Zgodovinske povestice (Ivan Steklasa, 1896)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Zgodovinske povestice (1896))
Jump to navigation Jump to search
Zgodovinske povestice (SV 1890) Zgodovinske povestice
Ivan Steklasa
Avtor se je podpisal kot I. St.
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (49. zvezek), 1896, 140–143
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Kraljica Elizabeta in londonski trgovec Gresham.[uredi]

Leta 1693. je prišel v angleško prestolnico florenški trgovec, da bi razpečal dragocen biser. Pokazal ga je tudi tedanji kraljici Elizabeti ter zahteval zanj 20.000 šterlingov (200.000 gld.). Kraljica je tako ljubila lišp, da je imela za vsak dan v letu drugo krilo, vendar pa ni kupila tega bisera zaradi previsoke cene, akoravno bi ga bila imela zeló rada. Rekla je, da ji njeno premoženje ne dovoljuje tolike potrate. Florenčan je odšel iz kraljevske palače zeló nevoljen ter je povedal svojemu prijatelju, pri kterem je prenočeval, kaj je doživel pri kraljici. „V Anglijo ne bi bil smel priti, kjer nima niti kraljica dosti denarja. Prihranil bi si bil lahko dosti potnih stroškov, kajti v Španiji mi kupi biser vsak plemič!“ Ta prigodbica se je hitro razširila po Londonu; slišal je o njej tudi bogat trgovec, z imenom Toma Gresham (izgovarjaj Grešem). Sporočiti je dal Florenčanu, da kupi od njega biser za zahtevano svoto, in da naj pride z njim drugi dan k njemu ob določeni uri. Ko je prišel k njemu Italijan, bilo je zbranih več Greshamovih prijateljev pri pojedini. Dobil je takoj svoj denar izplačan, in kupec ga je vrh tega povabil, naj ostane pri kosilu. Po kosilu je stri Gresham v navzočnosti vseh gostov dragoceni biser in stresel prah v kozarec vina, ktero je izpil potem na zdravje svoji kraljici. „Sedaj pa se povrnite v Italijo ali Španijo,“ rekel je Gresham Italijanu, „in ne pozabite, ako hočete tam opisovati revščino angleške kraljice, da ima kraljica angleška navzlic svoji revščini tako bogate podložnike, ki lahko izpijejo na njeno zdravje bisere, kakoršen je bil vaš!“ Ta plemeniti čin ni ostal prikrit kraljici. Poklicala je k sebi Greshama ter ga imenovala viteza, ker je tako viteški zagovarjal slavo svoje kraljice.


2. Vesela povest o carju Nikolaju.[uredi]

Car Nikolaj je ogovoril nekoč zadovoljen po končanih vojaških vajah v Varšavi častnike, ki so stali okrog njega: „Gospodje generali in štabni častniki, povabim vas danes na kosilo!“ Ko je prišel v Lazenkijevo palačo, pričel je dvojiti, ali je obrnil to splošno vabilo náse tudi vojni maršal knez Paskevič, ker ga ni osebno ogovoril. Poklical je zaradi tega k sebi služabnika. „Zajahaj hitro k Ivanu Fedoroviču,“ poučil je car osebno Kozaka, „ter mu reci, da se brez njega ne bom vsedel h kosilu“. Vojak je oddirjal, med potjo pa ga prešine še le misel, kdo je prav za prav ta Ivan Fedorovič. Da bi si pomagal iz zadrege, obrnil se je do prvega redarja: „Kje stanuje Ivan Fedorovič?“ — „V tej-le ozki ulici,“ odgovori mu ta, „v hiši s tremi okni in zeleno streho.“ Bistri um zvestega služabnika javne varnosti se ni raztezal črez okvir istega predmestja, v kterem je služil pod poveljem svojega mestnega nadzornika Ivana Fedoroviča; zato je pa tudi popolnoma naravno odkazal cesarjevega Kozaka na svojega predstojnika. Kozak je prišel pred označeno mu hišo ter je pozvonil; pri oknu se pokaže kuharica. „Ali stanuje tukaj Ivan Fedorovič?“ — „Dà, tukaj je njegov stan.“ — „Povej mu, da ga vabi car na kosilo.“ — „Ivan Fedorovič je pa že odkosil,“ pravi priprosta kuharica, „ter se je nekoliko vlegel spat“. — „To ni moja stvar,“ odgovori carski sel, „izpolniti mi je jedino povelje svojega gospodarja“. — Hitro pokličejo redarstvenega nadzornika, ki pa ne verjame Kozaku. Da bi ga bolje preveril, pravi slednji: „Ne vabi vas samo na kosilo car, marveč rekel je celó, da se brez vas ne vsede k mizi.“ Ivan se nato hitro obleče ter odide v carjevo palačo, kamor je prišel med časom tudi pravi Ivan Fedorovič, vojni maršal Paskevič. Med obedom zapazi car starega redarstvenega uradnika. „Kdo pa je ta mož v vojaški obleki brez okraskov?“ — „Zvedel bom takoj, veličanstvo,“ odgovoril je grof Renkendorf ter hotel vstati. — „Ne, ne spravite ga v zadrego, pustite ga, naj odkosi,“ pravi car. Po obedu pa zapové car grofu, naj na tihoma zvé, kdo je omenjeni mož. Ko se je stvar razjasnila, smejal se je srčno car, podaril nadzorniku žepno uro svojo ter se poslovil od njega: „Zvest si mi služabnik, vzemi to v spomin na svojega carja.“


