Za kruhom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Za kruhom. Povest)
Jump to navigation Jump to search
Za kruhom: Povest
Henryk Sienkiewicz
Izdano: Vigred 2/2–12 (1924)
Viri: dLib 2, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. Na oceanu. — Premišljevanje. — Vihar. — Na cilju.[uredi]

Na prostranih valovih oceana se je zibala nemška ladja »Blücher« in je k plula iz Hamburga v New-York.

Štiri dni je že bila na poti, dva dni je imela za seboj zelene irlandske bregove in je plavala že na polnem morju. S krova je bilo videti, dokler je neslo oko, zgolj zeleno-sivo ravan, preorano z brazdami in razori, težko se zibajočo, tu in tam razpenjeno, v daljavi bolj in bolj temno, prelivajočo se z obzorjem, ki je bilo pokrito z belimi oblaki.

Blesk oblakov je tu in tam padal na vodno gladino in od teh bisernih tal so se razločno odbijali črni ladjini boki. Ladja, z rilcem obrnjena proti zapadu, se je zdaj težko vzpenjala visoko na valove, zdaj se pogrezala v globino kakor da bi tonila: izginila je spred oči, pa je zopet plavala na grebenu valov in se razgalila, da ji je bilo videti dno – a hitela je dalje in dalje. Val ji je drvel nasproti in ona valu – in razcepil se je na njenih prsih. Za njo se je vila kakor orjaška kača bela cesta spenjene vode; nekoliko morskih ptičev je poletavalo nad krmilom, prevračalo kozolce v zraku in kričalo kakor poljske čajke.

Veter je bil ugoden; ladja je rabila le polovico pare, namesto druge polovice je razpela jadra. Vreme se je obetalo vedno lepše. Tu in tam je bilo skozi razdrapane oblake videti kosove nebne modrine, ki so neprestano menjavali obliko. Od trenutka, ko je »Blücher« zapustil pristanišče v Hamburgu, je bil zrak vetroven, toda brez viharja. Veter je pihal proti zapadu in je od časa do časa prenehal – tedaj so jadra s pokom upadla, da so se pozneje zopet napela in vzbočila kot labodje prsi. Mornarji, oblečeni v volnene tesno se oprijomajoče jopiče, so vlekli za vrv spodnje jadrenice velikega jambora in med turobnim vzklikanjem: »Ho-ho-o!« – so se sklanjali in vstajali po taktu pesmi. Njihovo vzklikanje se je mešalo s svistom piščalk in hropečim oddihavanjem dimnika, ki je bruhal pretrgane kopice kot saje črnega dima.

Ugodno vreme je privabilo potnike, da so se trumoma vsipali na krov. Na temenu ladje je bilo videti črne paletote in klobuke potnikov iz prvega razreda; v ospredju se je pestro drenjala raznobarvna množica emigrantov, ki so potovali pod krovom. Nekateri so sedeli na klopeh s kratkimi pipami v ustih, drugi so polegali po tleh, tretji se naslanjali na ograjo in strmeli v vodo pod seboj.

Bilo je tudi nekaj žensk z otroki v naročju in s pločevinasto posodo privezano ob pas. Skupina mladih ljudi se je sprehajala navzdolž od rilca ladje do mostu; težko so lovili ravnotežje in se vsak trenutek opotekali; peli so: »Was ist das deutsche Vaterland« in morda premišljevali, da tega »Vaterlanda« ne bodo nikoli več videli, ali kljub temu jim veselje ni izginilo z obrazov.

Med vsemi temi ljudmi je bila najžalostnejša in kakor odtrgana od ostalih dvojica – star mož in mlada deklica. Obema je bil nemški jezik neumljiv in sta bila sredi med tujci popolnoma osamljena. Kdo sta bila, bi vsakdo med nami takoj pogodil – poljska kmeta.

Kmetu je bilo ime Lovrenc Toporek, deklica, Maruška, je bila njegova hči. Potovala sta v Ameriko in šele pred nekaj trenutki sta se prvič upala na krov. Z njunih obrazov, od bolezni shujšanih, se je odbijala obenem bojazen in začudenje. Z zbeganimi očmi sta se ozirala po sopotnikih, po mornarjih, po ladji, po orjaško hropečem dimniku in po groznih morskih valovih, ki so brizgali sršeče pene prav na rob ladje.

Nič nista govorila, ker se nista upala. Lovrenc se je z eno roko držal ograje, z drugo je tiščal rogato kapo, da mu je ne odnese veter. Maruša pa se je oklepala ateja in kadar se je ladja močneje nagnila, se je tesneje privila k njemu in pridušeno viknila od strahu. Čez nekaj časa je stari pretrgal molk.

»Maruška!«

»Kaj je?«

»Ali vidiš?«

»Vidim.«

»In se čudiš?«

»Čudim se.«

Toda bolj se je še bala nego čudila. Prav tako stari Toporek. Sreča zanju, da se je valovje poleglo in se ustavil veter. Skozi oblake je prodrlo solnce. Ko sta zagledala »solnčece ljubljeno«, jima je bilo lažje pri srcu, ker sta pomislila, da je to »prav tisto kot v Lipincah«. Kakor jima je tudi bilo vse novo in neznano – ta solnčna obla, bleščeča, čeprav spremenjena, se jima je zdela kot davna znanka in zaščitnica.

Med tem se je morje bolj in bolj pomirjalo; kmalu so jadra upadla, z visokega mostu se je razlegla kapitanova piščalka in mornarji so zagomazeli, da jih povežejo. Pogled na te ljudi, ki so viseli kakor v zraku nad brezdnom, je zopet izsilil občudovanje Lovrenca in Maruške.

»Naši dečaki bi ne znali tako,« je rekel stari.

»Če so Nemci doplezali, bi tudi Jasko doplezal,« je odvrnila Maruška.

»Kateri Jasko? Sobkov?«

»Kaj Sobkov! Mislim Smolaka, konjarja.«

»Tisti je korenjak, toda ti si ga izbij iz glave. Ni mu do tebe in ne tebi do njega. Ti potuješ, da postaneš gospa, on pa ostane konjar, kot je bil.«

»Selišče ima.«

»Ima, toda v Lipincah.«

Maruša ni odvrnila ničesar, pomislila je samo na tihem, kar je komu namenjeno, mu ne odide, in je koprneča zavzdihnila. Med tem so bila jadra že sneta, namesto tega je začela voda tako silno kipeti,da se je vsa ladja tresla od tega razgibanja. Toda kolebanje je popolnoma prenehalo. V daljavi se je zdela voda že čisto gladka in višnjeva. Zmerom nove postave so prihajale izpod krova: delavci, nemški kmetje, poulični postopači iz raznih obmorskih mest, ki so potovali v Ameriko iskat sreče, ne dela; drenj je zavladal na krovu. Lovrenc in Maruška sta se usedla na svitek vrvi prav v kotu ob rilcu, da bi nikomur ne padla v oči.

»Atek, ali bova še dolgo potovala po vodi?« je vprašala Maruška.

»Kaj jaz vem! Kogar vprašaš, ti ne odgovori po katoliško.«

»Toda kako se bova v Ameriki razgovarjala?«

»Ali niso pravili, da je tam množica našega naroda?«

»Atek!«

»Kaj?«

»Občudovati ali ne občudovati, toda vedno je bilo lepše v Lipincah.«

»Ne govoriči praznih reči!«

Čez čas je pa Lovrenc dodal kot bi govoril sam sebi:

»Božja volja ... «

Deklici so se v očeh nabrale solze in oba sta začela razmišljati o Lipincah. Lovrenc Toporek je obnavljal v spominu, čemu potuje v Ameriko in kako je to prišlo, da potuje. Kako je prišlo?

No, pred pol letom v poletju so mu odgnali kravo iz detelje. Gospodar, ki jo je bil odgnal, je zahteval tri ruble za škodo. Lovrenc jih ni hotel dati. Šli so k sodišču. Zadeva se je zavlekla. Oškodovani gospodar ni zahteval več samo odškodnino za deteljo, temuč tudi za vzdrževanje krave. Tako so stroški od dne do dne rastli. Lovrenc se je upiral, ker so se mu smilili novci. Za proces je pa že nemalo izmetal. Vleklo se je in vleklo.

Končno je Lovrenc pravdo izgubil. Krava je bila že Bog zna čigava; ker pa ni imel, da bi plačal, so mu odgnali konja, njega samega so zaprli zavoljo upornosti. Toporek se je zvijal kot gad, zakaj ravno je bil čas žetve, torej so bile roke in vprega potrebne za delo. Zakasnil se je z vožnjo, nato je začelo deževati. Žito mu je ozelenelo v snopih in pomislil je, da bo vsled edine škode v detelji vsa njegova siroščina šla k vragu, da je že zabil toliko denarja, del imovine, pridelek celega leta – in da bosta najbrž ob navini grizla zemljo oba z dekličem, ali pa pojdita od hiše do hiše za kruhom.

Ker je bil do tistih dob dosti trden kmet in se mu je dobro godilo, se ga je polastil strašen obup in je začel piti. V krčmi se je seznanil z Nemcem, ki se je po vaseh na videz zavoljo lanu dogovarjal, toda dejansko ljudi zavajal na morje. Nemec mu je pripovedoval čuda o Ameriki. Zemlje mu je zastonj obetal toliko, kolikor je ni bilo v celih Lipincah, in sicer z gozdom in travniki – in kmetu se je seveda smejalo oko. Verjel je in ni verjel, toda Nemcu je pomagal Žid najemnik in trdil, da tam oblast da vsakomur toliko zemlje. kolikor je vzame. Žid je vedel to od svojega nečaka. Nemec je kazal novce, kakršnih ni videl kmet v svojem življenju.

Prigovarjala ste mu, dokler ga nista pregovorila. In čemu bi se upiral? Saj je za eno samo škodo toliko izmetal, da bi si mogel za to vzeti hlapca. Ali naj sili v propast? Ali naj vzame v roko beraško palico in poje pred cerkvijo: »Sveta Kraljica, nebeška Gospa?« – Nič tega ne bo, je pomislil. Nemcu je vdaril v dlan, do sv. Mihela je prodal, vzel hčerko – no in sedaj plove v Ameriko.

