Vojnimir ali poganstvo in krst

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Vojnimir ali poganstvo in kerst)
Skoči na: navigacija, iskanje
Vojnimir ali poganstvo in kerst.
Izvirna povest iz časov pokerščevanja Slovencev.

J. Ogrinec
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (24. zvezek), 1871, str. 3–83.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pervi del: Poganstvo[uredi]

I. Ratibor, slovenski starešina[uredi]

Dežela je bila poteptana in oropana, stanovanja človeška požgana in porazrušena, ko so se bili Slovenci, očetje naši, ponaselili preko denašnjih slovenskih pokrajin. Hunje namreč, ljud divjega in grozovitega značaja, poplavili so nekaj let popred Evropo od izhoda do zapada ter vračevaje se pokončali napredek in dela človeških rok tudi po tedanjih krajih. Ali naši preddedi, vzlasti miroljubni in marljivi poljedelci, postavili so si iz nova pohištva, napravili si priročno orodje za kmetovanje ter jeli v miru pa v potu svojega obraza vživati sad svojega truda. Toda dnovi zlatega mirú in blagostanja so bili Slovencem le kratki. Zavidljivi, sovražni in bojaželjni sosedje so od vseh strani prežali na-nje. Očetje naši so kmalu primorani braniti svoje imenje in silo odbijati sè silo. In le njih hrabra pest jim spet pripomore, da zapored strahujejo trojne sovražnike, ki so jih bili napadli; četerti pak, Obri, strašni že po imenu, najkervoločneji in trumoma, kakor listja in trave, ti jih pretopé: da je še tako junaška bramba Slovencev zastonj, da se morajo udati. Mnogo, mnogo let so potlej naši predniki ječali pod težkim jarmom teh grozovitih sovražnikov, ki so bili po vsem enaki poprejšnjim Hunom: že po vnanji podobi gerdi in strašni, po duhu pa surovi in razdivjani. Zgodovinarji pripovedujejo o njih, da je bil ta poganski ljud brez vere in morda tudi brez človeških čutov. Živili so se o potepinstvu in ropu. Podložnim Slovencem, ki so jim bili sužnji, jemali so brez vesti kterikoli imetek, davili brez usmiljenja njih žene, oskrunjevali hčere, metali otroke psom, in odrastle mladeniče pa morali, da so drugod ropali in vojskovali se za nje. Poleg teh in še druzih neštevilnih grozovitosti pak so tudi na tisoč in tisoč slovenskih družin zarobili ter je sabo v izhodne kraje odpeljali v mučno sužanstvo. Naši preddedi, ki si tako dolgo niso mogli serda ohladiti nad temi grozovitimi trinogi, imenovali so je primerno in pravično „pesjanarje“ ali „pesoglavce“, in dandenašnji še groza sprehaja človeka, ko čuje ta priimka iz slovenske pravljice.

To je bila pač nemila osoda za ves slovenski narod, bili so bridki dnevi in Bog vé, kedaj bi jih bil konec, pa — naenkrat vstane mož poln navdušenosti za svobodo in blagor svojih rojakov, mož slavnega spomina, Samo po imenu. Le-ta hodi od kraja do kraja med Slovani, tolaži je, prigovarja jim poguma in skrivaj pa razodeva svoj naklep: da naj bi vsi skupoma planili nad le-te tatarske vrage. In res, njegova blaga misel je vsem tako všeč, da se nemudoma zložé v tisti vzajemni namen. V kratkem pripravljeni na boj, zavihté zviškoma meče nad Obre ter je užugajo. Nekaj jih potolčejo, ostale pak potirajo iz slovanskih dežel v njih izhodne kraje, v azijatiške pustinje.

Po tej slavni zmagi jim pesoglavni ljud dolgo časa ni sile prizadeval. Zakaj, če tudi se je za Samotu kralju sledečih knezev spet kedaj pritepel, strahovale so ga združene moči vselej z lehka in hitro. In tako si Slovenci iznova oddahnejo, popravijo razderta pohištva, potekó s plugom na polje, s kratka, poverne se jim nekdanja srečneja doba.

Za teh časov je Borut, slovenski vojvoda, kneževal. On sam je bival na Koroškem, svoje poročnike, starešine in župane, da delé pravico pritoževalcem, da čuvajo nad varstvom slovenskih mej in da so mu o sleherni, količkaj nevarni zgodi, vsak sè svojo zadrugo kar najhitreje na pomoč, — može take pak je imel po različnih krajih razdeljene.

