V Trst

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
V Trst!
Izdano: Slovenec 26/44 (1916),
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Da bi hotel kdo popisovati potovanje v Trst, smejale bi se mu goske. Res pravo junaštvo, ako gre Ljubljančan v Trst! Zjutraj sede na vlak, v prvi, drugi ali tretji razred, kakor je že denaren, imeniten ali bahaški, in v par urah je tam, opravi svoje posle, kosi in večerja še v Trstu, spi pa že zopet lahko doma v Ljubljani.

Časih, če se je kdo z mešancem cincal vso noč tja do morja, je še bilo nekaj dolgemu potovanju podobnega. A danes še dežnika nikomur ni treba nositi s seboj, če kaže dan količkaj prida, čeprav pristni Kranjc pravzaprav nikamor ne hodi brez dežnika. In če je tako, res ne vem, čemu bi se ustil.

Počasi, dragi moj! V mirnih, rednih časih res ni vredno besede, ako te tišči v žepu nekaj krone in kriči po zajtrku ob pogledu na sinje morje. Saj si ga lahko privoščiš brez posebnih priprav. A sedaj je vojska! In če se ti navzlic vojski godi tako dobro, da bi se te utegnile lotiti enake želje poskusi, in jaz stavim dober zajtrk, boljši kot se sedaj dobi v Trstu, da se premisliš, še preden prideš v Ljubljani na kolodvor, ako nimaš zelo važnega in nujnega posla v Trstu.

Da ne? Jaz ga imam in pojdem, če te pa še ti pojdi! — — —

A komaj hodiva nekaj korakov in zavijeva v drugo ulico, mi že očitaš:

»Kam pa pravzaprav? Tu se vendar ne gre na kolodvor, ako ne misliva iti na Brezovici na vlak?«

»Na Brezovici; o ne, — v Ljubljani pojdeva, a kdaj je še vprašanje.«

»Kdaj? Menda ob eni. Če kosiva na kolodvoru, imava časa več kot dosti.«

»Se ti zdi? — — No, prav!«

Zavijva okolu muzeja. Pri hiši, z velikim orlom nad durmi, krenem v vežo. »A sem greš? No, le hitro opravi; jaz te počakam tu.«

»Pojdi rajši z menoj!«

»Čemu? Tu je vendar policija, a jaz pri policiji nimam iskati ničesar,«

»Torej ne misliš v Trst?« »To že, ali sam; — ne v spremstvu sicer vse časti vrednega in koristnega — angela varha.«

»Baš zato moraš z menoj sedaj!«

Pregovorim te, da greš z menoj v vežo. Tu se postaviva za številno gručo ljudi, ki oblegajo v pritličju vrata, polna napisov in objav. Prečitaš eno, zjasni se ti.

»A legitimacija — — ? A — hm!«

In potem čakava, čakava ... Izpočetka potrpežljivo, vsak na svojem mestu. Pred nama se tišče ljudje, rinejo, tlačijo, sujejo in kregajo pritajeno. Vsi bi radi legitimacij. Vsi so prišli prvi in vsak bi zato rad bil prvi na vrsti. V tem prizadevanju so naposled preglasni in v durih se pokaže strog obraz, da napravi red. In mož pravice ga napravi temeljito: od duri potisne daleč nazaj vse priliskače, One, ki so prišli že ob devetih, pa so jih drugi močnejši in neobzirnejši odrivali dosledno od duri, a tudi one, ki so si na tako krivičen način priborili prednost.

Prijatelj, ali vidiš, kaj je to? Ura hiti, nestrpen prihajaš, verjamem. Ej, malo naprej se potisneva, kaj bi tisto! Vidiš, saj gre; takoj bova na vrsti!

Res, takoj, a je že tudi skrajni čas, saj bije ena. Sedajle: duri se odpro in legitimacije izdajajoči uradniki odidejo; mi tudi, a brez listin.

»Popoldne ob štirih prideva zopet,« te potolažim, sluteč, da neusmiljeno preklinjaš v notranjosti. Glasno si ne upaš seveda, zakaj vojska je vojska in — jezik za zobmi! Da pa ob eni ne pojdeva v Trst, nadaljnih dokazov menda ni treba.

Ob treh že čakava zopet, a prva tudi sedaj nisva. Ob polpetih sva naposled srečno v sobi in po strogem zaslišanju: kdo, od kod, kam, po kaj, čemu? dobiva zaželjene listine. Opravila sva, lahko greva torej. Ne še! Uradnik naju pouči, da si morava dati potrditi izkaznici še pri vojaškem poveljstvu.

»Hvala lepa!« sem rekel jaz. In ti? Nemara si zaklel natihoma.

A če je čakala pri policiji gruča ljudi, jc čakalo tu krdelo. Sedaj sem razumel, zakaj sem dobil izkaznico, veljavno za deset dni, dasi sem prosil samo za dva. Čc pojde tako dalje, bom porabil pet dni, preden sploh pridem od tod.

