Pojdi na vsebino

Zvonov glas ni prazen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Zvonov glas ni prazen (prvi del))
Zvonov glas ni prazen
Izdano: Primorski list Od 21. junij do 7. julij 1894. Letnik 2, številke 12, 13.
Viri: dLib 12 dLib 13
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Solnce skrilo se je vže davno za strmi Hum. Na nebu jele so se vže vžigati zlate zvezdice. Netopir zapustil je svoje skrivišče in švigal naglo okrog mej hišami gorske vasice, Selišče.

Pri Plotarju, precej imovitem kmetu v Selišču zbrana je vsa družina okrog ognjišča. Skrbna Plotarica, precej postarna ženica, suče se pridno okoli loncev in posod, v katerih pripravlja hišnim večerjo. Stari Plotar pa vleče mirno dim iz svojega »polža«, ter gleda zamišljeno v ogenj. Odrastla sinova, Matijček in Jože se zadovoljno razgovarjata o raznih bolj ali manj važnih dogodkih minolega dne. Na nizkem stolčeku sedi mala, štiriletna deklica. Z nedolžnim smehljanjem ogleduje rudečelično punčico iz cunj, počivajočo ji v naročju.

Čuj! – Zvon v vaški cerkvi zapoje. Milo doni po dolini njegov glas. Zdi se, kakor bi klical vsakemu verniku v opomin: »Moli! Moli! Moli!« Plotar vzame »polža« iz ust in sname kučmo raz glavo; sinova pretrgata svoj razgovor; mati pa opominja malo hčerko, naj se pokriža, lepo sklene ročici in moli počasi za njo angeljevo češčenje.

Teden preteče, nedelja pride. Ubrano petje zvonov vabi ljudstvo v cerkev k službi božji z besedami: »V božji hram! V božji hram!« Kmalu prično se stekati farani. Otroci in odrastli, mlado in staro obojega spola, vse hiti v božji hram. Tu trop dečkov in deklic, tam roj deklet. Tu prisopiha brezzoba starka in si popravlja belo, tanko ruto, katero je podedovala še po rajni materi. Tam izza cerkvenega ogla prilazi počasnih korakov ded ob palici, s kratko pipo v ustih. Pred cerkvenimi vrati potisne pipo v žep kratkega mežlanastega (od domačega sukna) jopiča, podrsa parkrat nerodno z nogo po kamnaten tlaku, prime s tresočo roko za kljuko in izgine za vrati. Glej, tam prihaja tudi mati Plotarica. Malo hčerko vodi za roko. Hitro, kakor mlada srnica, preklada deklica drobni nožiči za materjo, ki ji vedno prigovarja, da bi stopila hitreje, da ne zamudita. A vkljub maternim opominom obrača dekletce na vse strani drobno glavico, ter hoče vse videti in vedeti. Slednjič stopita tudi oni v cerkev.

Mej tem so utihnili zvonovi. Zapele so orgije in pričela je služba božja. Par let potem je deklica – imenujmo jo Zaliko – toliko dorasla, da se jej jame um hitreje razvijati. Približa se strašni čas, ko mora hoditi v šolo. Oh, kako milo ji je pri srcu, ko pomisli, da bo morala v šolo! – V šolo, kjer bo konec vseh igračic, vsega veselja, vseh prijetnosti, vse sreče! Ali kako ji šele trepeče od groze srce, ko že misli na gospoda učitelja, ki je nosil veliko črno brado! Ta ji je predpodoba vseh strahov.

Naposled pride strašni dan, ko se je treba vpisati. Vže ob šesti zjutraj predrami mati deklico! Opominja jo, naj bi hitro vstala, da se opravi, ker sosedove so vže vse pripravljene in čakajo zunaj na vasi. Z veliko težavo, kakor še nikdar popred, zleze deklica raz posteljo. S strahom obleče novo, pisano krilice, katero bo danes prvikrat nosila. Opravi se, umije in sede zajutrekovat. A danes ji jed ne diši. Počasi, počasi zajema – jedva zajme, pa počiva. Slednjič povezne žlico na mizo.

»Zakaj pa ne ješ danes, Zalika? Moraš jesti, da ne boš lačna v šoli,« pravi skrbno in ljubeznjivo mati.

»Ne morem jesti,« odvrne tiho hčerka, dene roki na oči in prične glasno jokati. »Jej, kako je to grdo! Kaj poreko tvoje družice? Glej glej, kako se ti vže smeje sosedova Rezika,« skuša mati hčerko utolažti, a ne da se. Le bolj ihti in pravi jecljaje: »Jaz ne grem v šolo, ne grem!«

»Saj pojdem tudi jaz s teboj, le jokati ne smeš. Če boš jokala, pojdeš pa sama. Le pridna bodi, pa ne jokaj, da ne zvedo drugi. Obriši si lepo oči, da ne boš videti objokana, potem ti pa dam nekaj,« govorila je mati hčerki in potolažila jo je.

