Zakleti grad
| ← Puta in petelinček | Zakleti zaklad Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice Fran Milčinski |
Gospod in sv. Peter → |
| |||||||||||||||
ZAKLETI ZAKLAD
Živela je grofinja, od sile bogata, še bolj pa skopa. Imela je tri zarjavele hčere, takšen so bile cvet kakor mati in mati in hčere niso ves ljubi dan nič drugega počele, kakor da so čuvale svoje zaklade. Imele so trdno klet, izkopano v živo skalo, v tej kleti so stale tri silne železne skrinje, vzidane v tla, v prvi je bil zlat denar, v drugi bel, v tretji rdeč denar, vse tri so bile do vrha polne, na težkih pokrovih pa so sedele hčere, na vsakem ena. Skrinje so bile zaklenjene, ključe pa je na golem vratu nosila mati grofinja, ki je od zore do mraka prežala okoli gradu in podila berače, če je katerega zaneslo proti gradu. Komaj so si privoščale kruha bogate te reve in niso popravljale ne streh, ne oken; in dež, sneg in vihar so gospodarili po izbah in vežah, kakor jih je bila volja. Neki dan je stara grofinja sedela pred gradom v solncu, od same lakote je bila zakinkala, kar jo zbudi berač, ki je ob palici pristokal do gradu. Globoko se ji je klanjal in preponižno jo je prosil za božji dar, za majhen denar.
Grofinja je planila iz dremavca, uzrla je berača in se ujezila: » Še reparja ne prevrtanega! Poberi se izpred mojega praga! Ali sem zato zbirala, zato stiskala, da bi zakladala potepuhe?« Berač je stal in trepetal, pa ga je pahnila, da je padel po stopnicah, in še je vrgla kamen za njim.
Tiho se je pobral berač, pa ko se je ob palici privlekel do pod gradu, se je počasi ozrl in se zravnal in bil je velik kakor orjak. Dvignil je desnico, zagrozil je grofinji preklel je grad: »Da bi še sto in sto let v tem pustem zidovju varovale, kar ste zgrabile!« — in ni ga bilo več. Berač je izpregovoril kletev in stresel in razvalil se je grad, grofinja in njene hčere pa so se izprevrgle v gnusno živad, ki je stražila zaklad in čakala odrešenja. -
Potekali so dnevi, vrstila so se leta, minilo jih je sto. Pod razvaljenim gradom je pasla mlada pastirica kozo in jo imela na vrvici. Lačna živalca je silila kvišku za brstjem, pastirica je plezala za njo, pa zagleda pod košatim grmom stopnice, pod stopnicami železne duri.
Kolikokrat je že tod lazila, nikdar jih še ni zapazila, danes prvič. V durih je bila ozka lina, vzpela se je na prste, pogledala skoz in je videla v mračno klet. V kleti so stale tri železne skrinje, na prvi je se-dela mačka, na drugi pes, na tretji krastača, vsem trem so žarele oči kakor oglje.
Deklica je gledala in strmela. Kar nekaj zaveka na tleh poleg nje, trikrat ovita zelena kača je dvigala glavo proti njej, okoli vratu sta ji visela dva zlata ključa. Plaha deklica se je prestrašila kače, da se je čez grm in strm zaletela v tek, komaj jo je dohajala koza. Doma ni ne besedice črhnila o prikazni, tako je bila zbegana.
Po noči pa se ji je v sanjah prikazala kača; premilo je vekala in ji očitala, zakaj ni vzela ključev, zakaj ni šla v klet. »Odrešila bi lahko štiri duše in dobro storila sebi in nam. Izvoljena si bila, pa si zamudila in zamujenih je, joj in prejoj, kar dolgih sto let, sto let trpkega čakanja, sto let bridkega trpljenja. Da bo priletela drobna ptička od onkraj gore, v kljunu prinesla zrno, zrno izpustila tod-le na tla. Iz zrna bo zrasla lipica, kadar bo tako debela, da izcela narede iz nje zibko, rodil se bo mlad sinček: on bo spal v tisti zibki. Kadar bo osem let imel, nam bo živalsko podobo vzel. Če se pa tudi on ne obnese, gorje nam na veke!«
Zasmilila se je deklici kača, rada bi jo rešila in je drugo jutro vse povedala očetu, kaj je videla in čula na bdeče oči in v sanjah; šla sta z očetom duri iskat pod razvaline, pa ni bilo ne duri ne stopnic.
Deklica je dorasla, omožila se je, imela deco;, jo pošteno vzredila in ko je prišla njena ura, je mirno in lahko umrla. Čas je bežal in v hiši pod gradom je gospodaril že vnuka vnuk. Pred hišo je bila zrasla mogočna lipa, s ponosom jo je gledal gospodar. In nekega dne je rekel ženi: »Take lipe nima vsa dežela. Lahko bi jo prodal, pa je ne dam za nikakršen denar, tako mi je ljuba. In bi jo vendar rad podrl, da stesem zibko, če bi nama Bog dal sinčka.« Bila sta brez otrok.
Žena se mu je mehko doteknila roke, rahlo se je nasmejala in rekla: »Posekaj lipo in pripravi zibko, če nama Bog da sinčka, da mu bo posteljca pripravljena in mu ne bo treba šele čakati, ko bos sekal in tesal in ga budil iz sladkega spanja!« Mož je storil, kakor mu je velela žena, in ko je bila zibka postavljena, pisano pobarvana, mehko postlana, belo pregrnjena, jima je Bog podaril sinčka. Bogdan sta mu dala ime.
