Zaklad (Anton Koder)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Zaklad (Koder))
Skoči na: navigacija, iskanje
Zaklad. Povest.
Anton Koder
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (49. zvezek), 1896, 73–80
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bukovje, neka slovenska vas, ki šteje kakih dvajset hiš, bila je od nekdaj znamenita.

Znani so bili Bukovčanje, da imajo lepo, ravno polje, širne gozde in zidane hiše. Vedel je ves okraj na daleč okrog, da je zakopan nekje v obližju Bukovja velik zaklad — ali pa da jih je še več. Za to svojo trditev so imeli Bukovčanje sledeče vzroke:

„V obližju Bukovja je taborila menda pred tremi stoletji velika turška vojska. Poslednjo so prijeli nenadoma združeni slovenski kmetje in jo potisnili daleč nazaj na Hrvatsko. Turška vojska je zakopala tedaj v naglici cele sode rumenih zlatov v bukovskem gozdu in še mnogo drugih dragocenostij, zatrjevali so kmetje. Zaradi tega so baje pridrli več let zaporedoma Turki nazaj na Slovensko, a posrečilo se jim ni nikdar odnesti skritega zaklada, ker so bili vselej tepeni od kranjskih in štajerskih kmetov.“

Taka in jednaka govorica se je širila v Bukovju od roda do roda. Kdo bi je ne bil veroval, kdo bi jo bil imenoval babjeverstvo?

In vendar kdo naj bi bil pomagal Bukovčanom iz velike zadrege?

Hudó, nepopisno hudó je živeti v obližju neizmernega zaklada brez denarja, v revščini in potrebah.

Bukovčanje so čutili vse stoletje tako zlo. In koliko so se trudili, koliko potrosili novcev za pomoč pri iskanju skrivnega zaklada!

Sekali so že pred sto leti svoje goste gozde in prodajali po mali ceni les, saj zaklad se mora odkriti prej ali pozneje. In potem, čemu gozdi?

Zanemarjali so, ko so bili gozdi precej razsvetljeni in prezračeni, svoje kmetijstvo. Prodajali so žito. S težko prihranjenim denarjem so iskali potem po širnem svetu in po mestih učenih, zeló učenih ljudij, ki umejo na zaklade in čarodejstvo. Trudili so se tudi pozvedeti, kje so na prodaj čudežne naočnice, s kterimi se vidi deset sežnjev in še bolj globoko v zemljo. S takimi naočnicami najdejo namreč lahko sami zaklad. In sreča je bila sem in tja mila Bukovčanom.

Oglasil se je že več potov pri njih kak tuj potujoč učenjak, ki ume na skrivne zaklade.

Pa kako modro in marljivo je iskal vedno zaklada. Seveda je to iskanje veljalo tudi mnogo denarja. Bukovčanje so morali vselej posoditi takemu učenjaku precej gotovega denarja, da je klical z njim zaklad.

Vendar so se vselej ukanili ubogi Bukovčanje. Kedar je bil učenjak že zakladu na sledi, pogreznil se je poslednji zopet globje v zemljo, ali pa se je izpremenil v oglje, ker kopači niso molčali pri kopanju, ali pa ker so nastavili premalo vabečega denarja zakladu. Čudno, da je po vsakem takem kopanju izginil učeni zakladokop, da ni bilo ne duha, ne sluha za njim, in vzel je s seboj tudi ves denar ubogih vaščanov.

Jezilo je to Bukovčane. Tudi sramovali so se nekaj časa, da so zaupali tujcu, ki ne razume nič o zakladih. Naposled, ko so jeli kazati vedno večje pleše srenjski gozdi in je pel vedno bolj pogosto biriški boben na Bukovju, sklenejo vaščanje, da si izgojé sami učenjaka, ki jim dvigne zaklad, ki gori zopet zadnja leta v svetih nočeh v vaškem gozdu. Na dan mora zaklad, naj velja, kar hoče, če zapravijo tudi pol vasi.

