Večna luč naj jim sveti …
Večna luč naj jim sveti ...[1] Leopold Turšič |
Za zadnjo sobotno številko prepozno došlo.
|
Nebeško lepo je bilo tisto avgustovo nedeljsko popoldne, ko sem stal na vižmarskem kolodvoru. Sam ne vem, kaj me je bilo prignalo tjakaj; najbrž tisto bojno navdušenje, ki smo ga pravzaprav poznali samo iz svetlomodrih uniform in zbirajočih se množic in ki je vendar plalo v nas vseh. »Vojska! Avstrija se bo izkazala! Poglejte te ljudi, trdne kakor hrast, zdrave kakor jabolka! Kje so še taki?« Tako smo govorili in upali trdno, brez strahu. Nismo se ušteli, če danes gledamo na velikanske uspehe.
Pridrdral je z Gorenjskega vojaški vlak, ne prvi in ne zadnji v tistih dneh. Ves je bil v zastavah in cvetju in sama mlada kri v njem. Vskliki veselja in navdušen jaz vseh vozov; med vriskanje in petje so se mešali hreščeči glasovi poskočne harmonike; skozi okna prihajajočega vlak so vihrala osvete željna peresa fantov planincev …
Naši so, da! Iz Kobarida in drugih poletnih postaj prihajajo, jutri ali pojutrišnjem gredo dalje, kakor pravijo.
Kolodvorska množica se je razgibala. Vsakdo je hotel še enkrat svojega videti in mu seči v desnico — morda zadnji krat. Strme, ne da bi se ganil, sem zrl v prizor; saj nisem imel nikogar, da bi se poslavljal od njega.
Kar poskočil sem, ko me je nekdo poklical.
»Ho, da Vas še vidim! Kar z vlaka sem mislil skočiti, da Vas obiščem.« Bil je četovodja Pavle Jurjevčič z Vrhnike, ki me je že tiščal za roko.
»Gremo, gremo! To jim bomo dali! Poglejte, kaj nas je!« In že je stal pri meni drugi Vrhničan — Fric Jeršinovic, močan kakor gora, tudi četovodja.
»Gospod, Bog Vas živi! Gremo.«
»O, Fric! Bog s teboj! — Kako vama je pri srcu, ko zapuščata domovino?«
»He, kaj! Saj jo greva branit, Pravzaprav je pa to domovina, ti fantje. Dolgega časa ne bo; čujte to veselo vrvenje,« je rekel Pavle.
»Gori v Galiciji ali Srbiji bo še drugačno vrvenje — za zmago in življenje …«
»Za zmago«, je zavestno pritrdil Pavle in zavihnil krepki brki, da sta bili podobni krivčkom na njegovi čepici, s cvetjem okrašeni.
In prihajali so še drugi znanci z vseh strani — Logatčani, Vrhničani, Št. Vidčani, da sem jim komaj stiskal roke in da se je vlak že pomikal, ko sem končaval s slovesi.
Trikrat se je poslovil Pavle, trikrat mi je segel v roko Fric s svojo veliko žuljavo in od usnjarskega obrta zarjavelo desnico — potem šele sta skočila v pomikajoči se vlak.
»Z Bogom! Bog vaju spremljaj!«
Zopet so skozi okna zavihrali ponosni krivci, oglasilo se je petje in vriskanje in harmonika. Dekleta so metala za odhajajočimi zadnje šopke.
»Z Bogom! Njegov blagoslov vas spremljaj!«
Zaorili so klici v lepo šentviško ravan, roke so vihtele robce v pozdrav, marsikatera solza se je zaiskrila v očeh, ko se je množica zopet razgibala. Tudi meni … Ali vas bom še kdaj videl? … Zatiščalo me je v prsih in mi reklo: Nikoli, nikoli več …
Bili so naši … Polk, kakor iz jekla vlit, sinovi naših planin, vajeni naporov in hudega — naši alpinci.
