Zaljubljeni kadet (Rado Murnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zaljubljeni kadet
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 25. april 1908 (41/97)
Viri: dLib 97
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nič posebno rad nisem šel v kadete, je pripovedoval umirovljeni major ... ič. Sicer odličnjakom v gimnaziji res nisem nikdar delal umazane konkurence, vendar tudi nisem bil čisto med zadnjimi, ampak tako lepo v sredi, v zlati skledi. Moj ujec in obenem moj varuh pa mi je venomer prepeval, da je vojaški stan najlepši stan in me je po četrti šoli poslal v kadetnico, koder naj bi se jaz sirota izučil za slavnega generala.

V kadetnici smo pasli grozovit dolgčas. Bili smo sicer zadosti razposajeni in še prepodjetni za vse prepovedane burke in nedovoljene šaloigre, toda razveselili smo se le malokrat res prav iz srca. Poslopje, učilnica, dvorišče, vrt, okolica, vse to je bilo tako prebito žalostno, tako erarično pusto, da nam je kar morilo izpremembe žejne, dovzetne mlade duše. Tudi častniki, naši krotitelji in učitelji, so vsi zehali in zehali od epidemične more v našem vojaškem zavodu. Ta dolgčas pa je menda najbolj lomil in grudil našega debelega poveljnika, stotnika Paprikaša.

Ata Paprikaš je bil Madžar, doma tam nekje sredi Ogrskega. Bil je čokat in kosmat kakor medved. Lep ni bil mož; v obraz je bil podoben otekli stari žabi, ki jo je hudoben slikar namazal z rdečo barvo. Ker je mnogo pil in pušil, mu je bilo lice zaripljeno in oči podplute, izbuljene. Slovanov ni maral kratkomalo ne. Čeh, Hrvat, Slovenec ... to so mu bile brezpomembne besede, sama slama, prazna slama. Vselej jim je dostavil »mit Respekt zu melden«, kakor bi bil izgovoril kaj nesalonsko grdega.

Med tovariši sem največ občeval s Hrvatom Draškovićem. Ta mladi junak je bil kaj živahen dečko, izboren telovadec in zmeraj vseh muh poln. Šolskemu poveljniku Paprikašu je nagajal, kjer in kadar je mogel; že zaradi tega je bil kmalu nas vseh ljubljenec. Nikdar mirni mladenič je čudovito vztrajno obožaval svoje neštevilne ideale. V mestu je bilo le malo deklet in mladih gospa, v katere on ne bi bil vsaj nekoliko zaljubljen. Večkrat je pisal po troje zaljubljenih pisem en sam dan; ponujal je svoje občutke kar na debelo.

Pripovedoval mi je včasih na dolgo in široko, kako imenitna je ljubezen; naposled se je lotila ta bolezen tudi mene.

Še nisem imel pod nosom nobenega vidnega laska in že sem ljubil, ljubil strašansko. Pomisliti je treba, koliko srčnih občutkov sem imel prihranjenih, dočim jih je lahkomiselni Drašković razsipaval tako potratno! Vsi ti občutki, tako dolgo lepo spravljeni v hranilnici na dnu srca, so zdaj vzplamteli tem močneje in krasneje!

Moja ljubica, kaj pravim, moja boginja je bila igralka Smaragda. Dražestna Talijina hčerka je bila visoko in vitko vzrasla kakor gozdna Vila. Bila je resnično lepa in resnično vzvišena nad vsakdanjim svetom, zakaj na čevljih je imela najvišje pete.

Zagledal sem se vanjo v gledališču. Igrali so »Kovarstvo in ljubezen«. Smaragda je imela vlogo nesrečne Luize. Že v prvem dejanju sem se zaljubil od podplatov do frizure. Moj robec je bil v kratkem ves moker od mojih solza. Tudi okoli mene je vse vzdihovalo, jokalo in smrkalo, tako ginljivo je igrala Smaragda. Za katastrofo sem si izposodil robec prijatelja Draškovića, ki ni bil tako nežnočuten.

