskal gost grm za skalo in sedel. Uveril se je prej na svoje oči o varnosti in videvši, da je vse mirno, se mu je zjasnilo nagubano čelo. Vel je rahel vetrič. Vjeruša je jel globoko dihati.

„Tfu ... Izkusil sem že mnogo, ali kaj takega še nikoli. Da bi bežal z mladim dekletom kedaj, bi ne verjel in če bi mi tudi ciganka petkrat vrgla karte. To pristoja mladim dečkom ... Tfu! — Hé! Izpihal sem te Holuban, kakor bi potresel kapljico z veje. In če dobe starega Vjerušo z lepo Kosenko prej, kakor bi se zgodilo pri mladem Žarku, naj se takoj spremenim v volka, ti pa v lisico. — Kaj praviš, podlasica?“

„Ej, ded, ne govorite tako glasno!“ zardi devojka.

„Žarka ni tukaj, da bi slišal, akoravno bi bilo bolje, da bi bil! Holuban pa divja kje krog Selc in te išče! Moral bi biti pravi tepec in ne Vjeruša, če bi se skril v bližini nejgovega zraka! Bog vé, če bi ne nalezel kuge!“

„Vi ste vedno veseli,“ se je nasmehnila Kosenka. In sama je postala živahnejša.

„Le nasmihaj se,“ je zasopel Vjeruša. „Misliš, da me premotiš, kakor onega ubogega Žarka?“

Kosenka je vedela, da se dela Vjeruša nalašč jeznega. Vedela, da jo ima rad kot svojo hčer. Kdo bi pa tudi ne imel rad tako dete, kakor je bila ona. Nasmejala se mu je še srčneje.

„Tfu ... Mlado dekle in starec, kako se to vjema,“ reče starec in si zasuče brke.

„Ali, ded?!“ zardi dekle in povesi oči.

„Da, da ... Z mladim, brhkim in lepim dekletom je ušel star dedec Turkom. — Kaj pa misliš, grlica? Nisem ušel radi sebe, vraga, potem bi ne tvegal tako svoje glave. Ker pa vaju imam rad, sem storil to. Zato se ne boj! Star sem in starost je častitljiva! Drugače bi bilo, ako bi bil jaz Žarko ... !“

Vjeruša se je namuzal. Hipoma pa je djal roko na oči, pljunil in začel gledati. Pri tem so se mu razširile nosnice, kakor bi vonjal smodnik.

„Nekje mora biti ogenj! Vonja po dimu!“

„Jezus Kristus!“ vsklikne Kosenka. „Morebiti pustoši Holuban v svoji jezi revežem selišča in jih mori!“

„Pustoši jih že,“ reče mirno Vjeruša. „Moriti nima kaj, razun če najde kako kozo ali volka. Raja je pobegnila v gore.“

„V ime Boga očeta in Sina in Svetega Duha,“ se je pokrižala Kosenka.

„Amen!“ je pristavil Vjeruša. „Počila si že nekoliko. Ideva dalje. Sicer sva že precej daleč, vendar je boljše, da še sva dalje.“

Jel se je ozirati.

„Tfu ... Gospod Bog je imel posebne namene, ko je vstvarjal ta svet! Nekako čuden se mi zdi! Koničaste skale, gosto grmovje, prepadi, uprav kakor v sredini Rudokih planin. Vendar je to komaj začetek gorovja, če se ne motim. Iti morava naprej, ker vonj dima prihaja od zadaj!“

Sedaj je jel starec sopsti kakor kovaški meh.

„Kaj sopete tako silno, kakor bi hoteli napraviti veter?“

„Tfu ... Ali ti ne sopeš?! Vrag bi ne sopel, ako ti besi zažigajo koče. Nú, če bi mogel s sopenjem napraviti veter, sopel bi tako, da bi odpihnil vse Turke iz podjarmljene zemlje!“

Zopet sta potovala, ali počasneje. Po noči sta napravila ogenj za kako skalo, da bi spekla meso, nastreljeno na potu. S tem sta se tudi branila volkov. Vjeruša je bil preskrbljen s streljivom, na kar je mislil pred begom. Rabil ga je često zoper divjo zverjad in da si nastreli živeža. Ko je spala Kosenka, je stražil on; zadremal je le proti jutru, ko se je Kosenka že naspala, da je lahko stražila. Kosenki se je vrnila zopet prejšnja dobra volja. Tudi hrabrost se je je polaščala. Vjeruša ji je moral dovoliti, da je včasi pomerila na kakega volka. Dal ji je celo en samokres za vsak slučaj.

Ko je stražil tako spečo deklico, se je spominjal raznih dogodkov.

Koliko tužnih dni je odmerjeno ubogemu narodu? Zasije li kedaj dan svobode, vstane kedaj domovina? Odkar čuti moč v udih, preliva kri Turčinovo, v raznih bitkah je bil, ranjen celo. In vendar je temu že dolga vrsta let, pa zboljšalo se ni nič. Vstaja je hrumela za vstajo, prinesla je samo solze in pustošila krajino. Bode li ta dala domovini dvobodo, kar ji je ugrabil nevernik, bo dala râji svobodo, pravico do življenja? — In zamislil se je globje ...

Kosenka pa je mislila na svojega Žarka. Kje je neki on, ali misli na njo? Tako ga ljubi, čas je bil tu, da je združi sveta vez. Ali kakor črni oblak vzame ratarju njegov up, tako je kruta roka posegla med nju, uprav v trenutku, ko sta se mislila objeti. Razgnala ju je med pustinjo k volkovom in orlom, da tukaj končata, razgnana, da ne vesta drug za druzega. In deklica je tožno povesila glavico in solze so ji močile nežno ličece.

„Jezus, Jezus, daj mi, da prestojim to! Daj me Žarku!“

In da ji prej preteče čas, je jela moliti. In molitev ji je vlila v srce uteho, jo bodrila in ji vzbudila, da najde svojega Žarka. Kakor je bežala noč pred jutrom, tako je bežala tema in žalost iz njenega srca.

Ob zori sta potovala dalje, ker ponoči ni bilo varno iz drugih okoliščin.

Drugi dan po begu, moralo je biti blizu poldneva, prideta v nek jarek, podoben podolgovati dolini.

Sprva sta se ustrašila. Nato je Vjeruša pogledal bolje in opazil, da niso to dušmanini, ampak begunci z ženami in deco. Stopil je s Kosenko iz grmovja in šel proti njim.

Ti so ju zagledali. Turška obleka jih je zmedla in vstalo je kričanje in beganje. Bili so tako splašeni radi grozovitosti Turkov, da so ženske in otroci začeli takoj vpiti, če so le zagledali Turka. Nekaj nenavadnega je pa bil Turek v teh gozdovih.

Vjeruša je videl zmešnjavo. Del je roka na usta in zavpil kolikor je mogel:

„Hvaljen bodi Jezus Kristus!“

Nekateri izmed tolpe so postali in poslušali.

„To je naš človek? Kristjan?“

Kosenka se je ohrabrila in zavpila.

„Ne bojte se, ljudje božji! Ušla sva Turkom, kakor vi!“

„Hvaljen bodi Jezus Kristus in češčeno Njegovo ime,“ so zdajci odvrnili in se pomirili.

