Zlatorog (Franc Hubad)
| Zlatorog Pripovedke za mladino Franc Hubad |
Po Dežmanu.
| |||||||||||||
Jezerska dolina in skalnata Komna bila je nekdaj prav raj na planinah. Tamo so bivale Bele žene. Bile so mile, dobrosrčne; še dan danes se jih spominja hvaležno ljudstvo. Prikazovale so se mnogokrat v dolini, pomagale so revežem v nadlogah. Posebno rade so pomagale ženam. Otroke pri kterih porodu so bile, varovale so vedno vsake nesreče. Učile so pastirje spoznavati zdravilne moči raznih zelišč; po golih skalah rasla je po njihovi volji slastna trava, da se je redila koza reveževa. Niso pa imele rade hvale; če se je predrznil kdo do doline, kjer so bivale Bele žene, plašile so ga s pretečim glasom. Če je zablodil kdo, zgubivši se na planini do njihovega stanovanja, spodila ga je kamenita toča, strašen lijak ali huda nevihta domu.
Po rebrih, ktera se razprostirajo proti Sočini dolini, pasle so se njihove divje koze, bele ko sneg. Živalice stražile so dom svojih gospodarjev. Če je prisopel predrznež, do tega kraja, valile so cele skale proti njemu. Vodil je koze močen kozel s zlatimi rogovi; imenovali so ga ljudje zato „Zlatoroga". Bele žene bile so ga očarale zoper vsako rano. Ko bi ga bila tudi zadela krogla lovčeva; kamor koli je padla kaplja njegove krvi, bodi si na trdo skalo ali na leden sneg, koj izrasla je iz vsake kaplje čudna cvetlica, čudne zdravilne moči, Triglavska roža. Če je požvečil Zlatorog le en list take rože, koj je bil zdrav, ko bi ga bila zadela krogla tudi ravno v srce. Še večo moč so pa imeli njegovi zlati rogovi. Komur bi se posrečilo vjeti Zlatoroga in dobiti v last eden rog njegov, imel bi ključ k vsemu bogatstvu, k srebru in zlatu, ktero varuje v gori Bogatinu kača z mnogimi glavami.
Nek tujec iz Benetek, ki je iskal zlata po hribih, stal je dolgo pri uhodu v pečino Bogatina, čakal je Zlatoroga. Videl je, da se dotika Zlatorog s rogom strašne kače; na to postane krotka kakor jagnje in pusti ga, da omaka svoje rogove v potoku zlata, kteri teče skoz pečino. Posrečilo se je kasneje Benečanu; našel je samo košček zlatega rogu, kteri si je bil oderl Zlatorog na skali. S tim dobil je vse zaklade v svojo oblast. Leto za leto nosil je svoje žive dni vreče zlata iz Bogatina; nosil jih je na Italijansko.
Manje srečen nego Benečan bil je lovec iz Trente; da, nehvaležnost človeška in skopost njihova spremenili sta dolino Belih žen v skalnato puščavo. To se je zgodilo tako.
Tedaj po Bovški dolini še ni bilo ceste, le steza peljela je iz Kobarida skos Bovec v Trbiž. Mule beneških kupcev nosile so po nji bogato blago iz Benetek na Nemško. Kjer se steka Koritnica v Sočo, stala je krčma, kamor so zahajali tovorniki. Krčmarico spoštovali so tujci in sosedje; z dobro jedjo in dobro pijačo sladila je popotnikom počitek. Ali še bolje priljubila se je vsakemu krčmaričina hčerka, ponižna pa naj lepša deklica v celi dolini. Mnogo bogatih snubačev jo je snubilo, ali ona bila si je izbrala mladenča iz Trente. Slovel je na daleč okrog za najboljšega lovca, imenovali so ga le lovca iz Trente.
Njegova mati bila je slepa udova. Zvest sin, skrbel je zvesto zanjo; ljudje so pravili, da je v varstvu Belih žen.