»Veš kaj, prijatelj, srečno pot! Jaz ne grem!« 

»A-ha! Kaj sem rekel! Do svidenja torej, Bog! Po vojski plačaš izgubljeni zajtrk!« — — —

Tako ostanem sam in čakam, kdaj me zadene žarek odrešenja. Čakam dolgo, vljuden in potrpežljiv. A ko vrsta le noče biti manjša, me mine potrpljenje. Nekdo za menoj je težko slonel na meni.

»Nikar ne rinite, za božjo voljo. Jaz ne morem dalje, skozi mene pa ne pridete, rijte se, ali ne!«

Pomagalo ni nič; prej je slonel, sedaj je legel name. »Veste kaj, ako hočete ležati, prinesite si s seboj žimnico; jaz vam nočem biti za postelj.«

Nekateri so se smejali, moj naslednik je odnehal.

V nedeljo, dne 16. januarja, sem se odpeljal. Da povem dan, je važno, ker je naneslo naključje, da sem imel one dni marsikaj videti v Trstu.

Poti ne bom opisoval. Ob železnici razen nekaterih, očividno za vojaške potrebe postavljenih kolib do pol pota, ni videti ničesar novega. Le toliko povem, da nisem opazil na nobeni postaji kake razstrelbe ali drugačnih sledov sovražnih bomb, ki so — po laških poročilih — kruto gospodarile po naših kolodvorih. Šele, ko sem se privozil do Sežane, se je poznalo, da sem skoro ob fronti. Različne stvari so me spominjale tega, a najznačilneje grmenje, ki je razločno bobnelo preko Krasa. Napenjal sem oči, da bi videl kaj, ako bi se dalo. a razločil nisem ničesar. Kako saj na ozemlju se ne pozna nikjer, da je sredi bojišča.

Na drugi postaji je stal bolniški vlak, iz kuhinjskega voza se je kadilo. Najbrž so kuhali večerjo.

Vlak je odpihal dalje, grmenje se je oddaljevalo počasi. Nenadoma me je privabil šum na drugo stran. Vlak je imel le malo potnikov, za okna ni bila sila. A komaj sem se ozrl na plano, sem ugledal letalo, ki je delalo značilni ropot.

Ali je naše ali sovražno? To je bilo prvo vprašanje, ki se mi je pojavilo; da bi sovražno utegnilo biti nevarno vlaku, še na mar mi ni bilo. A bilo je naše; letelo je nizko, in jasno so se razločile rdeče-belo-rdeče proge. Gledal sem za njim, dokler ni izginilo za bregom pri Opčini proti Trstu nizdolu.

Ko je vozil vlak v Trst, je legal mrak na zemljo. Čudovito mrtvo se mi je zdelo mesto. Luka prazna, morska gladina prazna, hiše nerazsvetljene, v luki nobene luči, le dvigala so molela kvišku železne nezaposlene gredi.

Stotine in stotine vozov je bilo navadno na postaji v Trstu. Vselej sem se čudil, da se je vlak varno izvil po tej zmedi, in se bal, da ne trešči kam. Sedaj ni bilo nevarnosti. Vsi tiri prazni, na vsi postaj ne vem, ali sem videl dvajset voz, a še ti niso bili raztreseni.

Brez šuma se je ustavil. Pri izhodu so nam poslednjič pregledali listine in — bil sem v Trstu.

Nastala se je že noč; mesec je obseval ulice. Paš prav, saj drugače bi bile temačne. Nobena svetilka ni gorela proti mestu, iz nobenega okna ni sijala svetloba, roben izvešček ni imel prižgane luči.

Morja svetlobe je lilo včasih po ulicah, sedej je vse temno; šum, gostolenje, kričanje, zvonenenje cestne železnice, šum avtomobilov je bil človeku včasih na uho pozno v noč, sedaj vse mirno. Še meščani, hiteči peš po ulicah, govore polglasno med seboj. Včasih do srede z mizami in stoli zastavljeni trgi so osameli in pusti.

Na vsem korzu so gorele tri luči. V obločne svetilke so privili žarnice in šibka luč njihova ni motila svetlobe mesečeve, ki je padala po promenadi, pa tudi ne razsvetlila senc, ki so se razgrinjale ob zidovjih, po katerih so se vile tu in tam zastave.

Ob desetih zvečer zapro po mestu vse gostilne in kavarne. Zato se je treba podvizati domov, in spat sem odšel tudi jaz.

Drugi dan sem šel po mestu. Dasi je bila ura že več kot devet, je bilo nad polovico prodajaln zaprtih. Gospodarji Italijani ali italijanaši so odšli preko meje in njihove prodajalne zastirajo železne duri. Pozivi k darovom za Rdeči križ so nalepljeni po njih.