„Tfu!“ se je jezil Vjeruša, ko sta dospela do njih. „Na stara leta me že nočejo več poznati! To je hvaležnost, to!“

„Ded Vjeruša!“ so se oglasila ženske. Moški so mu podajali roke. „Kako naj vas spoznamo, ko imate to obleko?! Kam ste pa djali brado?“

„Kaj vam mari, hm ...?!“ se je razkoračil Vjeruša in se obprl ob bok. „Mislite, da potem nisem več Vjeruša, če nimam brade in vaše noše?“

Nato je nastalo pripovedovanje, kaj se je zgodilo, kako sta ušla. Ženske so si brisale solze o nesreči Kosenke ter hvaležno pogledovale Vjerušo, ko so čule, kako jo je otel. Njemu je pa to prijalo.

Kosenka je bila zopet oni otrok kakor pred groznim večerom. Le to ji je mučilo dušo, da nima Žarka. Ko je nehala pripovedovati, stopi nek človek naprej, očividno od vstašev in pove, da je Slaviša z Žarkom pobil vso četo Holubanovo, in njega pa nasadil na kol. Ko je Vjeruša to slišal, je objel poročevalca, Kosenka pa je sklenila roki, hvaležno pogledala k nebu in šepnila:

„Bog je pravičen!“

„Dal je popra tam besom,“ je dal Vjeruša duška veselju. „Rešena sva! — Tfu ... Veselje Mohameda v raju je nepopisno, ker je dobil toliko lopovov!“

Vsi so se nasmejali Vjeruši.

„Če ste bili med Turki, ste morali tudi z njimi tuliti,“ reče nek glas. „Gotovo ste molili preroka mesto Kristusa!“

„Nisem molil k preroku, ker še k Gospodu sem komaj imel priliko. Turki so mislili, da sem vnet alahovec. Pa naj se pražim v vicah za ta greh, če sem le enkrat molil malika!“

V tem je nastal večer. Globoko v gorovju se jim ni bilo več bati navala dušmanina. Kaj naj išče tukaj? Ali naj gre pod nož vstašev?

Brezskrbno so nažgali ognje in kuhali, kar je kateri imel. Vjeruša je pa bil poln šal. Konečno je jel popevati. Ognji so metali svetlobo in razsvetljevali ubogo rajo in prostor, ki je bil tako usmiljen, da jim je dal zavetja nocoj. Jutri pa pojdejo še dalje, globje, tja v „orlova krila.“ Vjeruša je pa peval, da so mu migali dolgi brki in se svetili beli zobje, kakor risu:

„Oj tam je ovaj grad,
ki pun je starih bab ... Oj bab ...“

Nekateri so ga poslušali, drugi so se mu smejali. Ženske pa so se jele hudovati. Vjeruša se je razkoračil, zavihal in pljunil. Že je hotel nekaj povedati, kar se začuje šum in okrog so se pokazale odsevane od ognja postave, kojih grozni obrazi so bili ostrmljenim ljudem kaj dobro poznani. Za hip tihote je zavladal grozen stok in jok, pomešan od zamahov jekla in hrestanje sabelj od kosti. Tihi gozd, ki je bil tako čaroben, je postal grozen. Po njem se je napolnilo smrtno vpitje in kriki Turkov.

Vjeruša je izstrelil par strelov, podrl nekaj glav, nato se pa domislil Kosenke. Skočil je k nji. Ona je streljala po Turkih. Vjeruša jo zgrabi za roko in potegne s seboj. Nikdo mu ni delal ovir, ker so ga napadalci smatrali za svojega. Ali to, kar je mislil Vjeruša, se ni dalo doseči. Izmuzniti se ni dalo.

„Sveta Devica naj te varuje, ljubo dete,“ ji je šepnil na uho. „Zopet sva v turških rokah! Ne udajaj se obupu in misli na rešitev. Jaz ostaem pri tebi, in če mi jezik ne odpade, jim skuham kašo, da se bodo lovili za trebuhe. Za sedaj si pa moja jetnica!“

VIII.

Oddelek, katerega je poslal Osvinbeg nad begunce, je pobil vse. Obdržali so si le mlade ženske. Ko so se vrnili k svoji četi, je pregledal beg plen. Njegov oduren obraz se je raztegnil v nekak poželjiv nasmeh, ko je videl mlade deklice, preplašene. Radovala se je njegova pasja duša nad nedolžnosto revic. Prepustil jih je vojakom, sam si pa pridržal najlepše. Vjeruša je stal s svojo jetnico na strani. Srce mu je utripalo. Bo mu li mogoče obvarovati golobico grabežljivemu jastrebu. Kosenka je pa drhtela po vsem životu.

Osvinbegu se zasvetijo oči kakor divjemu biku, ko zagleda cvet jetnic. Po strani pogleda Vjerušo. Ali hipoma ga pogleda še bolje. Močan starec mu je moral prijati, ker se je obrnil k njemu.

„Ti si se mi pridružil prostovoljno, da mi pomagaš pogubiti nasilnike?“

„Effendij, tako je. Moja želja je bila vedno se biti zoper nasilstvo!“ je dejal Vjeruša.

Ni lagal. Kdo pa je bil večji nasilnik od Osvinbega in njegove tolpe?

„Ugrabil si lepo hurisko!“ reče beg in poželjivo gleda devojko, ki se je tresla kakor trepetlika.

„Alah vé, da te cenim, ker mi je tvoja starost porok, da se boriš za preroka in raj. Ali to hurisko prepustiš meni! Dopada se mi in napravim jo za prvo ženo Osvinbega!“

Osvinbeg je prosil starca, ali v tej prošnji je zvenela zapoved in grožnja. Vjeruši se je zdelo že to čudno, da je beg ni kar vzel in da je govoril ž njim tako mirno. Tudi drugi Turki so se čudili in čutili spoštovanje do bega in starca.

„Alah ga blagoslovi, kako je dober ljubljenec prerokov!“ so mrmrali med seboj.

Vjeruša je vedel, da mora dati Kosenko. Zato prekriža roke, kakor Turek, ako ga oblagodari gospodar in reče priklanjaje se:

„Rad jo odstopim mogočnemu begu in ljubljencu preroka, ker vem, da je tej huriski naklonil veliki prerok dobroto!“

Tako je prišla Kosenka v roke begu krvoloku in pohotnežu. Ali čudno! Njeno obličje, na katerem se je lesketala čistost njene duše, je vzbudilo kakor solza v Osvinbegu nekako spoštovanje. Ni se ji odurno približeval, ni je žalil ali zapovedoval. Le gledal jo je, da je zardevala in se ji klanjal, kar ni navada Turkov.

Vjeruša si je pridobil milost begovo, da je celo smel tupatam spregovoriti s Kosenko. Bilo je to nekaj nenavadnega. Ali lepota Kosenke je omamila bega, da se je hotel izkazati hvaležnega onemu, kateri mu jo je pripeljal. Ne vem, kaj bi dejal, ako bi vedel, da je to ona, radi katere je padel Holuban.

V pričo Osvinbega nista mnogo govorila Kosenka in starec. On ji je nalašč pripovedoval, kako dober je beg in krvoloku se je zdelo, da ga ona lepše gleda. Vjeruša je govoril, akoprav bi najraje pljunil na vse to.

Ko je bila Kosenka sama, je molila in ihtela.

