Gospod stotnik in ljuba Marjeta
| Gospod stotnik in ljuba Marjeta. anonimno |
| |||||||||||||
Zahajal je v predmestno krčmo, ki se je nahajala v prostorni, temačni kleti precej nizko v zemlji. Po nekakem visečem prehodu in po širokih, lesenih stopnicah se je prišlo pred duri, vodeče v najsvetejše, v gostilniški hram in na njih se je bralo v rdečih in plavih črkah na debelem papirju: »Kdor hoče na upanje piti, mora jutri priti, danes pa je tako, da sem gluh na tisto uho.«
Klet je bila obokana, podprta s širokimi stebri, nekoliko svetlobe je prihajalo skozi okna z zaprašenimi šipami. Tla so bila vegasta in deske razjedene od podgan, po stropih in stenah so se vile dolge, umazane proge od vlage in plesni in gobice so rasle po kotih.
Gostje, ki so zahajali v to mračno klet na pijačo, so bili vedno isti. Pijani premogarji, ki so rukali »železnega«, kakor so imenovali špiritovo žganje, nekaj pisarjev in izgubljenih ljudi, ki so posedali za mizami v temnih kotih in se skrivali belemu dnevu. In med njimi je bil tudi gospod stotnik Gros.
A gospod Gros ni več nosil svetle, ostre sabljice in zlatih našivov ter srebrnih zvezd, dične uniforme in drugih znakov svojega stanu, temveč je živel v pokoju in bil pisar pri nekem židovskem advokatu. Zakaj so penzijonirali še primeroma mladega moža, ki ga je krasil cvetoč nos in cvetoče lice, o tem so se gostje dosti menili in prepirali. Sam je pravil, da je padel s konja in si zlomil nogo ter bil tako nesposoben za vojaško službo, a g. plemeniti Ropotaj, njegov tovariš in prijatelj je pravil – seveda, kadar ni bilo zraven gospoda stotnika – da so ga zapodili zaradi dolgov in častnih besed, ki pa so postale nečastne, ker jih ni izpolnil.
Z njim je prihajala tudi njegova ljuba Marjeta. Ponavadi v beli, deviški obleki. Sveti Alojzij se je gotovo bridko jokal v rajskih nebesih nad to nedolžno grešnico, ki je nosila tako čisto in nežno krilo, a je imela tako ubogo dušico.
Ali zakaj bi govoril pregrešno, bogve, koliko dobrih del je storila ljuba Marjeta!
Miza je bila zasedena, in zasedli so jo sami dobri, vsakdanji gostje: Gospod stotnik z ljubo Marjeto, gospod pl. Ropotaj, ki je bil nekak birič in je ljudi gonil »po šup« – dva mlada človeka neznanega profesjona in krčmar.
Gospod stotnik – Gros se je pisal – je pil najrajši sladko žganje, ki so ga klicali »špaga«, in tudi ljuba Marjeta je rada pogledala kozarček na dno, iz katerega je posrkala sladko tekočino.
»Alo, »havptman«, natoči mi!« je zakričala nad njim z razposajenim glasom. »A misliš, da boš sam pil?«
Poslušno se je pokoril in natočil: »Na, ljuba Marjeta! Ampak ti si ga spila več od mene.«
»E, ti kost stara, pa ga še sebi natoči!«
»Saj ga tudi bom! Na, Ropotaj, pij z našo devico!«
»Če ne boš tiho, »havptman«, ti bom navila uro«, je zapretila ljuba Marjeta. Zravnala je svojo šibko postavico in se nagnila proti svojemu stotniku.
»O, gospod »havptman«, je zaklical Ropotaj. »Ali se pustiš? Prismoli ji eno!«
Tako so se lepo pogovarjali ves večer, dokler se ni plemeniti Ropotaj prvi napil. Sedel je tik ljube Marjete in ji začel šepetati na uho in s svojimi slinastimi ustmi je cmokal po njenih licih.
Ljuba Marjeta se je tudi smejala in prijela Ropotaja za lase.
»Kaj pa imata?« se je oglasil gospod stotnik.
»Tebi nič mar! Alo, plačaj, kar si zapil, pa se spravimo!«
»Ljuba Marjeta,« je tolažil gospod stotnik, »saj pojdeva skupaj.«
»Jaz ne grem s teboj, na!«
Zamahnila je in ga udarila po licih. Njega je zabolelo, in se je razhudil:
»Ti, tega se pa odvadi, drugače –«
»Kaj drugače? A? Na, na!«
Skočila je k njemu in ga zlasala. Gospod stotnik je vstal, stisnil pest in visoko zamahnil. Ljuba Marjeta se je opotekla, ko ji je padla pest na glavo, in se naslonila ob steber.
