Cerkovnikov sin
| Cerkovnikov sin Ivan Baloh |
| |||||||||||
Po pošti sem prejel uradno poročilo: Dne t. in t. je padel N. N. in bil dne t. in t. v Mohorini pri Gorici pokopan.
Kratke besede, a povedale so vse.
Dve stvari sem imel pred očmi — njegovo slovo in njegovo zadnjo vojno dopisnico.
Njegovo slovo? Kratko je bilo. Bile so stranke, ki se oglašajo, ko bi človek najmanje pričakoval, in ki mislijo, da poleg njih ni nobenega človeka na svetu. In tedaj je vstopil on.
Mlad, na pragu življenja, ki mu je kazalo lepšo pot, se je poslovil. Lepo je bilo to od njega.
Da bi se to bitje, polno hrepenenja in ljubezni do rodne zemlje, več ne vrnilo, da bi ta mirna in tiha duša, ki je poznala le svojo domačo vas in očetovo hišo, več ne prišla nazaj, tega takrat ne bi verjel nikomur, če bi mi dejal: ta bo padel. Z blagoslovljeno vodo sem mu napravil križ na čelo — in odšel je. Za vedno.
Njegova zadnja dopisnica! Oglasil se je redkokdaj. Zadnja vojna dopisnica njegova pa je bila pomenljiva: Na bojnem polju sredi viharja. Težko ranjen v nogo. Ne povejte staršem. Z Bogom!
V vojnem času postane človek ob dogodkih, ki bi ga drugače globoko pretresli, velikokrat popolnoma miren, skoro bi djal: top. In tak sem bil tudi jaz v tem slučaju. Odložil sem list in si mislil: Pisal je v prvem strahu, ko vsakdo hujše misli in si rano predstavlja kot težko. A v bolnišnicah je že marsikdo ozdravel, ki je mislil, da je izgubljen.
Uradno obvestilo pa je povedalo bridko resnico.
Tedaj sam nisem vedel spočetka, komu bi verjel. Ranjen — ali padel. Sklepal sem, da je karto pisal na bojnem polju potem, ko je bil težko ranjen, pa je obležal, karto oddal tovarišu, za rano podlegel, ali bil pa ranjen — pozneje še hujše. Končno sem verjel — drugemu: padel je. In vzdihnil sem: Lojz, škoda te je! — — —
Ko so šli otroci iz šole, sem naročil, naj povedo cerkovniku pri podružnici, da naj zvoni tri dni mrliču, pa dolgo naj zvoni.
In res, še predno je nastal mrak, je zvonilo in dolgo je zvonilo ter žalostno donelo čez plan. Tedaj sem odprl okno in poslušal…
Ko bi vedel, komu zvoni, da zvoni žalno pesem svojemu lastnemu sinu — sem nehote izrekel.
In drugo jutro je zopet zvonilo, pa ne tako dolgo.
Čez dobro uro pa pride sam cerkovnik k meni. Ustrašil sem se ga. Morda je zvedel. —
Začel je kar sam od sebe: »Ne morem več zvoniti. Kembelj je doli padel.« Glas se mu je tresel, kakor da bi se bal, da je on kriv.
»A tako.« —
»Pa sem šel takoj h kovaču, da bo do večera popravil; zvečer bo pa spet zvonilo.«
»Prav; pa dolgo zvonite!«
»Bom. Seveda, vse je staro in burji izpostavljeno, pa se mora enkrat pokvariti. Pa, prosim, kateremu mrliču pa zvoni?«
»Kateremu? Ne veste?«
»Ne, saj ni v vasi nobeden umrl.«
»Res ne, boste že zvedeli. Zdaj nimam časa, bom že drugič povedal.«
»O saj vem, da je vedno dosti dela. Torej jutri bom zopet zvonil in dolgo bom zvonil, kakor je ukazano.«
In zvonilo je drugi dan zopet zjutraj in opoldne.
In zopet se je nekaj zgodilo. Sredi zvonenja se je stara vrv pretrgala in prenehati je moral. Cerkovnik je zvonil in hotel dolgo zvoniti in z neko naglico in neko jezo, ker ni pravzaprav vedel, komu zvoni.
Po vasi se je zjutraj raznesla novica, da je najbrže umrla v norišnici stara teta Mica, rojena sicer v vasi, pa je bila že več mesecev v norišnici, ker je bila slaboumna. Vsaj tako so pravili sorodniki v vasi, ki so ji prinesli nekaj grozdja, da je zelo slaba in da ne bo dolgo.