Toda pot se mu ni tako lepo ravnala kot se je bil nadejal. V Hamburgu so jih močno odrli pri novcih. Na ladji sta potovala v skupnem prostoru pod krovom. Kolebanje ladje in neskončnost morja jih je iznenadilo. Nikdo ni mogel kmeta razumeti in kmet nikogar. Premetavali so ju kakor blago. Pehali kot kamen ob potu. Nemški tovariši so brili norce ž njim in z Maruško. Ko je prišel čas obeda, so se vsi drenjali s posodo okoli kuharja, ki je razdeljeval jedi, naša znanca pa so pahnili prav na zadnji konec, da jima je bilo od lakote umreti. Žalostno, samotno, tuje sta se počutila na ladji. Razen božjega varstva nista imela čuvaja nad seboj. Pred deklico je delal vesel obraz, kapo si je pomaknil na stran, prigovarjal Maruški, naj občuduje vse okoli sebe, in sam je občuduval vse, toda zaupal ni ničemu. Včasih ga je obšla skrb, da ti »pagani«, kakor je nazival tovariše, oba vržejo v vodo, ali mu ukažejo, naj spremeni vero, ali mu dajo podpisati papir, morda celo dolžno pismo ...

In parnik sam, ki je drvel noč in dan po brezmejnem morju, se tresel, skakal, penil vodo, hropel kot zmaj, po noči pa vlekel za seboj snop ognjenih isker, se mu je zdel kot nekaka zakleta sila, vsa nečista. Otročje skrbi so mu stiskale srce, čeprav ni hotel priznati; zakaj ta poljski kmet, odtrgan od domačega gnezda, je bil zares navedno dete, prepuščeno volji božji. Poleg tega mu vse to, kar ga je obdajalo, kar je videl, ni moglo v glavo; zato ni bilo nič čudnega, da mu je sedečemu na svitku vrvi glava klonila pod brezmejno težko negotovostjo in skrbjo za bodočnost. Morski veter mu je igral v ušesih in ponavljal venomer: »Lipince, Lipince«. Včasih je zapiskal kot lipinske piščalke; solnce ga je spraševalo: »Kako se imaš, Lovrenc? Bilo sem v Lipincah« – toda voda je kipela silneje in silneje, dimnik je hropel hitreje in hitreje, glasno kot zli duhovi, ki so ga vlekli dalje in – proč od Lipinc ...

Nenadoma se je ladja silno stresla, prav kakor bi vztrepetala pred nečem strašnim. Pločevinasta posoda, ki je ležala okoli, je turobno zazvenčala, plameni v svetilkah so se brzo vzpeli in zablisnili močneje, nekaj prestrašenih glasov je spraševalo:

»Kaj je to? Kaj je to?«

Toda odgovora ni bilo. Drugi pretres, silnejši od prvega, je zadrgetal skozi ladjo. Njen rilec se je bliskoma pognal kvišku in bliskoma padel v globočino, obenem je valovje gluiio udarjalo po okroglih okencih na steni.

»Vihar prihaja«, je šepnila s prestrašenim glasom Maruška.

Tedaj je nekaj zašumelo okoli ladje kot gozd, v katerega plane vihar; zatulilo je kot čreda volkov. Veter je navalil enkrat in dvakrat, položil ladjo postrani, nato jo zasukal okrog, dvignil kvišku in jo treščil v brezdno - - -

Razlegel se je šum, pok, lopotanje vode, ki se je razlivala preko krova, krik žensk in plač dece, hlastanje za predmeti, a sredi te zmešnjave in kaosa je bilo slišati zgolj presunljivi žvižg piščalk in od časa do časa gluho topotanje mornarjev, ki so begali po gornjem krovu.

»Gospa čenstohovska!« je šepnila Maruška.

Rilec ladje, v katerem sta se oba stiskala, je zletaval v višino in padal kot ob pamet. Četudi sta se oprijemala krajnic posteljnakov, je tako stresalo ž njima, da sta včasih butala ob stene. Tuljenje valov se je še stopnjevalo, škripanje v stropu je postalo tako strašno, da se je zdelo — vsak trenutek se morajo tramovi in deske s treskom razleteti.

»Drži se, Maruška!« je kričal Lovrenc, da bi prevpil burjo, ali kmalu je njega samega in vse druge stisnila groza za grlo. Otroci so nehali jokati, ženske kričati, vse prsi so se zgolj v hitrih sunkih oddihavale, roke so pa z vso silo grabile za raznimi nepremičnimi predmeti.

Steklost viharja je neprenehoma rasla ... Oljne svetilke so začele v dvorani ugašati. Bilo je temnejše in temnejše, Lovrencu in Maruški se je zdelo, da že prihaja smrtna temina.

»Maruška«, je začel kmet s pretrganim glasom, ker mu je primanjkovalo sape, »odpusti mi, da sem te zavedel v pogubo. Že je prišla najina zadnja ura. Ne bova več gledala sveta z grešnimi očmi. Nimava spovedi, ne svetega olja, ne bova ležala v zemlji, iz vode bova šla na strašno sodbo, nesrečnika!«

Ko je tako govoril, je Maruška razumela, da ni več rešitve. Različne misli so ji rojile po glavi, a v duši ji je nekaj kričalo:

»Jasko, preljubi Jasko, ali slišiš ti mene v Lipincah?«

In tako kruta bol ji je stisnila srce, da je začela glasno ihteti. Ihtenje se je razlegalo v tej dvorani, kjer je vse molčalo, kakor pri kakem pogrebu. Iz kota je kriknil glas: »Still!«, pa spet utihnil kot preplašen vsled lastnega jeka. Tedaj je steklo svetilke zopet padlo na tla in plamen je ugasnil. Bilo je še bolj temno. Ljudje so se stiskali v en sam kot, da bi bili bliže drug drugega. Groza molčanja je vladala vsepovsod, ko je nenadoma jeknil Lovrenčev glas:

»Kyrie elejson!«

»Christe elejson!«, je jokaje odgovorila Maruška.

»Kriste, usliši nas!«

»Oče nebeški, Bog, usmili se nas!« —

Tako sta oba molila litanije. V temni dvorani je glas starega in odgovarjanje deklice, pretrgano od joka, brnelo s čudno slovesnostjo. Nekateri potniki so odkrili glave. Po malem je plač deklice pojenjal, glasovi so se umirili, razjasnili. Zunaj jim je kot za spremljevanje tulila burja.

Nenadoma je jeknil krik med onimi, ki so se nahajali bliže vhoda. Voda se je s šumenjem razlila po vseh kotih. Ženske so zavreščale in se vzpenjale na ležišča. Vsem se je zdelo, da je prišel konec.

Trenutek pozneje je prišel službujoči častnik v dvorano. V roki je imel svetilko in je bil ves premočen in v obraz zaripel. S kratkimi besedami je pomiril ženske, češ da je voda samo slučajno vdrla in da nevarnosti ni posebne, ker se vozijo po odprtem morju. — Tako je minila ura, dve.

Vihar je postajal bolj in bolj divji. Ladja je škripala, postavljala se na glavo, počepala v globino, prekopicala se na obe strani, toda utonila ni. Ljudje so se pomalem upokojili in deloma polegli po ležiščih. Poteklo je spet nekaj ur. Skozi zamreženo, visoko v steno vdelano okno, je začela prodirati motna svetloba. Na oceanu se je delal dan, bled, plah, kakor prestrašen; toda prinašal je mnogo tolažbe in novih nad. Lovrenc in Maruška sta odmolila vse molitve, ki sta jih znala na pamet, zlezla sta na svoja ležišča in zaspala globoko spanje.

Prebudil jih je šele zvonček, ki je vabil na obed. Toda jesti nista mogla. Glavi sta jima bili težki ko svinec. Lovrencu je bilo huje ko deklici. Njegova otopela glava ni mogla ničesar sprejeti vase. Nemec, ki ga je bil nagovarjal zavoljo Amerike, mu je kajpada pravil, da bo treba čez vodo, toda nikoli bi ne bil verjel, da je ta voda tako široka, da je pot preko nje tako dolga. Da je vedel, kako velikansko je morje, ostal bi bil v Lipincah. Poleg tega se je še ena misel vsa nemirna kotljala po njegovih možganih: ali ne drvita njegova in dekletova duša naravnost v pogubljenje? Ali ni greh za katoliškega človeka iz Lipinc, da se spušča v tako nevarnost, da mora že celih pet dni in pet noči iskati drugega brega, če je sploh kje tisti drugi breg? Njegova obupnost je imela v teku sledečih sedem dni še narasti. Saj je trajal vihar celih 48 ur, potem se je šele pretrgalo v oblakih. Zopet se je ojunačil, da je stopil z Maruško na krov. Morje je bilo še vedno vzvalovano in je pljuskalo visoko na ladjo. Ob pogledu na brezdanje globine, ki so nemirno valovile po razburkanem vodovju, jima je bilo zopet jasno, da jih le božje varstvo, nikakor ne človeška umetnost, utegne rešiti preteče pogube.

Končno se je popolnoma zvedrilo. Toda dan je mineval za dnem, in okoli ladje še vedno voda in spet voda; zdaj zelena, zdaj modrikasta, z nebesom se zlivajoča. Po nebu so poletavali od trenutka do trenutka beli oblački, pordeli pod večer, in so se vlegali spat na daljnem zapadu. Ladja se je podila za njimi. Lovrenc je resnično začel verjeti, da to morje ne pozna kraja, ojunačil se je in vprašal. Snel si je rogato čepico, se priklonil globoko mimoidočemu mornarju in rekel:

»Milostni gospod, ali se bomo kmalu prepeljali?«

O, čudo! Mornar ni prasnil v glasen smeh, temuč je postal in poslušal. Na njegovem od vetra zariplem obrazu se je poznalo, kako se mu skuša misel nečesa spomniti, kar ni našlo takoj prostora v njegovi zavesti. Čez trenutek je vprašal:

»Was?«

»Ali skoraj pridemo na suho, milostni gospod?«

»Dva dni, dva dni,« je s težavo ponovil mornar in kazal dva razprta prsta.

»Zahvaljujem se pokorno.«

»Odkod ste?«

»Iz Lipinc.«

»Was ist das Lipinc?«

Maruška, ki je med pogovorom prišla bliže, je globoko zardela, pogledala boječe mornarja in rekla s tenkim glasom kot govore vaška dekleta: »Iz Poznanja sva, gospod.« - (Dalje sledi)

Mornar je zamišljen uprl oči na medene zapenjače, ki so spajale ladijski oklep, potem mu je splaval pogled na deklico, na njeno plavolaso glavo in se je pojavilo v njem nekaj kakor genotje.

»Bil sem v Gdanskem ... razumem poljski ... Jaz sem Košub ... vajin bruder ... toda tega je že davno. Jetzt ich bin Deutsch ... «

Po teh besedah je pobral konec vrvi, ki jo je bil poprej izpustil, obrnil obema hrbet in kriknil po mornarsko: ho! ho! ho! In je nategnil vrv.

