Zadnji večer (Ivan Cankar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Zadnji večer (Cankar))
Skoči na: navigacija, iskanje
6.
Ivan Cankar
Spisano: SN 1897 > Erotika
Viri: Nezbrane vinjete, ZD 7. http://www.archive.org/stream/erotika00cankgoog#page/n72/mode/1up
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prišel sem o mraku k svoji ljubici. Po preprogah in tapetah so se tresli tenki, ozki žarki oranžne barve. Okno je bilo odprto. Na vrtu so se lahno svetili vršički visokih kostanjev in listje je trepetalo kakor mrzlično Od daleč se je slišalo melanholično zvonjenje, ki je prihajalo za trenotek bliže in bliže, potem pa se hipoma spet izgubilo v daljavi.

Ona je ležala na divanu s polzatisnjenimi očmi in naslanjala glavo na mehko blazinico. Gola, mramorna levica je visela mrtvo navzdol, da so se dvigale izza belega ozadja tenke, plave žile.

Lasje so ji padali globoko čez senca in se leno igrali po ramah in lahteh.

Ko sem vstopil, je dvignila glavo, pogledala me boječe s svojimi velikimi, temnimi, obrobljenimi očmi in se mi prisiljeno nasmehnila. Potem pa se je obrnila v steno, ne da bi me bila pozdravila.

To se mi je zdelo prvi trenotek malo čudno. Šel sem za okroglo mizico pred divanom. Po nji so ležala raztresena rožnata, parfumirana pisma poleg drobnih kuvert. Nekateri listi so bili razstrti, kakor šele pol prečitani, krog drugih pa se je vil razvezan omot bledo sinje barve.

Malomarno sem vzel v roko najbližje pismo; pisava je bila moja in jaz sem čital.

»Ljubica moja! - Kadar mislim nate, tedaj mi je duša lahka in svobodna, kakor škrjančeva pesem o jutranji zori. Vrača se vanjo vsa otroška nedolžnost in zaupnost. Zdi se mi, kakor bi se vzdramil iz težke noči, in bi mi zasijala v obraz vesela, svetla gorkota. In jaz klečim pred tabo, ljubica moja, in te obožujem s sklenjenimi rokami v čisti ljubezni in hvaležnosti ...«

To je bila moja pisava; in moja ljubica je ležala na divanu in gledala v steno ...

»Danes sem ostal ves dan v svoji sobi, in živel zopet in vedno zopet sinočnji večer ... Košato vejevje se pripogiba globoko na belo pot, kakor bi hotelo poslušati najino sladko šepetanje. Rožnati žarki zahajajočega sonca se kradejo tiho skozi listje, in te božajo ljubosumno po gorkih licih. Tvoja drobna ročica počiva v moji, in moje srce je tako polno čiste poezije, da bi te poljubil v svetem razkošju na nedolžno čelo ...«

Postajal sem nervozen in nezadovoljen. In kakor sem se jih branil, prihajali so tisti dnevi z vso silo pred me, bližali se mi od vseh strani, kakor bi se me dotikale po udih mrzle, mokre roke. Nisem jih hotel gledati, a postajali so vsak trenotek jasnejši in živejši. Rogale so se mi moje tedanje besede, z vsemi akcenti in vzdihi vred; slišal sem jih tako razločno, kakor bi jih nehoté ponavljal sam. In videl sem njen nedolžni, beli obrazek, njene velike, vprašujoče oči, polne sreče in ljubezni; slišal sem njen otroški smeh, kakor bi padali kristali na srebrn krožnik ...

Dvignila je glavo, da so se ji vsuli lasje raz rame čez prsa, in hipoma so odbežali spomini, kakor se izgubi košček sinjega neba v vstajajoči umazani megli.

Zdelo se mi je, da vidim nocoj prvikrat njen rumenkasto bledi, upali obraz, njene globoke, meglene oči, polne sramu in utrujenosti, - da čutim njene mokre, težke lase, - da slišim njen tihi, boječi, odživeli glas in njene poludušene vzdihe ...

Odšel sem tiho po mehki preprogi, v zrcalu pa sem videl, da je ležala na divanu mirno, kakor ob mojem prihodu s polzatisnjenimi očmi in povešeno golo roko.

Potem se nisva videla nikdar več.