Kar je prodajaln odprtih, menda le životarijo, zakaj redek kupec se zateče vanje.

Pol ure sem hodil po Korzu, ko me je opozorilo na nekaj novega turobno cingljanje, Po tiru cestne železnice je privozil neznaten voz z vpreženim velekoščenim kljusetom. Šele zdaj sem opazil, da so iznad tira pobrane vse dovodne žice. Seveda, čemu bi se tratilo toliko bakra brezdelno po osamelih ulicah. Konj je zopet v veljavi.

Sadni trg pred palačo »Piccolovo« je bil pol prazen. Izginili so branjevci in kupci. A tudi palača listova moli v nebo le ožgane zidove brez stropov, brez strehe. Z opeko so surovo zazidani uhodi, kjer so se zrcalile včasih mogočne kristalne plošče.

Sic transit gloria mundi ...

Mimo zaprtega hotela »Moncenisio« sem šel proti trgu nekdanjega Verdijevega spomenika. Le-tega ni, še pozna se ne, kje je ostal. Vrt je ostal, izmenjana je ograja, drugače razvrščeni nasadi in na oglu nasadov stoji kovinast vodnjak s tremi plinovimi svetilkami. A čudno, ta vodnjak je zelo podoben spomeniku na kakem grobu.

Chiozza! Surove zidarske deske tvorijo vrata in okna nekdanji kavarni, najhujšemu gnezdu kričačev ...

Aquedotto! Prazen drevored, kinegledališča zaprta, »circolo ginnastico« ožgane rogovilaste stene ...

Stadion! Prazen; — cin, cin, cin; trudna kljuseta vlečejo okoren voz, skoro prazen, po tiru. Znana gostilna na trgu Stadion — chiusa per ristauro, zaprta radi predelave ... A-hm!

In zastave? Tudi o teh moram omeniti nekaj. Radi zavzetja Lovčena so plapolale kakor drugod po državi. Še dosti jih je bilo, ne smem reči, da ne.

Popoldne sem šel na izprehod po obali. Stopil sem na pomol sv. Karla; polno ljudi je bilo tam. V daljavi sta se razločili dve majhni ladji, mogočen dim je neslo proti jugu. Grmenje se je razlegalo ned površino.

Ladji sta se naglo bližali Trstu, očividno jih je podil sovražnik od Gradeža sem. Nad Prosekom se je dvignil privezan zrakoplov. Iznad roba se je razlegel mogočen tresk. Obrežna baterja je streljala na sovražnika.

Preko kaštela je priletelo naše letalo, udrlo je naravnost proti sovražniku. Skoro je izginilo iz oči. Še nekaj strelov obrežne baterije, ladji sta pripluli počasi k bregu. Zrakoplov nad Prosekom se je spustil na tla. Vrnilo se je letalo, sovražnik odkuril. Majhna bitka na morju je bila končana. Po svojem letalcu je poslal Lah v Trst sveženj oklicov, katere je vrgel nad kolodvorom. Ubili ti oklici niso nikogar, omamili morda--a vidno ne. Treba se je potajiti napram takim mamilom ...

— — — — — — — — —

Zvečer sem se odpeljal. Vozil sem se v temi mnogo postaj daleč, rajši kot da bi še nočil tam.

Na eni je stal na stranskem tiru bolniški vlak; na nosilnicah so nosili ranjence in jih potiskali v vozove z velikimi rdečimi križi. Na veliki plošči sta nosila strežnika nebroj belih posod, dva druga velik lonec za njima. Pri vsakem vozu sta se ustavila in nalivala v posodo belo tekočino; najbrže mleko. Samo bela barva se je razločila v mrki svetlobi, ki je odsevala iz bolniških voz.

Po nadčloveških naporih poživite se, junaki! Pri Oslavju ste bili; umevno, da vas je sedaj dosti tu v vlaku pod znamenjem zaščite človečnosti.

Meni ravno nasproti so odprli voz le malo. Le dve posodi so ponudili v voz in pri majhni odprtini jih je vzel nekdo vanj. Nazaj so zalisnili duri. Sprevodnik našega vlaka jih je osvetlil za hip. S kredo je bil narisan velik križ na njih. Dve imeni sta stali, zapisani pod križem. Premalo je bilo svetlo, nisem jih mogel razločiti.

Dva padla častnika sta se vozila na zadnji poti. Zvesta stražnika sta čula pri njih. Rada bi spala v domači grudi in vlak vaju ponese tja. Kam, kdo ve. A najsi kamorkoli, mir za vama, junaka; domovina plaka z vama ...

Naš vlak se je premaknil. V temi je odpeljal dalje v temno noč proti domu. Ko sem izstopil le-tu, pa je beli mesec jasno sijal nad belo Ljubljano.