„Jezus, oh, gospod Jezus, reši me iz tega strašnega položaja!“

Vjeruša jo je našel tako ihtečo in sam se ni mogel zdržati solzá.

„Nú, ne plakaj! Dokler bo stari Vjeruša v tvoji bližini, ti ne bo sile! Prevarila sva samega bega in gospod Jezus naju ne bo zato vrgel v vice! Bodi mirna in zbiraj moči za čas, ko te odnesem! Nisi sablja, da bi te vtaknil za pas, zato moraš imeti močne noge!“

Kosenka se je pri takih tolažbah nekoliko umirila. Še nasmejati se je morala humorju, ki vkljub zadregi ni zapustil Vjeruše.

Pretekla sta noč in dan in zopet je napočila noč. Starec je motril vsako stvar s paznim očesom. Navajen je bil ravnati hitro in zato je že gledal, kako pobegne. Sreča, da je Osvinbeg polagoma ril dalje v gorovje. Morebiti zve Slaviša, kaj se godi in ga napade. Ali ta ni nič vedel, ampak se je pripravljal, da naskoči celó Tetovo.

Tudi to noč ni bilo moči uiti. Komaj so se namreč vtaborili, kar pride glasnik in javi, da preti nevarnost samemu mestu. Beg je postal zbegan, istokako drugi Turki. Zakaj, bali so se, da jim vstaši ne vzamejo mesto in pobijejo njih žene in deco. Mračnega obraza je zapovedal povrnitev in šel tako hitro, da je le dvakrat počival. Tako je dospel po celodnevnem hodu v Gaido, kjer je kanil ostati čez noč.

Razpostavili so straže in prižgali ognje, da kuhajo večerjo. Vsi so bili utrujeni in lačni. Vjeruša je pa hodil okrog, govoril in v srcu sklenil uiti nocoj, ako bo najmanjša prilika. Zelo mu je služila utrujenost Turkov.

„Lepo hurisko si imel,“ so pravili Turki Vjeruši, ki je sedel med njimi pri ognju. Drugi so se zbirali krog njega. Tudi Glišo je bil zraven. Glas starca se mu je zdel znan, vendar se ni mogel spomniti, kje bi ga videl. Nasprotno pa je Vjeruša takoj spoznal izdajalca. Sprva ga je obšla groza, ko pa je sprevidel, da ga ne pozna, se je pomiril. Dobro, da ni poznal Kosenke.

„Lepa, pri Alahu!“ je odvrnil Verjuša. „Ali če nas zato, da smo jim vzeli najlepše dete, ne pokoljejo vstaši?“

„Ne bodo nas!“ so vzkliknili nekateri. „Vse nataknemo na kol!“

„Tudi groznega volka?“

Nikdo se ni odzval. Vjeruši pa je bilo na tem, da jih še bolj splaši.

„Kdo izmed vas ga je videl trgati ljubljence preroka?“

„So nekateri, ki so se kosali z njim. Pravijo, da je v njem sam šejtan^[8]!“

„Ni ga v njem, ampak on sam je šejtan! Tako ga ni videl nobeden, kakor jaz. Oči je imel rdeče, prsi kakor gora. Kamor je stopil, tam je vse ležalo, ko je zamahnil s handžarom, je nastal veter. Njemu ne zdrži nikdo!“

„Ne zdrži!“ so javkali nekateri iz tolpe.

Glišo je stopil naprej in dejal:

„Kaj se plašite!? Slaviša je čisto navaden človek. Alah vam ga da v roke!“

Vjeruša je zasopihal in toliko da ni pljunil.

„Kdo je ta, ki zasmehuje besede starca, katerega je varoval sam veliki prerok vseh nezgod? Kdo je ta, ki kroka, kakor vrana, če jo dražiš?“

„To je pes, ki nas hoče peljati v žrelo groznega volka!“

„Kdo?“ se zavzame Vjeruša in pljune. Ni se mogel zdržati. Ali takoj mu je bilo žal, ker Glišo mu je pogledal globje v lice. „Ta človek? Ljubljence Alaha hoče tirjati v pogubo?“

„Pravi, da nam spravi Slavišo v naše roke!?“

„Slavišo? — Alah naj ga poviša, ako stori to, naj mu dodeli sedmeri raj Mohameda! Pomislite! Slaviša je pošast! Sedaj je tu, sedaj tam. Povem vam, da smo ga nekoč že držali in se veselili, da ga ponesemo Osvinbegu. Ali naenkrat sem držal samo cunjo v roki, po hrbti nas je pa on tolkel, da sem mu komaj všel!“

„Alah nam bodi milostiv!“ so klicali Turki.

Glišo si je grizel ustnice. Niso ga marali in tudi beg mu je dal vedeti, da mu ne zaupa več.

„Pokažem vam, kdo sem!“ je mrmral.

Vjeruša je pa obhodil vso taborišče, pripovedoval to in ono in slikal Slavišo kot najhujšega šejtana.

„Tfu ... “ je kimal sam sebi. „Dovolj dolgo si gledal Kosenko, Osvinbeg, sedaj jo pokažem drugemu, ki je bolj vreden nje lepote. Če bi odlašal predolgo, se zna kaj primeriti!“

Blizu polnoči je moralo biti, ko se je plazila v črno ogrinjalo zavita ženska med grmovjem, tiho kakor senca. Vjeruša je šel trdo mimo šotorov. Bila sta že blizu straže.

„Kosenka?! Ušla sva že enkrat tako, da sem jih zmotil, poskusiva zopet. Idi tiho naprej, jaz te doidem!“

„Kdo je?“ je klicala straža.

„Si ti Anim?“ se je odzval Vjeruša. „Mislil sem, da spiš!“

„Pri Alahu bi bilo bolje, da spim! Kdo bo pa hodil sedaj tu okrog?“

„Slaviša?!“ se poroga Vjeruša.

„Bà! Naj pride!? Ljubše mi je, da se bijem, kakor da lazimo po skalah.“

„Potrpi! Alah ti nakloni lahko še marsikaj! Pravijo, da hočejo vstaši vzeti celo Tetovo!?“

„Pravijo, če je le res?! Sicer bi pa bilo itak bolje, da bi počakali vstaše doma in ne lazili za njimi po prepadih!“

„Osvinbeg je moder vojnik, Anim?! Alah vé, zakaj je dobro tako! — Ne morem spati nocoj! Zdi se mi, da se pripeti nesreča. Odkar imamo one jetnice, me vedno nekaj vznemirja.“

„Ženska prinaša nesrečo!“ reče Anim. „Izkusil sem to! Po mojem mnenju bi bilo bolje, da bi jih ne imeli, ali pa da je podavimo. Jaz že ne vzamem nobene!“

Vjeruša se začudi.