Ah, iz te žalosti, iz tega usmiljenja do nedolžno zastrupljene Luize-Smaragde, je pognala moja prva ljubezen svoje bridkosladke koreninice! Mislim, da sem doprinesel tiste dni malodane vse neumnosti, kakršnih je zmožen pošteno zaljubljen fant! Ogibal sem se tovarišev; fantaziral sem mnogo, jedel pa malo. Najrajši sem, kakor svoje dni kadet Napoleon, čepel sam v kakšnem temnem kotu in deklamiral. In tam sem spisal tudi igro, jako podobno Schillerjevi in vendar vse drugačno. Že naslov sem izpremenil temeljito: privoščil sem »ljubezni« prvo mesto, »kovarstvo« pa sem degradiral na konec. Poslednje dejanje moje drame je kazalo Luizo v vsej njeni nedolžni gloriji. V pravem času pride zdravnik, ki ozdravi oba zaljubljenca deloma z odvajalnimi kapljicami, deloma s protistrupom. Spletkar Wurm in junakov oče morata na vešala, Lojza in Nande pa veselo korakata na krvavo zasluženo ofcet.

Smaragda pa ni vedela čisto nič o mojih bolečinah, zakaj nisem ji hotel pisati; to se mi je zdelo prebanalno. Le v dnevnik sem beležil svoje grenke tožbe in sladke upe.

Nekega grdega dne sem pa ob Paprikaševi uri vendarle začel pisati osnutek zaljubljenega pisma:

Nebeško lepa Smaragda! Tukaj v pusti učilnici ječim ubogi jetnik in koprnim po tebi. O, kaj je vsa vojaška učenost in modrost proti tvoji rajski lepoti! O, da bi se smel le enkrat dotekniti tvojih belih rok, o, da bi smel le enkrat pritisniti svoja drhteča ...

Tako in podobno sem pisal, ves plamteč od ljubezni. Naenkrat pa je stal Paprikaš poleg mene in mi iztrgal list iz rok. Bral je moje odkritosrčne vrstice in žabji obraz se mu je razlezel v strupeno-sladak nasmeh.

»Du vérfluchter Esél!« je zarenčal njegov bas. »Kérem alássan! Kadete, kadete! Ne pišite mi takih prismojenosti! Pazite rajši in poslušajte razlago. Pomislite na svojo karijero, karijero!«

Mesec dni se nisem smel geniti iz kadetnice. Drašković je obiskaval gledališče brez mene in mi vedno iznova pravil, kako zala je Smaragda. Dva tedna sem se junaško premagoval, potem pa sem izmaknil pleteno lestvico iz telovadnice. In z Draškovićevo pomočjo sem jo neko nedeljo zvečer srečno popihal iz zavoda v gledališče. Ta dan se mi Paprikaša in drugih učiteljev ni bilo treba bati, ker so se bili po kosilu odpeljali nekam na kmete.

Vse mi je šlo po sreči. Videl, slišal, občudoval sem zopet Smaragdo in užival, užival.

Po predstavi sem jo čakal z dehtečim šopkom pri stranskih vratih. Občinstvo se je bilo razkropilo na vse strani, jaz pa sem še vedno hodil gor in dol. Od nasprotnega ogla je prihajala prijetna vonjava; prihuljen možiček je ponujal klobasice, kuhane v kotličku. Bil sem lačen in hotel sem se nekoliko okrepčati, da bi tem pogumneje nagovoril čarobno Smaragdo. Slekel sem rokavice in si kupil slastno klobasico. Tedaj sem zaslišal Smaragdin smeh. Pridrdral je fijakar; ona je stala ob vozu, jaz pa sem naglo skočil k njej, udaril pete skupaj in izgovarjal s težko sapo, silno navdušeno izbrane besede, ki sem jih bil ponavljal ves božji dan sam zase.

»Velecenjena gospodična,« sem jecljal, »dovolite, da vam poklonim tole dehteče darilo, skromno znamenje svojega brezmejnega občudovanja!«

Presveti Mars, kako se je jela smejati! V svoji navdušenosti, v svoji razburjenosti sem ji ponudil — klobaso, šopek pa sem bil zagnal v jarek!

»O, du vérfluchter Esél!« je zarenčalo iz temnega voza. O jerum, jerum, to je bil mojega stotnika grozoviti bas! Morje, zagrni me! Gore, pokrijte me!

Slišal sem jih še mnogo grenkih iz ust mogočnega sovražnika. Vsaka njegova beseda me je zadela kakor bajonet v srce. Ozmerjan, blamiran, ponižan vpričo nje! Ta koncentrirana smola in morilna ljubosumnost me je omamila tako, da mi je slabo prihajalo na duši in na telesu.

Paprikaš mi je zapor v kadetnici podaljšal za več mesecev. Poslej pa sem tudi v zaljubljenih trenutkih bolje pazil, kaj počenjam, in nikdar več nisem nobeni dami ponudil prozaične klobase namesto poetičnega šopka v darilo!