Pojdi na vsebino

Spomin na sv. večer

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Spomin na sv. večer
A.Š.
Izdano: Slovenec 43/295 (27. 12. 1915), 1-2.
Viri: dLib 43
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Južno bojišče.

Naletaval je droben sneg, pomešan z deževnimi kapljami in za debelimi plastmi sivih oblakov so tiho spavale nebeške zvezdice. Vsa črna je bila noč; kakor v pravljici, z grozo napolnjena, skrivnostna in brez življenja. Snežinke so se lovile in poljubljale med seboj, poredno nagajale brlim deževnim kapljicami in padale so enakomerno, tiho, komaj slišno. Zdaj in zdaj je potegnil vetrič, se zaletel ob skalnate stene, zapiskal in zaječal in se porazgubil med prepadi in po strminah. Noč ga je premagala, plašljivca, ga zajela v temni, mogočni plašč in zakraljevala med brezni, po skalovju in duplinah, vsepovsod. In sneg ga je kratkočasil in pršil z oblakov in padal sanjavo in njegova pesem je bila otročja kakor uspavanka...

Za mogočno skalo, tik na zevajočim prepadom, je stal na straži infanterist Janez Krvina. Mirno je stal kakor kip in njegove oči so zrle v temno noč, kakor da hočejo prodreti in poiskati nekaj popolnoma neznanega in tujega. Niti zganil se ni, Janez, in v temi je bila njegova postava slična kalnemu izrastku ali pa osamljenemu deblu. Pač, sedaj se je premaknil, zacepetal z nogama, nato pa zopet obstal mirno. Morda da je otresel sneg z obuvala, morda ga je stresel mraz, kdo ve! Njegove oči pa so zopet motrile in buljile v noč in sneg ga je obletaval in deževne kapljice so mu pršile v obraz.

Janez je vršil težko nalogo stražarja in njegova duša se je zavedala vzvišene dolžnosti, zavedno pa mu je govorila vsa notranjost, da stoji na straži v slovesnih urah, na Sveti večer. Skoraj odveč, nespametno se mu je zdelo to. Da bi poizkusil sovražnik priti in prodreti nocoj, v tej sveti noči, to se mu je zdelo nemogoče. »Sveti večer praznuje vsakdo in menda tudi sovražnik«. Tako je mrmral poltiho in se zamislil nazaj v pretekla leta...

V krogu svoje družine je preživel običajno v tihi sreči slovesni večer Kristusovega prihoda. Kako je že bilo? Pri pogrnjeni mizi je sedel in se pogovarjal z Ano, svojo ženo o tem in onem in otroka, Anica in Tonček, sta postavljala jaslice, se veselila in kramljala brezskrbno. Pred jaslicami v kotu je brlela skromna žmeljka in po kamrici se je razprostiral prijeten vonj po božičnemu pecivu. Kar naenkrat je zadonel na gričku pri cerkvici veliki zvon in mogočen in slovesen je bil njegov glas, ki je vabil vernike k polnočnici. »Ali bomo šli? Že vabi!« je rekla Ana, in pričela oblačiti Anico in Tončka. In pri polnočnici, kako nenavadno je bil razsvetljen božji hram, kako angelsko lepo je bilo petje, kako so bučale orgije in vbirale krasne božične melodije!

Janez je mislil in se vživel v lep božični večer, kakršnega je bil obhajal prejšnja leta. Zazdelo se mu je, kakor da se je nocoj veselil v krogu svoje obitelji in pozabil je skoraj, da se nahaja na straži v neposredni bližini sovražnika.

Kar naenkrat pa se je streznil in predramil. Zdelo se mu je, da sliši nekje v bližini, tam ob prepadu stopinjo, in postal je pozoren. Poslušal je in pridrževal sapo. Tiho in mirno je bilo vse naokrog, samo sneg je naletaval še vedno in njegovo padanje je bilo podobno nalahnemu pljuskanju vode. A Janezu ni dala miru njegova duša. Napenjal je oči in zrl v temo proti prepadu, od koder so prihajali odmevi dozdevnih korakov. Hotel se je pomiriti in priti na jasno glede svojega domnevanja, in je zakričal v noč:

»Stoj! Kdo tu?« Glas se je odbijal in votlo odmeval iz prepadov in skalnih dupel in Janeza je bilo skoraj groza. Poslušal je za trenutek napeto in ko ni bilo ničesar čutil, je mrmral znova polglasno: »Nič ni. Samo sneg je in dež. Sovražnika danes pač ne bo, saj je vendar Sveti večer!«

Pomiril se je zopet popolnoma, misli pa so mu krenile nazaj v sobico, kjer se je pogovarjal z Ano, kjer sta kramljala pri jaslicah otročiča in se je razprostiral prijeten vonj po kadilu in božičnem pecivu. Srečen je bil, da ga ne moti nihče, da je sam v svojem razmišljevanju in ni mu bilo dolgočasno, ker je praznoval Sveti večer v svojem srcu. In sneg je belil njegovo obleko in deževne kapljice so mu polzele po licu, njemu pa se je zdelo, da se pogovarja z Ano in da ga poljubljata Anica in Tonček...

x x x

Na koncu vasi, prav na robu gozda, je stala sredi lepo zasajenega vrta, vsa lična in vabljiva, hišica Janeza Krvine. Ni bila sicer bog ve kako bogato opremljena, bila je pač lesena in krita s slamo, kakor druge, toda Janez jo je imenoval svojo last in to je bilo tisto, kar se mu je zdelo najlepše. V koči sami, kakor tudi okoli nje, povsod je vladal vzoren red in prav nič ni bilo poznati, da gospodarja samega že čez leto dni ni doma.

