Zadnji ave
| Zadnji ave Črtica Mojmir Ljubivoj |
| |||||||||||||
Stal je na sredi gozda ... Lahek večerni zefir ga je hladil. Razmišljal je, kaj naj stori. Videlo se mu je, da ima nekaj težkega na srcu. Spomnil se je, kako je bil nekdaj srečen, on, bratje in sestre in cela družina — pozimi okoli peči ... Iz oči so mu prišle solze … Začel je plakati in si brisati solze z objokanih oči.
»Oh, ko bi bil oče srečen, bili bi vsi srečni, oče je bil nesrečen, mi smo nesrečni!« je jecljal Tone jokaje.
Tone je bil fant kakih štirindvajset let. Oče njegov mu je umrl pred letom. Mož je prihajal domov ponoči, ob enajstih, ob dveh, ali celo ob zori. Včasih ga ni bilo po cel dan ali še več časa. Mati je pošiljala ponj v gostilno, včasih je bil tam, a večkrat ga ni bilo najti po hišah. Bil je pijanec. Večkrat so ga našli v cestnem jarku, vsega umazanega — pijanega. Večkrat je hodil po mestu zaradi pravd. Iskal je pravice, a ko je ni mogel najti, je šlo gospodarstvo vedno bolj nazaj, ker ni bilo gospodarja, da bi vse stvar prav vodil. Gospodinja ni mogla opravljati vsega. Večkrat ga je svarila, naj odneha takemu delovanju. On pa je začel preklinjati in razsajati, da je bilo groza. Včasih so se mu zablestele oči, da so se ga otročiči zbali in zbegani tekli iz hiše. ln tako se je ponavljalo od dne do dne, od leta do leta. Naposled je šlo premoženje na — boben.
Ko se je začelo mračiti, je šel Tone iz gozda proti domu. Pomišljal je in tuhtal, kako naj ukrene, da se bodo mati in mlajši bratje in sestrice laže mogli preživiti. Naposled mu šine v glavo: »Pri kraju smo, silna beda vlada v hiši. V Ameriko pojdem! Še sedaj grem k agentu, da lahko odpotujem že jutri.«
Potolažil se je nekoliko Tone pri teh besedah in dejal sam pri sebi: »V Ameriki je večji zaslužek, nego tu pri nas. Več denarja si bom prislužil, pošiljal ga bom domov materi, da se prežive z otroki.«
Šel je k agentu in se pogodil ž njim, da odrineta jutri. Od agenta se je odpravil proti domači koči. Ostal je pred njo. Postal je nekako otožen, razburjen in srce mu je začelo utripati močneje ...
V koči je bilo jako živahno. Ob peči na klopeh so sedeli bratci in sestrice in se živahno pogovarjali. Veselje jim je sevalo iz jasnih oči, kakor bi jim ne manjkalo ničesar. Hvala Bogu! Zdelo se je Tonetu, da pojde lažje z doma, ker so bili otroci veseli.
Ali naj bi šel v sobo?
Tresel se je vedno. Strah ga je bilo, kaj poreko mati, ko jim pove novico.
Dvignil je oči proti nebu in sel čutil I osamljenega. »V Ameriko grem, to je zadnji poizkus, zadnja rešitev, pa poreko mati, bratje, sestrice, kaj sorodniki ... Oh, ti sorodniki, ti bodo še veseli, da se me iznebijo! Bogati so, toda mene ne vidijo reveža, postrani me gledajo, kakor bi bil jaz tega kriv ...« Tako je tarnal žalostni Tone sam pri sebi.
In zopet je milo pogledal proti nebu, občudoval vsemogočnost Stvarnika in čakal zvonjenje Ave Marije ... Izza oblaka je posvetil mesec s svojo bledo svetlobo, tiho, lahko, žalostno, kakor bi vedel za gorje Tonetovo.
V bližnjem stolpu je mogočno zadonel večerni zvon svoj večerni ave.
Tone je stopil v hišo.
Na mizi sredi sobe je brlela luč. Izpod stropa je visela draga rdeča lučka nad podobo Matere božje. Tonetu se je zdel ta večer nekako svečan.