Kadar je odslej videl na krovu Lovrenca in Maruško, se je deklici prijazno nasmehnil. Seveda sta bila oba zelo vesela, da sta imela vsaj eno živo dušo, ki jima je bila na tem nemškem parniku naklonjena. Sicer pa potovanje ni imelo biti več dolgo.

Drugo jutro se jima je s krova pokazal čudovit pogled. Daleč tam na morju se je zibalo nekaj na valovih in ko so prišli bliže, so spoznali velik rdeč sod, dalje tam drugega, tretjega, četrtega. Ozračje in voda sta bila nekoliko meglena, toda ne premočno; sodov je bilo več in več. Belih ptičev s črnimi krili se je nabralo nad ladjo kakor oblakov, cvilečih in kričečih. Na krovu je vladalo nenavadno gibanje. Mornarji so oblekli nove jopiče. Nekaj jih je izmivalo krov, drugi so snažili zapenjače okrajev in oken, na jambor so razobesili zastavo, na krnu drugo, večjo.

Vsi potniki so oživeli in nova radost jih je objela. Kar je imelo življenje v sebi, je drlo na krov. Mnogi so donašali prtljago in pritrjevali nanjo poveže.

Maruška je vse to gledala in dejala:

»Gotovo dospemo na suho.«

Boljša volja je navdala njo in Lovrenca. Na zapadu se je pokazal otok Sandy-Hook, nato drugi, z visoko stavbo na sredi, vse ostalo tam zadaj se je gnetlo v brezoblični neprozorni megli. Nastalo je veliko vrvenje, vsi so stegovali roke in kazali na zapad, parna piščalka je kakor od veselja presunljivo zapiskala.

»Kaj je to?« je vprašal Lovrenc.

»Novi Jork,« je odvrnil Košub, ki je stal poleg.

V tem so se megle v dalji razmikale. Na njihovem ozadju so se pokazovali obrisi hiš, streh, dimnikov, bolj in bolj jasno, kolikor bliže je prihajala ladja. Na vznožju mesta se je drenjal cel gozd jamborov in na njih tisoč pestrobojnih praporov, s katerimi se je morska sapa poigravala kot s cvetjem na pisani loki. Bliže in bliže se je pomikala ladja, lepo mesto je raslo prednjo kot iz globočin morske gladine. Silno veselje in začudenje je zagrnilo Lovrenca. Snel je čepico, usta odprl in strmel, nato nagovoril dekletce:

»Maruša!«

»O za Boga!«

»Ali vidiš?«

»Vidim.«

»In se čudiš?«

»Čudim se.«

Toda Lovrenc se ni samo čudil, trla ga je tudi neznanska radovednost. Ogledujoč zelene bregove po obeh straneh mesta in temne proge dreves v nasadih, je govoril dalje:

»No ja! Hvala Bogu! Da bi mi le dali zemlje kje blizu mesta, tamle na oni loki, imel bi bliže na trg. Pride sejem, ženeš kravo, ženeš svinjo, oboje prodaš. Ljudstva je videti tu kot maka na njivi. Ha, na Poljskem kmet, tu bom gospod.«

V tem trenutku se je bohotni »National-Park« razprostrl pred njegovimi očmi v vsej svoji dolžini. Lovrenc se je zagledal v skupine in šope dreves in je nadaljeval:

»Poklonil se bom prav globoko vladnemu komisarju, besede mu bom spretno postavljal in ga bom prosil, da mi podari vsaj dva joha tega gozda, pa orne zemlje po vrhu. Tako gospodarstvo ni kar tako. Hlapec bo hodil rano zjutraj z lesom v mesto. Hvala Najvišjemu, tako vsaj vem, da me Nemec ni osleparil.«

Tudi Maruši se je smehljalo nasproti življenje gospodične in nehote ji je prišla na misel poredna pesemca, ki so jo v Lipincah neveste na ženitovanju pevale ženinom:

»Tak gospod si ti, tak gospod si ti!
Razen kamižole tvojega nič ni!«

Ali je imela namero, da bo kaj tacega zapela v pozdrav Jasku, kadar pride za njo in bo ona že gospodična?

Med tem je iz luke prifrčal do ladje majhen čoln. Štirje ali pet mož je stopilo na krov. Začelo se je razgovarjanje in sklicavanje. V kratkem je priplul prav iz mesta drug, večji čoln. Pripeljal je agente iz hotelov in iz hiš za tujce, vodnike, menjavce denarja, železniške agente. Vsa ta množica je kričala na ves glas, drvela in se prerivala po celem krovu. Lovrencu in Maruši se je zdelo, da sta zašla v mlin, in nista vedela, kaj početi.

Košub je svetoval staremu, naj zmenja denar, in mu obljubil, da ga ne bo pustil ogoljufati. Lovrenc je ubogal. Za svoje bogastvo je dobil sedeminštirideset srebrnih dolarjev. Med tem se je ladja naprestano približevala mestu. Že so se dali razločiti tudi ljudje, ki so stali na obrežju. Drseli so mimo neštevilnih večjih in manjših parnikov, končno pridrsali do ladjedelnice in ladja je sunkoma pristala v ozkem pristanišču. — Potovanje je bilo končano.

Ljudje so se pričeli vsipavati z ladje kot čebele iz panja. Čez ozki mostiček, ki so ga bili spustili z roba na obalo, se je drenjala pisana množica. Najprej iz prvega razreda, potem iz drugega, nazadnje potniki iz podkrova, obloženi s prtljago. Ko sta Lovrenc in Maruša, zanesena od drenja, stopila na most, sta našla ondi Košuba. Krepko je stisnil roko Lovrencu in dejal:

»Bruder! Voščim srečo! In tudi tebi, deklič! Bog vama daj pomoč!«

»Bog plačaj, gospod,« sta odvrnila oba, ali za daljši pogovor ni bilo časa. Drenjajoča se množica ju je potisnila po strmem mostu in naenkrat sta bila v prostranem carinskem poslopju.

Carinski uradnik, oblečen v sivkast jopič s srebrno zvezdo, je potipal njiju zavoje in je dejal »All right« (ol rajt že dobro). Nato jima je pokazal izhodišče. Stopila sta tam skozi in sta bila na ulici.

»Atek, kaj bova sedaj počela?« je vprašala Maruša.

»Čakati bo treba. Nemec je dejal, da pride kmalu po prihodu ladje vladni komisar in popraša po naju.«

Obstala sta ondi ob zidu in pričakovala komisarja. Hrup nepoznanega ogromnega mesta ju je obkrožil. Nikoli nista bila videla kaj temu podobnega. Ulice so se raztezale pred njima ravne in neskončne in po njih trume ljudstva kot ob semanjih dneh. Po sredi kočije, omnibusi, tovorni vozovi. Okoli njiju je brnel čuden nepoznan jezik; jekali so kriki delavcev in prekupčevalcev. Vsak trenutek so prihajali mimo popolnoma črni ljudje, z velikimi, kodrastimi glavami. Ob pogledu nanje sta se Lovrenc in Maruša od strahu križala. Čudno, čudno se jima je zdelo to mesto polno drenja, krupa in šuma, polno lokomotivnih žvižgov, drdranja voz in človeških krikov. Vsi so stopali tako urno, kot bi koga podili ali bežali pred kom. In kakšno mrgolenje pri vsem tem! Kakšni čudni obrazi: tu črni, tam pomarančni in zopet rdeči! Zlasti tu ob pristanišču ravno pred njima je bilo mrgolenje največje. Z enega parnika so skladali zaboje, na drugega jih nakladali. Vsak trenutek so prihajali vozovi, samokolnice so ropotale po mostu, hrup in zadevanje drug ob drugega, kot bi bilo vse narobe.

Tako je potekla ura in druga. Stala sta še vedno na istem mestu in čakala komisarja.

Čuden pogled je bil to: Na ameriškem obrežju v Novem Jorku ta poljski kmet z dolgimi, že posivelimi lasmi, z ogljato čepico na glavi in s suknjo iz domačega blaga, zraven njega nežno dekletce s kočemajko čisto po modi in kroju, kot je bil v Lipincah veljaven.

Toda ljudje so hodili mimo ne da bi se kdo zmenil zanju. Amerikanec se ne čudi nobenemu obrazu in nobeni noši.

In je spet minila ura. Nebo se je prevleklo z oblaki. Začel je padati dež, s snegom pomešan. Od morja je potegnil mrzel, vlažen veter.

Lovrenc in Maruša sta ostala in čakala komisarja.

Kmetiška narava je potrpežljiva, vendar jima je legalo nekaj težkega na dušo.

Samotno jima je bilo na ladji, sredi tujih obrazov in vodne pustinje hudo in strašno. Molila sta k Bogu, da bi ju pospremil kot zablodlo deco čez morske globeli. Upala sta bila, da bo s prvim korakom na trdo zemljo njiju bede konec. A glej, dokončala sta potovanje, sredi velikega mesta stojita, toda v tem mestu, sredi množice ljudstva, jima je še tesneje pri srcu kot je bilo na ladji.

Komisarja od nikoder. Kaj bo, če sploh ne pride? Če ju je Nemec prevaril?

Ubogo kmetiško srce je zadrgetalo ob tej misli. Kaj bo početi? Nič, gotovo jima pride — poguba ...

»Maruša, menda te zebe?« je vprašal Lovrenc.

»Zebe me, atek,« je dala odgovor deklica.

In spet je na stolpu ura odbila. Mrak je legal na zemljo. Vrvenje v pristanu je ponehavalo, po ulicah so prižigali luči. Morje čarobne svetlobe se je razlilo po mestu. Delavci so se vračali pojoč s hripavimi glasovi. Pristanišče je onemelo, carinarno so zaklenili.

Lovrenc in Maruška sta stala in čakala komisarja.

Naredila se je trda noč. Od časa do časa so temni dimniki na ladjah puhnili snop isker v noč. Buhnil je val in udaril ob kamenito obrežje. Razlegla se je popevka pijanega mornarja, ki se je vračal na ladjo. Svetloba pouličnih svetilk je bledela v megli. In sta še čakala.

In če bi ne hotela več čakati, kaj sta imela početi, kam se jima je bilo obrniti? Mraz ju je obhajal občutneje, glad je trkal glasneje. Da bi jima vsaj streho dali nad glavo, tako pa ju je dež premočil do kože. Ah, komisarja od nikoder in ga od nikoder ne bo, saj takih komisarjev Amerika nima. Tisti Nemec je bil agent prevozne družbe, jemal je svoje procente, več se ni brigal za nič.

Lovrenc je čutil, da mu kolena klecajo, da ga tlači mora na zemljo, da je — zares! — jeza božja bič zavihtela nad njim.

