Povest iz raja
| Povest iz raja Leopold Lenard |
| |||||||||||||
Ko je bil storjen prvi greh, je Bog poklical Keruba, da čuva raj pred nepokorneži.
Kerub je bil pa dober in usmiljenega srca, kakor vsi nebeški angeli. Naredil je strog in grozeč obraz, zavihtil svoj ognjeni meč, ko je pa opazil, da se je Bog že obrnil proč, je hitro namignil obsojencem, da sme vzeti vsak izmed njih po en sad iz raja za spomin.
Satan, ki je bil prekanjen in je pazil na vse, je tudi prvi opazil angeljev migljaj, iztegnil roko in utrgal najlepši sad, katerega je mogel doseči ob poti.
Adam je bil bolj preplašen in je šele na drugi migljaj iztegnil roko, ter utrgal sad, ki mu jo prišel ravno pod roko. A ta sad je bil neznaten in malo okusen. Polovico je snedel sam, drugo polovico je dal ženi.
Satan je utrgal sad hrepenenja, Adam pa sad pozabljenja.
Adam in Eva sla se naselila ob Mrtvem morju, v kraju pozabljenja. Veliko je bilo njuno trpljenje, da bi komaj zamogla prenašati gorje in težave življenja, ako ne bi bila okusila v raju sadu pozabljenja.
Vsako noč je prišlo s snom pozabIjenje vsega trpljenja celega dneva in celega življenja, da sta bila zjutraj zopet sveža in zmožna prenašati svoje gorje.
Dobrotni čas je neprenehoma deloval v njuni grudi in vsako rano, katero jima je vsekal, tudi sproti zdravil z lekom pozabljenja.
Doživela sta visoko starost in preživela v miru zadnja leta, ker sta pozabila, kar sta prestala v prejšnjem življenju in sproti pozabljala vedno bolj vsako težavo.
Tako se je godilo tudi z njunimi potomci.
Zgodovinar, starinoslovec, jezikoslovce, modroslovec in vsakatere vrste učenjak se trudi in muči, da bi iz zaprašenih listov, starih ostankov, razmetanih sledov preteklosti, odkril, kaj in kako se je nekdaj godilo s človeškim rodom. Grebe v razpadlih razvalinah, da bi iz razmetanih kamnov sestavil vsaj približno sliko palače, ki se je nekdaj dvigala tam. Včasih se mu dvigne nevolja, da je njegov trud tako malo ploden in slika preteklosti, katero odgrinja, tako meglena. V resnici moramo pa vsi biti od srca hvaležni angelju pozabljenja, ki razgrinja nad nami svoje peroti in zdravi neprenehoma vsako srce s svojim lekom.
Kako bi bilo s človekom, ako ne bi pozabljal!
Satan se je pa nastanil na Oljski gori v vrtu Getzemani, ter neprestano gledal na sveti Sion, a v srcu mu je neprenehoma kipelo hrepenenje. Vedno se je spominjal zgubljenega raja in božjega prekletstva in njegovo hrepenenje je bilo brez upanja.
Da uteši svoje hrepenenje, je šel in z božjim privoljenjem zagospodoval nad človeškim rodom, ter postal kralj tega sveta.
Gre in zbere svoje pristaše, ter prične zidati babelski stolp, ki naj bi segel do neba, ter bil brez meia, kakor njegovo hrepenenje in dal vidni izraz njegovi bolesti. Toda babelski stolp ni segel do vrhunca, kakor njegovo hrepenenje ni prikipelo do meje.
V podobi Minotaura si je sezidal Labirint iz katerega ni bilo izhoda. Kot Faraon si je stavil ogromne piramide, ki so kipele do neba, in hranile v sebi skrivnostne grobove. Kot vidni izraz svojega hrepenenja je postavil v puščavi skrivnostno Sfingo, ki se je neprestano ozirala k soncu. A nekoč je Sfinga iz puščave šla v sončno Helado, kjer se je porodilo hrepenenje po neizrazljivi lepoti in tam se je ustavila na poti ob strmih prepadih in mirno idoče potnike izpraševala uganko življenja.
Vsedel se je na prestol, postal kralj narodov, razburil narod zoper narod in pričel grozne in krvave vojske. Kri je tekla v potokih, dolge vrste sužnjev so v verigah sledile zmagovalcu, države so nastajale in padale, kri, jok, obup, vse groze sveta niso utešile njegovega hrepenenja.
Izumel je pisavo, pričel pisati knjige, preiskavati preteklost, modrovati nad sedanjostjo, ugibati nad prihodnostjo, nastale so znanosti in se razvijale, ter dospele do občudovanja vredne višine, toda niso mogle pomiriti hrepenenja, ki se je širilo po zemlji vedno bolj.
Izumil je umetnosti, ter hotel dati izraz svojemu hrepenenju z lepo umerjeno besedo v slovstvu, z melodijami glasu v glasbi, s kretnjami telesa v plesu, s predstavami življenja v gledišču, z raznimi načini upodabljajočih umetnosti — toda hrepenenje se ni poleglo, temveč naraščalo vedno bolj in segalo vedno globlje v človeška srca. Vse, kar je mogel je storil, da uteši svoje hrepenenje, a vse je bilo zaman.
***
Bajka pravi, in bajka nikdar ne laže ... Goljufal me je svet, goljufali so ljudje, malik, ki je sedel na prestolu in katerega sem molil kot boga, se je zgrudil v prah in videl sem, da je trhel in črviv toda nikdar me ni goljufala bajka, ki živi v moji grudi, me spremlja celo moje življenje, kipi iz mojih sanj, zveni iz moje pesmi, je vir moje bolesti in moja velika skrivnost. Bil je čas, ko sem zgubil vse zaklade, s katerimi sem šel na pot, ostala je samo bajka v moji grudi in čutil sem, da sem bogat, dasiravno so vsi rekli, da sem pomilovanja vreden revež.
Ta bajka pravi:
V sveti, skrivnosti polni noči, se približa hudič izgubljenem raju. Takrat se milost vsiplje na zemljo in tudi v hudiča porosi nekoliko njenega blagoslova.
Samo od daleč se sme približati viru svojega hrepenenja, samo toliko, da vidi skozi ograjo odsev izgubljene sreče, katere ne bo deležen nikdar več, ter sliši iz nebeških vrtov spev čistih duhov, ki pojejo čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!
Kerub pa stoji pred vhodom in grozeče dviga svoj ognjeni meč.
Satan se vrže na tla in razplače neizrečene bolesti, a njegove solze padajo na zemljo kot ognjeni utrinki.
A potem je njegovo hrepenenje samo še toliko večje.
Ako razumeš to povest, skleni s prošnjo, da bi segel mir v razburkano valovenje moje duše.