Krvava božična noč
| Krvava božična noč. Januš Golec |
Januš Golec, c. kr, kurat.
| |||||||||||||
Sveta noč — pri spominu nate zarosi oko starca, zaiskri oko otroka in nekako bajno tajno nam je zvončkala od daleč skozi mesece ta tolikanj pomenljiva beseda, nam častnikom in vojakom 97. pešpolka. Že tedne, da mesece pred božičem je vse nekako skrivnostno pošepetavalo: kje bodemo, kako bodemo prebili — božično noč? Sveta noč se je bližala ne oziraje se na nas bojevnike, oznanjali je pa nam niso mirovni glasovi nebeških duhov, ampak morilni grom in pok iz topov in pušk. Nikdo se ni drznil več šepniti: o mirna, blagodejna — sveta noč! Vsakteremu je zabijal v ušesa in mozeg grom topov ne — sveta noč, noč pokoja in miru, ampak noč boja, krvi in — smrti. Le spomini, srečni, a žalibog že minuli spomini tolikanj mirno prebitih svetih noči so nam rosili kapljice tolažbe v sicer pogumna, a ravno za božične praznike tako varana in potrta srca.
Glava, ki je utrujena vsled večnočnega bdenja klonila vsakemu bojevniku na prsa, se je hvaležno, ponosno dvignila; noga, ki je doslej le nekako mehanično drsala po poti, je ubrala vojaški korak; vse je trenutno na novo oživelo, da, se vzradostilo, ker obljubljena nam je bila sveta noč pod — streho. Okoli poldne na dan pred božičem je zasedel polk odkazana bivališča. Vendar počitka potrebni vojak tega dne ni porabil za spanje, ampak je vsak po svojih močeh skušal prispeti in pomoči, da se praznuje sveta noč ob gorkem ognjišču, pri čaju in v prijateljskem razgovoru s tovariši.
Pripravljeno je bilo za božično noč pod streho in legal je že mrak, te doma tolikrat res bajne noči, na zemljo. A mesto zvonov, ki ravno to noč tako mirovno oznanjajo: Ave Marija! so zagromeli pred mestom zakopani naši topovi v resen opomin: trudni, vsled upa miru zopet poživljeni vojak, še sveto noč ti bode motil sovražnik, kateremu ni sveta niti — božična noč. Vkljub gromečim oznanjevalcem boja in smrti, smo se zbrali častniki polkovnega štaba krog skromno pogrnjene mize in v nekakem neprestanem nemiru še vedno upali, da prebijemo vsaj par uric ob kramljanju v — božični noči. Sedeli smo že pri mizi; dim cigaret in smodk, ki se je kolobaril gosteje kot navadno proti stropu je pričal, da nameravamo ta večer praznovati nekaj svečanega. Običajno svetonočno kramljanje pa le ni hotelo zakrožiti, odganjal ga je gotovo iz srca in jezika potres topov. Vsi smo sedeli molče, upiraje pogled le v kolobarje dima. Nikdo ni hotel započeti razgovora; manjkal nam je pač še naš Franci, ki nam je tolikrat s svojim mladostnim smehom pregnal čemernost in pobitost. In ravno Francel je bil tudi ta večer, ki je s trenutnim žarkom domače sreče posvetil v nemirno utripajoča srca molče zbranega omizja. — Roka je pokljukala na vrata in skozi duri je vstopil vojak pionir z običajnim pozdravom: »Pokorno javim, da vam pošilja božično drevesce pionirski nadporočnik, ki je trenutno zaposlen pri grajenju mosta, pa se vam pridruži kmalu.
Veliko veselih uric sva preživela s Francelnom, pa zagotovim ti prijatelj, da me nisi nikoli tako vzradostil kot oni večer, ko si nas z božičnim drevescemm preselil v duhu v presrečno hišico — očetovo.
Nič ni na bojnem polju bolj nestanovitnega kot veselje. In to nestanovitnost raja je dokaj bridko dokazala naša božična noč. Komaj se nam je pridružil France in smo hoteli okrasiti božično drevesce, se nemirno odpahnejo duri in v sobo plane brigadni častnik s poveljem: 97. polk takoj izpod strehe! Rusi so potisnili polk, kateri je imel nalog varovati grič pred mestom do glavnega trga in so že v mestu.« Vsakdo je sklonil glavo, odstranil čašo komaj okušenega božičnega veselja in opasal kleto morilno orožje. Božično drevesce se je skrilo v kot in 97. polk je dobil povelje takoj izvršiti protinapad in zabraniti Rusom vhod v mesto. Trenutno je bilo vse na nogah in vsak je molče in s sklonjeno glavo korakal proti odkazanemu mestu v žalostnem prepričanju, da ga nocojšnjo noč ne bodo zazibali v zasluženi spanec nebeški glasovi miru, ampak dražil in podžigal žvižg jeklenk v srdu do sovražnika, ki mu ni sveta niti — božična noč. Koraki odhajajočih vojakov so se oddaljevali vedno bolj in bolj. Pok pušk je razblinil in pregnal komaj vzklite občutke svete noči; angel srda in smrti je zakrilatil nad še pred trenutki srečnim mestom in okolico. Marsikateri slovenski junak je ravno to noč poljubil hladno krsto — miru — in se preselil za vedno v oni tolikanj zasluženi kraj nekaljene, vedno trajajoče — svete noči. Naš polk se je po srditem boju in z velikimi izgubami moral umakniti sovražni premoči in prepustiti mesto z božičnim drevescem in trenutnim rajem sovragu. Minula je sveta noč v boju stoka in smrti. Vzhajajoče sonce božičnega jutra je z motnimi žarki posvetilo na svetonočno bojno polje, ki se ni bleščalo v praznično svitli obleki, ampak ovito v žalno haljo krvi, stoka in smrti. Mesto prazničnega odpočitka in veselja se je naselil v naša srca srd in nam tiščal v roke morilno orožje kot osveto za skaljeno božično noč. Naš polk je skozi celo dobo božičnih praznikov branil in gradil z občudovanja vredno hrabrostjo pot prodirajočemu sovražniku in bil tolikrat edini, ki je s slovensko krvjo ukazoval sovražniku: do tod ropar svetonočnega miru in ne dalje!
Letošnje strašne božične noči pa ne bodemo pomnili samo mi, ki smo jo prebili na bojnem polju, ampak ta sveta noč bode tudi tebi, marsikatera slovenska mati, izžemala leta in leta solze bridkih spominov na ravno to noč padlega — junaškega sina —