Vprašanje (Ciril Jeglič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vprašanje.
Ciril Jeglič
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/45 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Že kot otrok je bil ubožec, nezadovoljen in nadložen. Rad se je igral, povsod je hotel biti zraven — in vendar ga niso otroci nikdar pogrešali, vsaj ljubili ga niso. Nekoč smo gradili iz blata vodovod. Ivan sam je sezidal kanalce in utrdil ilovnate predore. Polegli smo krog izpeljanega vodovoda in se smejali, da je tako lepo curljalo iz pipice. Ivan je molčal in tuhtal izpeljavo. Ko smo šli zopet po ilo, je Ivan podrl vse nasipe. »Zakaj si podrl?« smo jezno kričali nad hudodelnikom. »Ni zanič!« je čemerno hotel razložiti. »To ni vodovod. To ni nič.« »Kaj tebi mar!« ga je zlasal tovariš in ga odpodil s kamenjem. Zatožili so ga in doma je bil tepen. Ko smo potem popravljali zgradbo, se je vrnil Ivan z zardelim obrazom iz hiše in se skril za bližnji plot. Ni rekel besede in niti kamenčka ni vrgel na nas. Vedeli smo, da ni hudoben. Toda zakaj razdira?

Jako rad je imel igrače, nove igrače. Zelo vesel in hvaležen je bil za vsako darilo. Navadno se je potem skril kam za hlev in si podrobno ogledal igračo. Ni mu bilo za igranje. Največji užitek je imel, če je mogel razdreti dotični inštrument ter ga zopet zložiti in sestaviti iz koscev v celoto. Če se mu ni posrečilo, je bil žalosten in večkrat je jokal. Mati se je jezila, da hoče njen otrok vse pokvariti in uničiti, zato je bil velikokrat kaznovan.

Hudoben ni bil, toliko smo ga poznali. Kadar so gnali na pašo, so se bili pastirji preskrbeli s cukrom. »Krasti se ne sme!« je boječe rekel Ivan in ni jedel ponujane sladkosti. Par dni za tem sem srečal Ivana za hlevom. »Ti!« me je poklical in pokazal na žepe, ki so bili polni belih sladkornih kosov. »Jaz ga ne maram jesti, pa sem ga vseeno vzel. Nič ne vedo doma, ukradel sem ga. Je dober cuker? Ali veš, zakaj sem kradel?« Stisnil je roke v žep in zbežal v vežo. Doma so ga zasačili, ravno ko je poravnaval tatvino. Ivan je bil ves prestrašen in ni znal povedati resnice o pravem času. Sploh se mu je godila mnogokrat krivica, a je rad molčal. V šoli je pa bil vedno najpridnejši.

Izza tistih otroških dni ga nisem več videl. Zadnjič pa, ko sem šel v mraku po blatni, razdrapani ulici, se mi je tole primerilo. Iz previdnosti, da bi se kolikor mogoče udobno umaknil mimogredočim pasantom, sem pregledal vedno po par glav pred seboj. Mlad, majhen človek je prihajal nasproti in silno napeto zrl vame. »Kaj hoče?« sem si mislil. Oni si je medtem menda zastavil isto vprašanje in me pozorno motril, ves razdražen in v zadregi. »Kaj me gledaš?« sva se v neprijetnem razburjenju razjezila drug nad drugim in skušala drug v drugem uganiti skrito namero. »Jaz na levo, ti na desno!« sem natanko preračunil najini poti. Ko sva se približala na korak, sem spoznal, da se je moj sklep križal z njegovim. Odstopil sem na desno, a v istem hipu je tudi oni odskočil na desno. To nepreračunljivo nesporazumljenje! Sklenil sem obstati na mestu, da izvoli neznanec svojo pot. Ljudje so uporabili to priliko in prodirali mimo naju. »Oprostite, oprostite!« sva se čudila midva in se skušala zalotiti v sebičnih željah. »Namenjeno!« je zajecljal nasprotnik s povešenimi očmi in se vznemirjen izognil na levo. »Kdo je ta človek?« sem pomislil in se ga nisem mogel domisliti.

Čez pol ure sem ga zopet srečal na sprehodu. Strmel je v neki plakat, a sem razločil, da ne bere. Opazoval sem ga na skrivnem od strani.

»Ivan.«

Stopil sem k njemu in tudi on me je prepoznal. A nisem si mogel razjasniti, kaj pomeni tisti zmedeni pogled, ko sva si pogledala v oči. Nehote sem si ga predstavil kot nezadovoljnega, nadložnega otroka iz mladosti. Zdelo se mi je, da je še vedno pred menoj tisti revček, boječ in plašen, tisto radovedno, vprašujoče bitje, čakajoče odgovora, nezaupljivo in žalostno, — samo čez mero se je postaral v svoji betežnosti. Ko sem mu segel v roko, sem občutil, da se mu je tresla, vsa suha in mrzla.

»Kaj je?« je dejal presenečen in odmaknil oči. »Ali me poznaš, prijatelj?«

»Veš, jaz sem aspirant, bogat aspirant, ki zelo malo zasluži,« se je predstavil.