„Anim, prijatelj, ti sovražiš lepe huriske?!“

„Vse, ne samo lepe, ker v njih je šejtan. Ženska je bila kriva, da bi bil skoraj prikrajšan za glavo.“

„Povej no, ako ljubiš preroka! Kako je to prišlo?“

„Imeli smo tudi več jetnic. Nekatere so ušle in šli smo lovit ... Kaj mi mar vstaši, če pridejo? Ako nas napadejo, se pričnemo biti železo z železom, ali z žensko se ne grem ... Tudi jaz sem šel lovit begunke. Naletel sem na dve. Poletimo za njimi. Oni splezata na skalo in še dalje med prepade. Mi smo mislili, da ju moramo dobiti in smo plazili za njimi. One se pa postavijo v bran in začno metati in valili kamenje na nas. Dvoje mojih ljudi je potegnilo kamenje v prepad, dva sta bila ranjena. Razjarjen sem vstrelil na nju. Eno sem zadel, da se je prevrnila v brezdno. Predno pa sem nabil puško, sem dobil kamen v glavo in sem padel. Le Alahu se imam zahvaliti, da še živim. Ko sem se zavedel, sem odšel nazaj in sklenil, da ne pojdem nikdar več lovit hurisk, ako katera uide.“

Vjeruša se je zamislil. Njegovo skušeno oko je zapazilo, da tiči v tem človeku malomarnost za vse, samo klanje mu je slaščica. Ko bi vstaši bili tu, kako lahko bi napadli Osvinbega, da celo med nje bi prišli, ne da bi straža opazila.

„Anim, vidim, da si zaspan, kakor tudi ljudje! Skrbi me, da bi se kaj ne pripetilo! Pogledam nekoliko okrog!“

„Pa poglej, ako se ti zljubi,“ de malomarno Anim.

„Zaupaš mi!“ zamrmra Vjeruša. „Za to dobiš plačilo, kakor če miš oblazi slanino!“

„Kosenka je že čakala svojega rešitelja, ki je mogočno korakal.

„Sedaj pa zopet v imenu Gospoda! Tokrat je nevarnejše, kakor prvikrat?! Ali glava Vjeruše je vredno malo več, kakor da bi se valjala po smetišču ... “

Nekak šum je ustavil besedo. Vjeruša je poslušal in potegnil kratek meč.

„Kak vrag se plazi tu okrog?“ vpraša glasno.

„Noben vrag, pes stari ... “ je siknila postava, ki je stopila iz grma.

„Dobil sem te, stari lisjak. Ali ne boš pobegnil, ne boš?!“

„Glišo, izdajica,“ je vzkipel Vjeruša. „Med sovražniki uboge raje? Ne čudim se! Lopov si bil že davno ... Tfu! Sedaj si pa še izdajalec!“ „Kaj si pa ti? Slepar in hinavec! — Alo ... “ je zavpil Glišo.

„Ej, ne muči se,“ je zamomljal v strahu starec. Kosenka se je stisnila za grm. Hipoma ji je postalo jasno, da sta izgubljena. Slišali so se koraki.

„Ej, ne muči se ... “ je ponovil Vjeruša in kakor blisk razcepil glavo Glišu. „Najbolje je zate, da ne ganeš jezika. Ni lepo, da sem te, ali človek se privadi tudi krvi. — „Tfu ... “ je zasopel. „Malo je manjkalo, pa bi mi dali kolec.“

Nato je zavpil „Alo!“ Odzvala se je straža.

„Kosenka, jaz moram ostati. Reši se sama! Beži vedno naprej in se skrivaj za grmovje! Iskali te bodo! Pazi le, da ne padeš v kak jarek in da te volkovi ne dobe. Sveta Devica in tvoj angelj varuh te čuvajta in pripeljita Žarku!“

Starcu se je tresel glas. Čutil je, da mi je nekaj stisnilo srce. Ali je bila skrb za Kosenko, ali bolest? — Sam ni vedel razločiti.

Pojavil se je Anim.

„Kaj je?“

„Mnogo in nič! Glišo je pobegnil z lepo hurisko! Hotel me je, ali starega volka ne poderó kmalu! Dal se mu, a huriska je všla!“

Anim pogleda Glišo, ki je ležal stegnjen v mlaki krvi.

„Alah ga je kaznoval po tvoji roki! — Vedel je, da ni nič prida! Človek ima zapisan svoj značaj na obrazu!“

„Resnica, pri Alahu! Ali kaj sedaj!“

Anim se zamisli.

„Misliš na ono begunko? Šel bi za njo, ali obljubil sem ... “

Vjeruša bi ga najraje objel. Slutil je, da mu malomarnost ne da iti zasledovat.

„Ali Osvinbeg? Kaj poreče on?“

„Da bo divjal, to gotovo,“ reče Anim. „Ker pa je zaupal vse temu človeku, ne pade krivda na nas!“

„Ali on je mrtev,“ de Vjeruša.

„Skrijem ga, da še jastrebi ne zvohajo zanj,“ reče Anim.

„Torej ne ideš lovit begunke?“

„Obljubil sem pri spominu preroka ... Ne grem!“

„Vzbudi bega!“

„Nočem! Naj pobegne, kaj mi mar ena huriska! Ako jo puste volkovi, jo dobimo jutri. Daleč ne pride, ker je noč. In po noči se ne da loviti!“

„Sovražnik žensk, kakor bi mi padel z nebes,“ je zamrmral Vjeruša. Obrnil se je in odšel. Anim je pa skril truplo Gliša.

„Ako se ne izdaš sam, jaz te ne bom,“ si je mislil Vjeruša. Prevdarjal je, ali naj pobegne ali ostane. Sklenil je ostati. Ako dobe Kosenko, ji bo še stal v pomoč, če pa pobegne, pa ne bo vedel, ali so jo dobili ali ne. Za Slavišo pa ni vedel, kje se drži.

Predno je legel, je še pomolil, da bi Bog obvaroval ubogo deklico divje zveri, divjakov in da bi se rešila.

IX.

Kosenka je bežala med grmovjem in kamenjem. Ni pazila, kam je stopila, ni čutila, da ji krvave noge, da je zmučena na smrt. Proč, le proč v varen kraj, proč od divjakov! Ta misel jo je gnala, da se ni zgrudila. Angel varuh jo je čuval na potu, da ni zašla v kak prepad, da si ni zlomila noge ali se celo ubila. Ako se je spodtaknila in padla, je vstala zopet, ne da bi se ji kaj pripetilo in hitela dalje ... Dalje — sama ni vedela kam. Dobri angel je pa čuval siroto in odganjal volkove ...

Ali Kosenka je bila tudi človek, posoda iz ilovice, ki se vbije. Njene moči so pešale, strah in nočni beg, ki zdela človeka še bolj, ker ničesar ne vidi, vse to jo je prisililo, da je morala obstati. Ni mogla dalje. Noge so krvavele in bile težke, kakor svinec. Celo telo jo je bolelo in zahtevalo miru. Sedla je za gost grm in se naslonila nanj. Povzdignila je roke k nebesom in z globoko molitvijo zahvalila Gospoda, da jo je otel turških rok. Iskreno je prosila sveto Bogorodnico, naj jo čuva dalje in kmalu pripelje k Žarku. Z otroško nežnostjo je prosila, da se je nebeški Oče smehljaje nagnil na svojem prestolu in poslušal molitve svoje hčerke. In poslal je velikega angela Mihaela, da je bedel nad njo.

Sredi molitve je zaspala tako brezskrbno in sladko, kakor bi bila doma v koči pri dedu. Sanjala je lepe sanje, da ide k poroki z Žarkom, in potem kako srečno skupaj živita. Videla je rešitev domovine in zmago nad zasmehovalci Kristusovimi. Po otožnem obličju se ji je razlil blažen nasmehljaj in njena usta so še v spanju šepetala zahvalo nebeškemu Očetu. Nad njo je pa bedel višji angel Mihael. In kdo bi se ne čutil varnega pod mečem takega zaščitnika? Nedolžna srca najdejo tudi v najhujših stiskal mir in pokoj, ker so si svesta, da bedé nad njimi oči Gospodove.

