Vstajenje: Pogled v bodočnost

Vstajenje: Pogled v bodočnost J. Zavertnik

Izdano:	Proletarec, Chicago, 1907.
Viri:	Proletarec, 1907, št. 5.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Sie feiern die Auferstehung des Herrn Den Sie sind selber auferstanden, Aus niedriger Häuser dumpfen Gemächern, aus Handwerks und GewerbesBunden, aus dem Druck von Giebeln und Dächern, aus der Strassen quetschender Enge, aus der Kirchen ehrwirdiger Nacht Sind sie ans Licht gebracht.«

Teh besedi Fausta sem se spomnil na prvega majnika, s katerimi pozdravlja na velikonočno jutro prebujenje narave, ko sem iz Meidlinga dospel na Ring, ugledavši neštevilno ljudsko vojsko v raznični obleki, z rdečimi klinčki na bluzah in jopičih.

Zamolkno so odmevali koraki ljudske vojske po tlakovanem Ringu, ki je korakala v smeri proti zbornici, okoli katere so stali policaji tako na gosto, da bi tudi miš ne prodrla tega policajskega kordona.

»Doli z vlado, enake pravice in dolžnosti za vse! »Tako je orilo mogočno iz ljudske vojske, ki se je preko zbornice pomikala proti Pratru v nedogledni četi.

Policaji, kojim se je čitala bojazen na obrazih, so čmerno zrli na ljudsko vojsko, ki je bila tako smela, da je vspričo pozvanih vzdrževateljev miru v uniformah glasno oznanjevala v svet svoje puntarske misli in nazore. Lesemintje se je tudi veselja zablisnilo v očeh kakega policaja, ki se je zavedal, da je hlapec modernih sužnodržcev, ko so moderni sužnji oznanjevali na glas, da so siti sužnosti, tlačanstva.

Ali ti pojavi med policaji so bili le posamezni, ki so tako naglo zamrli, kakor so se pojavili, ki so zginili kakor morska pena na razburkanih valovih, če poleže vihar. Gledali so zopet srepo in čmerno ljudsko maso, ki je korakala mimo njih, ko se je v njih srcih oglasila človeška rediteljska zver. Vrgli so od sebe človeške pojave, postali so zopet le zver, zver, ki hrepeni, da se napije človeške krvi, gorke krvi najvišjega bitja na svetu.

Ali ljudska vojska se ni ozirala na čmerne in srepe poglede uniformiranih varuhov sužnosti. Zavedala se je, da so puške-repetirke, samokresi, topovi in sablje uniformiranih hlapcev v službi sužnodržcev postali brezmočni proti nji, ker dejanski praznuje v resnici prvi dan vstajenja, prvi dan zapričete splošne stavke, ki bo zdrobila vlado človeka nad človekom v prazen nič zversko-človeško družbo pa prerodila v človeško.

Čmerno je delničar gledal tudi kupone, kajti jesti jih ni mogel, njegova soproga pa kuhati ni znala, v revstaricijah in gostilnah pa tudi ni bilo dobiti za jesti, ljudstvo je praznovalo vstajenje. Jezno je ogledaval premogarski baron nakopičeni premog in vskliknil: »Ne pomaga mi denar, ne premog. Umreti bom moral lakote, ako ljudstvo misli resno s svojim vstajenjem.«

Začudeno je vprašal profesor na Prateršternu. »Ali ljudstvo res ne misli več delati?«

»Ne,« je zagrmelo iz tisočerih grl, »dokler ne bodemo sami uživali sadov svojega dela, ne primemo za delo.«

Ljudstvo je praznovalo vstajenje, zmago tlačenih, zatiranih, izkoriščanih, vstajenje, ki ni bilo nič podobno praznovanju vstajenja Krista, katerega so pobožnjaki tisočkrat izdali; praznovalo je vstajenje socializma, vstajenje človeške družbe iz zversko-človeške, torej pravo vstajenje.