Trpel je in čakal kot zmore le kmet. Kakor iz omotice se je prebudil, ko je spregovorila deklica, drgetajoča od mraza - - -

»Atek!«

»Tiho! Ni nama usmiljenja od nikoder.«

»Vrniva se v Lipince!«

»Pojdi in se vrzi v morje!«

»Bog, moj Bog,« je pridušeno šepetala Maruša.

Kesanje je prešinilo Lovrenca.

»Sirota uboga, da bi se Bog vsaj tebe usmilili.«

Toda ni ga slišala več. Naslonila se je na zid in zaprla veke. Obvladal jo je spanec, pretrgan, težak, mrzlični. V snu se ji je pojavilo kot slika v okviru: Lipince in pesem Jaška Konjarja:

To boš ti gospa, oj to boš ti gospa,
tvoje vse bogastvo je venec pušpana!

Prva jutranja svetloba je padla na morje. In je bilo razločiti dve speči postavi pod zidom z bledim, posivelim obličjem, nepremični, kot mrtvi. Toda v knjigi njiju usode so komaj prvi listi popisani.

V Novem Jorku.[uredi]

Če zaviješ v Novem Jorku iz široke ulice Broadway v smeri Chattam-squara proti pristanišču in pustiš za seboj nekaj stranskih ulic, dospeš v mestni oddelek, ki se ti kaže bolj in bolj ubog, zapuščen in teman. Ulice se z vsakim korakom ožijo. Hiše, ki so jih pozidali morebiti še holandski naselniki, so vsled starosti razpokane in vegaste. Strehe so jim poškodovane, belež je popustil, celo zidovi sami so se pogreznili v tla, da pritlična okna komaj z zgornjim robom gledajo iznad pouličnega tlaka. Čudne krivine nadomestujejo tu ravne črte, ki so v Ameriki drugače tako priljubljene.

Ta del mesta leži blizu ob obrežju, zato na uličnih ovinkih nikoli ne usahnejo kaluže, mali, redko sejani odprti trgi so pa podobni ribnikom, napolnjenim z gosto, črno blatno vodo. Okna razpadajočih hiš se nerazločno odbijajo iz vode, katere umazana površina mrgoli papirnatih cunj in lepenke, kosov stekla in raznih lesenih odpadkov. S podobno navlako so našarjene cele ulice, bolje rečeno, blatne mlakuže, ki jih pokrivajo. Povsod se očitno kaže nesnažnost, nered in skrajno uboštvo.

V tem mestnem okraju so gostilne, v katerih dobiš za dva dolarja na teden prenočišče in vso oskrbo. Tu so tudi brlogi, v katerih nabirajo kitolovci najrazličnejšo tatinsko sodrgo za svoje ladje. Zakotni agenti se zbirajo ondi in nagovarjajo uboge ljudi za preselitev v južne kraje, kjer si večinoma nakopljejo mrzlico. Javne kuhinje srečuješ, v katerih pitajo goste z gnilimi ostrigami in ribami, ki jih brez dvojbe voda sama meče na peščeno obrežje.

Toda kljub temu je ta mestni okraj jako živahen, saj se zbirajo tu vsi naselniki, ki ne najdejo niti začasnega stanovanja v velikih kasarnah Castle-Garden ali pa ne morejo oziroma nočejo v delavske hiše; tu se zbirajo, životarijo in umirajo. To so izmed vseh izseljenikov najslabši ljudje. Udajajo se brezdelju, deloma, ker dela ne najdejo, deloma, ker jim delo ne diši. Tod se po noči prav pogosto razlegajo streli iz samokresa, klici na pomoč, hripavi obupni kriki, pijanske irske popevke ali vpitje pretepajočih se črncev. Deca bele in črne barve ne pohaja nikakih šol, temuč se vlači po ulicah in stika za kosi obranih kosti ali pa išče v blatu ostankov zelenjave, pomaranč in banan. Sestradane irske ženske stegajo roke po milodaru proti vsakemu bolje oblečenemu tujcu, ki se je slučajno zgubil v ta mestni okraj.

V tem človeškem peklu naletimo na stara znanca, na Lovrenca Toporeka in njegovo hčerko Maruško. Gospoščina, ki sta jo bila pričakovala, so bile sanje in je tudi izginila kakor sanje, resničnost pa stopa pred nas v podobi tesne izbice, udrte v zemljo, z enim samim oknom in razbitimi šipami v njem. Po stenah se črni umazana plesnoba in vlažnost je pustila polno marogastih sledov. Ob steni stoji zarjavela in razjedena pečka in stolček na treh nogah. V kotu nadomestuje posteljo kupec ječmenove slame.

To je vse. Stari Lovrenc kleči pred pečko in brska, če ni morda ostal kje v ugaslem pepelu krompirček, in to brskanje ponavlja vsak trenutek — seveda zastonj — — že dva dni. Maruška pa sedi na slami, z rokama si objema kolena in gleda nepremično predse v tla. Dekletce je bolno in obnemoglo. Je še ista Maruška, toda njena nekdaj rožna lica so ji globoko upadla, barva ji je obledela in posinela, vse obličje ji je drobnejše, oči pa velike in kakor zamaknjene. Z obraza ji odsevajo vplivi pokvarjenega ozračja, notranjih muk in stradanja. Saj sta živela samo ob krompirju, toda že izza dveh dni je tudi krompir pošel. Sedaj sta si popolnoma na nejasnem, kaj bosta počela in kako bosta dalje živela. Tretji mesec že poteka, odkar bivata v tujini in sta nastanjena v tej jami, sedaj sta izmetala ves denar. Stari Lovrenc si je skušal najti zaslužek, toda niti razumeli ga niso, kaj hoče. Šel je v pristanišče, da bi nakladal prtljago in premog na ladje, toda samokolnice ni imel, sploh so pa Irci padli po njem pestmi. S sekiro se je hotel pririniti do zaslužka v ladjedelnici — toda tudi tam so padli s pestmi po njem. Saj kakšen delavec je to, ki ne razume, kaj mu kdo pripoveduje? Česar se je lotil, kamor se je obrnil, povsod so se mu smejali, ga odrivali, bili. Ničesar ni našel, nikjer ni mogel zaslužiti novčiča, tudi ne izprositi. Lasje so se mu popolnoma pobelili, ves up mu je izginil, denar pošel, nastopil glad.

Doma med svojimi bi se že dalo živeti. Če bi tudi vse izgubil, če bi ga bolezen uničila, če bi ga magari lastni otroci pahnili čez prag — treba bi mu bilo vzeti samo popotno palico v roke, vstopiti se pod križ ali pred cerkvena vrata in peti: »Ljubi Bog, sprejmi moje krvave solze!« Gospod bi prišel mimo, dal bi mu desetico. Gospa bi z voza poslala otroka z novci v rožni ročici in velikimi v berača uprtimi očmi. Kmet bi mu dal pol hleba, kmetica bi mu dala slanine in dalo bi se živeti, čeprav kot ptiček, ki ne seje in ne orje. Pri tem bi imel stoječ pod križem nad seboj njegova ramena, više gori nebo, okoli sebe pa širno polje in v tisti vaški tišini bi gospod Bog čul njegovo pesem. Toda v tem mestu je šumelo venomer tako strašno kot v velikem kotlu, vsak se je pehal le naprej, vsak je gledal samo tik predse, tuje nesreče ni nihče opazil. Tu se je moralo človeku zvrteti v glavi, roke so mu omahovale, oči niso mogle sprejeti vsega, kar jih je srečevalo, misel je pa podila misel - - -

Hej, kakšna razlika! Tam v mirnih Lipincah je bil Lovrenc gospodar in občinski mož, imel je posestvo, pri ljudeh spoštovanje, žlico juhe zagotovljeno vsak dan. Ob nedeljah je zahajal s svečo v roki pred altar. Tu pa je bil zadnji med vsemi, kot pes, ki se je izgubil na tuje dvorišče, nesmel, tresoč se, cvileč in sestradan. V prvih dneh nesreče so pogosto govorili spomini. »Lepše je bilo v Lipincah«. Vest je kričala: »Lovrenc, čemu si zapustil Lipince?« Čemu? Ker ga je Bog zapustil. Saj bi kmet nosil svoj križ, saj bi potrpel, če bi bil kje pred njegovimi očmi konec te križeve poti. Toda dobro je vedel, da mu bo usoda vsak dan strašnejša, da vsak dan posveti solnce na večjo tugo njegovo in njegove hčerke.

Največja bol je bilo silno domotožje po Lipincah. Palilo ga je noč in dan, palilo tem strašneje, ker se ni zavedal, kaj je to, česa mu manjka, za čim se njegova duša vije in ruje. Manjkalo mu je smrekovega gozda, polj in s slamo kritih koč, bogatih posestnikov in kmetov, svečenikov in vsega, nad čemer se sklanja kos domačega neba. Na kar pač srce priraste, od tega se ne odtrga, a če se odtrga, zakrvavi. Kmet je čutil ko bi ga nekaj zabijalo v zemljo. Včasih bi si najrajši pulil lase in treščil z glavo ob zid ali se vrgel na tla ali tulil kot pes na verigi, da bi priklical — koga? — sam ni vedel. Že gine pod tem neznanim bremenom, že pada, toda to tuje mesto buči in buči. Ječi kmet in kliče na pomoč Jezusa, toda tu nihče nima križa, nihče ne odgovarja klicem, samo mesto buči in buči, na postelji pa sedi deklica z očmi uprtimi v tla — sestradana in tiho trpeča.

Čudna reč! Sedela sta z deklico vedno skupaj, pa često po cele dneve nista drug do drugega spregovorila. Živela sta kot v velikem sovraštvu. Težko in trdo jima je bilo tako življenje, toda o čem sta se imela pogovarjati? Gnojne rane je bolje v miru pustiti. Prav tako govor o tem, da ni več denarja v mošnji, ne krompirja v peči, ne rešilne misli v glavi.

Tudi pomoči ni bilo od nikoder. Poljakov živi v New-Jorku zelo mnogo, toda premožnejši nobeden ne stanuje v okraju Chattem-squara. V drugem tednu po prihodu sta sicer poznala že dve poljski obitelji, eno iz Šlezije, drugo prav iz Poznanja, toda tudi oni sta že zdavnaj mrli od gladu. Šlezijcem je umrlo že dvoje otrok, tretji je bil bolan, vendar je že izza dveh tednov prenočeval obenem z roditelji pod arkadami velikega mostu, živeli so vsi skupaj od tega, kar so našli na cestah. Pozneje so jih sprejeli v bolnico in nihče ne ve, kako je bilo ž njimi nadalje. Drugi obitelji je šlo enako hudo, prav za prav še huje, ker je bil oče pijanec. Maruška je dajala ženi dobre svete, dokler je le mogla, toda sedaj je bila sama potrebna nasvetov.