Poznal je steze in pota po vsih planinah, on je smel na naj više gore, ni se mu bilo bati kamenite toče. Marsikakega tolstega kozla prinesel je že v krčmo, marsikterega divjega petelina pa tudi mnogo šopkov naj žlahtnejših rož. S tim se je bil prikupil krčmarici, še bolj pa njeni hčerki.
Ali zlato in dragocenosti omamijo marsikomu glavo. Tuji kupci iz Benetek prilizovali so se deklici, postala je ošabna.
Neko nedeljo, ravno je bil skopnel sneg, pride mnogo kupcev s tovori žlahtnega blaga v krčmo. Eden izmed njih, bogat, mlad gospod prikupoval se je deklici. Zlate prstane ji je natikal na prste, venec biserjev ji obesi okolo vratu; plačeval je rumenega vinca, godci so godli njemu na čast.
Ko je bilo veselje naj veče, pride tudi lovec iz Trente v sobo. Povabi svojo nevesto na ples, ali bila je kaj osorna; ko ji očita, do je vzela prstane in venec od tujca, menila je: ,,Gostje iz Benetek so kaj pridni ljudje, veliko bolji od tebe, ki veš za vse zaklade po gorah, pa mi še triglavske rože nisi prinesel". Te besede zbodejo ga globoko v srce. Ošabno odvrne: „Vem tudi, kje je najti ključ zakladom v Bogatinu. Če ga dobim, sem kralj proti tvojim laškim kramarjem. Le nosi jim vino".
Razžaljen zapusti krčmo. Na potu sreča ,zelenega lovca". Od tega so pripovedali ludje, da je že spravil marsikterega pridnega fanta v večnost. Ta mu je vedel pripovedati veliko o zakladih v Bogatinu. Skleneta toraj iti na planine po bogastva.
Še isto noč se odpravita, da bi zasačila Zlatoroga. Saj je vedel lovec iz Trente, kam zahaja kozel najraje. Ni še bilo poldne, ga najdeta. Lovčeva krogla zadene Zlatoroga ravno v srce; težko ranjen se plazi kozel na ozko skalo, ktera je končala v strašen prepad. „Za mano", zakliče zeleni lovec, „ključ Bogatinovih zakladov je naš!"
Ko pa hoče lovec dalje, zagleda na skali naj lepše rože, med njimi tudi očino zelišče, kterega je bil nabiral že mnogokrat, da je kuhal materi vode za očesa. Spomni se matere, angelj varuh ga opominja: „Nazaj, saj imaš tu triglavskih rož!" Sramovala se bo nevesta, če ji jih prineseš, prosila te bo za odpuščanje". Ali zelenec zavpije: „Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, dokler še ne požveči čudne rože. Naprej! bogateji boš, kot vsi kupci iz Benetek, ki so ti dekle izneverili." Zmagal je glas hudega; po sledu krvavečega kozla plezata dalje, čudne rože kazale so jima pot. Da ju stane lehko vsaka stopinja življenje, tega še misla nista. Ali Zlatorog bil je požvečil pero čudne rože, z novo močjo se obrne proti svojima sovražnikoma. Njegovi rogovi zablišče se kakor solnce; omamljen pogleda lovec iz Trente pod se v brezdno, zvrti se mu v glavi. Zlatorog skoči proti njemu, lovec se zverne v brezmerno globočino. Smeje mu vošči zelenec: Srečno pot!" Med tim začela se je kesati deklica, da je bila razžalila svojega ženina. Ali ni ga bilo nazaj.
Ko začne pripekati solnce bolje na zemljo, ko začne rasti voda v Soči od tajajočega se ledu, priplava po reki truplo lovca iz Trente. V rokah je držalo še šopek triglavskih rož.
Pride gorko poletje. Pastirji ženo svoje črede na planino. Ko pridejo do jezerske doline, najdejo skalnato puščavo. Bele žene zapustile so kraj, ž njimi odišle so tudi bele koze. Zlatorog je razril s svojimi rogovi lepe livade, še dan danes se vidijo tam znamenja njegovih rogov.