Že se je svitalo, ko se prebudi Kosenka. Svež jutranji zrak ji je božal ličici, da sta bili videti, kakor cvetje vrtnice. Vstala je z novo močjo v udih, okrepčana na duhu. Sprva ni vedela, kaj je z njo in kje je? Videla je krog sebe same skale, tu gole, tam obraščene z mahovjem in grmičjem, ostre in koničaste, pod njimi pa globoke prepade. Nad glavo ji je šumelo v jutranji sapici listje dreves in gozd je šepetal skrivnostno, kakor bi si pripovedoval o krivicah, ki se gode raji, in občudoval deklico, ki je iskala zavetja v njegovi senci. Zopet dalje je videla skale, jedno strmejšo od druge, in daleč, daleč tam, skoraj na obzorju veliko prostranstvo, Tetovo polje, po katerem se je vila, kakor srebrn trak, reka Vardar. Vse to se je spajalo v neko podobo, ki je napravljalo na Kosenko nekak tajinstven, malone divji utis, brez soglasja.

Počasi se je domislila, da je pobegnila s pomočjo Vjeruše iz rok divjakov, da je bežala celo noč in potem zaspala pod tem grmom. Spomnila se je sanj in zdele so se ji tako resnične, da je nehote zdrknila na koleni in molila k Bogu. Zdelo se ji je, da je oni grm, pod katerim je spala, svet, ker se ji ni pripetilo nič hudega. Zdelo se ji je, da je čula glas, kakor nekdaj Mojzes:

„Sezuj svoje čevlje, ker kraj, na katerem stojiš, je svet kraj!“

Po opravljeni molitvi je šla dalje. Pri dnevni svetlobi je hodila lažje in vztrajnejše.

V gnezdu Osvinbega pa ni vladal takov svet mir. Osvinbeg je preklinjal in divjal, drugi se grozili vstašem.

Komaj so jeli Turki vstajati in se obračati k Meki in Medini, da opravijo jutranjo kindijo,^[9] se je zvedelo, kaj se je dogodilo.

Osvinbeg je zaslišal vse straže, vse so odločno izjavljale, da pri njih ni nikdo všel. Kje bi se naj izmuznil? Osvinbeg je vedel, da mu je bil beg s Kosenko lahkoten, ker je bil voditelj do Slaviša in so vsi vedeli, da je prost in gre kamor hoče. V prvi divjosti je hotel vse straže postreliti, pozneje, ko se je nekoliko pomiril, vedoč, da rabi vsako moč, je obsodbo preklical. Škripal je z zobmi in poslal majhne tolpe po pet mož za beguncema, obljubljaje bogate nagrade onim, ki mu jo privedejo. Grozno se je hotel osvetiti nad Glišem in tudi predrzno hurisko pretepsti, da ji izbije misli na beg iz neverne glave.

Čas je tekel, tolpe poslane za beguncema so se vračale prazne, on pa jih je zopet pognal za sledom. Zdelo se mu je, da brez lepe gjaurke ne more prebiti. Njene temne oči, svež, miloben obrazek, ki je odseval od nekakega zapovedujočega ponosa, se mu je vtisnil v možgane, da ga ni mogel pozabiti. Njegovo strastno srce je gorelo za njo in nestrpno je razpošiljal ljudi na vse strani, misleč, da daleč ne more biti. Ženska ne more bežati po noči, ker ne ve kam. Za Gliša je že dal pripraviti kolec, da ga živega odere.

Vjeruša se je prijemal za glavo, da se prepriča, ali jo še ima, nato je pljuval in godel.

„Da je Osvinbeg tak tepec, si nisem mislil. Njegovi ljudje ga pač dobro poznajo. Če sem jaz na njegovem mestu, obesim straže na prvo drevo. Če se dekletu ni kaj posebnega pripetilo, jo težko dobe.“

Tudi on je s trepetajočim srcem čakal, kak bo izid te gonje. Vsako tolpo, ki se je vračala, je pogledal, če peljejo koga. Ali vsi so se vračali prazni in s povešenimi glavami.

Tako je minil cel predpoldan in dan je stopil v drugo polovico. Osvinbeg je hodil okrog kakor razjarjen merjasec, s krvavimi očmi. Lepe Kosenke ni ...

„Skuhal sem vam kašo,“ je mrmral Vjeruša. „Vidim, da vas že trebuhi bole, ali še le vas bodo. Ako se je dekle rešilo, naj se spremenim takoj v mesarja, če vas ne obiščejo vstaši in vam ne spraznijo bolečih trebuhov ... Tfu!?“ —

Pa Kosenka je prišla v silno nevarnost, ki je bila malone pogubna za njo.

Ni še šla dolgo, kar zapazi za seboj pet Turkov, ki hite za njo. Razdalja je bila sicer še precejšnja, vendar je slišala besne „alah“ klice. Bežala je, kar je mogla. Začela se je gonja na življenje in smrt. Kosenka je bežala kakor splašena srna, ali preganjalci tudi niso bili nerodni. Ženska ni kos v begu razbojnikom. Bežala je med prepadi in pečinami, plezala na skale in preskakovala majhne jarke in grmovje. Lasje so se ji razpleli in vihrali v pišu, lice se ji je čudno svetilo. Ustnice na pol odprte so vsrkavale zrak kakor sesalka pri stroju. In bežala je dalje ... Vkljub temu se je krčila razdalja vedno bolj. Čula je prav razločno krik preganjalcev, vedela, da jim ne uide. Raje skoči v prepad, da se vbije, kakor priti v roke Turkom.

„Žarko, reši me!“ je vskliknila in preskočila širok jarek in splezala na skalo, na drugo višjo in hitela naprej. Tu je splezala z obupno silo kvišku. Na drugi skali je zijal prepad, od strani so štrlele koničaste skale, za njo Turki. Edina rešitev je prepad. Dihala je urno, pogledala razdalje med seboj in Turki in se ozrla v globočino. Za kaj naj se odloči? Turki plezajo za njo ...

Kratka molitev k Mariji. Ali v hipu, ko misli strmoglaviti v globočino, ji šine misel na osveto.

Z rokami zagrabi debel kamen in ga zavihti.

„Marija!“ S tem krikom vrže kamen s skale in zadene plezajočega Turka. Med padcem potegne dva druga seboj in vsi trije storkljajo v prepad kraj poti. Ostala dva pobegneta pred letečim kamenjem, ki ga je z orjaško močjo valila Kosenka.

„Gospod Jezus, rešena,“ se ji je izvalilo iz prs. Pokleknila je na skalo in se zahvalila za rešenje, za čudovito rešenje.

Ko je tako klečala, se pojavi več ljudi. Sprva je odrevenela od strahu. A kmalu je opazila, da niso Turki.

Poloti se je razposajeno veselje.

„Ako verujete v Krista in ljubite domovino, rešite me!“ je zavpila.

„Ne boj se, dekle! Gospod je uslišal tvoje želje in ti poslal rešitev. Splezaj s skale! Mi smo branitelji domovine in naš vodja je Slaviša!“

„Slaviša? In njegov pobratim Žarko!?“ je vzdrhtela Kosenka.