»Ti satan, ti, čakaj me!« Vzela je kozarec in ga zalučila proti mizi. Gospod Ropotaj ga je dobil v glavo.
»Mene, mene misliš?«
Gospod Ropotaj je bil večji junak od gospoda stotnika, zakaj v trenotku je ljuba Marjeta ležala na tleh, in koleno gospoda Ropotaja je tiščalo njena prsa.
Tako so se lepo zabavali. Proti polnoči sta šla gospod stotnik in ljuba Marjeta domov. Oba sta krvavela iz nosov in on je vpil nad njo:
»Ti presneta šavra, kar ustrelil te bom!« Ljuba Marjeta pa se je smejala in pela s pijanim glasom:
»Kako bom soldat, k sem fantič premlad
Holadri, holadrararara!
Za goro, holadro!«
Miza ni bila zasedena, samo gospod Ropotaj je bil v kleti in na svoji desni strani je imel in je prijazno objemal ljubo Marjeto. Tiho sta govorila med seboj in se baš odpravljala na pot, ko stopi gospod stotnik skozi vrata.
»A-ha! Tukaj si! No, no, lepo je to, in ti prijatelj Ropotaj, ali si še res tako neumen?«
Prijatelj Ropotaj je bil nekoliko v zadregi in se je posili zasmejal:
»Ha-ha, zakaj neumen? Kdo je bolj kakor ti! Sicer pa nič hudega, tu jo imaš, ljubo Marjeto!«
A ljuba Marjeta je bila drugih misli.
»Ne boš, Ropotaj! Kar takole, misliš, se me boš iznebil?«
»Ljuba Marjeta, pojdi z menoj,« je rekel gospod stotnik s ponižnim glasom.
»Ne grem, danes sem Ropotajeva! Kaj boš ti, stara kost!«
»Saj te še nočem,« se je oglasil plemeniti Ropotaj s prezirljivim glasom.
»No vidiš, ljuba Marjeta,« je dejal gospod stotnik.
»Kdo me noče? Ti ne?«
»Nočem te, ne,« je potrdil Ropotaj.
»Bomo videli!«
Šla je k njemu in ga prijela za roke ter nato objela okrog pasu.
»Marjeta, jaz ti pravim, pojdi z menoj, če ne, pa tu ostani! A potlej mi ne hodi več blizu!«
»Ha-ha-ha! No, kaj pa je potem? Lepo te prosim! Pojdi, da te ne vidim. Ljubše mi bo!«
»Veš ti kaj, pusti me!« Ropotaj jo je sunil od sebe in šel po kozarček »špage«.
»Dragi, ljubi Ropotaj, vrziva tega dedca ven!« Pokazala je gospoda stotnika.
Dragi, ljubi Ropotaj se je zasmejal.
»Če mi plačaš frakel »špage!«
»Da, plačam!« Stala je široko sredi kleti in kazala pest gospodu stotniku.
»Ljuba Marjeta, nikar vendar ne bodi takšna! Ti bo žal!«
»Alo primi ga, Ropotaj!«
Oba sta se zakadila v gospoda stotnika in ga preganjala proti vratom.
»Marjeta, nikar! Ti bo žal!«
Sunila ga je z nogo, in gospod Ropotaj je odprl vrata. V naslednjem trenotku je ležal gospod stotnik v pokoju pred vratini.
»Ha ha, pijva za njegove denarje! Zjutraj sem mu jih vzela iz listnice.«
Drugi dan je prišel gospod stotnik – Gros se je pisal – sam v klet. Pil je in bil zamišljen. Na večer pride za njim ljuba Marjeta. Ni ga pogledala, ampak je sedla k premogarjem, ki so črni in pijani sedeli za dolgo mizo.
»Imenitno, gospodje,« se je zasmejala »le pijmo ga! Kdor nima denarja, naj kar meni pove!«
»Jaz ga že nimam,« je dejal njen sosed, ki so ga klicali za Tomaža. Bil je najmlajši med njimi, dolg in tenak.
»O, predrti fant! Ti nimaš denarja? Pa kako imaš lepe mustafe! Čakaj, bom pa jaz plačala zate, če si kaj moj!«
Tomaž se je gromko in široko zarezal ter stegnil svojo roko in poščegetal ljubo Marjeto po vratu.