Molče smo zrli za izginolim vlakom, za svojimi dragimi, katerih duše so tako udane in mehke, a postave in pesti tako silne. Božja roka naj jih vodi, naj bodo junaki vsi do zadnjega in naj delajo čast našemu narodu! …
Par mesecev je minilo. Usoda je hotela, da sem moral tudi jaz s svojim poklicem na bojišče. Vesel sem bil in ponosen, da sem prišel k temu krasnemu planinskemu polku. Kako sem si želel, da bi videl zopet drage fante, s katerimi sem bil svoj čas tako tesno spojen. Pavle in Fric, vsak s svojimi zvezdami, s svojima krepkima postavama, z možatostjo in korajžo sta mi stala vedno pred očmi kot vzora planincev in komaj sem čakal trenutka, da bi ju ugledal, ker ni bilo med tem časom pravega glasu o njih. Pač so prihajali glasovi taki in taki, pa kdo bi vsemu verjel! Razgledoval in razgledal sem se po regimentu, a uzrl ju nisem. In še za marsikom sem gledal sam od sebe in po naročilu, a malo koga sem uzrl ...
Spomnil sem se vročih dni pri Premislanyju, Grodeku in Novem mestu. Nisem bil sicer tam, a po sporočilih, ki žive v polku in bodo živela še naprej, so bili to hudi dnevi. Mislil sem si svoje, kakor si mislim sedaj, ko še vedno ni o Pavletu in Fricu nobenega glasu ...
Pavel, ali se še katerikrat vrneš, da boš opravljal svoje vsakovrstne tajniške posle, da boš še za naprej predstavljal v narodnih igrah naše očete, da boš s svojim mirnim, neprisiljenim humorjem in smehom radostil družbo, krog tebe sedečo, da boš s svojim sonornim glasom s cerkvenega kora povzdigoval božjo slavo? Že drugič je odpadlo listje, a ni glasu o tebi. Nihče pri polku, ki si ga tako ljubil, te več ne pozna. Kako tudi? Kdo ve kolikrat je že prenovljen in prelevljen od tistega časa. Pridi nazaj, kako te bomo veseli!
Fric, ali te bomo še katerikrat občudovali pri vratolomnih telovadnih vajah, pri katerih si vedno žel prvenstvo? Veš, v teh se je zrcalil ves tvoj pogum in ponos. Ali se bodo še kdaj okrog tebe zbirali v ljubezni in prijateljstvu bratje Orli? — Nihče pri polku te več ne pomni in nas je vendar veliko število ... Premislany, Grodek, Novo mesto ... Kako me muči ta dvom! ...
Vrnita se, Pavle in Fric! Če ne, naj Vama sveti večna luč! Bodi to prvi spomenik, skromen in majhen, ki vama ga postavljam, če sta prelila kri za dom in cesarja.
Čmerikav in pust dan je bil 13. december, ko smo se pomikali za bežečim sovražnikom. Bilo je jutro po bitki, ki je divjala pol noči in cel dan. Mraza sicer ni bilo, a v žalostne oblake zavito nebo se je tako lepo strinjalo s prizori groze, ki smo jih gledali na desni in levi razorane ceste. V obcestnih jarkih je ležalo vse polno popuščene municije in mrtvih konj; zemlja razrita od granat, potresena z raztrgano obleko, tornistrami in nahrbtniki, razbitimi puškami in praznimi patronami. Poleg našega vojaka planinca je ležal mrtev Rus, poleg njega puška s počenim kopitom. Obdelovala sta se toliko časa, da ju je smrt združila k bratskemu objemu. Odtod strjena kri po obrazih in oblekah. »Hostes in acie, fratres in pace sepuleri una quiescunt …« (Sovražnika v bitki kot brata počivata skupaj v mirnem grobu.) Kdo ju je pokopal in kam, kdo ve?
Šli smo dalje, zmolili ob sličnih prizorih, ki so se vso pot ponavljali, očenaš ter zopet molčali. Kaj bi govorili! Dovolj nam je pripovedovala bojna poljana, zdaj tako tiha, včeraj pa tako razdražena in divja.
Ob malem mostičku je ležal mrtev korporal. Planinka pod vratom je pričala, da je od našega polka; 130 izstreljenih patron poleg njega pa, da je bil junak. Ko je postreljal vso svojo municijo, ko ni ničesar več imel, s čimur bi se bil branil in napadal, ga je zadela sovražna krogla v glavo, ki se mu moči v okrvavljeni luži pod mostom … Popravili smo ga na suho, lepo ogrnili, zmolili očenaš, pohvalili njegovo hrabrost in odšli naprej.