Tudi vaški učitelj Robida, pošten in moder mož, prepriča se, da more v resnici le pravi zaklad Bukovčane rešiti beraške palice. Svetoval jim je sicer doslej mnogo in se trudil, da bi prepričal vaščane o brezumni njihovi misli, ki jih velja le zadnji novec in spravi v brezup.

Ko se prepriča učitelj Robida, da je večje vaško babjeverstvo kakor njegovi sveti, udá se videzno vaškemu prepričanju, da je v resnici skrit neizmeren zaklad v vaškem gozdu.

Neko nedeljo popoldne pokliče torej svoje sosede v posvetovanje o čudnem zakladu. „Zadnji čas je, da si preskrbimo domačega učenjaka, ki nam pokaže zaklade naše zemlje,“ ogovori učitelj možake. „In jaz imam v šoli učenca, ki ima modro glavo, in o kterem sem prepričan, da reši morda nekdaj svoje rojake popolnega beraštva,“ nadaljuje potem. „Vendar ubog je ta učenec, kakor smo vsi posamezni. Za učenost je potreba višjih in visokih mestnih šol. Cesar ne zmore ubog učenčev oče sam, zmoremo vsi vaščanje skupno. Svetujem vam torej, možaki, da pošljemo tega duhovitega učenca na skupne stroške v mestne šole, da si pridobi učenost, ki se potrebuje, da se odkrijejo skriti naši zakladi.“

Jednoglasno pritrdijo zbrani kmetje izrečenemu nasvetu. „Domačin nas reši, domačin nas ne ogoljufa, kakor nas je ogoljufalo toliko tujih učenjakov,“ razlega se vesel, upapoln razgovor iznenadjenih kmetov.

Že prihodnjo jesen je odšel bistroumen vaški deček na srenjske stroške v višje mestne šole.

Mnogo let mine potem. Z vsakim letom se množi vaščanska radovednost, kdaj bode dovolj učen njihov študent, da jim dvigne skriti zaklad.

„Dokončal še nisem »črne šole«, dovolj še nisem izurjen v čarodejstvu,“ odgovarja, posmehujoč se, že odrastli učenec možakom, ko poprašujejo ob vsakih šolskih počitnicah, kako namerja kopati zaklad.

Razširja se še vedno od leta do leta vaška vera, da je v resnici skrit v vaškem gozdu zaklad.

Odkar je namreč dovršil bukovski študent višje mestne šole in se šel šolat nekam v daljno deželo, kako se baje zlato in srebro koplje, prekopaval je v resnici ob počitnicah nekako skrivaje po vaškem gozdu in po bližnjih holmih. Jezilo je le vaščane, da jih je tolažil ta študent še vedno s tem, da še ni zrel skriti zaklad, in da še on ni dovolj učen, da ga dvigne iz globočine.

„Kar ni, pa bode. Naš študent je učen, da ne tega,“ s takimi mislimi so se tolažili mnogo let Bukovčanje in čakali, kdaj jim bije ura rešitve iz velike revščine.

Zopet je bila nedelja, in sicer vesela poletna nedelja. Že davno se je razširil po Bukovju in vsej okolici glas, da se vrne iz daljnega mesta domači študent.

In kako silno je neki učen. Preštudiral in dovršil je vse črne in učene šole, in kdo vé, kake vse. In povrh se je še neki posebej učil, kako se zakladi, rumeno zlato, pravi cekini kopljejo.

In kaj še! Že o veliki noči je pisal v Bukovje, da se vrne v poletju domú, in da začne potem takoj kopati zaklad. Vse to je bilo posebno po godu Bukovčanom. Govorilo je mlado in staro po treh okrajih in trikrat toliko župnijah že pol leta le o učenem študentu in o skritem zakladu, ki se dvigne še letos.

Le nekaj je bilo neprijetnega pri tem veselem poročilu. Študent je pisal tudi po denar, po precej denarjev, kterih potrebuje, da dvigne zaklad.