Lahko bi se bila zatekla v poljsko cerkev v Hobokenu. Če drugega ne, bi bil duhovnik vsaj druge opozoril nanju — toda ali sta vedela, če je sploh kje poljska cerkev in v njej poljski svečenik? Ali sta se mogla s kom razgovoriti, koga povprašati? Tako je bil vsak izdani cent (stotinka dolarja) zanju kakor klin v lestvi, ki ju je vodila v brezdno najhujše bede.

Tako sta sedela on pri pečki, ona na slami. Minevala je ura za uro. V izbi se je temnilo, čeprav je bilo šele poldne, zakaj megla je vstajala iznad vode kot vedno v jesenskem času, megla težka, razjedajoča. Čeprav je bilo zunaj že toplo, sta oba drgetala od mraza. Slednjič je Lovrenc izgubil nado, da utegne kaj najti v pepelu.

»Maruška«, je dejal, »ne vzdržim več in tudi ti ne vzdržiš. Grem na vodo, da nalovim drv. Zakurim v peči in morda najdem kaj za usta«.

Ni odgovorila in on je šel. Bil je že vajen zahajati v pristan in loviti ostanke desk in zabojev z ladje, ki jih meče voda na breg. Tako delajo vsi, ki si ne morejo kupiti premoga. Pogosto so ga pri tem lovu preganjali, pogosto zopet ne, včasih se je posrečilo najti tudi kaj za pod zobe, ostanke pokvarjenih jedi, ki so jih bili pometali iz kuhinje na ladji. In ko je tako pohajal in iskal, česar ni bil izgubil, je pozabil misliti na svojo usodo in domotožje, ki ga je bolj trapilo kot vse drugo. Končno je dospel do morja in bilo je ravno poldne, čas obeda. Na obrežju je postavalo le nekaj dečakov, ki so zagnali kakor iz enega grla krik na Lovrenca, obmetavali ga z umazanim blatom in školjkami, toda odgnati se ni dal. Dosti raznovrstnih deščic se je zibalo na morju. En val jih je prinašal bliže, drug odrival nazaj na globoko. Kmalu jih je imel Lovrenc dovolj.

Prekopicevali so se na valovih tudi kupi nekake zelenjave. Morda so bile v njih jestvine, toda doseči ni mogel ničesar. Dečaki so metali nanje vrvice in jih tako spravili na suho. Toda on ni imel vrvi in je samo skromno čakal, da so dečaki odšli, potem je še enkrat preiskal ostanke - - -

Ali sreča mu je bila mila. Na poti proti domu je srečal velik voz s krompirjem, ki se je pogreznil v kolesnice in se ni mogel ganiti. Lovrenc je pograbil za kolo in pomagal vozniku spraviti voz naprej. Težko je bilo, da ga je zabolelo v križu. Ali končno so konji potegnili, voz je poskočil, ker pa je bil ohlapno naložen, se je vsul ž njega krompir in obtičal v cestnem blatu. Vozniku še na misel ni prišlo, da bi jih pobiral, zahvalil se je Lovrencu za pomoč, kriknil konjem »get up!« in odpeljal.

Lovrenc se je na mestu vrgel na krompir, pobiral ga hlastno s tresočima se rokama, spravljal ga v nedrje in takoj mu je vstala v srcu boljša uteha. Gladen najdeš košček kruha in misliš, da si našel srečo. Lovrenc je domov grede pridušeno mrmral:

»No, da! Bog najvišji zahvaijen, da se je ozrl na najino usodo. Drva imam, deklica mi zakuri peč; krompirja bo dosti za dvakrat. Gospod je usmiljen. Precej bo drugače v izbi. Deklica že poldrugi dan ni ničesar užila, to bo vesela! Bog je usmiljen!«

V teh mislih je z eno roko držal butaro drv, z drugo skrbno pazil, da mu ne bi zdrknili krompirji iz nedrja. Imel je velik zaklad, zato je dvignil oči proti nebu in hvaležno mrmral:

»Mislil sem: ukradel bom. In glej, tu je padlo z voza brez tatvine. Res sva stradala, pa sedaj bova jedla. Maruška se bo precej dvignila s postelje, ko bo zvedela, da imam krompirje.«

Med tem se Maruška ni ganila s slame, kar je bil Lovrenc odšel. Dogajalo se je, da se je dvignila, ko je zjutraj prinesel Lovrenc drva, zakurila peč, prinesla vode, použila, kar je bilo, a potem je po cele ure strmela v ogenj. Tudi ona je nekoč iskala dela. Vzeli so jo nekje za pomivanje posode in pometanje, toda ker je vsled neznanja jezika narobe izvrševala povelja in naročila, so jo odslovili po dveh dneh. Potem ni ničesar več iskala in ničesar našla. Cele dneve je presedala doma in se je bala stopiti na ulico, zakaj ondi so jo nadlegovali Irci in pijani mornarji. Vsled tega brezdelja je bila še bolj neutešljiva. Domotožje jo je razjedalo kot rja razjeda železo. Bilo ji je še težje nego Lovrencu. Gladu, vsemu mogočemu trpljenju, prepričanju, da ni zanju ne sveta ne rešitve, strašnemu domotožju — se je pridružila še misel na Jaska konjarja. Obetal ji je nekoč in govoril: »Kamor se obrneš ti, se obrnem jaz ... « — in ona je odhajala takrat, da postane bogata gospa, a sedaj — kako se je vse spremenilo!

Jasko je graščinski hlapec, ima svojo domačijo po očetu, ali ona je uboga in lačna kot cerkvena miš v Lipincih. Pride li za njo? Pa četudi pride, ali jo bo hotel pritisniti nase? Poreče li: »Ubožica moja premila«, ali pa: »Poberi se, seme beraško!« Kakšna ji je bala sedaj? Same cunje ima na sebi. Še v Lipincih bi psi lajali nanjo in vendar ji duša tako želi tja, da bi se rada iztrgala in poletela čez morje kot lastovka — čeprav bi ji bilo umreti, da bi le bila doma. Tam je Jasko, zvest ali nezvest, toda ljubljen neizmerno. Samo ob njem bi zavladal mir, veselje in radost, samo ob njem med vsemi ljudmi na svetu.

Ko je še plapolal ogenj v pečki in glad še ni tako pritiskal kot danes, so plameni s svojim migotanjem, poskakovanjem in sikanjem pripovedovali Maruški o Lipincih in so jo spominjali, kako je davno posedala z drugimi deklicami v četvorkah ob preslici. Jasko je pokukal iz kamre in dejal: »Maruška, pojdiva k župniku, ker te imam rad«. Ona mu je odgovorila: »Molči, zijalo!« In bilo ji je tako dobro, tako veselo v duši, kot takrat, kadar jo je s silo potegnil iz kota v sredo sobe na ples, ona pa si je z rokama zakrila oči in mu rekla: »Pojdi no proč, tako me je sram«. To so ji plameni klicali v spomin in lice so ji zalile solze. Toda sedaj ni bilo več ognja v peči, ni bilo več solz na licu. Kolikor solz je imela, vse je že izplakala do dna. Včasih se ji je zdelo, da so ji splavale v prsi in jo davijo ondi. Čutila je veliko utrujenost in izčrpanost, še za razmišljevanje ji je zmanjkalo moči. Toda trpela je vdano, venomer je zrla predse z velikimi očmi — kot ptič, ki ga mučijo.

Prav tako je zrla tistikrat predse, sedeča na slami. Nekdo je zaloputnil duri in Maruška je mislila, da je oče. Še ozrla se ni, dokler je ni prebudil tuj glas.

»Looke here!« (Luk hir = glej sem!)

Bil je lastnik barake, v kateri sta stanovala, starec s temnim pogledom, odbijajočo zunanjostjo.

Deklica se je prestrašila. Plačati jima je bilo dolar za sledeči teden, imela pa nista niti centa več. Na razpolago ji je bila samo ponižna prošnja, zato je stopila k njemu, objela mu tiho noge in mu poljubila roko.

»Po dolar sem prišel«, je dejal.

Razumela je besedo »dolar«, odkimala z glavo, izrekla zmešano nekaj besed; proseče zrla vanj in mu tako skušala dopovedati, da sta že vse izdala, da že drugi dan nič ne jesta, da sta lačna in naj bi se ju usmilil.

»Bog vam povrni, milostni gospod«, je dodala poljski ne vedoča, kaj naj govori in kako naredi.

»Milostni« gospod ni nič razumel, da je milostni, razumel je samo, da dolarja ne bo dobil. Pograbil je z eno roko zavoje z rečmi, ki so bile njuna last, pograbil z drugo roko deklico, porinil jo proti izhodu na ulico, vrgel ji pred noge zavoje, se flegmatično sklonil skozi vrata zraven stoječe gostilne in zavpil:

»Hej, Paddy, izba je zate prazna!«

»All right« (ol rajt = že dobro), se je odzval glas iz notranjosti, »pridem zvečer«.

Starec je izginil v temni senci in deklica je ostala sama na ulici. Zavoje je spravila v duplino v zidu, da bi se ne valjali v blatu, in je stoječa pri njih čakala, vdana kot vedno in tiha.

Pijani Irci, ki so prihajali po ulici, je to pot niso nadlegovali. V izbi je bilo temno, na ulici pa zelo svetlo in pri tej svetlobi je bil dekličin obrazek tako vpadel kot po prestani težki bolezni. Samo kot lan modri lasje so ji ostali kot nekdaj, ustnice pa so bile posinele, oči vpadle in podplute; kosti so ji stopile iz lic. Bila je podobna cvetu, ki zveneva, ali deklici, ki se srečava s smrtjo.

Mimogredoči so se ozirali nanjo kot s pomilovanjem. Stara zamorka jo je nekaj vprašala, ker pa ni dobila odgovora, je šla užaljena svojo pot.

Med tem je Lovrenc spešil proti domu. Imel je v srcu tisti blagi občutek, ki ga v zelo ubogih ljudeh vzbudi očiten dokaz božjega usmiljenja. Evo, imel je krompirja! Domišljal si je, kako bosta jedla, kako bo jutri zopet hodil okoli vozov, na pojutrišnji dan pa v tem trenutku ni več mislil — preveč je bil lačen. Ko je od daleč zapazil deklico na hodniku pred hišo, se je močno začudil in je še pospešil korake.

