Večerna vasovanja
| Večerna vasovanja Silvin Sardenko |
| |||||||||||
Sveti večer je prihajal iznad sinjih planin. Daleč pred selišči je postal in poslušal.
— Ali me nocoj ne bodo pozdravili zvonovi?—
Zvoniki so kipeli kvišku in molčali. Njih line so plašno strmele kakor iztaknjene oči.
— Sloki stražniki cerkveni, ali ste oslepeli in oglušeli? —
Molk. Niti vran se ni drznil krakajoč spreleteti gozdnih tišin. Samo ledena skorja je tuintam poknila v potokih in na zasneženih pašnikih.
Sveti večer se je približal selu. Na vrtu je spet postal in poslušal.
Družina je šla okrog hiše in molila.
Dih in duh kadila se je razgrinjal ob hiši, kašči, skednju in hlevu.
»Ki si ga Devica rodila.« — — —
— Kdo moli pred njimi? Glas ni moški. Ni gospodarja? —
Gospodinja je hodila pred drobno družino, kadila in molila.
— Glej jih! Ali niso vsi rosnih oči? Ali jih vzduh kadila reže v obraz, ali jim na srce lega žal spomin? —
Družina je opravila božični blagoslov. Žerjavica v loncu se je razpepelila in ugasnila.
Sveti večer je dihal mimo hiš. Sklonil se je nekje ob ozkem oknu in pogledal v sobo.
— Tako, tako temno?! Zakaj ne nažgo luči kakor časih? —
Ena sama dremotna luč je svetila v kotu pri jaslicah. Tiho je gorela v bojazni, da bi preveč vzplapolela in preminula. Počasi je plamenela, tlela in se povživala — bolnica, ki je obsojena v rano smrt.
Sveti večer je stopil v hišo.
Ob peči je sedel starec, zavit v kožuh.
— Ob peči pa v kožuhu? —
Sveti večer se je dotaknil peči. Bila je mrzla.
Starec je zadremal. Iz rok mu je padlo od prstov porumenelo pismo.
Sveti večer se je pripognil in čital:
»Pravijo, da imamo premirje. Vendar dopusta doslej še nisem dobil. Torej bomo že četrti božič hrepeneli eden po drugem. Spomnite se me pri božičnih jaslicah. Luč naj gori tudi vmoj namen.«
Kratko pismo — dolga tožba.
Sveti večer je odhajal drugam. Starec ga niti videl ni, kdaj je šel mimo njega.
— Pozdravljena deca! Ste sami? —
Ob črešnjevi mizi so bili zbrani otroci. Lupinčali so za orehe. Ravnokar so lupine zaklopotale po mizi.
Vseh pet poveznjenih! Mama, pojdite še Vi, da Vas oberemo.«
Mati je sedela na voglu klopi in molčala. V mislih je odgovarjala otrokom: »Ne morete več. Vzeli so mi vse, ko so mi vzeli vašega očeta.«
»Mama, ali res ne greste?«
»Le igrajte si sami! Moja roka je trudna.«
Sveti večer je pogledal ženi v oči:
— In še bolj trudna je tvoja duša. Počij nocoj! —
Ali vdova se niti prav zavedala ni, da je bil nocoj pri njej sveti večer.
Sveti večer je šinil mimo.
Potrkal je na bela vrata samotne hiše. Nasproti mu je stopilo veselo vznemirjeno dekle.
»Kako sem hrepenela po tebi. Tako rada bi ti že povedala, kaj me teži. Pa ne bodi nevoljen, da ti samo jadikujem. To mi je v edino tolažbo, da vem: Tebi lahko vse potožim, ker vem, da me razumeš.«
In pogovarjala se je s svetim večerom dolgo, dolgo in sveti večer se je pogovarjal z njo.
Ob odhodu mu je dejala v rahlem nasmehljaju:
»Dušno stanje je ostalo isto; vendar sem kljub trpljenju srečna, četudi te sreče ne občutim v srcu. Spomni se me včasih v molitvi!«
Sveti večer je obljubil in odšel.
Mudilo se mu je. Rad bi pogledal še v toliko hiš in sob. Zakaj njegov čas je bil določen le do dvanajste ure, potem nastopi njegova sestra: sveta noč.
Sveti večer se je oglasil še mnogokje.
Odhajajoč je na samotni stezi premišljal, kar je videl:
— Nekateri me še spoznali niso. Nekdo me je prav svetopisemsko vprašal: »Ali si ti? Ali naj drugega čakamo?« Moj Bog, kaj se je zgodilo s tem rodom?! Časih so bili navajeni na veselje in smeh, kdo jih je spet odvadil? —
Ob enajsti uri se je sveti večer ustavil v selskem župnišču.
Prostor ob mizi, kjer je sicer sedel kaplan, je bil nocoj prazen. Tudi miza ni bila pogrnjena pred njim.
— Ali je gospod kaplan že odšel, ali ga sploh ni bilo? —
Župniku se je zazdelo, da nekdo povprašuje po kaplanu, ali župnika je popolnoma osvojila adventna antifona, ki jo je polglasno ponavljal:
»Veni ad salvadum nos, Domine, Deus noster!«
»Veni, Domine, et noli tardare!«
Ob enajsti uri je živo začutil, da se je sklonil ob njem sveti večer.
Župnik je zaprl brevir in zaklical: »Pax!«
Sveti večer se je vračal.
Ob cerkvi je srečal poznega potnika.
— Odkod? —
»Brez doma. In ti?«
— Z večernih vasovanj. Kam greš? —
»Nimam, kar bi ljubil in kar bi me tolažilo, razen Njega — in sedaj je še cerkev zaprta in zaklenjena.«