V velikonočni kuhinji
| V velikonočni kuhinji Ivan Baloh |
| |||||||||||||
Uradnikova soproga je sedela pri štedilniku. Bil je mrzel, ognja ni bilo v njem. Pošle so gospodinji zadnje zaloge drv in premoga. Otroka sta bila v šoli, soprog v pisarni, ona je bila sama doma. Pripraviti je imela kosilo za vse štiri domače oseb. Bilo je mrzlo v kuhinji in v sosednih dveh sobah. Na oknih so bile še ledene rože, četudi je bilo že začetkom pomladi. Gospa je krpala stare nogavice ter dihala v okno, da so se topile na njem ledene rože. Neštetokrat je že pogledala skozi okno, da bi videla, ali že prihaja postrežnica ter prinese drv in živil. Bližala se je že deseta ura, a postrežnice še ni bilo od nikoder. Odložila je delo in se zamislila ... Pogledala je po kuhinji. V kotu pri štedilniku je na kupu starih časopisov sedela mucika, ki je bila že dolgo let pri hiši kot stara prijateljica otrok. Dremala je in semtertja zamijavkala, kakor bi hotela mleka. Pa skledica poleg nje je bila prazna.
»Uboga žival,« je rekla polglasno gospa, »še ti moraš trpeti.«
V kletki poleg okna je pridno skakljal od ene palice do druge zeleni grilček ter drobil svojo pesem. Samo on je dal nekaj življenja med te puste domače stene. Njegove zaloge zrna niso bile velike, a bil je z malim zadovoljen. Po kuhinjskih stenah so bile pribite najbolj različne posode za pripravo vseh vrst jedij. Bila je posoda za umetni sneg, različne pločevine za močnate jedi, šarteljne in torte, vseh vrst kozice za razne pečenke. Gospa je pogledala po steni — in otožen je bil njen obraz. Dolgo, dolgo časa že ni rabila teh stvari. Ko bi ne bila sproti brisala prahu, bi se ga nabralo kar na prste na njih. Kmalu po vojni je rabila le par stvari, ker so bile jedi skoraj vsak dan vedno iste. Zjutraj in zvečer kava, opoldne meso in ena ali dve prikuhi. Soprog je godrnjal, da je vedno eno namizi, pa je končno spoznal, da ima prav soproga, da ne gre več tako, kakor prej. Ko so postala živila dražja, je gospa odpovedala kuharici. Že veliko mescev je morala sama kuhati. Ko so bili otroci še majhni, je največ časa preživela z njimi na sprehodih. Pozno zjutraj je vstala ter dala potrebnih navodil služkinji, ki je šla na trg nakupovat. Popoldan je porabila za izlete, obiske in zabave. Zvečer je šla s soprogom ali v gledališče ali v restavracijo. Otroci so morali ostati doma. Razmere so se spremenile. Letna plača soprogova sicer ni bila majhna, a bila je vedno ista, brez doklad, izdatki pa trikrat večji. Najprej so odpovedali prejšnje stanovanje štirih sob ter najeli manjše le z dvema sobama. Tudi poslrežnico so odslovili in plačevali le eno staro osebo, da je zjutraj pospravila in šla s kartami po potrebna živila. Pa tudi ta je že trikrat odpovedala, da za tako sramotno plačilo ne bo stala na mrazu cele ure. Toliko skrbi in toliko dolgočasnih ur še nikdar ni imela gospa kot zadnje tedne. Tudi se ji še nikdar ni zgodilo od poroke sem, da bi ji po pošti pošljali opomine za neplačane račune in ji grozili s tožbo. Ona, ki je imela strica bogatina, ki ji je napravil krasno, dragoceno balo, ona naj bi hodila po sodnijah zaradi par kron! Stric je umrl, pa umrl brez testamenta, in ona ni dobila ničesar. Mesci za časa vojske so bili silno dolgi, in preden je prišel prvi, so bile že izčrpane vse zaloge. Skrivaj in natihem je poslala po postreščku v zastavljalnico svoje zlate uhane z briljanti, darilo svojega strica, ter dobila zanje par sto kron. Zamolčala je to svojemu soprogu. Treba je bilo plačati obutev otrokoma. Ona ni hotela biti umazana — plačala je črevljarja takoj, a zastavila je zopet težko kožuhovino svojega moža. Tudi tega ni vedel soprog. A ko je nastopila mrzla jesen in se je hotel soprog odeti v gorko obleko — tedaj mu je povedala vse, da ni mogla plačati tega in onega, da je potrpela, kolikor je mogla — a da te sramote vendar ni mogla prevzeti, da bi njeni otroci hodili bosi ali raztrgani v šolo, ali da bi njo, uradnikovo soprogo, tirali pred sodnika ter jo zarubili. Soprog je bil hud, pa je spoznal, da se ne da nič pomagati. Ko je slišal svoje kolege, kako so tožili eden bolj kot drugi, tedaj je molčal, pa si mislil: vsi ste reveži; jaz, vaš predstojnik, pa še največji. Vi lahko poveste in potožite, jaz pa moram molčati, ker me je sram ...
