Ob potoku
| Ob potoku. Črtica. Slava Jamska |
| |||||||||||||
Potoček, postoj, jaz pojdem s teboj
sirota iz tujega kraja ...
Stritar.
Tam ob potoku stoji naslonjena na ročaj ozke brvi in gleda v deroče valčke, kateri nemirno žuboré, drve naprej ...
Solnce stoji že nekoliko nad nebosklonom, po dolinah poljublja danes zadnjič glavice nežnim cvetkam, katere ziblje lahen vetrič, poljublja vrhunce visokih gora in jih obdaja s svitlo-zlatim bliščem. Zadnji njegovi žarki prodirajo jelševje ob potoku in grmičevje, rastoče na njegovem bregu, in posamni svitli trakovi padajo na vodno površino in skačejo semintja ... Vsa narava se spravlja k nočnemu počitku; cvetke zapirajo svoje čaše, nič več ne srkajo iz njih pridne čebelice medu in nič več jim ne dvorijo raznobarvni, bujnopestri, koketni metuljčki ...
Petje ptičev je utihnilo, že se podajajo v svoja gnezda k družicam in mladičem, le tam iz grmovja se še oglaša slavec in žvrgoli svojo pesmico o bajni ljubavi ...
Mrak nastaja ...
Mladenka, sloneča na brvi se ne meni za krasoto poletnega večera, ampak zamišljena gleda v potokove valčke in posluša njih žuborenje. In zdi se ji, da ji govore ti žuboreči valčki o nekdanjih dneh, o dneh njene mladosti ... Nemirno ji doné na uho. To so nemirni njih glasovi, kakor je nemirno njih srce ...
In ona jih posluša: ...
Rodila si se na kmetih. V gosposkem dvoru je bil tvoj dom ... Oni lepi grad tam pod hribom, obdan od vseh strani z zelenimi gozdovi, v katerih živi večno življenje ... Tam si se rodila; tam ti je cvetela prva sreča, sreča otroških let, mladostne dobe ...
Mladost, sreča ...?
Po domačih vrteh si tekala in po domačih livadah in travnikih trgala krasne cvetke in jih povijala v šopke ... Domači gozdovi so slišali tvoje veselo govorjenje, tvoj krik in smeh ... Domače gore so videle tvoja zorna lica, cvetoče sreče in mladosti ...
Mladost, sreča ...!
In potem si prišla v mesto. Sumno življenje sveta te je potegnilo med svoje vrvenje. Nisi še poznala do tedaj sveta, bila si še napol otrok ... Kmalu so tudi tebe potegnili burni valovi v svojo sredo, izkusila si življenje, začela trpeti ... in tedaj je bil konec tvoji sreči ...
Videla si, da svet vara in da je hudoben, poln hinavstva in laži. In tvoja čista duša se je zgrozila nad to pokvarjenostjo ... Še si hrepenela po vzvišenih ciljih, a nesreča te je prepričala, da je življenje trdo, neusmiljeno ...
Nekoč pri plesu si videla prvič njega. Bil je lep mož in kakor si sodila po njegovi zunanjosti tudi plemenitega značaja. Približal se ti je in ti si se ga oklenila s svojo prvo, sveto ljubeznijo. Toda on te ni bil vreden, ni bil vreden tvoje ljubezni ... Prevaral te je.
In to je vzelo peruti tvoji duši. Vržena si bila iz svojih sanj na kruto zemljo; a nisi našla tu usmiljenja, sočutja svojih sobratov, ampak njih krohot, njih zasmeh ... In to te je ranilo še huje nego prva prevara. Videla si, da mora biti vsak človek sam sebi svet, ako hoče živeti vsaj nekoliko srečno ...
Začeli so se za-te dnevi nesreče. Kakor se nakupičijo temne in neprijazne megle v pozni jeseni nad zemljo, tako so tudi tvojo dušo objele sive megle nesreče ...
In ko si izgubila še starše, ostala si sama, sama na tem božjem svetu. Nihče več ni imel za-te pomilovalnega pogleda, nihče več te ni ljubil, kajti materino srce, katero te je najbolj ljubilo, je že počivalo pod hladno rušo.
Oddaljeni sorodniki so te vzeli k sebi, prišla si zopet sem, kjer si se rodila. Kako si bila nekdaj tu srečna, a kakšna je tvoja usoda sedaj ... Toda tako je življenje ...
In sedaj živiš to bedno življenje, ker ga moraš živeti, živiš ga bedno, nesrečno, sama zapuščena ... sirota ...
Tako so ji pripovedovali valčki in ona jih je poslušala pazno, pazno. — Saj je bila to pesem o pretekli sreči, a tudi o izgubljeni sreči. Solza ji je stopila v oči in kanila na bledo lice in za to druga, tretja. Krčevito je zaihtela, zatrepetalo je njeno telo vsled silnih bolesti, ki so ji znova pretresale dušo ...
In zazdelo se ji je, da ji govori potoček še dalje, da jo vabi sabo v daljni, daljni svet. Tam najde mogoče srečo, pozabi prebite bolesti mogoče ozdravi v tujini njeno bolno srce ...
Mogoče ...
In tudi ona si je zaželela proč, proč od tod. Tam hoče, tam mora pozabiti vse preteklo in hoče živeti le srečni bodočnosti. — Želi si s potokom tja v tuji svet ...
A sedaj se zdrzne. Nekdo prihaja po potu proti brvi. Hitro si obriše solze in se nameni proti domu ...
A na vzhodu priplava na sinji svod luna in vesla med milijoni zvezd dalje in dalje ...