„Kosenka, to je Kosenka“ zakliče jeden. „Slavimo Gospoda, da smo jo dobili!“

X.

Odkar je bila vjeta Kosenka in ni bilo po Vjeruši nikjer sleda, je bil Žarko ves obupan. Govoril je malo. Izogibal se je družbe in videli so ga celo, da je večkrat jokal. Slaviša ga ni mogel razvedriti. Storil je vse, da se snide z roparji. Po oni bitki pri Selcih je krenil v „orlova krila“, misleč in se nadejaje, da najde ondi nevesto in Vjerušo. Pa ni ju našel. Kaj naj prične? Pustiti devo v rokah krvolokov, da se posmehujejo njeni nedolžnosti? Že pri tej misli je bil ves iz sebe. Lovil se je za glavo, tekal sem in tja in vpil: „O Jezus, Gospod Jezus!“ Tovariši so ga sočutno tolažili. Slaviša je prehodil vse strani, kjer se je nadejal, da bi moral biti Vjeruša s Kosenko. Pustil je Žarku, da je vzel najhrabrejše junake in iskal sam in hodil v vasi poizvedovat. Našel je le nemo drevje, pogorišča, trohneča trupla. Vasi Saleš in Dolovjan je našel do cela požgani. Begunci so mu povedali, da je bil sam Osvinbeg s svojo druhaljo. In kam bi naj šel Osvinbeg? Gotovo iz mesta! Ako so krenili v gorovje, je mogoče, ker bi drugače tudi požgali Selce. Holuban ni mogel biti, ker do Dolovjani ni utegnil priti. Toraj bo Osvinbeg!

Ostali vodje vstašev so zvedeli, kaj se je pripetilo. Akoravno so podobni ropi bili na dnevnem redu, vendar je spekla vsakega ta vest. Poznali so povsod priljubljenega Pavloviča in njegovo Kosenko. Osvinbegu so pa bili vsi gorki. Najbolj pa je razburila vest, da je zmanjkalo Vjeruše, njega, ki je ljubil svoj dom, ki je stavil svoje življenje, da je mogel doprinesti domovini bodisi še tako neznatno žrtev. Vjeruša, oni šaljivi veseljak, ki ni prišel nikdar v nobeno zadrego, je vklenjen, ali celo že mrtev? To je zavrelo med vstaši!

Slaviša sam, kojega četa se je zelo ojačila, je prišel do zaključka, da treba naskočiti mesto Tetovo in obesiti trinoga. Sedaj, ko sta izginila Kosenka in Vjeruša, je pa pozval vodje vstašev in sklenili so z združnimi močmi napasti mesto in osvetiti vse žrtve. V teh par dneh, kar je Kosenka bila vjeta in ko je ušla begu, je ta pustošil in razgrajal, da bi plakalo trdo kamenje.

V oddaljenih krajinah, blizu Črnegore so pa pokale puške in Turki, katerim so pomagali besni Arnavti, so bežali pred ostrimi noži in smodnikom vstašev. Gustinje je bilo napadeno, beg je všel komaj. Pa dobili so ga vstaši in ga nataknili na kol.

Slaviša je počival v vasi Borovnice in čakal drugih vstaških čet, koje se imajo sniti tu. Vrhovni poveljnik je bil Slaviša, junak nad junaki in maščevalec. Žarko tudi tu ni opustil, da ne bi šel okrog, upajoč najti sled za ljubim dekletom.

Solnce je bilo še na nebu, ko se vrne. Slaviša mu je šel vsakokrat nasproti, vedoč, da se vedno vrača prazen. Ali ko ga zagleda sedaj, veselega in smejočega, se je začudil. Žarko pa je zdirjal k njemu in ga objel.

„Bratec, našel sem jo, njo, za katero mi je pokalo srce!“

V tem je že prišla Kosenka in ostali. Slaviša je pogled nanjo takoj prevzel, da od radosti in sočutja ni mogel govoriti. Molče ji je šel nasproti, molče ji je stisnil roke. Pri tem jo je pa pogledal tako prisrčno v bledi obraz in temne oči, da je čutila, kako je ginjen. Ta grozen človek, ki v klanju ni poznal milosti, kojega se je bal sleherni sovražnik, je bil mil in blag pred njo. Da, solze so lesketale v njegovih očeh.

Kosenko je tako prevzelo veselje, da je sprva zajokala, potem pa se je jela smejati. Ako človeku po dolgih, bridkosti polnih urah zasije žarek sreče, ne ve, kaj bi začel.

„Hvala Gospodu,“ reče Slaviša, „da te je čuval in rešil. Povej, Žarko, kako si jo našel?“

„Dobili so jo moji ljudje na neki skali blizu Sel. Všla je preganjalcem. Tri je pobila s kamenjem, druga dva samo pa vjeli. Sam svojim očem nisem verjel, da je to moja Kosenka, tako je bila prepadena. Sedaj je že zopet dobila nekoliko barve!“

„Toraj so Turki kje blizu?!“ dê Slaviša, ko je slišal to.

„Sam Osvinbeg leži s svojo tolpo v vasi Gajdi. Povedala sta mi vjeta Turka. Bil je v gorovju in iskal nas, ker pa je zvedel, da mislimo napasti Tetovo, se je vrnil.“

„Za Boga?! V gorovju in nismo se srečali?!“ je vzkliknil Slaviša.

„Da, vodil ga je oni Glišo, ako se ga še spominjaš, da bi ujeli tebe. Naleteli so na begunce, kjer je bila Kosenka z Vjerušo in vse poklali.“

„Glišo?“ Slaviša je vzdignil roke proti nebu. „Jezus, lastni ljudje služijo sovragu tvojemu in domovine! — Ako dobim ga!“

„On je že sojen,“ reče Kosenka. „Ko sva hotela pobegniti z Vjerušo, nama je zastavil pot. Vjeruša ga je pobil in jaz sem odbežala sama.“

„In Vjeruša?“

„Rekel je, naj bežim, on da ostane sedaj, da jih zmoti. Slišala sem še, da je klical stražo.“

„Vedel sem, da jim napravi zmedo! Čudno, da nekaj namerava! Tovariši, nocoj posetimo bega v Gajidi!“

„Turkov je mnogo!“ je rekla Kosenka.

„Pomoči ne moremo čakati, ker nam prej odido v mesto. Sv. Martin in sv. Jurij nam pomagata!“

Ko so slišali vstaši, da odrinejo na plesišče, kjer se z noži in smodnikom pozdravlja, se jih poloti razbrzdano veselje. Že da se je našla Kosenka, so vriskali in pevali, sedaj pa je postalo še vse veselejše. Meči in handžari so se lesketali, čepice letele v zrak, prav kakor takrat, ko so menili odriniti reševat Slavišo in Žarka. Še večji ponos jih je navdajal, ker so imeli med seboj poveljnika, ki jim je zagotavljal poraz sovragov. Nek glas je jel peti in odzvali so se drugi:

„Aj, aj, mili Bože, daj,
ili ljubu, ili raj ... “

Med tem ko so vstaši zapuščali Borovnice, je divjal Osvinbeg v Gajidi. Izgubo Kosenke ni mogel preboleti in je razsajal, kakor okrutnež. Njegovo jezo so čutile bližnje vasi. Tam, kjer so prebivalci pobegnili, je opustošil in požgal vse, v drugih pa polovil, kar je našel in se znašal nad njimi. Moške je moril na mestu, ženskam, posebno mladim, je pa pripravljal muke. Vojaki so se znašali nad njimi hujše kot živina in jih polagoma morili. Prava Sodoma in Gomora! Mlade ženske so pa vzeli seboj.