Gospa je vstala, odprla vrata ter šla po sobah gor in dol. Vse je bilo nekam tiho, pusto in prazno. Okna so bila zastrta z lepimi zagrinjali, parket pokrit za dragoceno preprogo, sobna oprava elegantna, vse se je lesketalo v ogledalih.
Čuden čut jo je prevzel. Ni se mogla videti več v teh prostorih in bala se je v ogledalu svojega lastnega obraza. Zdelo se ji je, da je shujšala in da se je postarala ...
Šla je nazaj k štedilniku. Štedilnik je bil še vedno mrzel.
Ura je hitela naprej, postrežnice ni bilo s trga z živili.
Gospa je vstala, vzela s seboj skledico mleka in nekaj krompirja ter šla k svoji sosedi — trgovčevi soprogi. Že dolgo sta se poznali, odkar sta se znašli na raznih narodnih veselicah, a nikdar si nista bili pravi prijateljici. Ona je bila preprosto kmečko dekle, ki se je v mesto priženila k bogatemu trgovcu, ta pa visoko izobražena dama, ki ni rada občevala z nižjimi sloji. A prišlo je drugače. V vojski sta si postali prijateljici. Prijazno jo je soseda pozdravila ter dovolila, da sme skuhati na njenem štedilniku, ker je razumela, da služkinje v teh razmerah ne morejo prinesti v pravem času ne drv, ne živil. Med prijaznim pogovorom je bilo kosilo obeh skuhano. V zvoniku je poldan odbilo.
Prišli so iz šole otroci in čez nekaj časa tudi soprog. Gospa je zakurila v svoji kuhinji za silo z ostanki drv in časniškim papirjem. Bilo je nekaj časa prijetno toplo.
Postavila je na mizo osoljen krompir in mleko.
»Mama, ali danes ni juhe?« vpraša najmlajša hčerka.
»Ne — je petek,« odgovori mati.
Vsi so sedli k mizi poleg štedilnika ter zaužili kosilo. Soprog ni spregovoril cel čas niti besede. Hitro je vstal, vzel iz žepa časopis ter odšel v sobo sedet na divan.
Med tem je prišla postrežnica vsa premrznjena in jezna rekoč, da ne bo nikoli več šla stat s kartami, da ni nič dobila in da odpove službo ...
V kuhinji je bilo tiho. Na mizi so ostali krožniki prazniki in nepomiti.
Pod štedilnikom je stari muc hlastno jedel nezabeljen krompir.
V podstrešju tretjega nadstropja stare visoke hiše je pri mali železni pečici čepel tovarniški delavec ter gledal nepremično s svojimi velikimi očmi v tla. Soba je bila majhna in je obenem služila celi družini za vse: za spalnico, obednico in kuhinjo. Pečica je bila razbita in kadilo se je iz nje. Na steni so visele stare, zaprašene slike, in pajčevine so delale pri oknu zastor. V kotu je slonela lesena postelj in na njej so bile razmetane umazane cunje. Sredi sobe je sedela na tleh najmlajša hčerka ter se igrala z raztrgano punčiko. Deklica ji je pela venomer aja-tu-tu, aja-tu-tu, in stara budilka gori na polici ji je otožno-počasno odgovarjala: tik-tak, tik-tak.
Mož je naenkrat udaril ob mizo z močno pestjo, da so zaropotale vse sklede in krožniki na mizi.
»Pro —« se mu je izvilo, hotel je nadaljevati, pa glas mu je zastal.
Dete se je prestrašilo in je na glas zaplakalo. Zasmililo se mu je in vzdihnil je polglasno: »Ubogi otrok!«
Prvikrat je v svojem življenju občutil v srcu nekaj tistega, kar ima v sebi beseda: oče.
Bil je delavec v tovarni mnogo let. Njegovi otroci so ga komaj poznali. Podnevi je bil v tovarni, ponoči je prišel domov ter se vlegel k počitku, zjutraj je zgodaj odšel. Dokler je bila rajnka živa, ga dom ni posebno skrbel. Kar je zaslužil, je večinoma oddal ženi, da je preživljala sebe in otroke. Posebne ljubezni med njima ni bilo. Ona je njemu očitala, da premalo skrbi za dom, da se vedno potika po tistih društvih, da je premalo pobožen itd., on pa njej, da je s kmetov doma in da ni za mestno življenje. Rad pa jo je imel zato, ker je bila dobra gospodinja in je ljubila otroke.
Vojska pa jo je vzela. Zbolela je na pljučnici in umrla v bolnišnici. Od tedaj je bil oče razdvojen. S telesom je bil pri svojem delu, a v duhu doma. Gospodinjila je odslej dvanajstletna njegova hčerka. Dobro mu je bilo pri srcu, da je vsaj ta zdrava in da kuha vsem trem — sebi in dvema sestricama.