Godrnjali so vaški možaki in se jezili, da brez tega nesrečnega denarja ni nič na svetu, in da se še hudobec, ki zaklade v zemlji tišči, ne odpravi brez njega. Ne dali bi nič, niti vinarja za tak posel, ko bi ne poznali učenega študenta. Opeharil jih je že marsikteri tujec in se jim smejal v pest, študent pa jih ne bode; domačin je on, in plačali so marsikak stotak, da je preštudiral vse učene šole. Sitno je res, da je potreba toliko novcev za tiste priprave in stroje, s kterimi se more izkopati zaklad, kakor piše študent ali „inženir“, tako se namreč podpisuje zdaj on na pismih.

Vendar nič ne dé. Toliko bolj verjetno je, da pride na dan zaklad, ako se potrebujejo take stvari. Da se s čudnimi molitvami in s čarodejnimi ogledali še ne dvigujejo pravi zakladi na križempotu, prepričali so se pri prejšnjih svojih goljufivih tujcih.

Zaradi tega se je nabiral denar za čudne priprave brez vsega truda, kakor za župnijske zvonove ali za cerkvene zastave.

Vsak je daroval po svoji moči, saj se je obetal tudi dobiček po velikosti darila. Niti verjel bi ne bil človek, da so tako radodarni Bukovčanje, in da je še toliko denarja na Bukovju.

Najbolj premožen kmet je skrivaje dvignil desko raz tla v svoji hiši, pod ktero je imel brez obresti shranjene svoje srebrnjake, da se odkupi z njimi hudobni duh, ki zadržuje ta neizmerni zaklad. Ta in ona gospodinja seže brez pomisleka po svoj skriti zaklad, kjer ima spravljeno vse svoje premoženje, ter ga daruje za orodje, ki naj vzdigne bogati zaklad.

Zopet drug ubožen kmetič prodá kako manj potrebno živinče iz hleva ali kakov hrast iz gozda, da ne ostane zadnji pri vaški daritvi, in da deli kmalu tudi on — bogati zaklad.

Celó oni nesrečni kmetje, ki so nosili doslej svoje težko prislužene groše v vaško žganjarijo in trdili vedno in vedno, da ne bode nič s tem zlodejevim zakladom, premislijo se zadnji čas. Krčmar pa je preračunil, da se tudi ti njegovi bratci odvračajo od žganjskega zaklada in darujejo za občni bodoči blagor. Celó vaški šolarji in otroci so se veselili zlatega zaklada. Darovali so svoje hranjene novce očetom in materam za zaklad, ki mora kmalu na dan.

V resnici Bukovja bi ne bil poznal nihče več. Bila je vsa vas, sicer uboga in zapuščena, le jedna hranilnica.

In čudo, uboge, a združene moči so nakopičile v kratkem času toliko potrebnega denarja za skriti zaklad, kar bi posameznikom nikdar ne bilo mogoče. Pokazali so tedaj jasno Bukovčanje, da je v združenju moč in up do blagostanja in boljše bodočnosti. Zagotovljen je bil torej potrebni denar za kopanje zaklada na Bukovju.

Tudi mladi inženir je že pisal, da je na potu domú, in da se bodoči ponedeljek prične zaklad kopati. Zaradi tega je bila ista poletna nedelja lepa in praznična ter upapolna, kakor še nikdar poprej.

Pozabivši na vse dosedanje uboštvo, križe in težave, in računajoč na bodoči blagoslov, praznovali so veselo Bukovčanje to nedeljo pred usodepolnim ponedeljkom.

Približal se je tudi ta dan.

Že zgodaj zjutraj so čakali isti dan Bukovčanje svojega domačega inženirja. Prišel je in pripeljal s seboj poln voz raznega orodja in čudnih strojev, s kterimi naj bi se kopal zaklad. Zmajevali so z glavami vaški možaki, ogledujoč to čudno in umetno orodje. Čuli niso svoj živi dan, da bi kopal kdo zaklad s takimi pripravami in pri belem dnevu, kakor ga misli ta učeni inženir.