Kar se oglasi drobni glas šolskega zvona in kliče otrokom: »V šolo! V šolo! V šolo!« Takoj začuje se zunaj na vasi vrisk in tekanje otrok gredočih v šolo. Vsi so praznično opravljeni, dasi po večini bosi in gologlavi. Z novinci gresta oče ali mati. Tako vodi tudi Zaliko mati za roko. Prideta v šolo. Tam jih je vže vse polno, ki čakajo, da bi vpisali. Naposled pride na vrsto tudi Zalika.

»Kako ti je ime in priimek?« povpraša z uljudnim nasmehom bradati učitelj deklico, ter jo hoče pobožati po licu.

»Ojoj, mati, mati, joj!« zavpije deklica ter se skrije za materino krilo.

»No no, ne boj se, mala, nikar se ne boj,« pomiruje učitelj plaho deklico, ter si smeje gladi črno brado.

»Malo preboječa je, veste, gospod učitelj, pa pridna bo, pridna,« opravičuje mati hčerko.

»Ej, seveda bode, kaj pa da! Sedaj mi pa pove, ne-li, kako ji je ime; saj priimek mi je vže znan. Ako mi pove, darujem ji prav lepe bukvice,« pravi prijazno učitelj.

»Čuješ, kaj ti obeta gospod, čuješ? Le povedi ime, le. Ne smeš več biti kakor otroc.« osrčuje mati hčerko, katera se počasi in še vedno malo plaho pokaže izza njenega krila. Na zopetno vprašanje učiteljevo izjeclja naposled vendar ime: »Zalika«. Učitelj zabeleži to v šolski zapisnik. Materi pa veli, naj skrbi, da pride hčerka drugega dne o pravem času k šolski maši.

Brzo drvila so se leta v naročje večnosti. Neprestano vrteče se kolo časa je mnogo preobrazilo ne-le drugod po širšem svetu, ampak tildi v neznatnem Selišču. Marsikdo dozorel je v tem času za grob: prišel je pod ostro koso bele žene – smrti. Mnog, kateremu je bil pred leti obraz še gladek in jasen, stoji sedaj z razoranim licem, nagubanim čelom pred nami. Čmerno toži in graja navade novega sveta, ter poje zastarelo, a vedno še novo pesen o – »zlatih starih časih«.

Bil je pred leti še čil, vesel mladenič, ki je povsod prvačil, kjer je kaj veljalo pitje in petje, a sedaj je resen mož, pridno skrbeč za, se in za družino. Pred leti še nejak deček, je sedaj krepak, močan mladenič.

Tudi Zalika, pred leti še šibko dekletce, stoji sedaj pred nami kot polno dekle v cvetu let. Mnog vaški mladenič obrača vže skrivaje pogled za njo, meneč: »Ta bi ne bila napačna nevesta!«

Oče Plotar pa je mej tem osivel, mati Plotarica se je postarala. Dopuščale jim a niso oslabele moči, da bi še nadalje sama prenašala skrbi in težave gospodarstva. Zato sta je prepustila starejšemu sinu, Matijčku, mlajši, Jože, oženil se je pa srečno v sosednjo vas.

Starima ostala je sama Zalika nepreskrbljena. Oglasil se je sicer vže mnog snubač, a nobeden ni bil še starima po volji. Ta se jim a je zdel preubožen, drugi je bil na slabem glasu, tretji je hotel preveč dote. Tako sta stara Plotarjeva dolgo ugibala in izbirala, dokler se ni prigugal stari norec pust, da bi zopet nastopil važno službo, – da samce in samice, vdovce in vdove veže v zakon. »Zadnji čas je sedaj,« menita stara, »Bog ve, ali učakava drugega pusta!« P ričneta se toraj pobotavati z raznimi snubači in premišljevati, kateri bi bil boljši mož njuni hčeri. Naposled dobita vendar enega, ki je bil njima in hčeri po volji. Ta je bil Brezarjev Lipe, sin kmeta srednje posesti. Vse bilo je skleneno in urejeno, le ženitovanjskih priprav ni še bilo. Trebalo je tudi te hitro poskrbeti, ker pust je tako urnih nog, kakor kratke pameti.