Anton Pohleven, kako srdit si bil v boju, dasi imaš tako ponižno ime! Kdo te je pokopal, kje počivaš od boja, kdo ve? Večna luč naj ti sveti!
Ves dan smo hodili, zdaj po slabih, izvoženih poljskih stezah, zdaj po močvirjih, njivah in gozdovih. Noč nas je objela. Ne noč, saj je bilo svetlo kakor podnevi. Umikajoči so sovražnik nam je svetil na pot; požigal je vasi in preje cvetoča mesta za seboj. Na desni je gorelo z velikanskim in obsežnim plamenom Jaslo, na levi Biecz. Ni bilo treba tavati po blatnem kolovozu; vsak korak je bil dodobra razsvetljen in varen. Tuintam smo prekoračili mal potok, tuintam prestopili razdrte žične ovire sovražnikove.
Še tisto noč proti jutru je prišlo do boja, krvavega in vročega, kakor še malokdaj. Ob reki Ropi, tik gradu in kraja Skoliczyn je bilo. Slabotna je bila naša brigada, slaboten naš polk, kajti na stotine jih je bilo padlo prejšnje dni. Sovražnik je imel dobro utrjene pozicije onstran reke na obronkih nizkih in poraščenih holmov, naši pa so si morali šele priboriti prehod čez reko, železnico in cesto. Hrabro, drzno so se držali naši fantje; po bliskovo so prebreli globoko, deročo reko, zavzeli železnico in cesto in na mah so bili na gričih pred sovražnimi postojankami. Mesarsko klanje je bilo to; dasi so obležale zopet stotine, se je sovražnik vendar umaknil ter zapustil v naših rokah nad 200 ujetnikov.
Takrat nam je padlo tudi nekaj vrlih častnikov, med njimi trdi, neupogljivi stotnik Dobnik, ki sem ga previdel in so ga pozneje pokopali v Zmigrodu, umazanem judovskem mestecu. Tiho, brez besed smo stali kakor okrog umirajočega očeta ob njegovih nosilih. Tolažil nas je smrtno nevarno ranjen, a poln poguma in neusahljivega upanja: »Otroci, dobro se bo končalo in kmalu! Kar potrpljenje!« — S stotnikom Dobnikom smo izgubili moža, ki je v najtežjih položajih ostal vedno ravnodušen, ne da bi za trenutek izgubil glavo in duha. Prav zato nam je bila njegova izguba tako težka.
Drugi dan smo odrinili preko reke čez porujavele griče — bilo je brez snega —za sovražnikom. Povsod isti prizori kakor prejšnje dni. Mrtva trupla, okrvavljena zemlja povsod; in blagoslavljal sem trupla in molil za duše. Fantje planinci, kdo vas je pozneje pokopal? Kdo ve? Večna luč naj vam sveti! ...
Večer, ko sem pokopaval nadporočnika Konrada, mladega, hrabrega in nad vse ambicijoznega častnika, mi ostane neizbrisno v spominu. Mnogo sem jih že izročil materi zemlji. Marsikatero podrobnost sem že pozabil, a prizora, ko so se častniki poslovili v temni noči od padlega tovariša, pač ne pozabim nikoli.
Februarjev mraz z debelim snegom je pritiskal, ko so hrabre čete branile mogočni Kastelik vrh, o katerem se je svoj čas toliko pisalo, in sem bival pod njim v revni, od vojske opustošeni Miklovi.
4. februar, pravijo, ostane naš dan, naš praznik. Polk se je takrat sijajno izkazal. Z velikanskim navalom so to jutro naskočili Rusi, da bi nam pod Kastelikom iztrgali važno cestno križišče, a so bili tako odbiti in pobiti, da pozneje dolgo niso več poizkušali svoje sreče in so nam dali poldrugi mesec mir. Seveda je tedaj tudi naših nekaj padlo, med častniki imenovani Konrad. Niso ga prinesli v vas, da bi ga z drugimi vred pokopal na grško-katoliškem pokopališču; ob cesti, katero je branil, pod križem naj bi bil njegov grob. Podnevi je bil vzvišeni kraj nad cesto za sovražnika preveč viden, zato se je moral vršiti pogreb ponoči.