In ko je to zvedel cerkovnik, da je najbrže umrla nora Mica, je šel nevoljen zvonit, še posebno, ker se mu je reklo, da naj dolgo zvoni.
In ko je začel zvoniti, je govoril takole:
Sama baharija. Doma je niso hoteli imeti, češ, da samo je in ni za nobeno delo. Kaj bo delala, ko je bila neumna od rojstva. Za nadlego jim je bila pri hiši, zato so jo pa dali v mesto, da so jo tam redili zastonj. Soseska bo pa plačevala. Ampak tega ne vedo v mestu, da je pustila na hiši svoje dote pet sto goldinarjev, katerih ne bo treba nikoli izplačati. Zato so pa ukazali, da naj dolgo zvoni, ker še nobenih pogrebnih stroškov ne bo, ker bo zastonj pokopana. Hinavci, umazanci, cela vas jih ne more videti, ker nikomur nič ne dajo, vsakega reveža spodijo spred hiše. Še za tisti polič bere se moram vsako leto prepirati, da ga dobim. Zdaj naj pa dolgo zvonim, ko se gre za pet sto, ki soostali pri hiši.
Zakašljal je in — odnehal.
Začel je v tretjič.
»Ampak norcu še nisem nikoli zvonil.« — izpregovoril je na glas in se zakrohotal. Vrv se je utrgala in vrglo ga je ob zid.
»Jezus, kaj je to! Zakaj sem rekel, kazen me je zadela, saj je bila krščena.«
Pogledal je okoli sebe, če ni kakega človeka, da bi ga bil slišal. Nikogar ni bilo. Bil je sam, bled — in kesal se je.
Zopet je prišel k meni — ves zasopel. »Same nesreče. Vrv se je utrgala. Kaj hočem storiti? Nič več ne bom zvonil, saj je dosti, saj še nikomur nisem toliko in tako dolgo.«
»Pa pustite!«
»Saj sem nekaj časa skupaj vezal, pa ni šlo. Seve, staro je vse in preperelo in za nič. Pa kje bom zdaj dobil novo vrv, ko še sukanca ni.«
»Dobro! Bomo že popravili počasi, saj mrliča tako ne bo spet kmalu, pa zvonite čez dan samo z enim.«
»Hvala! Bom. Pa komu sem vendar zvonil?«
»Komu? Zakaj pa vprašate, ja — mrliču.«
»Vem, mrliču.«
In tedaj je zrasel v besedi in postavi: »To je vendar čudno, štirideset let že zvonim mrličem, pa sem vselej vedel, komu zvonim, zdaj moram pa ljudi spraševati, komu.«
Pomiril se je.
»Ali ni umrla stara nora Mica v norišnici?« začel je zopet mirno, kot bi se bal, da se je prenaglil.
»Po vasi pravijo ljudje tako.« — je zopet začel.
»Ne, ni!«
»Ja, kdo pa vendar, saj sem vendar cerkovnik in dobim od vselej po dve kroni. Kdo mi bo pa zdaj plačal?«
»Res dobite! Bodo že plačali — sorodniki!«
»Ja, saj še tiste bere nočejo dati.«
In zopet je zrasel.
»Saj ni Mica umrla.«
»I, kdo pa vendar?«
»Eden iz vasi.«
»Kako, saj ni nobeden umrl.«
»Pa je, če ni doma, pa na tujem.«
»Kje? V Ameriki?«
»Ne! V vojni.«
»Kaj? Vojak, saj vse poznam iz naše vasi. Pet jih je.«
»Ja pet, ampak enega ni več.«
»Katerega?«
»Hočem povedati?«
»Zakaj pa ne?« In skoro, da se je nasmehnil.
»Vašega.« —
»Kaj? Našega? Katerega? Lojzeta, ali Toneta?«
»Lojzeta!« — — —
»Lojzeta! Kaj pravite!«
»Da, Lojzeta, padel je.«
Smrtno bled je bil. Kar obrnil se je in šel.
In tedaj sem slišal besede, čuden je bil njegov glas, kakor da bi ne bil njegov.
»Oh, Lojz je padel in jaz sem mu zvonil. Pa sem mislil…Oh, in tako dolgo sem mu zvonil. Saj sem vedel, da bo kaj, same nesreče. — Nikomur več ne bom zvonil, nikomur več. Ne morem, ne morem.«
Spodaj pod stopnicami je na glas zajokal, ne zatulil tako, kot še nisem slišal nikdar nobenega ob odprtem grobu.
In res ni več nikomur zvonil.
Čez par dni so prišli vojaki in so vzeli zvonove iz zvonika.