»Kakšen aspirant?«

»V civilnem poklicu kancelijski aspirant, služabnik službe, denarja in kruha. Moj uradni naslov je pravzaprav: Ivan Blatnik, neoženjeni diurnist. A sicer sem aspirant na vse strani: aspirant vsakega dobrega in koristnega spoznanja, sploh v zasebnem življenju sem samo aspirant, ki se še ni mogel in utegnil z ničemer okoristiti.«

Ko je tako govoril z neznatnim glasom, brez duhovite samodopadljivosti, mi je s prstom pokazal na kapune, viseče krog izložbenega okna.

»Vidiš, ljudje zelo radi ogledujejo takele reči. Vsak večer zahajam v svoji revščini v to bogato ulico. Dame občudujejo kapune in gospodje se čudijo damam in kapunom. Sploh so ti tako lepo in očitno veseli ljudje videti zelo srečni. Kaj so storili, da se tako sladko, odkrito in nesebično smejejo? Kaj so že dopolnili v svojem življenju? Jaz bi se zelo rad tako prostodušno nasmejal. Ali veš ti za kako sredstvo?«

Korak se mu je opletal in ves neroden je bil sredi okretnih promenerjev, ves pust in obupan sredi žive ulice.

»Vidiš, kako sem neumen in okoknjen. Res, jaz ne spadam semkaj ... In tale oguljena pelerina! Lahko te je sram takega tovariša — te je sram? Povej, ali se me ne sramuješ? Po pravici povej, ne bom ti zameril — zakaj bi sploh zameril, jaz tebi ...«

Za hip se je ustavil ter me ostro ošinil s pogledom, ki ga je nato zopet povesil, nemirno utripajoč z vekami, zardel v koščeno lice. Težko sem ga utolažil.

»V pisarni so rekli, da nimam nastopa. Zares, nimam nastopa. Kako naj to naredim? Ali zamorem? Jaz se skoro bojim ljudi, ne, resnično, bojim se jih! Oh, ti ljudje s strogo risanimi, mirnimi obrazi! Kje so dobili tisto moč, da znajo tako mirno, samosvestno in izkušeno gledati? Ali so že toliko spoznali?«

Zelo tiho je govoril, a vsaka beseda je bila rezka, ko da jo je iztrgal iz sebe.

»A jaz — sam ne vem, kaj mi je. Nisem si svest krivde, a se čutim ubogega kot grešnik. Sredi govora, sredi besede se jih ustrašim — tistih čudnih, sigurnih oči ... Kaj je v teh ljudeh? — Vidiš, tam-le na primer stoji tak človek. Grozno!«

S prodirajočim pogledom je meril na gladkoobritega podčastnika, ki se je razgledoval na vogalu. Bil je očividno zelo spočit in hoteč, prisoditi si važen izraz, je bil raztegnil obraz v brezizrazno grimaso.

»Kaj misli ta človek?«

»Nič važnega.«

»Nič? In če nič ne misli, oziroma prav malo misli, kaj gleda tako neusmiljeno kot sodnik? Kaj gleda vame?«

Spet se mu je zmedel pogled in prestrašen se je okrenil.

»Kako se morejo ljudje tako zanesljivo skriti sami vase? Kaj je v njih? In kaj me zdaj vsi pogledujejo, kakor bi me obsojali? Ali govorim neumnost? Obraz bi si zakril ... In tudi ti me tako čudno gledaš. Ali me poznaš? Kdo sem? Povej, prosim ...«

V vzhitu trenutka, v čigar ogromni napetosti so se mu oči še bolj poglobile in mrzlično zastrmele vame, je bil videti še bolj ubog in reven, in trpek, tih je bil njegov glas. Neprijetno in težko ga je bilo miriti.

»Bolan, morda sem bolan? Potem sem bolan že od rojstva. Ali ne hrepenim cel čas po zdravju? Kje je tisto zdravilo, da bi se pozdravil? Jaz rad živim, — samo to moram odkriti, kaj nosite vi v svojih srcih ... Saj ste ljudje in tudi jaz sem človek. Razložiti si moram, prepotrebno je zame, za mojo dušo ... in ozdravim, gotovo ozdravim ...«

Skoro zajokal se je in plašno se je umikal mimogredočim. Sklenil sem, odpeljati ga iz množice v stransko ulico.

»Še pomniš tiste otroške dni? Moja mati so rekli, da vse uničim. Moj Bog! V pisarni pravijo, da nisem za rabo. Moja mati so rekli, da sem priden, celo zelo priden, a vendar — da nisem za rabo ... Moj Bog, kaj je to?«

Ko sva zavila v stransko ulico, sem srečal nekega znanca. Moral sem v bližnjo trgovino.

»Takoj pridem, Ivan.«

Ko sem se vrnil, ni bilo več Ivana na mestu. Izginil je medtem brez sledu.

Ubogi človek, ki mora dvomiti nad svojim poštenjem!

A ko sem brez namena šel skozi neko tesno ulico, sem ga nenadoma vnovič zagledal. Stal je spet pred nekim zidom. Komaj je začul moje stopinje, je odhitel za oglom vstran. Na zidu ni bilo nobene zanimivosti, kos od dežja razpranega lepaka in reklama: Ljubezen gre skozi želodec. —