Napoči dan poroke. Mlada nevestica je vže zgodaj na nogah. Komaj se je dan zazoril, razpletala si je vže v izbi pred zrcalom kostanjeve lase, ter jih spletala v gladke, težke kite. Se znatnim vesoljem in zadovoljnostjo opazovala je mati hčerko. Vse ji je dopadlo na nji, le to ji ni šlo v glavo, kako more biti hčerkino lice na tak dan otožno. Premišljevala in ugibala je na vse kraje, a do pravega vzroka ni mogla priti. Naposled prenehala je o tem misliti in dejala sama pri sebi: »Ej, saj mladost je sama ob sebi norost. Sedaj joče, sedaj poje, vse obenem.« Ako bi bila pa mati pomislila nazaj v one čase, ko se je bilo nji ločiti od samskega stanu, uganila bi bila takoj, zakaj je hčerkino lice otožno. Čutila bi bila še enkrat, kako je britko, težko slovo od samskega stanu.

Slovo od samskega stanu, res, britko si, kakor je vsako slovo. Prostost mine, umakne se raznim dolžnostim. Neskrbnost plaho pobegne pred morečimi skrbmi. Jasno obzorje mladosti prevlečejo temni oblaki bolečin, težav, potrtih upov. Le posamični bliski lajšajo trudnemu potniku težavno vožnjo po skalovitem morju življenja.

To je pač slutilo in čutilo onega jutra tudi Zalikino srce. Zato je bil mračen njen obraz, zato je bilo otožno njeno lice. Zvedrilo se ni tudi, ko je prišel ženin se svati ponjo. In ko so zapeli zvonovi slovesno pesen, oznanjevaje čas poroke, zdelo se je Zaliki, da ji govore: Težko je! Udaj se! K ar Bog če!« In udala se je božji volji. Z Bogom mladost!

Hitro minol je dan ženitovanja, gostovanja in rajanja, a žal, da je ž njim minola tudi radost. Prišli so drugi in drugačni dnevi. Prinesli so skrbi, težave, bolečine. Gospodinjskim skrbem pridružile so se Zaliki še materine. Vendar je vse rada prenašala s pomočjo božjo. Privadila se je s časom trpljenju, kakor se vsak; saj ono je naš vsakdanji kruh na zemlji. Sicer ji je lajšalo breme tudi blagostanje in sreča, s katero je nebo blagoslovilo njeno hišo in družino.

Mož njen, ki je bil poprej le mej srednjimi posestniki v vasi, pridobil si je s časom toliko, da je bil blizu prvi posestnik v vsi okolici. V hlevu imel je po deset repov; prva leta imel je le kravico in par juncev. Hišo in hram moral je razširiti, da je lahko ohranil vse svoje imetje. Nakupil je mnogo kosov polja in senožetij. Kakor daleč sega oko, vse je bilo njegova lastnina. Zlato klasje zibalo se je kakor nedozirno morje v jutranji sapi in obetalo gospodarju bogato žetev. Sadno drevje upogibalo se je pod težo sladkega ovočja do tal. Gosti, polni grozdi na vinskih trtah obetali so obilo trgatev. Res, blagor gospodarju, kateremu nebo tako bogato povrača trud in znoj!

»Pa, oh, – kaj se temni nebo?

Pod njim se megle temnosive

Vale čez vrte, trate, njive

Grmeč grozno, preteč strašno«.

Grozno se stemni. Iz oblakov čuje se votlo vršenje in bobnenje. Ognjeni bliski se vžigajo, strele švigajo, grom bobni, da trepetajo tla pod nogami. Čuj! – Veliki zvon se oglasi. Mogočen, resen in veličasten je njegov glas. »Moli! Prosi! Revež!« opominja vernike k molitvi in ponižnosti, da bi odvrnil Bog pretečo nezgodo.

»Vihar strašan

Čez drn in strn grme prihruje,

Ledeno zrnje v setve suje

Oblak teman –

Končan je cvet in sad obran –

Gorje!« 

Strt, uničen je up gospodarjev. Viharjeva moč vela je ledeno zrnje mej tanke žitne bilke, mej mlado, sočno ovočje, mej težke vinske grozde. Vse je posekala, vse je poklalila. Se solznim očesom pogledal je gospodar na strto polje, potem pa v nebo in dejal v srcu: »Moj Bog, pravičen si in moder. Ti si dal, Ti si vzel. Zahvaljujem Te, da si mi obvaroval hišo in družino!«

Temna noč je legla na zemljo. Nebo so zopet prepregli temni oblaki. Vihar začel je zopet razsajati.