»Čemu pa ti stojiš tu?«

»Atek, gospodar naju je pognal!«

»Pognal?«

Drva so mu padla iz rok. To je bilo že preveč. Da ju je prav v tem trenutku pognal, ko imata drva in krompir! Kaj naj sedaj storita? Kje naj spečeta krompir? S čim naj se okrepčata? Kam naj se obrneta? Za drvmi je zalučil Lovrenc še kapo v blato. Jezus, Jezus!« Obrnil se je naokrog, odprl usta, zmešano pogledal deklico in ponovil vprašanje:

»Pognal ... ?«

Potem je napravil kot bi hotel nekam oditi, pa se je vrnil in glas mu je postal zadušen, zahripel in žugajoč:

»Zakaj ga nisi prosila, budalo?«

Deklica je zavzdihnila.

»Prosila sem«.

»Si mu objela noge?«

»Objela«.

Lovrenc se je zopet zasukal na mestu kot črv, ki ga kdo zbada. Pred očmi se mu je popolnoma stemnilo.

»Da bi bilo po tebi!« — je kriknil.

Deklica ga je bolestno pogledala.

»Atek! Ali sem jaz kriva?«

»Ostani tu in se ne gani. Sam ga pojdem poprosit, da dovoli vsaj krompirje speči«.

In šel je. Trenutek pozneje se je zaslišal ropot, topotanje nog, povzdignjen glas, nato je pa priletel na ulico Lovrenc, očitno pahnjen od močne roke.

Trenutek je postal, potem je kratko rekel:

»Pojdi!«

Sklonila se je po zavoje. Bili so dosti težki za njene izčrpane sile, toda ni ji pomagal kot da je pozabil, kot da ne vidi, kako jih deklica z največjo težavo dviga od tal.

Odšla sta. Dve tako bedni postavi, starec in dekletce, bi gotovo vzbujali pozornost mimoidočih, da so bili ti ljudje manj vajeni gledanja bede. Kam jima je bilo iti? V kakšno temo še, v kakšno nesrečo, v kakšno trpljenje?

Dihanje dekličino je postajalo vedno težje, tišje; opotekla se je enkrat, in dvakrat, končno je dejala s prosečim glasom:

»Atek, vzemite reči, ne morem več«.

Kakor da se je predramil iz sna.

»Pa vrzi proč!«

»Bo še prav prišlo«.

»Ne bo ne«.

Ko je opazil, da se deklica obotavlja, je kriknil besno:

»Vrzi, ubijem te«.

Tedaj je prestrašena ubogala in sta šla dalje. Kmet je še nekaj kratov ponovil:

»Ko je tako, naj tako bo!« Potem je umolknil, ali nič dobrega mu ni gledalo iz oči. Skozi bolj in bolj blatne ulice sta se bližala robu pristanišča, dospela na visoke lesene odre, oprte na stebrih, zavila okoli poslopja z napisom »Sailar's asilum« in prišla tik nad morje. Ondi so zidali ladjedelnico. Visoki leseni odri za zabijanje stebrov so segali daleč na morje in med deskami in hlodi so se kretali ljudje, zaposleni pri delu. Maruška je sedla na kup hlodov, ker ni mogla dalje. Lovrenc je molče stal ob njej.

Ura je bila že štiri popoldne. Vsa luka je bila polna življenja in gibanja. Megla se je bila razkadila in prijazni solnčni žarki so objeli z blagodejno toploto obe siroti. Z morja je prihajal na celino pomladni dih, svež, poln življenja, radosten. Vseokrog je bilo toliko svetlobe in bleska, da je jemalo oči to bogato izobilje. Morska gladina se je tam daleč ljubko zlivala z nebesom. V tem blesku je bilo videti blizu sredi luke kvišku štrleče, čisto mirne jambore, visoke dimnike in zastavice, ki so nalahko valovile po vetru. Daleč na obzorju ploveče ladje so prihajale bliže kot da se vzpenjajo navkreber ali da sunkoma vstajajo izpod vodovja. Razpeta in napihnjena jadra so žarela kot svetli oblački z vid jemajočo beloto nad vodnim lazurom. Zopet druge ladje so odhajale na visoko morje in penile vodo za seboj. Plule so proti strani, kjer leže Lipinci, naših dveh znancev izgubljeni paradiž, sreča in mir. Deklica si je ubijala glavo, s čim bi se bila utegnila tako pregrešiti zoper gospoda Boga, da je On, tako usmiljen, ravno od njiju dveh obrnil svoje obličje in pozabil nanju sredi tujih ljudi ter ju pahnil na to daljno obrežje. Toliko ladij vendar plava tja preko, toda plava brez njiju. Zmučena, oslabela misel ji je še enkrat poletela v smeri proti Lipincem in Jasku konjarju. Ali misli tam nanjo? Ali se je sploh še spominja? Ah, njej ne izgine spomin iz glave, zakaj pozabljenje je mogoče le v sreči, v nesreči, v zapuščenosti se pa misel tesno oklepa dragih oseb kot hmelj topola. Toda on, Jasko? Morda je zavrgel staro ljubezen in poslal svate v drugo bajto. Saj bi se mu končno res morala upirati misel na tako beračico, ki razen zelenega venca nima na svetu ničesar in bo k večjemu smrt poslala svate k njej.

Bila je bolna, zato je glad ni občutno mučil, ali vsled izmučenja in oslabljenja jo je zagrnil spanec, veke na očeh so se zamaknile in bledi obrazek se je sklonil na prsi. Zdaj, zdaj se je predramila, odprla oči, pa so se ji zopet zaklopile. Sanjala je, da se je izgubila v nekih strminah in prepadih, pa je padla kot ona Kasja v narodni pesmi »v Dunajec globoki« — in nenadoma ji je udarilo na uho kot pesem iz daljave:

»Je videl to Jasko na gori zeleni,
se spustil k Maruški po vrvi svileni;
je vrv prekatka, kje daljšo dobiti?
Maruška nesrečna poreže si kiti.«

Sunkoma se je vzdramila, zakaj zdelo se ji je, da nima več kit na glavi in da pada v globočino. Sen se je razblinil. Ni sedel pri njej Jasko, ni bil blizu »Dunajec«, temveč novijorško pristanišče in jambori in dimniki. Zopet je nekaj ladij plavalo na ocean in prav z njih je prihajalo ono petje. Tih, topel, veder pomladni večer je začel rdeti na morju in na nebu. Vodna gladina je bilo zrcalo, vsaka ladja, vsak steber se je jasno odbijal kot bi stal pod njim drugi — vsa okolica je bila prekrasna. Neko zadovoljstvo in veliko utešenje je bilo razlito v ozračju. Zdelo se je, da se raduje vesoljni svet — samo dvojica je bila nesrečna in pozabljena. Delavci so se začeli vračati vsak na svoj dom — samo ona dva nista imela doma ... (Dalje.)

Vedno hujši glad je začel z železno roko grabiti v Lovrenčevo notranjost. Sedel je ondi mračen in mrkel, na obrazu pa se mu je bralo, da dozoreva v njem strahotna namera. Kdor bi imel priliko videti ta obraz, bi se bil zdrznil nad njim, zakaj imel je izraz lačne zveri ali ptice ujede, a obenem je kazal tako obupen mir kot ga ima obličje umrlega človeka. Ves ta čas se ni odzval Maruški niti z eno besedo; šele ko je legla noč, ko se je pristanišče popolnoma osamilo, je dejal s čudnim glasom: »Maruška, pojdiva!«

»Kam pojdeva«, je vprašala kot v sanjah. »Na oni oder nad vodo. Legla bova na deske in zaspala«. In sta šla. Ker je bila popolna tema, sta se morala z veliko previdnostjo plaziti dalje, da nista padla v vodo.

Amerikanski odri iz desk in hlodov so imeli lične ovinke in nekak lesen hodnik, na čigar koncu je bila tribuna iz desk, na njej pa velik oven za zabijanje kolov. Naj tej tribuni, ki je bila za obrambo pred dežjem pokrita z majhno streho, so stali delavci, ki so bili zaposleni pri ovnu, toda v tem trenutku ni bilo nikogar ondi.

Ko sta dospela na tisto mesto, je dejal Lovrenc:

»Tu bova spala«.

Maruška se je bolj zgrudila kot legla na deske in kljub temu, da so ju precej napadli roji moskitov, takoj globoko zasnula.

Nenadoma jo je sredi trde noči prebudil Lovrenčev glas:

»Maruška, vstani!«

Nekaj tacega je bilo v tem klicu, da se je namestu prebudila.

»Kaj je, atek?«

Sredi nočne tišine in teme je glas starega kmeta odmeval votlo, grozeče, vendar mirno:

»Dekle! Ne bo ti treba od gladu umirati. Ne boš mi hodila pred tuja vrata prosit kruha. Ne boš mi spavala pod milim nebom. Ljudje so te zapustili, Bog te je zapustil, usoda te je strla, naj te smrt vzame v svoje naročje. Voda je globoka, ne boš se mučila«.

V temi ga ni mogla videti, čeprav so se ji oči od začudenja široko razklenile.

»Utopil te bom, nesrečnica, in sam bom utonil s teboj«, je govoril dalje. »Ni rešitve za naju, ni ga usmiljenja nad nama. Jutri te ne bo mučil glad, jutri ti bo bolje kot danes ... «

Ne! Ona ni marala umreti! Imela je osemnajst let in tisto navezanost na življenje, tisto bojazen pred smrtjo, ki je lastna mladosti. Vsa njena duša se je do zadnjih globin uprla misli, da bo jutri mrlič, da pojde v neznano temo, da bo ležala v vodi med ribami h pošastmi, na blatnem dnu. Za nič na svetu! Nepopisna tesnoba jo je obšla v tem trenutku in rodni oče, ki je tako čudne reči govoril v temno noč, se ji je zdel njen zli duh.

Med tem sta obe njegovi roki počivali na njenih vpadlih ramah in glas mu je govoril dalje, še vedno z onim strašnim mirom:

»Če boš tudi kričala, nihče te ne bo slišal. Samo pahnem te in vse bo minilo preden se zmolita dva očenaša«.

»Ne, atek, ne! Ali se res ne bojite Boga? Atek predragi, atek zlati, usmilite se me! Kaj sem vam naredila? Saj nisem nič tožila nad svojo nesrečo in sem z vami prenašala glad in mraz ... Atek!«

Njegov oddih je postal nagel, roki sta stisnili kot klešče — ona se je vedno obupneje branila smrti.

