Zločin in kazen (Primorski list)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Zločin in kazen v Primorskem listu)
Zločin in kazen
Izdano: Primorski list 1. marec 1899 (7/7), 26
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bil je star vojaški invalid, ki je v bitki pri Maženti (Magenta) v Italiji zgubil desno roko.

Nekoč so ljudje silili vanj, naj jim pove zgodbo o svoji zgubljeni roki. Resno negubanega obraza pričel je stari vojak pripovedovati.

Bilo je malo pred bitko pri Maženti ko je s tovariši, med katerimi so bili tudi Židje, dospel do križa, stoječega ob cesti.

Koliko ti dam, da tega Kristusa zbiješ z znamenja, prašni je jeden izmed tovarišev.

Obljubili so mu žganja. V resnici je mož imel toliko žalostnega poguma. Iz nožnice jo potegnil svoj meč, zamahnil po kipu križanega ter mu odbil desno roko. Kmalu na to se je vnela bilka pri Maženti – krogla je zločinca zadela v desno ramo, – in v vojni bolnici morali so mu odrezati desno roko.

Tudi njegova smrt ni bila posebno krščanska, našli so ga mrtvega na cesti. Se drugi slučaj.

V Š. na srednjem Štajerskem, je ob cesti kip Izveličarja v krvavem potu na Oljski gori. Mimogredočega vinjenega moža obšla je nesrečna misel, kipu Izveličarja odbiti čeljust. In kaj se je zgodilo? Bogokletnemu zločincu se je napravil rak na ravno istem mestu. Njegova čeljust je do pičice segnjila, in umrl je v najgrozovitejših mukah.

Nek švicarski list je pred kratkim poročal:

Ob poljski poti, ki je iz vasi vodila v bližnje mesto, je stalo znamenje z izrezljanim doprsnim kipom Matere božje. Dijak–gimnazijalec, sin luteranskega pastorja, moral je vsaki dan memo znamenja v mestno šolo. Njegov oče, luteranski župnik, govoril mu je kar najzaničljiveje o češčenju Matere božje ter v njegovem srcu podžigal sovraštvo proti katoliškim obredom sploh. Dijakovo srce je plamtelo sovraštva do katoličanov in katoliških obredov.

Da bi katoličane jezil in sramotil, spočel je satanski sklep, kipu Matere božje odžagati glavo. V temni noči je izvršil ta satanski sklep. Žagal pa je poševno, ter glavo vrgel v bljižnjo njivo.

Nenadoma pa ga je obšel silovit strah vsled storjenega čina. Drugi dan v šoli peklo ga je okoli in okoli vratu. Ko je prišel domov, morali so takoj poklicati zdravnika. Bolezen je vedno naraščala, in zdravnik rudečega kolobarja okoli vratu ni mogel odpraviti. Mladeniča so poslali v mestno bolnišnico. Toda rudeči kolobar pričel se je gnojiti, zajedal se vedno globočeje v meso. Zgnjilo mu je grlo, gnjile krvne žile. Zdravniška veda ni ga mogla rešiti mladenič izdihnil je v najstrašnejših mukah svojo dušo. Pred smrtjo izpovedal je svoj zločin zdravniku bolnice.

Verniki so na istem mestu sezidali krasno gotsko kapelico. Kip Matere božje brez glave pa more vsakdo še videti.

To so pač slučaji, ki niso slučaji. Bog sicer ne plačuje vsako saboto, toda gorje človeku, ki izziva jezo božjo. Dragi bralec, živi po svoji veri, ter jo spoštuj. Nikdar pa ne dopusti zasmehovati katoliške vere in cerkvenih naprav, še manj pa jih sam zasmehuj. Bog sicer ne plačuje vsako saboto, a plača enkrat gotovo!