Mislili so oni doslej, da se kopljejo zakladi le v svetih nočeh na križempotu v risu, in da se ne potrebuje drugega za kopanje, kakor tri blagoslovljene šibe in mrtvaška lopata s pokopališča. Tako so kopali njih dedje zaklade, in oni so tudi umeli nekaj.

Smehljal se je skrivaje mladi inženir, opazujoč svoje neverne in malo zaupljive sosede.

„Hitimo,“ dejal je naposled, ko so bili zbrani sredi vasi vsi vaščanje brez izjeme. „Kolikor prej pričnemo delo, toliko prej se prepričamo o vaškem zakladu,“ govoril je sosedom.

In odšli so vaščanje za svojim inženirjem kakor v izprevodu, a ne v ris križempota, temveč v pol ure oddaljeni vaški gozd.

Pogledovali so se med potem sosedje molčé, kakor da bi hoteli reči: Nič ne bo moke iz tega žita. Pri belem dneva še ni kopal živ krst zaklada. Zdajci se ustavi mladi inženir v gorskem zakotju sredi sključenih gabrov in temnozelenih jelk.

„Kraj, na kterem stojimo, je poln zlata in belega srebra,“ ogovori svoje sosede. „Le malo potrpljenja in nekoliko truda še, in prepričate se o mojem prerokovanju,“ nadaljuje na to.

Zdajci razvrsti posamezne možake ter jim razdeli razno orodje: lopate, kopače, kije, kladiva, železne droge itd. Tudi umetne stroje razpostavi v obližju in poučuje vaščane, kako naj rabijo one pri kopanju zaklada.

Lep je bil prizor vaških možakov, zbranih v tihem gozdu in oboroženih kakor za črno vojsko, ki je pripravljena udariti vsak trenutek na sovražnika. „Spodobi se pred vsakim delom, da molimo za njegov uspeh,“ ogovori inženir sosede.

„In naše delo je zeló imenitno. Ako ga spremlja blagoslov najvišjega, spominjajo se še pozni naši rodovi današnjega dne, ki naj podari vsej okolici pravi blagostan in srečo.“

Izgovorivši, odkrije se govornik in prekriža. Vsa druščina posname njegov vzgled in moli kleče za obljubljeno svojo srečo.

Po molitvi prime inženir težek železni kopač in udari z njim trikrat ob kamenita tla, rekoč:

„Zemlja, stvarjena v blagor ubogega človeštva, odpri mu svoje skrivne zaklade in svoje neizmerno bogastvo!“ Jednako storita za inženirjem tudi vaški župan in učitelj, ki sta se najbolj trudila za današnje kopanje zaklada.

Potem ukaže inženir zbranim možakom, naj mu prihité na pomoč s svojim orodjem, in naj kopljejo na pričetem mestu dalje. Molče in strmeč se vpró vaščanje na svoje orodje in kopljejo, da jim rosi pot z obrazov. Dolgo časa se čuje le šum in ropot kopačev in lopat ter posamezno nerazumljivo šepetanje radovednih gledalcev. Ko je izkopana nekaj čevljev globoka jarna, upogne se inženir in preiskuje posamezno kamenje.

„Veselite se, vaščanje!“ vzklikne radostno potem in pristavi: „Dolgo pričakovani zaklad se odkriva vašim očem in obeta boljšo bodočnost.“ Izgovorivši, dvigne inženir debel temen kamen iz jame in ga pokaže strmečim možakom, rekoč: „Glejte, ta kamen je pravo zlato in srebro, neizmeren zaklad, ki vas reši kmalu vašega uboštva.“

Zmajevali so vaščanje z glavami, saj niso mogli umeti, da bi bilo to temno kamenje zlato in srebro, kakor trdi inženir.

Smehljal se je zopet mladi inženir in ukazal, da naložijo voz izkopanega kamenja.

Storili so, kakor je velel.