Nastala je noč. Mesec je vzplaval na nebesni obok, ali zakrili so ga oblaki, ki so se vlačili ob obzorju. Okrog turških ognjev so razsajali Turki in se krohotali solzam zgrabljenih mladih žen in deklet. Tupatam je vzel kateri ogorek in ga pritisnil na noge devici ali na prsi, kamor je pač dosegel. Nekatere je obšla že slabost in so se onesvestile. Lopovi so je prijeli za noge in je pomolili nad ogenj, da se lasje v bujnem ognju zaplapolali. Od bolečin se zvijajoči žrtvi so še konečno zarezali vrat.

Turške straže so skrbno čule.

Bilo je že pozno, ko je zaskovikala sova.

„Ibrahim,“ pokliče stražnik tovariša. „Ali si slišal?“

„Sova je bila!“

Za nekaj časa reče zopet oni:

„Ibrahim, pri Mohamedu, v tem kraju je mnogo sov!“

Ibrahim jame poslušati. Tupatam se je slišalo, kako je zakričala sova.

„Res, Izmail, mnogo sov je tu!“

„Ibrahim, mene je strah teh ptičev?!“

„Strahopetnež, da bi ne videl raja! Kaj ti more sova?“

„Kaj pa, ako niso sove?“

„Kdo pa“ vpraša Ibrahim in zopet posluša. Ker pa je bilo vse tiho, se pomirita.

Kmalu na to zopet opozori Izmail tovariša na šum.

„Kaj se plašiš? Veter je zganil vejevje, ali pa kako stvar.“

Ali bili so vstaši ogleduhi. Videli so vse, kar so počenjali Turki. Obkolili so celo vas in čakali povelja. Ni preteklo pol ure potem, kar se zasveti vas. Požar izbruhne na dveh koncih in objame naglo vso vas.

Turki osupnejo. Jamejo kričati in se umikati iz vasi, da jih ne pokoplje goreče tramovje.

V tem so pa jele od vseh stranih pokati puške. Pri svitu ognja so videli vstaši meriti in streli so postajali vedno gosteji. Luna je stopila iz oblakov, kakor priča in oznanjevalka, da je nocoj napočila ura osvete. Tako se je vnela bitka ob mesečni svetlobi in svitu ognja. Turki so jeli streljati in se zagnali v jedno smer, da pretrgajo vstaški oklep in jim pridejo za hrbet. To se jim posreči, ker je bilo vstašev premalo. Sama hrabrost pa ne vzdrži številu. Nastale so posamezne gruče in tolpe, boreče se na svojo roko. Žvenk orožja je polnil in dramil tiho noč, streli, hropenje in vzkliki so se spajali s prasketanjem ognja. Vstaši in Turki so se borili mož proti možu.

Največjo grozo je razširjal Slaviša in Žarko. Kakor povsod, so se Turki ogibali obližja Slaviše in branili so se le oni, ki so bili prisiljeni. Pa šli so v gotovo smrt.

Ilija, oni ogromni vstaš, je pa mahal s svojo lopato, da so se priklanjale turške glave, kakor težka rž pred vetrom. Kamor je stopil, je širil grozo. Sopel in gledal je kakor podivjani bik in rjul, da so turški meči nehote omahovali. Tu so bežale gruče Turkov, tam vstašev. Ilija, kjer je zagledal silo, je privrešal kakor tiger in razgnal kakor veter suho listje.

„Šejtan, sam šejtan!“ so vpili Turki. Le Osvinbeg je še vžigal pogum. Mraz ga je tresel, ko je videl delo Ilije in srce se mu je stiskalo strahu, videč, da se mu bliža vedno bolj grozni Slaviša. Hrabril je svoje in jih zbiral krog sebe ...

Ko se je oglasilo orožje vstašev, je Vjeruša planil po koncu.

„Pokažejo vam,“ je momljal, „tudi jaz vam pokažem, da je moja glava vredna več, kakor turške kuge. — Tfu, ... Dovolj dolgo sem moral biti med temi grdeži in jim govoriti. Gospod Kriste mi oprosti, da sem jim lagal.“

Ali jela mu je presti huda.

Vstaši ga niso poznali in moral se je varovati, da ga ni kateri poslal v vice.

„Tfu ... Če nobena vrana ne zakroka nad mano, me mahne Ilija s svojo lopato. Še blizu mu ne smem, ker mi gotovo odnese čepico sapa, katero dela s svojim zamahom. — Nú, Slaviša jim tudi spušča prevročo kri, kakor vsak zdravnik. Žarko pa že zna, čemu bodo Turki vdovice ... Tfu.“

Slično je presojeval borilce in se ogibal vstašev.

„Vraga, mene starca bi radi,“ je zastokal Vjeruša in se vrgel na tla. „Preveliko šalo si dovoljujejo z menoj ... Tfu! — Ali vsega tega je kriva baba. Da bi vas volčje snedli, psi mesarski! Že vidim, da moram nekaj napraviti, drugače me zmešajo med otrobe.“

Poiskal je padlega vstaša, mu vzel obleko in se preoblekel. Med tem delom je sopel, skakal in se zopet metal med trupla. Ko je bil preoblečen, je skočil med Turke.

„Da vas ozdravim in rešim glavobola!“ je zavpil in jel klati.

Premoč je premoč!

Bojna sreča je bežala od vstašev in Turki so zmagovali. Vstaši so se sicer borili ali padlo jih je že veliko. Vjeruša je opazil to.

„Há, vi stekla teleta, koze mohamedanske, naj vas race! Mislite, da bo Vjeruša hodil z vami? Dam vam popra! Alo ... Po njih! Kolji!“

Vstaši so ga spoznali in še z večjo jakostjo sekali. Pa to je bila že zadnja sila umirajočih.

„Kolji!“ je rjul Vjeruša. Tfu ... Slaviša, ali pa ti Ilija, pošljita bega k Mohamedu!“

Ali ona sta imela opraviti dovolj s svojo obrambo.

Končno je Slaviša priril do bega. Dva jaka borilca sta planila drug na drugega.

Žarko je opazil opasnost.

„Slaviša, rešimo se! Premoč je in ne zdržimo!“

„Rešite se, jaz ostanem! Padem ali rešim kraj krvoloka!“ je odvrnil Slaviša in pobil hrusta, ki je zamahnil od strani po njem. Tovariš padlega je skočil nanj in padel. V tem se je zlomila Osvinbegu ob Slavišinem meču sablja. Beg je odskočil in vstrelil na Slavišo s samokresa od strani in ga zadel v sence.

„Jezus, moj dom ...!“ je vskliknil in padel.

Žarko je zahropel, Vjeruša zarjovel kakor rzjarjen ris, Ilija pa pridivjal uprav kakor podivjani bik in razširil strah.