»Ti si pa še dekle, da je kaj. Kar daj za frakelj!«
In še drugi premogarji so se ponudili, da so pripravljeni piti, ako jim plača pijačo.
»Jaz sem tudi žejen in bi tudi pil«, je pravil njen črni visavis, ki je bil možak s sršečo, rdečo brado in praznimi, brezzobimi čeljustmi.
»E, ta-le Tomaž ima pa res srečo! Precej jo ima na »špagej«! je pravil majhen, širok možiček in tlačil pest tobaka v usta.
Bili so dobre volje, in ker so bili premogarji žejni in mladi, zato je ljubi Marjeti kmalu pošel drobiž. Ko so njeni gostje videli, da ostajajo kozarci prazni, so začeli preklinjati in se hudovati nad »neumno babo«. Tomaž, ki je imel lepe mustafe, ji je potegnil slamnik z glave in se krohotaje oddaljil in izginil skozi duri.
Ljuba Marjeta je ostala sama, in ker je bila pijana, se je začela smiliti sami sebi. Tako se je začela smiliti sami sebi, da je zajokala obupno in neutešno.
»Jaz sirota, nikdo ne mara zame!«
Brisala si je solze s prsti in se zibala po stolu.
Gospod stotnik, ki je sedel še vedno pri bližnji mizi, je stopil k nji in jo sočutno nagovoril:
»Ljuba Marjeta, pojdi k meni. Saj nisem hud nate! Nič se ne boj!«
»Pojdi stran!«
Skrila je obraz v naročje in sunila s komolcem pijanega gospoda stotnika, ki jo je skušal prijeti za roko in peljati s seboj. Kujala se je tako precej dolgo, slednjič se je dala preprositi in je čmerna in jezna sedla z gospodom Grosom.
»Vidiš, ljuba Marjeta, zakaj si takšna? Zakaj mi delaš žalosti in skrbi? Saj ti kupim vse, kar hočeš! Marjeta!«
»No, je že prav, ljubček, saj vem, da si priden, da si mojčkan!«
Objela ga je in začela hlastno poljubljati na usta.
»Ljuba Marjeta, saj si moja!«
»Ljubček, nič ne bodi hud, saj imam rada samo tebe!«
V veliki ljubezni in prijaznosti sta sedela in pila skoro do polnoči. A v zadnjem trenotku, ko sta že mislila odhajati, se je zgodilo, da je ljuba Marjeta padla s stola.
Gospod Gros se je zasmejal in jo šel pobirat.
»Ojoj, kako si pijana!«
Marjeta pa je zakipela in ga udarila v obraz.
»Kdo je pijan? Kdo je pijan? Ti si pijan, da veš! Ti prokleti lump!«
»Marjeta! Marjeta!«
»Ti, alo, kar poberi se! Jaz grem domov! Ti lump! Kdo je pijan? A?«
»Lepo te prosim, Marjeta!«
»A? Ali naj te še?«
Zopet ga je udarila, in se začela nato smejati:
»Ha ha, polk ubogi!«
Začela je peti, a ni se razumelo, kaj poje.
Gospod stotnik pa je jokal in je tiho zapustil klet.
»Zdaj mi je pa dosti!«
Tako je mislil in dejal Gros. Naveličal se je ljube Marjete, in ne da bi se poslovil od nje, se je odpeljal. In tako je ostala sama. Dva dni ga ni pogrešila, a tretji dan je prišla v klet in vprašala po njem. Izvedela je, da se je odpeljal.
In takrat – bogsigavedi kako in zakaj – je planila ljuba Marjeta v jok in krik in obup, kakor da se podira svet!
»Ljubček, moj predragi srček! Kje si, zakaj si me zapustil, sirotico! Kam naj grem, kam naj se denem, jaz jadna, uboga reva!«
Vrgla se je na tla in se valjala kot blazna pa prahu.«
Gros se ni vrnil, a upala je teden, dva tedna, da pride zopet k nji.
Vzdihovala in jokala je in jadikovala:
»Moj ljubček, kam si šel, kje hodijo tvoje zlate nožice, kam so se zagledale tvoje očke? Moj gospodar, moj angel!«
In drugo jutro –
In drugo jutro so jo našli obešeno. Vsa je bila belo oblečena, a v rokah je stiskala pismo, ki ga je hotela doposlati svojemu prijatelju:
»Dragi! Zakaj si me zapustil, ali si se naveličal svoje ljube Marjete? Mene zdaj ne bo več nazaj.«