»Mati, bratje, sestrice, izmolimo danes Ave Marijo, vsi skupaj pod to-le podobo, saj je to zadnji večer — zadnji Ave ...!« Tako je ukazal Tone s tresočim glasom in pogledal na "Marijo Pomagaj".
In vsi so pokleknili in molili ...
Po molitvi je mati prevzela besedo in vprašala Toneta: »Zakaj je zadnji ta-le večer, zakaj ta-le molitev? Ali bode morda koga izmed konec ali kali?«
»V svet, v Ameriko pojdem, mati, tam je boljši zaslužek. Pošiljal bom ves prihranjeni denar Vam domov, ljuba mati! Živeli bodete z otročiči bolj na lahkem in tudi jaz se bodem bolj z veseljem trudil v novem svetu, ker bom vedel, da ste preskrbljeni.« Tako je odgovoril Tone materi in glas se mu je tresel.
»Ni prav, da greš!« jamejo mati. »Tam v Ameriki, v odtujenem svetu je dovolj nevarnosti. Bog nas že preskrbi tudi na naši rodni grudi! Pa mene poglej! Stara sem že in malo vredna. En mrzel zimski večer — in matere ne boš videl več.«
Tako je govorila mati. Tone si je pa mislil po svoje.
»Ali misliš kmalu odpotovati?« ga je vprašala mati.
»Da, že jutri zarana,« je odgovoril Tone. »Zmenil sem se že z agentom zaradi potovanja. Mnogo denarja ne potrebujem. Pomagal bom na ladji kot delavec, zato je vožnja zame brezplačna.«
»Toda vendar bi bilo bolje, da bi ostal.«
»Ne morem ...«
Izza peči je gledalo četvero bratcev in sestric, nedolžnih oči, ki so ga s pogledi prigovarjali: »Ostani!«
A Tone se ni dal pregovoriti. Bile so mu ravno te nedolžne oči in mati v oskrbi.
Kmalu se je podala cela družina k ponočnemu počitku. Toda Tone je pospravljal svojo obleko v kovčega in postavil vse v red, predno je legel.
V postelji nista mogla ne Tone ne mati spati.
»Oh, moj Bog, že jutri, že jutri, pa zarano, predno solnce vzide ... Obleka je naložena, voz z agentom se pripelje in Tone ž njim v tuji svet, v Ameriko ...«
Drugo jutro, predno je vzšlo solnce, je bil Tone že na nogah. Poklical je mater, prijel jo za roko in jo poljubil v slovo, morda zadnjokrat ... Šel je k bratcem in sestricam, poljubil vsakega posameznega in odšel na voz, k agentu, ki ga je čakal z vozom pred hišo. Mati je šla za sinom in mu šepnila na uho: »Ljubi Tone, ogibaj se hudobnih ljudi! Pa srečen ostani! Tak kakor si bil do sedaj. Ne pozabi svoje matere, pa tudi bratov in sestric ne! Pa priden bodi in pošten, skrbi za nas in piši nam ob priložnosti!«
Mater in sina so posilile solze ...
Sin je objel mater, mati sina, in oba sta plakala ...
Poljubila sta se v slovo še enkrat: »Bog s teboj, z Bogom, Tone! Bog te varuj!« je šepnila žalostna mati in po licih so ji lile solze. Ločitev je bila grenka.
Konj je potegnil in se izgubljal v daljavo. Zadonel je jutranji Ave. Tone se je odkril in molil, a ne tako srečno, kakor sinoči, bil je že osamljen. Mati je strmela za vozom, s katerim se je odpeljal Tone, naposled se je vrnila v kočo. Na klopi v sobi je skoraj v omedlevici jokala žalostna mati.
Morda se vrne Tone čez leto, morda za dve, za deset let, morda nikoli.
Zvečer je zadonelo Ave Marijo. V hiši je molil eden manj — Tone. Mati in otroci so ga pogrešali. Tone ni slišal več domačega zvona. Bil je daleč od domače koče. Molil je v tujem kraju, v tuji hiši, morda že na razburkanem morju.
In mati je v koči še bridkeje zaihtela, morda se je zamislila na sina, na morje, na Ameriko.
A stari domači cerkvenik je še mnogo in mnogokrat zvonil pobožnim vaščanom večerni Ave, a Tonetu ga od tedaj ni več.
Morda ga pa bo — — —