Ko je padel Slaviša, so Turki zavpili od veselja in s podvojeno močjo planili po vstaših. Ti so se jeli neredno umikati, le Ilija je še vzdrževal s svojo silo bližnje.

Turki že zmage pijani so se strnili in obkolili vstaše, ki niso hoteli zapustiti bojišča. Ti so vedeli, da morajo pasti, ali drago morajo dati svojo kri.

Med tem se je nekaj pripetilo. Nove čete vstašev so se pojavila na bojišču. Bili so oni, ki so prišli, da se združijo s Slavišo, da jih popelje nad Tetovo.

Jutranja zora je že rdela, ko se pojavijo na bojišču. Turki so se sicer vrgli na nje, ali vstaši so jih razbili. Jeli so bežati na vse strani. Tolpe vstašev so se odtrgale od čete in zasledovale begunce, pobijaje slehernega.

Tudi Osvinbeg je videl, da je poražen. Jel je bežati.

Vjeruša mu zastavi pot. Izgledal je kakor ogromen kovaški meh.

„Počakaj, prijatelj! Še nismo gotovi! Rad bi ti nekaj povedal! Tfu ... Slaviša je padel ... Prokleto ... Tfu! Misliš, da se tebe ne prime nož? Ko prideš k Mohamedu, sporoči mu pozdrav in povej, da te pošilja stari Vjeruša ... Tfu!“

Med tem je že ležal Osvinbeg s prebito glavo na tleh. Vjeruša ni čakal, da mu vse pove, ampak mu je hitel pripovedovat, ko ga je že podrl.

Bitka se je bližala h koncu. Le posamezne tolpe so se še podile čez krvava trupla in se klale. Jutranje solnce je zrlo že na krvavo plesišče in se kopalo v lužah krvi in obsevalo še drhtajoča trupla.

XI.

Mala peščica vstašev Slaviše se je zbrala z drugimi kraj mrtvega vodje. Vsem se je videla globoka tuga. Veliko žrtev je zahtevala bitka, mnogo junakov je padlo, med njimi vodja sam. Nekateri so bili ranjeni, Žarko je zgubil desnico. V besnem boju mu jo je odsekal nek Turek in bilo bi po njem, ako bi ravno ne došla pomoč. Čvrsti mož ni omedlel, akoravno je izgubil mnogo krvi. Slab je bil tako, da so ga morali nesti. Grenko je plakal za padlim pobratimom.

Vjeruša je stal zraven s povešeno glavo. Nemo je zrl v bledo obličje Slaviše. Ni mu zaigrala v očeh nobena solza. Pač pa je v njegovih prsih divjalo in grlo mu je stiskala neka nevidna moč. Končno se je tresel in zaklical s tresočim glasom:

„Domovina moja! Tvoj sin je padel ... Padel je v bran naroda!“

In stoprav sedaj je zaplakal kakor dete.

Vstaši so pokopali svojce z vodjem in nasuli visoko gomilo. Na njo so zasadili sabljo in počez handžar. Drugega križa ni bilo. Junakom se spodobi, da dobe znamenje odrešenja iz snovi, s katero so delali za rešenje.

Po končanem pogrebu se zasliši glas Vjeruše, slovesen in silen.

„Bratje, pokleknimo ... ! Oče naš, kateri si v nebesih ... — “

Vsi so popadali na kolena. Molili za padle rojake. Solnce je zrlo na branitelje svojih svetinj in tugovalo. —

„Kje je Kosenka?“ je vprašal Vjeruša, ko so odhajali z bojišča.

„Ostala je v Selcih,“ je rekel Žarko.

„Toraj se rešila? Slava Gospodu Bogu!“ je vskliknil Vjeruša. Nato je jel izpraševati, kako se je rešila.

„Hrabro dete,“ je kimal, ko je čul, kako se je ubranila Turkov. Ali tokrat ni pljunil, kakor je imel navado, ako se je čemu čudil ali hudoval. „Kaj poreče, ko zagleda Žarka brez roke?“

Kaj je rekla, je zvedel, ko so prišli v Selce. Objela ga je in zaplakala. Nato pa rekla slovesno:

„Sedaj mi je veliko ljubši, ker je že dal domovini svoje ude in kri. Drugo roko pa vzamem jaz, ki sem tako srečna, da me ljubi junak!“

Vse je navdušila ta izjava.

Vjeruša je dejal ginjen:

„Gospod Jezus naj njima ostale dni podari v sreči in miru! Dovolj sta že pretrpela!“

— — —

Minolo je več tednov. Krvavi ples, ki se je zaplesal pri vasi Gajdi, ni ostal brez posledic. Tudi po drugih krajih so planili vstaši na osvobojenja delo in zaplapolalo je po vsej Turčiji. Ta ni mogla več vzdržati miru in krotiti vstaše. Prišle so na pomoč druge države. Avstrija in Rusija sta nastopili z grožnjo, da napravita mir z orožjem, ako se milejše ne postopa s podložnimi kristjani. Zahtevali sta, da se dadó raji pravice in sta mirili vstaše z obljubami. Tudi sultan je obljubil in raja je upala, da bo bolje. Nekatere čete vstašev so odšle, da si zopet postavijo domovja in čakale na obljube. Tudi Žarko, ko je že nekoliko ozdravel, se je vrnil s Kosenko in Vjerušo v Reštetiče, ki so še stale nedotaknjene. Kosenko je dejala, da mora Vjeruša ostati pri njima, da nadomestuje deda, v kar je starec radovoljno privolil.

Ker se pa ni ničesar slišalo o obljubljenih rečeh in se razmere niso izboljšale, so se jele zopet zbirati čete. Le zima je preprečila vstajo. Ko pa so ozeleneli vrhunci balkanskih gorá, so jele pokati tudi puške.

Rad bi šel Žarko med nje, pa brez roke ni bil za orožje. Tudi Vjerušo je še vleklo, da mu je Kosenka komaj ubranila, češ, da je dovolj star in potrebuje miru.

Med vstaše se je pa zanesla strašna bolezen — nesloga. Mesto da bi reševali domovino, so se jeli pobijati med seboj na korist skupnemu sovragu — Turčinu. Razsodne ljudi je to bolelo in Vjeruša je včasi pljuval in klel, da se je jela Kosenka jokati. Nato je seveda odnehal, a ni ga več veselilo v domovini.

Nagovoril je Žarka, da zapuste sedaj domovino, kjer je za človeka opasno. Ni sicer lepo, je dejal, ampak ne kaže drugega. Še v bran se ne moreš postaviti. Tako so si poiskali nov dom v svobodni Črnogori.

Predno so odšli, je obiskal Žarko z ljubko ženico in dedom Vjerušem grob padlih junakov pri Gajdi. Kosenka je položila zelen venec na grob in poljubila že zarjaveli križ in orožja.

Molče so pomolili za duše onih, kojih trupla trohne pod tem hribčekom. V srcu naroda pa bo zapisano, dokler bo še kak človek, da ondi počivajo junaki, ki so se žrtvovali na žrtveniku vere in domovine.

1. Brezpravno krščansko ljudstvo
2. Turška beseda, pomeni studenec
3. Postavi
4. Velik nož
5. Djavol se izgovori džavol, po naše hudič
6. Huriska, turški izraz. Po naše: deklica
7. Psovka za kristjane: pes
8. Šejtan, hudi duh, vrag
9. Kindija je molitev