V Selišču spalo je vže vse. Nikjer ni bilo čuti glasu, le nevihta tulila je skozi drevje. Po vasi tekla je voda kar v potokih in prenašala se seboj listje in polomnjene veje. Glej, kar se nebo hudo zažari – ognjena kača švigne čez obnebje – strašno se zasveti – zagromi in visok plamen udari iz neke strehe v vasi. Veliki zvon jame tolči v eno plat: »Pomoč! Požar! Pomoč!« Kmalu jamejo se prikazovati v temi posamezne človeške podobe in začuje se upitje: »Ogenj! Ogenj! Brezarjev hlev gori!«

Takoj bili so vsi vaščani na nogah. Eni so nosili polne škafe vode, drugi sekire, tretji kopače in svetilnice. Po večini bili so le na pol opravljeni. Ta oblekel je telovnik ali jopič narobe, drugi obul je samo čevlje, nogavice pa nosil v rokah. Tam iz skednja pridirjal je paglavec v srajci, hlače vlačil je za seboj. Skratka, mnogo se je videlo in čulo takega, da bi se moral človek smejati, ako bi ne bil položaj tako resen.

Vse je vrelo proti pogorišču, a prekasno! – Plamen obsegel je vže celo poslopje; živina v hlevu je vže poginola. Oblivanje ni več pomagalo. Plamen bil je vedno močnejši, posebno, ker je ponehal dež in je sam veter pihal v žrjavico. Ožarki odtrgovali so se od plamena in pluli nad vasjo dalje po ozračju.

Ko je ustalo zjutraj solnce, obsijalo je mesto Brezarjevega hleva – žalostno, pusto pogorišče. Na pragu našlo je Zaliko sredi kopice otrok. Vsi so jokali in ona ž njimi. Mož njen je pa pri strani stal in molče gledal v podrtine, iz katerih se je dvigal tu pa tam še dim. Videl je tam podobo zemske sreče. Z dimom valila se je v zrak in — izginola.

Minejo leta. Milo poje v Selišču mali zvonček. Od cerkve nizdoli pomika se sprevod. Spredaj stopa duhovnik, ž njim strežnik. Nekoga gredo previdet.

Sprevod se ustavi sredi vasi pred – Brezarjevo hišo. Ljudstvo ostane zunaj in poje kleče svete pesni, duhovnik pa opravi mej tem sveto opravilo. Ljudstvo se razide, le nekateri gredo pogledat k bolniku. Stopimo tudi mi za njimi.

V majhni, nizki sobi leži bleda, upadla, precej priletna ženska. Težko vže sope. Pri vsakem dihljeju izvije se ji iz prsi votel, otožen stok, kakor bi prihajal iz groba. Ob vzglavju bolnice gorita sveči. Treseta se jima bleda plamenčka in zvijata se krčevito, kakor bi se hotela odtrgati od sveče in odplavati kvišku v višave.

O, ta plamenčka sta prava podoba duše umirajočega človeka! Kakor plamen od sveče, sili tudi duša umirajočega navzgor – v sveta nebesa.

Grobna tišina je v sobici, le stara nazidna ura tolče nebrižno svoj tik-tak-tik-tak. Zdi se kakor bi govorila:

»Brez nehanja bijem,

Vence groba vijem,

Ura, vam iz dni;

Kmalu bom odbila,

V hladno prst zakrila

Vaše bom kosti.«

Ta ali oni je poprašal kaj bolnico, a ni ga več čula, ni mu več odgovorila. Le z roko je dala tu pa tam kako znamenje. Ljudje so odhajali in novi prihajali, a vsakdo je pri odhodu žalostno pomajal z glavo in dejal sam pri seb i: »Božja milost je velika, a ona ne učaka, da vzide jutri solnce.« 

In res! Ravno zmračilo se je istega dne. Kar se vspne bolnica kvišku v postelji, vzdihne še enkrat prav globoko, zatisne mrkle oči in omahne nazaj v vzglavje. Zalike ni bilo več. Sladko ji spanje! Tako konča človek boj s časnostjo. V enem trenutku se rodi, živi in umrje. Od zibeli do groba je korak.

Onega večera zvonilo je v Selišču dvakrat »češčeno Marijo«, enkrat živim, drugikrat mrtvi – Zaliki.

»Milo zvon po dolu poje,

Se razlega čez vrhe,

Staro mamico zakopat

Štirje nesejo možje.«

Dva dni potem je bilo. Boter Cvarek, seliški cerkovnik, zvonil je z vsemi tremi, da mu je pot curel raz čelo. Proti pokopališču pa pomikal se je dolg sprevod. Štirje možje nosili so lepo leseno krsto, v nji truplo Plotarjeve Zalike. Prišli so na pokopališče. Mej duhovnikovimi molitvami spustili so nosilci na dolgih vrveh krsto v jamo. Želeč mrtvim večnega pokoja, razšli so se pogrebci in tudi grobar končal je svoje delo. Iz daljave pa je še odmeval zvok zvonov in klical mrtvi Zaliki:

»Mirno spi!«