Pojdi na vsebino

V črnogorski vasi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
V črnogorski vasi
P.
Izdano: Slovenec 45/45 (24. 21. 1917), 1–2.
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ujetnik — Piotr Semiakin — je bil tisti dan zamišljen, in se njegovemu obrazu ni poznalo, da so oči tega obraza pozdravile šele dvajseto pomlad tam v Galiciji, kjer je bil ujet. Bil je prostovoljec- enoletnik. Par mesecev mu je samo še manjkalo, da bi bil postal častnik, pa ga je prej dohitela usoda mnogih njegovih tovarišev. Ker je študiral v Petrogradu za inženirja, je bil nastavljen kot tolmač in nekak nadzornik pri delavskem ujetniškem oddelku, ki je gradil ceste v Črnigori.

Šla je mimo njega Kosara Bučičeva. Kot navadno, mu je tudi to jutro ponudila kos koruznega kruha, katerega je sprejel Piotr s hvaležnostjo, kot da je ta kos samo zlato. Toda ta dan ni bilo na njegovem lepem obrazu nič smehu in nič ljubeznivih besedi za Kosaro. Dolgo je gledal za njo Piotr; dolgo je gledal za njo, ko je gnala čredo ovac v goro; Bog sam ve, kje so bile tedaj njegove misli ...

Solnce je žgalo tisto dopoldne črnogorske skale tako, da so vsi delavci vzdihnili »hvala Bogu!«, ko je bilo ob enajstih dano znamenje za opoldanski odmor in menažo.

Piotr Semiakin je menažiral za kočo gospodarja Boško Bučiča. Tam je bila senca in mir. Po menaži pa se ni zleknil na zemljo, da bi zadremal, kot so to storili njegovi tovariši, temveč obsedel je na svojem mestu in pričel pogovor z gospodarjem Bučičem, ki je prisedel k njemu. To je bil mož, star kot zemlja. Razgaljene prsi so mu bile poraščene s srebrnimi kocinami, da so izgledale kot stara hrastova skorja, prepletena z belim mahom. Orlovske oči pa so mu gledale nekam v daljavo, toda sijaj v njih je ugašal. Te oči so izražale, da niso misli tega moža več v prihodnjosti, temveč v preteklosti, samo pri tistem, kar je bilo. Bilo pa je za njegovih let mnogo, mnogo. Mnogo žalostnega. Leta so bila, ko je imel ženo in polno kočo dece, zdaj pa mu je ostala samo vnukinja Kosara, ki je bila vsa njegova ljubezen, ves njegov up in tolažba.

Piotr ga jo zaprosil, da naj mu pripoveduje naprej tam, kjer jo bil prenehal sinoči.

In Boško Bučič je nadaljeval:

»Moj praded se je utaboril v nekem gozdu poleg Slivlje pri Pješivacu. Od tam je šel z Trebješanci proti Onogoštu. To je bilo avgusta meseca leta 1789. Vsa naša vojska je stala pod poveljstvom Joko Radonjiča. Takrat smo imeli nesrečo in čete Kara Mahmeda so naše razkropile. Nesrečni Trebješanci so se razkropili po krajih Stubica, Povija, Bjelopavliči in po Morači. Od tam so napadali Turke kot uskoki. Trebješanci so se tisto leto podali proti Turkom na prigovarjanje ruskega poslanca Iveliča, ki je prišel takrat nalašč za to v naše gore. Nad 300 rodbin je izgubilo vse svoje imetje. Zato so se obrnili do mogočne carice Katarine v Petrograd s prošnjo, da bi jim dovolila izseliti se v Rusijo. Toda grof Marko Ivelič je poslal srdarju Mališu Nikšiču odgovor, da ruska carica tega ne more dovoliti. Poslala pa je carica srdarju Nikšiču — zlato medaljo. Samo to in lepe besede je imela Rusija za Črnogorce vedno in vedno. Prej in tudi zdaj!

Toda srdar Mina Lazarevič ni bil s tem zadovoljen. L. 1796. se je bil podal sam k carici Katarini, da izprosi dovoljenje za preselitev v Rusijo. Carica pa je bila že umrla in na ruskem prestolu je sedel car Pavel, ki je bil sprejel srdarja Lazareviča zelo prijazno, mu dal dovoljenje za preselitev in mu še podaril sedem zlatih in deset srebrnih medalj za glavarje. —« 

»Hodi z menoj v kočo in pokažem ti eno teh medalj carja Pavla.«

Piotr je šel ž njim v kočo, kjer je izvlekel starec iz skrinje zavitek cunj in vzel iz njega srebrno medaljo, darilo carja Pavla.