Vriskajoč in pojoč se vrne potem vsa družba domú, in pred njo se pelje kakor v izprevodu poln voz izkopanega zlata in srebra.

„Jutri peljemo izkopani zaklad v mesto. Ondi še le se izpremeni temno kamenje v zlato in srebro,“ zagotavlja med potom inženir svojim vaščanom.

Poslednje zagotovilo še le razveže občno radost in up. Kakor glas zvonov se razširi še isto popoldne na daleč okrog vesela novica: Bukovčanje so našli neizmeren zaklad. Poln voz zlata in srebra bodo peljali drugi dan v mesto, in še neizmerno mnogo je skritega zaklada v vaškem gozdu.

Kakor da bi se peljal sam presvetli cesar iz Bukovja v mesto, tako vre drugi dan ljudstvo od vseh stranij gledat najdeni zaklad, ki se vozi tja, kjer se izpremeni v zlato in srebro.

Različna je bila sodba gledalcev o najdenem zakladu. Nekteri so se čudili tolikemu zakladu, drugi so se smejali in šepetali: „Goljufija, neumnost.“ Pregovor pravi: „Kdor se zadnji smeji, ta se najbolje smeji.“ In Bukovčanje so se smejali zadnji. V mestu se sicer ni izpremenil njih zaklad v rumeno zlato in belo srebro, vendar pa se jim je odštel lep in gotov denar zanj; kajti njih zaklad je bil — najboljši in dragoceni premog za kurjavo, in njihov gozd odslej velik rudnik, boljši in bogatejši od sto pravih in domišljevanih zakladov.

Nepoznano, doslej ubogo Bukovje zaslovi zdajci po vsej deželi in daleč črez njene meje zaradi imenitnega svojega zaklada, bogatega premogovega rudnika. Mnogo naročil se oglasi kmalu v Bukovju. Od dne do dne hité domači in tuji kupci v prej nepoznano dolino občudovat bogati zaklad. Ravno v istem času namreč se je spoznala na Slovenskem velika korist premoga za kurjavo; kajti doslej se je moral voziti iz daljnih krajev po visoki ceni.

Naravno je tedaj, da se prične v Bukovju nenavadno življenje. Mladi inženir se je prepričal že pred mnogimi leti o premogovi žili v bukovskem gozdu. Oskrbel je torej že naprej za denar, kterega so mu darovali vaščanje za izkopanje pravega zaklada, umetno orodje in stroje za rudokop.

Delo je napredovalo tako izvrstno, da je bil v malo mesecih osnovan umeten rudokop, in kupčija s premogom je obetala od dne do dne večji dobiček in blagostan vsemu okraju.

Leto pozneje so slovesno praznovali na Bukovju obletnico najdenega premogovega zaklada. Veselje in radost je odmevala krog in krog. Zavidalo je vse srečne Bukovčane zaradi bogatega njihovega zaklada.

Pri veselici, ki se je vršila pod milim nebom vpričo ljudstva vsega okraja, povzdigne mladi bukovski inženir in vodja rudniku kupico, rekoč: „Vaščanje in rojaki! Bili smo pred kratkim časom siromaki in bili bi še danes, ko bi verovali v nemogoče zlate in srebrne zaklade v zemlji. V resnici ležé sicer bogati zakladi krog in krog, a le pridnost in jedinost, združena moč, more jih dvigniti v svoj blagor, a ne prazno in goljufivo vraževerstvo. Pustil sem vam jaz vero v skrivne zaklade, da sem vas privedel po njej do jedinosti v trudu in delu, kterega ne more izvršiti posameznik, temveč le združena moč. Živi naj torej marljivost, sloga in neprestano delo; le to nas more v resnici osrečiti, a nikdar lenoba, obup in vraževerstvo.“ Nepopisno veselje sledi temu govoru. Bukovčanje so se tedaj prepričali in so še dandanes prepričani, da so našli le v skupnem delu in po razumu lastnega sina svoj v svojem siromaštvu skriti „zaklad“.