Veverica (Zima Vrščaj Holy)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Zima Vrščaj Holy: Veverica)
Jump to navigation Jump to search
Zima Vrščaj Holy: Ljubezen Zima Vrščaj Holy: Veverica
Zima Vrščaj Holy
Čolnički za prvi maj
Spisano: Lucija Lučka Meglič
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Na polici pod belimi gorami je zapadel sneg. Bilo je dva dni pred novim letom. Partizani, ki so taborili pod stenami na polici, so dejali: "V takem snegu sovražnik ne bo prišel k nam. naspimo se in praznujno novo leto! Po novem letu pa gremo v vas in napademo fašiste."

In še pred nočjo so brez skrbi zaspali. Stisnili so se tesno drug k drugemu, da jih ne bi preveč zeblo. ker so se že dolgo in junaško borili, so bili zelo utrujeni. Spali so vso noč in ves dan, ki je bil zelo kratek, saj je bilo samo dva dni pred novim letom.

Sovražniki pa, ki so bivali po kmečkih hišah v vasi, v dolini, niso bili utrujeni, saj niso nič delali. Tudi zeblo jih ni, ker so poležavali na kmečkih pečeh in posedali po klopeh pod njimi. In ko je zapadel sneg, je rekel njihov poglavar:

"Partizane na polici moramo pobiti, še preden bo zapadlo kaj več snega. Sicer vso zimo ne bomo imeli miru pred njimi."

Vojaki so neradi ubogali poglavarja. Zapustili so tople kmečke izbe in krenili po celem snegu navkreber, proti polici. Dolgo so hodili, kajti pot je bila strma in noge so se globoko udirale v sneg.

V mraku naslednjega dne so se pribliđali spečim partizanom. Bili so oodaljeni od njih samo za lučaj.

Partizani pa so trdni spali in niso vedeli, da je sovražnik tako blizu. Tisti čas pred mrakom pa je fašiste zagledal zajček. pomrdal je s smrčkom, postrigel z ušesi ter stekel. Tekel je čez zasneženo reber, da se je kar kadilo za njim. tekel je in tekel in ves zasopel pritekel k dedku mrazu. Sredi votline se je postavil na zadnje noge in rekel:

"Dedek! Zavohal in videl sem sovražnika!"

Dedek mraz je zajčku globoko pogledal v oči. Menil je, da se šali ali celo laže. kaj bi hodil sovražnik na poklico v takem snegu in v mraku!

"Zdaj niso časi za šale," je rekel.

Zajček pa je odgovoril:

"Ne šalim se, dedek. In tudi ne lažem!" in glas mu je trepetal od resnosti.

Tedaj mu je dedek verjel. Zbudil je veverico in ji rekel:

"Pojdi in zbudi partizane, ki spe na polici!"

In veverica je šla. Lagodno je tekla po rebri navzdol. Prišla je na steno, pod katero so spali junaki. Stopila je na rob in zvedavo pogledala pod skalo.

Tam je bilo mnogo partizanov in vsi so spali. Glave so imeli v zavetju, noge, obute v škornje, pa jim je že pšokril sneg.

Veverica ni imela niti oreha niti kamenčka niti vejice, da bi jo vrgla na partizane in jih tako zbudila, kajti vsepovsod je ležal visoksneg. Razmišljala je, kako naj zbudi partizane. Naposled je glasno zarentačila, natanko tako, kakor je rentačila doma, če ji ni bilo kaj po volji. Toda partizani je niso slišali. Trdno so spali.

Tedaj se je veverica domislila, da jih zbudi drugače.

Stopila je prav na rob stene in premerila razdaljo med seboj in partizani. Nato se je z repom uprla ob tla, se zagnala in - skočila na speče ljudi. Tako dolgo je skakala po njihovih glavah, trebuhih, tokah in nogah in tako grdo je pri tem rentačila, da jih je naposled le zbudila.

Pomeli so si oči in otresli s škornjev sneg. Nato so se ozrli v dolino. Čeprav se je že mračilo, so zagledali sovražnike, ki so se vzpenjali po hribu navzgor. partizani so vstali, stopili izpod stene in začeli streljati.

In ni še nastopila trda noč, ko je bilo boja konec. Črnisovražniki so obležali mrtvi na belem snegu.

Veverica se je vrnila v svoje gnezdece, partizani pa so šli v vas. Domačini so jih radostno sprejeli in po toplih izbah so praznovali novo leto.

Veverica pa je spala do pomladi.