Razmere v tovarni so se poslabšale in on je izgubil službo. Bil je vržen na cesto. Od tedaj je vedno ali čepel doma ter molčal ali pa se je potikal po ulicah ter iskal službe.
Sto- in stokrat se je že jezil na vojsko in žal mu je bilo, da ni bil sam vojak, da bi vsaj družina dobivala podporo. Bil je za vojaščino nesposoben, ker je imel pokvarjeno nogo.
Rajnka mu je zapustila 300 kron dote in od teh je živela družina zadnje mesce. Težko je šlo.
Eno veliko vprašanje je vedno stalo pred njim: kaj bo? Vdal se je žganjepitju. Žganje je bilo skoraj njegova edina hrana in pijača cel dan.
Pil je iz obupa.
Pred njim je stala izpraznjena steklenica.
Poslal je že zgodaj zjutraj svojo najstarejšo hčerko po mleko in sladkor, pa je še ni bilo domov. Po stopnicah gori prihiti iz šole njegova druga hčerka.
»Ata, ali ste že kaj skuhali? Lačna sem.« To so bile njene prve besede.
Zabolelo ga je v srcu.
»Nič še. Počakajl Ana je šla na trg, pa je še ni nazaj.«
Nastala je za trenutek tihota. Dekle se je hotela sezuti, ker je imela mokro v čevljih.
»Čuj, pojdi mi iskat četrt slivovke. Tu imaš denar, pa hitro prinesi!«
In segel je v žep ter vrgel na mizo zadnjih deset kron.
Dekle je vzela steklenico ter plaho odšla. Poznala je očeta, če bi takoj ne ubogala, ter vedela, kaj da bo. Kmalu je prinesla nazaj polno steklenico in drobiž.
»Zdaj pa pojdi in mi prinesi iz trafike tobaka. Če ne prideš takoj na vrsto, pa počakaj. Tačas pride Ana in vama bo skuhala.
Ubogala je.
Vzel je steklenico, šel na posteljo ter se pogrnil z odejo.
Zeblo ga je.
Nagnil je steklenico enkrat, dvakrat — in bila je prazna.
Težko hropenje mu je prihajalo iz prsij. Zaspal je.
Ana je prišla — čez dolgo časa.
Ko zagleda malo sestrico, jo hitro vpraša: »Kje je ata?«
»Ata — aja.«
Pristopila je k postelji in odgrnila odejo.
Oče je imel odprte oči in odprta usta. Ni dihal več. Bil je mrzel, mrtev.
»Moj Bog, o Marija!« je vskliknila Ana ter se zgrudila na tla.
Budilka na polici je nehala iti. Obstala je, ker se je iztekla.
Pri ognjišču je bila zbrana domača družina. Sredi nad ognjem je visel velik kotel. Vojaki so se ob ognju greli; pogovarjali so se z domačini, a razumeli so se težko. Hišni gospodar je bil ujet in že dve leti ni bilo od njega glasu. Gospodinjila je pri hiši stara teta in skrbela za otroke.
Že od nekdaj, tudi pred vojno, se je v hišnem kotlu kuhalo vedno isto. Nobene izpremembe ni bilo skoro celo leto. Na stenah ni bilo nobenih posod pribitih; nad ognjem gori so se sušila polena. Bili so časi, ko so se v dimu gori nad ognjem sušile gnjati. Ti časi so minuli. Teta je kuhala od vojske sem leto in dan vedno isto.
Nedoletna Tinca je sedela pri ognjišču in se grela. Bila je rejenka. Mati njena je pred vojno za jetiko umrla, očeta je pa vojska vzela. Dete je komaj odrastlo — ampak rekli so domači, da je zelo nadarjeno. Pri svojih letih je zelo rado in pametno govorilo.
»Teta, kedaj bomo klali?« je vprašala Tinca.
»Letos ne!«
»Zakaj ne? Saj so pri sosedovih.
»So, ker so imeli posevke.
»Zakaj jih mi nismo imeli?«
»Vzela jih je vojska!«
»Ali boste skuhali kaj pirhov, teta?«
»Ne, letos ne.«
»Zakaj ne?«
»Vzela jih je vojska! Ne bo jih letos ne pirhov, ne bo pogače.«
»Pa jih prinese ata, ki je šel na vojsko. «
»Tinca, nikoli ne bo ateja nazaj,« se je oglasila sosedova šolarica.
»Tvoj ata je padel pri Grodeku in ga ne bo več nazaj.«
»Tiho bodi, saj nič nc veš,« je rekla teta.
Sirota je pogledala na vse strani okoli sebe in ni videla prijaznega obraza.
Teta je dela krompir v skledo. Pomolili so, pojedli in odmolili zahvalno molitev. Oče naš ...
Tiha zadovoljnost je plavala nad slamnato kočo.
Zunaj na orehu so ščinkovci prvikrat zapeli svoj pomladni pozdrav: čintararara.