»Usmilite se, milost, milost! Vaše dete sem, nesrečna sem in bolna. Saj tako ne bom dolgo na svetu. Bojim se vas!«

Tako je ječala in se oprijemala obleke očetove, ustnice je pa proseče pritiskala na roke, ki so jo pehale v brezdno. Ali vse to se je zdelo, da njega le še podžiga. Njegov mir je prešel v blaznost — začel je sopihati in hropsti. Od časa do časa je bila med njima tihota, da je bilo na obrežje slišati zgolj hropenje obeh, prerivanje in pokanje desk. Noč je bila trda in gluha, pomoči upati od nikoder, saj v tem skrajnem koncu pristanišča še podnevi ni bilo razen delavcev žive duše.

»Milost, milost!« je presunljivo krikala Maruška.

Tedaj jo je z eno roko na vso moč potegnil prav na rob odra, z drugo jo je bil po glavi, da bi udušil njeno kričanje. Pa saj tudi brez tega njeni kriki niso našli odmeva, samo pes je lajal daleč nekje.

Deklica je čutila, da ji pojemajo moči. Končno so ji noge izgubile tla in le roke so se še oklepale očeta, toda tudi roke so slabele. Klic po rešitvi je postajal tišji in tišji, pod rokami se je utrgala zaplata na očetovi suknji — in Maruška je čutila, da pada v globočino ...

Tako je padla z odra, med potjo pa se je vjela na deskah in obvisela nad vodo.

Kmet se je sklonil in — strašna beseda! — skušal odklopiti njene prste!

Trume misli — kot jate splašenih ptic — so ji preletavale glavo, bliskovito: Lipinci, vodnjak na vedro, slovo od doma, ladja, burja, litanije, beda v New-Jorku. In sedaj — kaj se godi ž njo? Pred seboj vidi velikansko ladjo in na njej množico ljudstva in iz množice dvoje rok, ki se vzpenjata proti njej. Sveti Bog! To je Jasko, on steza roke, nad ladjo in nad Jaskom pa Majka Božja z jasnim nasmeškom. Ob tem pogledu zavpije Maruška: »Gospa presveta, Jasko, Jasko!« Trenutek še ... Zadnjič dvigne oči do očeta: »Atek, tam je Mati Božja, Mati božja!«

Trenutek še in prav tiste roke, ki so jo pehale v vodo, grabijo sedaj medle dlani in jo naravnost z nadčloveško silo dvignejo kvišku. Zopet začuti pod nogami trda lesena tla, zopet jo objamejo roke, in to roke očetove, ne rabljeve, in glava se ji zgrudi na očetove prsi.

Ko se je prebudila iz omedlevice, je videla, da leži pokojno pri očetu. Čeprav je bila tema, je opazila da leži oče sključen in da ga pretresa votlo, bridko ihtenje in mu razriva prsi.

»Maruška«, je spregovoril končno z glasom, ki se je trgal od joka, »odpusti mi, dete moje!«

Deklica je v temi poiskala njegove roke, pritisnila nanje ustnice in rekla:

»Atek, naj vam gospod Jezus odpusti kot vam jaz odpuščam«.

Iz blede svetlobe, ki je že nekaj časa rasla na obzorju, se je izvil polni mesec, velik in jasen. Tedaj se je zopet zgodilo nekaj čudnega. Maruška je videla, kako se od meseca trgajo cele jate angelcev, kakor zlate čebele, in po luninih žarkih plavajo prav do nje, šelestijo s krili, se kretajo, zvijajo in pojo z otroškimi glaski:

»Deklica izmučena, mir s teboj! Ptičica uboga, mir s teboj! Cvetka bujno cvetoča, vdana in tiha, mir s teboj!«

Tako so peli in trosili nanjo čaše belih lilij in drobne srebrne zvončke, ki so cingljali:

»Sèn tebi, deklica, sèn tebi, sèn, sèn, sèn!«

In storilo se ji je tako dobro, sladko in pokojno, da je v resnici usnula.

Noč je minevala in bledela. Danilo se je. Jutranji svit je pobelil vodo. Jadreniki in dimniki so se začeli vzpenjati iznad mrakov in približevati očem. Lovrenc je že klečal sklonjen nad deklico.

Mislil je, da je umrla. Njeno vitko telesce je ležalo brez življenja. Oči so ji bile zaprte, obličje belo kot platno, mirno in mrtvaško. Zaman ji je stari potresal ramena; ni trenila, ni odprla očesa. Lovrencu se je zdelo, da prihaja smrt tudi do njega, toda ko ji je položil roko na usta, je čutil, da še diha. Srce je bilo v njej, čeprav slabo; toda bilo je jasno, da utegne vsak čas umreti. Če se iz jutranje megle porodi lep, jasen dan, če jo ogreje solnce, se bo predramila. Drugače se ne zbudi nikoli več. (Dalje)

Pomorski ptiči so začeli poletavati nad Maruško kot bi imeli usmiljenje ž njo. Nekateri so sedali na tramovje prav blizu nje. Jutranja megla se je polagoma razmikala pod pritiskom zapadnega vetra. Dih njegov je bil kot pomlad, topel, poln prijetne sladkobe.

Vzšlo je solnce. Njegovi žarki so se najprej vjeli gori na vrhu lesene stavbe, pa prihajali so navzdol bliže in bliže in končno oblili z zlato svetlobo mrtvo obličje Maruškino. Kakor da jo poljubljajo, božajo in objemajo. V blesku žarkov, ovenčan s plavimi lasmi, ki so se bili v ponočni borbi in vlagi razpustili, je bil Maruškin obrazek podoben angeljskemu: saj je bila deklica vsled bede in nesreče zares že pravi angelj.

Krasen, rožnat dan je vstajal iznad morja, solnce je od trenutka do trenutka močneje grelo, veter je blagodejno vel po deklici, ptiči so poletavali nad njo v krogu in kričali kot bi jo hoteli priklicati k življenju. Lovrenc si je slekel suknjič in ji pokril ž njim noge. Nada mu je začela stopati v dušo.

Polagoma je ginila z lic bleda sinjina, lahna rdečica je rasla na njih, deklica se je nasmehnila enkrat, dvakrat, končno je odprla veke.

Stari kmet je pokleknil na deske, obrnil oči proti nebu in solze so se mu vlile v dveh curkih po uvelih licih na tla.

Prišlo mu je enkrat za vselej do zavesti, da je to dete punčica njegovega očesa in duša njegove duše. Svetinja nad vse ljubljena.

In ona se ni samo zbudila k novemu življenju, zbudila se je bolj zdrava in bolj sveža kot je bila včeraj. Čisto ozračje v pristanišču ji je storilo bolje kot zaduhli zrak v stanovanju. Vrnila se je kot iz smrti v življenje. Dvignila se je, obsedela na deskah in vzkliknila:

»Atek, zelo sem lačna«.

»Pojdi z menoj k vodi, morda se tam kaj najde«.

Dvignila se je brez posebnega napora in sta odšla. Ta dan je imel biti izjema v njuni veliki bedi, to se je takoj očitno pokazalo. Komaj sta namreč napravila nekaj korakov, ko sta zapazila poleg sebe med dvema tramoma shranjen robec, ki je kril v sebi bogato vsebino: kruh, storž pečene koruze in kos slanine.

Najbrž si je bil neznan delavec prejšnji dan prihranil del južine za jutri. Toda Lovrenc in Maruška sta si svojo najdbo vse drugače tolmačila. Kdo je položil jestvine na ono mesto? Po njunih mislih On, ki ne pozabi na cvetje na polju in ne na mravlje v travi.

Bog!

Pomolila sta, pojedla — saj ni bilo veliko — in odšla ob vodi iskat nove najdbe. Novo moč sta začutila v sebi. Dospela sta do carinarne, zavila proti mestu na Brodway. Na tej poti jima je minilo nekaj ur, zakaj bilo je daleč in počivati sta morala vmes. Od časa do časa sta posedela na hlodih ali na tovorih, ki so čakali svojih ladij. Šla sta dalje, sama nista vedela, zakaj in čemu, toda Maruško je nehote nekaj gnalo v mesto. Po poti sta srečavala množico tovornih voz, ki so vsi vozili proti pristanišču. Na »vodni cesti« je bil živahen promet. Povsod so se odpirala vrata in skozi nje so se vsipali ljudje, da pohiti vsak po svojih dnevnih opravkih. Na pragu nekih vrat se je prikazal visok, osivel gospod z mogočnimi brkami in poleg njega je stal deček. Ko je stopil na cesto, je zapazil nenavadno nošo naših dveh sirot in je čudno potresel z brkami. Začudenje se mu je bralo na obrazu, bistreje si je ogledal Lovrenca in Maruško, celo nasmehnil se jima jé.

Človeški obraz, ki se jima ljubeznivo nasmiha tu sredi ogromnega New-Jorka — to je bil čudež, to je bila prikazen, da sta oba ostrmela.

Med tem je stari gospod prišel bliže in v načistejši poljščini vprašal:

»Odkod sta pa vidva?«

Kakor da je treščilo vánju! Namesto da bi odgovoril, je Lovrenc pobledel kot zid in noge so se mu zazibale, lastnim ušesom in lastnim očem ni verjel. Maruška se je prej zavedla, se sklonila k nogam starega gospoda, jih objela in začela glasno praviti:

»lz Poznanja, milostni gospod, iz Poznanja«. »Kaj delata tukaj?«

»V bedi, v gladu in strašnem uboštvu živiva, ljubi gospod«.

Maruški je zmanjkalo glasu. Za njo se je vrgel Lovrenc k nogam tujega gospoda, poljubljal rob njegove suknje in ga krčevito stiskal kot da je pograbil kos samih nebes.

Saj je bil to res gospod in še Poljak. Ne bo ju pustil, da bi umrla od gladu, da bi poginila tako žalostno, rešil ju bo!

Deček, ki je bil s starim gospodom, je debelo gledal, ljudje so se začeli nabirati in so z odprtimi usti gledali, kako človek pred človekom kleči in mu poljublja noge. V Ameriki je to nekaj nemogočega. Stari gospod se je razhudil nad zijali:

»To ni vaš business« (bisnes = opravek, služba) — je rekel po angleško — »pojdite po svojih opravkih!«

Lovrencu in Maruški je dejal:

»Ne bomo stali na ulici. Pojdita z menoj!«

Povedel ju je v bližnjo gostilno. Šli so v posebno sobo in gospod je zaklenil vrata, da so bili sami. Lovrenc in Maruška sta mu zopet pokleknila k nogam, pa se je branil in nejevoljno mrmral:

»Nehajte s to rečjo! Saj smo vsi z enega kraja, otroci ene ... matere ... « Kakor da ga je dim cigare, ki jo je pušil, zbadal v oči, si jih je pomel enkrat, dvakrat in vprašal:

»Ali sta lačna?«

»Že dva dni nisva jedla razen kar sva našla na vodi«.