Dolgo je ogledoval Piotr tisto majhno, srebrno stvarico. Na obraz mu je legla rudečica in oči so se mu svetile notranjega razburjenja. To duševno razburjenje so mu povzročile misli, ki so mu bile v tem trenotku doma tam v Rusiji. Tudi v njegovi rodni hiši so je hranila prav taka stvar kot dragocen spomin, s katerim je bilo združeno pripovedovanje, da je njegov rod in še nekaj sosednih rodov, prišel iz daljnega juga, iz dežele, polne sivega kamenja. Mladi Piotr, modern peterburški dijak, je smatral to za pravljico, podedovano od deda do deda, s srebrno medaljo.

Ta dan pa mu je prišlo spoznanje, da to ni pravljica.

Tisto popoldne je prišla v črnogorsko vas četa samih mladih avstrijskih vojakov. Na maršu so bili in tam so imeli prenočiti. V vas, ki je bila prej skoraj brez življenja, je prišlo novo življenje in razpoloženje.

Ko je zažarelo nebo tam za Lovčenom v samem zlatu, so cestni delavci odložili orodje. Večerni počitek je nastopil v neznosni poletni vročini.

Piotr le zopet sedel k gospodarju Bučiču za kočo. Isti mu je pripovedoval naprej:

»Takrat je vladal v Črnigori vladika Petar — moder in svet mož. On je videl, da bi ne bilo prav, če bi se izselilo toliko ljudstva v deželo, katere gospodarji so dotedaj in tudi pozneje nam kazali svojo prijaznost samo z lepimi besedami in srebrnimi medaljami. Zato je vladika Petar napel vse moči, da bi preprečil nameravano izselitev. Posrečilo se mu je, da je od 300 družin jih toliko pregovoril, da se jih je izselilo samo 22. Teh 22 družin je bilo iz rodu Nikšiča.

»In ste zvedeli kdaj pozneje, kako je bilo ž njimi,« je vprašal Piotr.

»Da, zvedeli smo. Dobili so dvanajst tisoč desjatin zemlje v Tirnopolju. Njih voditelj, Mina Lazarevič, pa je dobil petsto desjatin in tisoč rubljev. Zvedeli smo tudi, da jih je nekaj izmed njih služilo pozneje v črnem sibirskem huzarskern polku. Lazarevič je umrl v visoki starosti.«

Piotr in Bučič sta se zamislila. Bučič je naslonil brado v dlan in gledal po selu, kier so postaiali v gručah avavstrijski vojaki. Njegove oči pa so izražale zopet, da mu gleda duša nazaj.

Piotr Semiakin pa je naslonil glavo v dlan in gledal na zemljo, črno zemljo. Dolgo je sedel tako in gledal. Pa so mu padale solze iz lepih oči na zemljo, črno zemljo — rodno zemljo njegovih pradedov — na zemljo, kjer je bil zdaj ujetnik.

Šla je mimo njega Kosara Bučičeva. Piotr je povzdignil glavo in prav nič ni skrival, da so mu solze palile oči. Kosara je videla solze, čudno se ji je zdelo to in njeno srce je bilo nemirno.

Pa je sla Kosara čez cesto v selo. Na rami je nesla vrč za vodo. Tam pri vodnjaku je stala gruča mladih fantov-vojakov. Uslužno so ji pomagali napolniti vrč z vodo. Govorili so pa ti mladi fantje tako, da je Kosara vse razumela. Ko je odhajala, se je oglasil mlad fant-četovodja in zapel:

Odkod si dekle ti doma,
da te nobeden ne pozna,
pa vsak te rad ima ...

Oglasil se mu je cel zbor:

Jaz sem iz kraja takega — da nimam rada fanta vsakega

Košari se je dopadlo to. Pa ji je postalo srce nemirno. Nemirno je bilo pa mlado srce še dolgo na večer, ko je poslušala pesmi, ki so jih peli slovenski fantje v črnogorski vasi.