S slovesnim plaščem odeta in praznična je vas nocoj, kakor bi slutila, da obhajajo njeni stanovniki spomin bornega rojstva Kristusovega. Vse tiho je po vasi, nič ni tistega običajnega šuma in nikjer ni čuti človeškega glasu. Razsvetljene koče pričajo, da so se zbrali vsi ljudje posameznih družin, da skupaj v veselju in sreči preživijo skrivnosti polni Sveti večer.

Tudi Janezova kočica je bila razsvetljena in tudi v njej so obhajali rojstvo Kristusa, toda pač ne tako kot druga leta. Pri mizi, pogrnjenim z belim prtom je sedela Ana, si podpirala z desnico glavo in strmela zamišljeno po sobici. Pred njo je ležalo drobno pisemce, ki ga je obotavljoče vzela v roke, preletela z očmi in zopet odložila. V kotu sta popravljala Anica in Tonček jaslice, še vedno našla kaj, kar jima ni bilo všeč, razpostavljala po mehkem zelenem mahu krotke ovčke in belo rumena jagnjeta. Ko sta menila, da je vse v redu, sta stopila k mamici in jo obsipavala z vsakovrstnimi vprašanji.

»Sedaj poglej, mamica, kaj ne, da so prav postavljene ovčke in da ne sme biti tisti grdi oven blizu hlevčka!« je hitel Tonček in se poizkušal priviti materi v naročje. Pa naenkrat je opazil, da ima mama solzno oko in takoj je pozabil na jaslice in skrbno vprašal:

»Pa mamica, kaj ti je, da si žalostna?«

»Saj ata pride, saj si sama rekla, da pride« je povzela besedo Anica, ki ji je šlo skoraj na jok.

Mama je vzdihnila globoko, se obrnila k otrokoma in rekla s pretrganim glasom:

»Ne bo ata nocoj, otroka! Tu imam pismo, kjer nam vošči vesele praznike in piše, da ne more priti. Ne smeta biti zato žalostna, ker ljubi Bog bo že tako ukrenil, da se povrne ata zdrav in nepoškodovan! Pojdita sedaj k jaslicam in molita za srečno vrnitev dobrega očeta!«

Otroka sta gledala mamici v oči in ji brala z obraza njene želje. Nista sicer razumela, zakaj ata noče priti, toda bila sta poslušna materinim besedam.

Dvakrat po dvoje nedolžnih ročic se je sklenilo k molitvi in dvoje neomadeževanih srčec je pošiljalo prošnjo k nebu...

Zunaj je zapel glas zvona, lepo kakor še nikoli niso doneli njegovi zvoki in nesli od hiše do hiše vabilo k polnočnici. Ana se je zdrznila, kakor bi se prebudila iz omotice.

»Tako, sedaj pa pojdimo!« je rekla in odprla skrinjo, da vzame iz nje praznično oblačilo in opravi otroka.

»Ali bo lepo, ali bo tudi tako razsvetljeno, kakor je bilo lani?« je izpraševal Tonček, ki je že pozabil, da ata ne bo, in je nerodno lezel v nove hlače.

»Seveda, še lepše bo!« je odgovarjala kratko mati in hitela, da ne zamudi svetega opravila.

Stopili so v temno noč in mrzla sapa je podila mokre snežinke v obraz. Molče so stopali drug za drugim po težavni, z belim snegom posuti poti, po gričku navzgor, proti cerkvici. Ana je mislila, kako vse drugače je bilo v prejšnjih letih, ko sta korakala z Janezom po ravno tej poti k polnočnici, otroka pa sta si slikala v živi domišljiji svečano razsvetljeno cerkev, jaslice pri stranskem oltarju, lepo petje in zveneče bučanje orgelj na koru. Zatopljenim v raznovrstne misli se jim pot nikakor ni zdela težavna, in z neko lahkoto so dospeli do cerkvice.

Vstopili so. — Sveta tišina je vladala v božjem hramu in pobožno so molili verniki. Anica in Tonček sta gledala in se čudila. Bila sta že mnogokrat pri službi božji, a tako krasno, tako svečano se jima še ni zdelo nikoli. Ravno ko sta zapazila umetno izdelane jaslice na desni strani, je zapel zvonček in pristopil je duhovnik.

Na mah se je razsvetlila cerkev še bolj, orglje so zagrmele mogočno, in iz kora je zadonela božična pesem: »Sveta noč, blažena noč...«

Ana je klečala v klopi, poleg nje Anica in Tonček in vsem trem si bral z obraza, da jih je popolnoma prevzel svečan trenutek. Vsi so se naenkrat zopet spomnili dobrega očeta, ki morda ravno v tej uri bridko občuti kruto usodo in si želi vsaj za trenutek biti v krogu svojih dragih. In srce jim je zatrepetalo v strahu za njegov blagor, in ustnice so se jim gibale v molitvi: za njegovo srečno vrnitev.

Orglje so bučale in cerkev je bila polna sladke pesmi: »Sveta noč, blažena noč...«