Pogreb (Slovenec)
| Pogreb |
Članek je podpisan s krajšavo -pt-
| |||||||||||||
Vso noč ni bilo miru. Italijani so streljali kot zbesneli iz vseh topov, iz vseh pušk in strojnic. A dan se ni še zaznal, ko so utihnili, skoro vsi hkrati.
"Kaj pa to?" se je začudil poročnik, Vrbarjev Jakob, oni, ki je odšel pred dvema letoma naravnost iz šentviške gimnazije na bojišče, a se je izkazal in bil že častnik ter poveljnik oddelku.
"Kaj pa to?" je ponovil, ko dolgo ni bilo nobenega strela več. Zvedavo so zrli Janezi pri strelnih luknjah iz zaklonov, kakor bi hoteli prodreti temo. A ničesar se ni dalo razločiti, ne blizu, ne daleč. Mirno je bilo vse, nič se ni ganilo.
"Zlomkov polentar, nekaj kuha;" je prikimal Svetlinov Nace iz Moravč. "Pogledat bi bilo treba iti!"
"Pogledat? Ali se ti blede Nace?" je ugovarjal Marušnik, tisti, ki je imel že dve svetinji. "Ali ne vidiš, da bo koj dan! Dotlej sem nazaj že desetkrat. Samo lajtnant naj dovoli, pa grem."
In Nace je pljunil debelo ter potisnil čik na drugo plat v ustih.
"Le nikakor ne pljuvaj sem tako zaničljivo. Ali misliš, da si jaz ne upam? Če greš ti, pa grem še jaz; pri moj lan!"
In takoj se je opasal tesneje, da bi se lože plazil po tleh. Poročnik ju je poslušal in se smehljal natihoma prepirljivcema. Vedno sta otresala jezik, a prva sta bila vendar povsod.
"Gospod lajtnant, prosim pokorno, če ..." je zaprosil Nace, a predno je izgovoril, mu je segel v besedo častnik:
"Ukazujem ne, a če hočete prostovoljno, v božjem imenu!"
"In jaz tudi, gospod!" se je ponudil urno še Marušnik.
"Pa še jaz, še jaz, jaz tudi!" so se zdajci oglasili vsi vprek.
"Da, vsi; kam pa mislite? Nace Svetlin pa Tine Marušnik! Straže na mesta, drugi pa spat!"
Pojasnil ni bilo potreba, vsak je vedel, kaj ima storiti. Povelje so izvršili nemudoma.
Svetlin in Marušnik sta splezala iz zaklona, se plazila pritajeno ob zaprekah in kmalu izginila opazovalcem iz oči.
Straže so zrle napeto za njima ter vlekle na uho neznatni šum, dokler so ju mogle razločiti. A ne dolgo in čuti ni bilo ničesar več.
Trudni vojaki so polegli po tleh, poročnik je odšel v kaverno, da leže tudi on, in kmalu je bilo tudi v naših jarkih razven pazljivih straž vse mirno in pokojno.
Mrak je izginil že davno in visoko je že stalo sonce na nebu, a Svetlina in Marušnika ni bilo nazaj. Kam sta zašla neki? Sovražnik je miroval ves čas, šuma ali kaj drugega sumljivega ni bilo opaziti. Najbrž v mraku nista mogla nazaj, pa sta se potuhnila za kako skalo, ali pa se plazita po ovinkih nazaj.
A minevala je ura za uro, nosači so prinesli iz dobro prikrite kuhinje že menažo, a onih dveh ni bilo od nikoder.
Nacetov prijatelj, Lešnikov Jože je bil na straži okolo poldne. Nič mu ni prijalo, nekam nemiren je bil.
Napenjal je oči pri strelni luknji, iztezal glavo, kolikor se je dalo ter izzval strel na nasprotni plati. Da se ni umaknil v tistem hipu, pa bi bil morda dobil kovinsko zrno v lice.
Tako pa se je le malo udaril ob steno. A v istem hipu se mu je zablestelo tam na desni zunaj zaklona nekaj sivo svetlega.
Še enkrat je potisnil lice k steni in poškilil v oni smeri in glej, s svetlimi žreblji obit podplat se mu je zasvetil nasproti. Ne daleč, tako blizu, da bi bil lahko preštel žeblje. Za hip je iztegnil glavo iz luknje, da bi se prepričal, ali ga ne vara morda temna slutnja, ki se mu je zdajci porodila v duši.
In? ...
In res, tam sta ležala oba na trebuhih, kakor bi se plazila še vedno in nista se ganila.
Jože je bulil oči, da bi ujel kako, čeprav neznatno gibanje, – zastonj. Poklical je tovariše, drug za drugim so strmeli tja k ležečima, umaknili se in – molčali.
Jože je stopil zopet k lini.
"Pst! – Pss–sst!" ju je skušal opozoriti. Nič!
"Ffff–fft!" je zažvižgal glasneje. Morala bi ga čuti po njegovih mislih. Tudi nič!