Čudno mi je bilo pri srcu, ko sem v trdem mraku zapustil Miklovo. Sam nisem vedel, kam naj grem, ker je bila gaz preko valovitega polja popolnoma zametana, sanitejec, ki me je spremljal, je pa tudi že zgrešil sled. Semintja sva brodila brez luči po globokem snegu; za hrbtom sva imela našo artiljerijo, ki nama je s streli za hip razsvetljevala negotovo pot, pred nama je zdajpazdaj hušknila v zrak svetilna raketa iz strelne črte, da sva mogla uganiti smer, ki naj jo hodiva.
Prišla sva do strelne črte, odtam mi je stotnijski ordonanc pokazal pot na cesto in izkopani grob, kakor tudi pot k polkovemu poveljstvu. Zbrali so se ob grobu častniki s poveljnikom na čelu. Nisem videl njihovih obrazov, a slovesni mir mi je pričal, kako žal jim je za mrtvim tovarišem. Ko je po opravljenem obredu izpregovoril poveljnik poslovilne besede in smo salutirali mrtvemu junaku, nas je vse pretreslo v dno duše in čul sem krog sebe pridušeno ihtenje junakov, ki vsak dan gledajo smrti v obraz. Molče smo se razšli vsak v svojo smer.
Pozneje sem še pokopaval vojake s planinko na revnem miklovskem pokopališču, poslednjič dne 24. marca med gromom in bliskom topov, ko so sovražne krogle žvižgale nad vasjo in mimo mojih ušes. Mnogo, mnogo pa jih je bilo pokopanih tistikrat. na Kastelik vrhu, ki so ga tako vztrajno in junaško branili štiri dni pred povodnijo ruskih sil, ki so tedaj nastopile in navalile na nas. Ali so bili pokopani kdo ve? Gotovo jih je pokopal sovražnik, ki mora spoštovati junake in njihovo smrt! Ali so znani njihovi grobovi? Kdo ve? Ali se dviga križ, znamenje naše odrešilne vere, nad njihovimi grobovi? Kdo ve?
Čast junakom na Kastelik vrhu! Večna luč naj jim sveti! ... Takrat so se izkazali.
V Olejowi Korolowki tokraj Dnjestra smo bili sčasoma našim junakom tik cerkve priredili prav lepo vojno pokopališče. Vsi naši grobovi — tudi ruskih je bilo nekaj na začetnem kraju — so stali v ravni vrsti. Vrh slehernega je stal majhen lesen križ z imenom in primernim besedilom.
Neko nedeljo, ko dolgo nismo imeli nobenega padlega, sem obiskal grobišče. Kako sem se začudil, ko sem na vsakem grobu zagledal nov velik križ iz surovega lesa, na katerega je bil pribit prejšnji »mali«. Grobovi so bili lepo. opleti in z novo rušo obrobljeni, na križih pa venci iz svežega cvetja in zelenja. Popraševal sem, kdo je tako lepo počastil spomin naših fantov in zvedel — domača vaška dekleta. Na tihem so plele vence, delale cvetlične šopke in čez noč okrasile grobove.
Dekleta, ne čujete v daljavo mojega vprašanja in moje iskrene želje: Ali bodete tudi na vseh mrtvih dan okrasile grobove in prižgale lučke vrh njih? Tudi v krajih, kjer so branili vaše domove, so bili naši planinci junaki, umirajoči za vas — dajte jim čast! Naj brle te lučke v tiho noč in oznanjujejo njihovo slavo — tihe priče, da jim onkraj groba sveti večna luč.
Gore obdajajo naše sedanje grobišče. Vojni vihar se vrši kroginkrog njega, Petindvajset križev, petindvajset grobov, lepo urejenih v ravne vrste, med njimi sedem naših. Okrog primerna ograja z znamenjem odrešenja in vstajenja …
Odmolil bom na vernih duš dan na grobišču obredne molitve za padle polkove junake, ki počivajo znano in neznano kje, po svetovnem bojišču, a lučke na predvečer ne bodo gorele. Preblizu je sovražnik ... Zato pa naj jim sveti večna luč v večnem miru in pokoju; viharno vojsko so prestali kjerkoli, žrtvovali za domovino svojo kri — slava slovenskim alpincem!
<references>
- ↑ Za zadnjo sobotno številko prepozno došlo.