»Viljem«, je dejal dečku, »naroči jima jedi!« 

Potem je zopet vprašal:

»Kje imata stanovanje?« — »Nikjer milostni gospod«. — »Kje sta spala?« — »Na vodi«. — »Ali so vaju zapodili iz stanovanja?« — »Zapodili«. — »Ali nimata nič svojega razen kar imata na sebi?« — »Nič svojega«. — »Nimata denarja?« — »Nimava«. — »Kaj bosta delala?« — »Ne veva«.

Stari gospod seje s hitro kretnjo obrnil k Maruški in je vprašal skoraj nejevoljno:

»Koliko si stara, dekle?«

»Osemnajst let bom na Marijino vnebovzetje«.

»Si mnogo prestala, kaj?«

Nič ni odgovorila, samo sklonila se je ponižno k njegovim nogam.

Starega gospoda je pa zopet zapeklo v očeh kot bi ga pikal dim iz cigare ...

V tem trenutku so prinesli pivo in toplo meso. Stari gospod jima je dejal, naj jesta. Branila sta se češ da se jima ne spodobi jesti vpričo njega, toda povedal jima je brez ovinkov, da sta bedaka. Kljub tej razburljivosti se jima je zdel pravi angel iz nebes.

Ko sta jedla, ni mogel prikriti radosti. Potem si je dal pripovedovati, kako sta prišla sem in po kaj; Lovrenc mu je vse natanko povedal in ni nobene okolnosti zamolčal kot bi bil pri spovedi. Stari gospod se je jezil in zmerjal Lovrenca. Ko je pa slišal, kako je hotel Lovrenc Maruško vtopiti v morju, je kriknil:

»Jaz bi ti potegnil kožo s telesa!«

Nato se je obrnil k Maruški:

»Pojdi sem, ubožica!«

Ko je stala pred njim, jo je z obema rokama pobožal po licih in jo poljubil na čelo.

Trenutek je pomislil in je dejal:

»Prestala sta veliko bedo. Amerika je dobra dežela, samo pomagati si mora človek znati«.

Lovrenc je bulil vanj ves začuden. Ta blagi in modri gospod pravi, da je Amerika dobra dežela!

»Tako je«, je ponovil, ko je videl, kako se Lovrenc čudi, »Dobra dežela. Ko sem prišel sem, nisem imel nič, sedaj imam svoj kos kruha. Toda vi kmetje ostanite doma in obdelujte zemljo, čemu se vlačite po svetu? Če boste vi odhajali, kdo bo ostal doma na rodni grudi? Hodite v svet kar tjavendan, tega pa ne pomislite, da je sem priti lahko, nazaj pa težko«. (Konec 2. dela.)

Stari gospod je trenutek pomolčal in je dostavil kakor sam sebi:

»Do štirideset let sem že tukaj, ni čudno, da pozabiš domači kraj. Ali časih te še zagrabi domotožje, hm! Viljem mora potovati čez morje, naj vidi, kje so živeli očetje. To je moj sin«, je dejal in pokazal na fanta. »Viljem, prineseš mi od doma pergišče zemlje, da si jo denem pod glavo v rakvi«.

»Yes, father« (da, oče), je odgovoril po angleško.

»Pa tudi na prsi, Viljem, tudi na prsi!«

»Yes, father!«

In starega gospoda je začel dim iz cigare tako kruto grizti v oči, da so mu postale čisto vlažne. Takoj nato se je zopet razvnel.

»Mladec zna poljski, pa rajši govori angleški. Mora že tako biti. Kogar zanese usoda tu sem, je za domovino izgubljen. Viljem, pojdi in reci sestri, da bomo imeli pri večerji goste in čez noč«.

Viljem je planil. Stari gospod se je zamislil in dolgo molčal. Pa je spet spregovoril kakor da govori sam sebi:

»Če ju pošljem nazaj, bodo veliki stroški in čemu naj se vrneta? Vse sta prodala doma — čaka ju beraška palica. In če bi deklica dobila službo, Bog ve, kaj bi bilo ž njo. Ko sta že tu, je vendar treba misliti na delo. Če ju pošljem v naselbino, se bo skoraj gotovo dekle omožilo. Zakonca se bosta s pridnostjo prikopala do denarja, se bosta vrnila v domovino in vzela starega s seboj!«

Brez ovinkov je dejal Lovrencu:

»Ali si slišal o naših tukajšnjih naselbinah?«

»Nisem slišal, milostni gospod«.

»Ljudje božji, kako tjavendan se spuščate po svetu! Pa se čudite, da vam je tu poginiti! V Čikagi je takih-le do 20.000, v Milvokiju ravnotoliko, v Dedroitu enako, v Bufalu enako. Delajo po tovarnah, toda vedi, kmetu je najbolje na grudi. Poslal bi vaju v Radom ali v Ilinois, toda v teh krajih gre že trda za zemljo. V stepah v Nebraski ustanavljajo Poljaki nekak novi Poznanj, toda to je daleč. Pot je draga. Do Borovine bi bilo najpripravneje, toliko bolj, ker vama lahko dam do tja vozne listke zastonj. Tudi na roko vama bom nekaj dal, da si uredita življenje ondi«.

In se je še globlje zamislil.

»Čuj, stari«, je dejal, »ravno ustanavljajo novo naselbino v Arkansasu. To je lep kraj in topel, ljudi pa skoraj nič. Tam lahko dobiš 160 oralov zemlje zastonj, za vožnjo le nekaj malega plačaš. Razumeš? Z železnico se potegneta do mesta Little-Rock (Litlrok), dalje bosta morala z vozom. Tam bosta našla dosti sopotnikov. Sicer vama bom pa dal pismo s seboj. Rad bi vama pomagal, ker sem vama brat. Toda tvoje deklice mi je stokrat bolj žal ko tebe — razumeš? Boga hvalita, da sta se srečala z menoj!«

Pri teh besedah mu je postal glas čudno mehak.

»Čuj, dete«, je dejal Maruški, »tu imaš mojo vizitko, dobro jo shrani. Če te bo kedaj pritisnila beda, če boš sama in brez varstva na svetu, poišči mene! Ti si ubogo dete in nedolžno. Če umrjem, se bo Viljem zavzel zate. Vizitke nikar ne izgubi! Toda sedaj pojdita z menoj!«

Med potjo jima je kupil perila in obleke, potem ju je odvedel domov in pogostil. Vsa hiša je bila polna dobrih src, zakaj tudi Viljem in njegova sestra Ivanka sta se jih oklenila kot bi si bili v sorodu. Gospod Viljem se je vedel končno do Maruške kakor do »lady« (ledi — gospica), njej je pognalo seveda to vso kri v lica. Zvečer je prišlo k Ivanki na obisk nekaj deklic, ki so imele bogate kodre nad čelom in so bile krasno oblečene. Bile so blage deklice, vzele so Maruško medse in so se ji čudile, da je tako bleda pa tako lepa, da ima tako svetle lase, da se jim sklanja k nogam in jim poljublja roke. Temu so se zelo smejale, ker je v Ameriki drugačna navada nego na Poljskem. Stari gospod je stopal semtertja med mladino, stresal s sivo glavo, mrmral sam s seboj in se razvnemal; govoril je zdaj po angleško, zdaj po poljsko, pomenkoval se z Maruško in Lovrencem o daljnih krajih mile domovine ... Bilo mu je mehko pri srcu, da si je od časa do časa skrivaj potegnil z roko preko oči ...

Ko so vsi ostali odšli k počitku, se Maruška ni mogla vzdržati solz, ko je videla, da ji Ivanka lastnoročno pripravlja postelj. Ah, kako dobra srca imajo ti ljudje! Toda kaj je v tem čudnega? Saj je bil stari gospod tudi na Poljskem doma ...

Tri dni pozneje sta Lovrenc in Maruška že bila na potu do mesta Little-Rock. Kmet je bil vesel, da ima 100 dolarjev v mošnji in je še na kosilo pozabil, deklica je čutila nad seboj roko božjo, ki jo očitno varuje in ji ne bo dala poginiti. Kakor je njo samo potegnila iz bridkosti, tako bo privedla tudi Jaska v Ameriko in potem oba skupaj nazaj v Lipince ...

Med tem so ju skozi okna železnega voza pozdravljala mesta in vasi z velikimi farmami (amerikanske kmetije). Bilo je vse drugače kot v New-Jorku. Bila so polja in gozdovi na dolgo in široko in hiše z drevjem poleg sebe. Po njivah se je zelenilo vsakovrstno žito — prav kakor doma na Poljskem. Lovrencu so se razširile prsi in najrajši bi kriknil: »Hej, vi gozdovi in polja zelena!« Po loki so se pasle črede goved in ovac, po posekah v gozdovih so se sukali možje s sekirami v rokah.

Vlak pa je drvel dalje in dalje. Okolica je postajala bolj in bolj pusta. Stepa jih je obdala. Orli so se zibali na mogočnih krilih nad ravnino in vpirali bistre oči v visoko travo pod seboj. Vlak je drvel dalje kot bi hotel poleteti tja, kjer ravna stepa izginja očem in se zliva z nebom. Skozi okna sta gledala cele črede zajcev in divjih psov. Tu in tam je rogata jelenja glava zamigala nad travo. Nikjer zvonika, nikjer mesta, nikjer hiše, samo postaje ob progi. Lovrenc se ni mogel nagledati in ni mogel razumeti, da toliko »dobrote božje« — tako je imenoval zemljo — leži neobdelane.

Minila sta dan in noč. Zarana so privozili v gozd, kjer so bila debla dreves prerasla z ovijavkami, ki so bile debele kot človeška roka. Pragozd je bil tako gosto zarasel, da bi si moral s sekiro delati pot skozi navpične stene med posameznimi debli. Neznani ptiči so poletavali po goščah. Enkrat se je zazdelo Lovrencu in Maruški, da vidita četo jezdecev s peresi na glavah in z obrazi tako rdečimi kot izglajena bakrena plošča. Lovrenc je z velikim začudenjem gledal pragozd, stepo, zapuščene lesove, vsa ta neznana čuda in ljudi tako tuje. Ni se mogel vzdržati in je dejal:

»Maruška!«

»Kaj je atek?«

»Ali vidiš vse to?« 

»Vidim«.

»In se čudiš?«

»Čudim se«.

Prepeljali so se čez reko, ki je bila trikrat širša kot ona, ki sta jo poznala od doma. Pozneje sta zvedela, da ji je ime Mississipi. Sredi temne noči so se ustavili v Little-Rock-u.

Tu je bilo treba vprašati za pot v Borovino.