Bogdan je rasel in ne on ne njegovi starši niso vedeli, da je izbran, da resi zaklete grajske.
Bil je boder deček, bister kakor riba v čisti vodi, vesel kakor kos na zeleni tratini. In ko je štel osem let, se je zgodilo, da je lazil po kamenju razvaljenega gradu in iskal jagod. Pa ugleda pod košatim grmom stopnice, še nikoli jih ni bil videl. »Glej ga vrabca,« je rekel, »odkod čez noč stopnice, še včeraj jih ni bilo!« Gre po njih navzdol, pride do črnih železnih vrat, visoko v vratih je bila lina.
»Kaj pa zdaj,« si je mislil, »v vratih lina, Bogdan pa premajhen, da pokuka skoz!«. Pa si privali kamen, stopi nanj, zdaj je dosegel lino in je pogledal noter. Kar je videl, mu je bilo všeč. »O ti reč,« je rekel, »kako moško sede: pes rentač, mačka krempljetačka in krastača glavača! »Slišite vi,« je zaklical skozi lino, »koliko vas pa je za dvojačo?"«
Pes je zarenčal, mačka zamijavkala, krastača zacvilila.
»Kaj pravite? Čuk vas razumi! Že vidim, da moram bliže.«
Stopi s kamena in poizkusi odpreti vrata, bila so zaklenjena. Takrat nekaj za njim zaveka. Ozre se, trikrat ovita zelena kača je stegovala proti njemu glavo, na vratu sta ji visela dva zlata ključa.
»O, botra,« je rekel Bogdan in se ni prav nič bal, »vi imate ključ? Pa Bog plati!« Snel ji je oba ključa z vratu, z večjim je odprl duri in šel noter.
»Dober dan bom rekel vsem vkupe!« je pozdravil. »Pa lepo je tukaj pri vas, kakor v našem svinjaku.«
Stopil je k prvi skrinji. »Pes rentač, mršav si! Mar pri vas nič ne jeste?« Smilila se mu je suha žival in jo je pogladil po hrbtu. Tisti mah se je pes izpremenil v grajsko gospodično.
»Odkleni skrinjo-, otročaj, in poglej moj zaklad!" je odurno velela fantiču.
»Zakaj pa ne, ker tako prijazno prosiš,« je od-govoril Bogdan. Zasukal je manjši ključek v zarjaveli ključavnici, kvišku je skočil težki pokrov: skrinja je bila do vrha polna samega rdečega denarja.
»Vse to je moje,« se je pobahala grajska gospodična.
»Naše!« sta zajavkali mačka in krastača. Bogdana je bodla baharija. »Kaj bo ta rejina!« je rekel. »Jaz imam tri zajčke: dolgouhek, rdečeokec, kratkorepec jim je ime, pa še enega ne dam za to skrinjo in vse, kar je notri, in za vas tri povrh.« To je izpregovoril pa je rdeč plamen švignil iz skrinje in kjer je bil prej denar, je bil zdaj le se kupček pepela. Grajska gospodična je globoko vzdihnila, kakor da se ji je kamen odvalil od srca; padla je na kolena in sklenila roki.
»Zdaj glejte svojo bogatijo,« je rekel Bogdan, kupček pepela!«
Stopil je k drugi skrinji. »Nič se me ne boj, muca sestradana! Če bi jaz bil bi, bi rajši miši lovil, kakor stradal.« Pobožal je mačko in mačka se je pri tej priči izprevrgla v grajsko hčer.
» Odpri skrinjo in glej zaklad!« - je oblastno velela. Bogdan je odklenil, pokrov se je sam odprl, v skrinji je bilo vrhoma belega denarja.
» Vse to je moje,« se je pobahala gospodična.
»Naše!« je zavekala krastača.
» Vaše ali pa Nackovo!« se je razkoračil Bogdan. » Kaj bo ta umazana ruda! Jaz imam očeta, zelen klobuk nosi na glavi in za klobukom pero, pa še za to pero z očetovega klobuka bi ne zamenjal s tabo.«
Tisti mah je bel plamen požrl vse srebro, le malo pepela je ostalo na dnu, gospodična pa je globoko vzdihnila, se zgrudila na kolena in sklenila roki. Bogdan je stopil k tretji skrinji. »Krastača glavača, mar tudi ti čuvaš tako imeniten zaklad, da ob njem pojemaš od samega gladeža?« Doteknil se je mrzle krastače in izpremenila se je v gospodično.
»Odpri mojo skrinjo in glej moj zaklad! « je velela ošabno.
Bogdan je odklenil, pokrov je lopnil kvišku, iz skrinje se je zabliščalo rumeno zlato.
»Vse to zlato je moje, kar hočem, si lahko zanj kupim,« se je napihovala gospodična.
»Moje ljube majke ne kupiš,« jo je zavrnil Bog-dan. »Moja majka me ima rada in ljubša mi je. kakor tvoj napuh z gradom in zlatom vred.«
Žolti plamen je požrl zlato, gospodična je globoko vzdihnila, padla na kolena in sklenila roki. Tačas je treskom zagrmelo, stresla se je klet in se raz-valila. Bogdan pa je sedel pod grmom na kamenu, si mel oči in ni vedel, ali je bdel ali je sanjal. Ostal pa je boder, pogumen in dobrega srca vse svoje žive dni in ni mu bilo sile drugega zaklada.