3. Vzgleden minister.[uredi]

Neki perzijski šah (kralj) je imel velikega vezirja (ministra), ki mu je zvesto služil mnogo let, kterega je pa na enkrat brez posebnega vzroka nemilostno odstavil od službe. Vendar pa mu je dovolil v plačilo za njegovo dolgoletno zvestobo, naj si izbere kraj, kjer bo mirno užival svojo pokojnino. Vezir pa je odgovoril, da noče nikogar nadlegovati s svojo navzočnostjo, in zaradi tega mu naj poiščejo košček zemlje v kraljestvu, kteri ni obdelan, in kjer ne stanujejo ljudje; tam hoče bivati na svoja stara leta. Kralj ga je hotel pregovoriti od tega sklepa, a ker je ostal trdovratno pri svoji prošnji, ukazal je, naj mu poiščejo tak kraj. V vsem kraljestvu pa niso mogli najti prostorčka, kakoršnega si je želel vezir. Ko je kralj to naznanil svojemu zvestemu ministru, rekel je ta: „Tako se je vaša kraljeva visokost sama prepričala, kakšno je danes kraljestvo, ktero mi je moj kralj izročil v gospodarstvo; ko je to sedaj dognano, sprejmem rad svojo ostavko.“ Ta odgovor je razjasnil kralju, kako krivično je njegovo postopanje, in odslej mu je bil veliki vezir vedno ljub in drag prijatelj.


4. Redek sestanek.[uredi]

Nekega dne l. 1814. se je izprehajal Josip Bonaparte, bivši kralj španski, po divnem vrtu, ki se je razprostiral okoli njegovega gradú Pranginsa ob Ženevskem jezeru v Švici. Slučajno je srečal na svojem vrtu tujca, ki je zašel ter tako izgrešil pot v bližnje mestice Nyon. Ugledavši kralja, prosil je tujec, naj bi mu pokazal pravi pot. Prijazni kralj se ponudi takoj za kažipota; korakala sta drug poleg drugega ter se kratkočasila s pogovori in razpravami, v kterih se je tujec odlikoval s posebno duhovitostjo. Ob slovesu se je zahvalil tujec kralju za toliko prijaznost ter izrazil srčno željo, da bi rad pozvedel ime priljudnega spremljevalca. „Jaz sem Josip,“ odgovori kralj, „bivši kralj španski, in veseli me, da mi je bila ugodna prilika vam postreči. Dovolili mi pa bodete gotovo vprašanje, s kom mi je bila izvenredna čast, da sem se nekaj trenutkov tako duhovito razgovarjal?“ — „Jaz,“ pojasnil je tujec, „jaz sem Gustav, bivši kralj švedski.“ Josip Bonaparte, kralj neapoljski, pozneje španski (najstarejši brat Napoleona I.), umrl je kot grof Survillers v Florenciji leta 1844.; Gustav Adolf IV., kralj švedski (l. 1792—1809.), pa kot švicarski meščan Gustavson v St. Gallenu dne 7. svečana 1837.


5. Cesar Karol IV. (1348—1378) in četverka.[uredi]

Nemški cesar Karol IV. je ljubil posebno številko 4. Prisegal je pri njej, obedoval je na dan štirikrat ter je imel štiri palače, v kterih so bile štiri dvorane s štirimi vrati, štirimi okni in štirimi svetilniki. Njegova krona se je delila v štiri vejice, in obleka njegova je bila v štirih barvah. Govoril je v štirih jezikih, oženil se je štirikrat ter se vozil vedno s štirimi konji. Pri pojedinah so nosili vedno po štiri jedi na enkrat na mizo, in pil je po štiri različna vina. Razdelil je svoje kraljestvo v štiri dele, svojo vojsko v štiri oddelke, imenoval je štiri vojvode, štiri deželne grofe, štiri mejne grofe, štiri državne stotnike in štiri državne velike maršale. Štiri mesta so postala pod njegovo vlado državna glavna mesta, istotako štiri državne vasi. Na smrtni postelji je prosil četverico svojih zdravnikov, naj mu ohranijo življenje vsaj do 4. grudna. Želja njegova se sicer ni izpolnila, vendar mu je bila pa usoda toliko mila, da je umrl dne 29. listopada 1378 popoldne, ko je kazala ura štiri minute nad četrto uro. V zadnjih trenutkih se je poslovil še od svoje okolice štirikrat.


6. Čudno povelje.[uredi]

Čudno povelje je bilo v navadi še začetkom našega stoletja v portugiški vojski. Predno se je dal ukaz, da vojaki planejo na sovražnika, začulo se je povelje: „Poglejte grdo sovraga!“ Vojaki so tedaj zgrbančili svoja čela. Zopet je zaukazal častnik: „Zeló grdo!“ ter sam kolikor mogoče jezno in ljuto pogledal proti sovražniku. Vojaki pa so posnemali svojega predstojnika ter se jeli grozno pačiti.