"Nace! – Tine!" je zaklical rezko. Ni bilo dvoma, glas bi bila morala čuti, ker tako daleč nista bila, da ne bi čula. In če sta čula, morala bi se geniti v znak, da čujeta. A ležala sta mirno dalje, nepremično.
Ni bilo več dvoma – mrtva!
A kako? Ničesar ni bilo čuti, ne strela, ne vika, ne drugega šuma. In videti je bilo sedaj, da sta obležala gotovo že davi, brž ko sta se izplazila iz zaklona.
Morda sta srečala enako laško patruljo, ki bi ju bila presenetila in zabodla, potem pa se vrnila. Morda ... Najbrž ...
A kdo bi ugibal sedaj! Jože je odšel v kaverno.
"Gospod lajtnant – – pokorno – javim," je zajecljal, "Marušnik – – Tine Marušnik – in Nace – Svetlin – –"
"No, ali sta se vrnila? Kje sta? Zakaj se ne javita sama?"
"Gospod – nista se – – se ne bodeta – sta že – –"
"Kaj je vendar, kaj jecate?" Poročnik je skočil pokonci.
"Sta že – – čist' hin!" je ušlo Jožetu kar po domače.
"Kako, kaj?" je osupnil mladi častnik, odrinil Jožo in skočil iz kaverne.
"Kje sta?"
Vojak mu je pokazal strelno lino. Lajtnant je odrinil moža pri nji in se ozrl, a videl ni ničesar.
"Tam na desni!" je pojasnil Jože.
Sedaj je tudi poročnik pritisnil glavo k steni, kakor prej častnik, in ugledal je okovani podplat. Pritisnil se je k vrečam še tesneje in – tam sta ležala oba ...
Za hip je sklonil glavo ... Zopet dva. Zopet ima manj dva moža, dva najboljša. Zopet dva manj ... dva junaka ... dva Slovenca ... Tužna majka! ...
A le za hip. Potem se je vzravnal, oči so se mu zabliskale.
"Ponja pojdemo! Pokopljemo ju! Naša ne obležita tam! Mraka počakamo!" in odšel je v kaverno.
A solnce je lezlo le počasi k zatonu, žgalo je neusmiljeno po okolici.
"Baš danes je dobil pismo od doma Nace," je menil eden.
"Pred hautmana stopila bom, je igral še sinoči," je pritrdil drug tovariš.
"Pa s Tinetom sta se kregala," je popolnil poročilo Klovžarjev.
"Sedaj sta pa skupaj odrinila!"
Vse, kar sta delala in govorila zadnji čas, vsega so se spomnili tovariši.
In ta in oni je zavihtel pesti proti Lahom:
"Bomo že prišli vkup!" – – –
Naposled se je zmračilo vendar. Čisto temno sicer ni bilo, vendar dosti, da bi se poskusilo.
Dva sta izlezla izza kritja. A v tem hipu so se posvetile lažne rakete in streli so jeli pokati. Brzo sta se plazila dalje. Sovražnik je posipal salve nanja. Obležati sta morala.
Če sta se le ganila, se je usul roj krogel nad njima. Stisnila sta zobe in se neznatno pomikala dalje. In krogle so se usipale.
"Morava do njih!"
"Tak-tak, tak-tak, tak-tak!" so se oglasile strojnice. Naprej ni bilo moč. Nazaj je bilo mnogo bliže.
In res je zapiskal poročnik: nazaj!
Brž, ko sta mogla, sta se splazila nazaj ter se trudna spustila v kritje, jezna, da se ni moglo posrečiti podjetje.
"A če mislijo Lahi, da ju ostavimo tam, se motijo prav pošteno," je dejal poročnik. "Ponja pojdemo. Pripravite se na izpad!"
Stopil je k telefonu in prosil topništvo pomoči. Prosil je kurata, naj pride sem.
Poveljnik baterije je takoj ustregel želji.
Za malo hipov so zatulile po zraku granate in šrapneli v kratkih, enakih presledkih. Krogle so padale naravnost v sovražne jarke.
Eksplozije so se čule tam, stebri plamenov in dima so ustajali, prst in šibre so letele po zraku. Do naših ni priletela nobena sovražna krogla več.
A topovi so rjoveli dalje. Izstrelki so padali tik pred sovražne postojanke ter sezidali železen zid med sovražnikom in med nami.
"Sedaj naj nas motijo, če morejo! K izpadu!"
Vsi Janezi so bili hipoma iz kritja. Na vzhodu se je rdečil dan. A nihče se ni plazil več po tleh. Stali so pokonci s puškami v rokah.
Kurat je prišel k četi.
"Pozor! Kolone desno! Stopaj!" je ukazoval poročnik. Četa je stopila v počezno vrsto.
Za njo je stopal kurat s štolo.
Na nosilih je neslo osem mož oba mrliča.
Za njima je stopala druga četna počezna vrsta.
Zvrstil se je pravi pravcati pogreb do naših postojank. Topovi pa so grmeli in tulili v pozdrav mrtvima junakoma in varovali, da sovražnik ni motil pogreba.
Tako sta bila pokopana Svetlinov Nace in Tone Marušnik. Lahka jima zemlja!