Eden izmed znamenitnejih tistih starešin je bil Ratibor. Naselil se je bil na Kranjskem Gorenskem, ne daleč od savskih bregov, verhi prijaznega holmca, kteremu je gosto semrečje robilo severno stran, krotek potoček pak vmival južno vznožje. Na planem poveršji mu je stalo mično selce, majhen gradič, Predoslje po imenu. Razgled ž njega je dalen in krasen: na zgornjo plat sinje gorovje mogočnega Grintovca, na spodnjo peščeni posavski prod, po kterem se peneča reka valí, in potlej prostrane poljane preko južno-zapadne ravnine.

V ondašnjih pomirjenih časih, ko se tudi naša povest začenja, živel je Ratibor kàj zadovoljno in prijetno tam gori. Pod lastnim ostrešjem, v sprelepem domu na Predosljih, se mu je ravno najjasneja družinska sreča razcvitala. Mlada ženica Radoslava in dva ljubeznjiva otročiča, sinek Vojnimir, in nekaj mlaja hčerka Zorina njemu na strani: to mu je bilo vse in pravo veselje na svetu. V krogu le-te svoje male družinice ni nikoli ničesar pogrešal; pri njej mu je najkrajši čas bil, pri njej je skoraj neprenehoma in najraje prebil, o njej so se mu prihodni dnevi kar najprijazneje smehljali.

Prav tako vedra zadovoljnost mu je tudi sijala z obraza, kedar se je ozerl s Predoselj doli v ravnino. Tam doli so kmetje v veliko vaseh po rodovitnih poljanah stanovali in marljivo obdelovaje polje pa odrejaje si čede mirno vživali sad svojega truda in prizadevanja. Te, podložne svoje, ki so ga ljubili, kakor očeta in on nje, kakor svoje otroke, obiskal je prav pogostoma pa prijazno moževal ž njimi: vesel njihovega blagostanja, obilnega pridelka in čedne prireje, pa žalosten, če se je morebiti kaka nezgoda kteremu pripetila. To se vé, da ste mu taka priljudnost, kakor tolika skerb za srečo in blagor njemu izročene zadruge, priklonili splošno udanost, da so ga vsi vprek iz vsega serca ljubili, spoštovali in posebno radi spoznavali za svojega starešino in gospodarja.

Vse to je storilo, da je Ratibor najraje ostajal pri svojih ljubih doma in njemu poverjeni zadrugi pred očmi. Le, če je sovražna nevarnost kedaj zažugala od kod, — pesjanarji so namreč tudi še za njegovih časov prežali iz svojih daljnih zakotij, in zdaj tu, zdaj tam ropajoč in požigajoč prihrumeli v ktero slovensko vas, — takrat je berž za en dan ali dva pohajal h knezu Borutu na Koroško sporočat mu, kaj se godi, in posvetovat se ž njim, kaj v naglici početi. Kot starešina namreč je bil on tudi vojvoda o vojnih časih.

Kolikor časa tako starešina na Predosljih, mu še nobena oblačica ni znatno okalila vedrega obzorja njegove pozemske sreče, in nikakoršna grenkobna teženj, ki tako pogostoma spremljavajo človeka na tem posvetnem popotovanji, ni še vsekala čutljivih ran njegovemu sercu. Le sem ter tje, če so sovražniki, vzlasti tisti Obri, zagrozili na slovenskih mejah, pomračil se mu je hipoma resni obraz in ozerl se je precèj nemiren v negotovo prihodnost, kakor kmetič v sivi oblak, ki se nad rumeno stern drví in dalen grom izza juga žuga nevihto. V tacih prilikah se ga je tudi bojazljiva Radoslava strahoma oklepala in prav tesnega serca potoževala mu svojo pravično skerb za mala, nedolžna otročiča. On pak je vselej tako in tako skušal tolažiti jo in prigovarjati jej poguma, češ, da ne dolgo skoraj do dobrega potolčenih Obrov se posehmal ni treba tolikanj bati, da, če tudi se zdaj za mogočnega slovenskega kneza Boruta derznejo trumoma privreti v njegove dežele, poklestili bi je že potoma združeni kmetje, ktere bi nevstrašeni starešine, kakor on sam, vodili proti njim, in kteri so vsakičas pripravljeni, da junaško branijo sebe, svoje imetje in blagostanje, kakor svojih starešin. Poleg tega jo tudi s tem tolaži, da Slovenci — tačas so bili večidel še poganje (ajdje) in malikovalci — imajo vzlasti na Kranjskem Gorenskem mogočne bogove, ki jih varujejo sovražnikov: proti zapadu boga Triglava, ki jih zaslanja, proti severu boga Velesa, ki čuva njih čede, proti jugu pak boginjo Morano, ki če pomagati moriti hude protivnike.

Tako je dobri mož le človeškemu posrečju in namišljenim malikom zaupaval osodo svojo in svojih izročencev. Ali spolzla in nestanovitna, kakor maloktera druga reč, je pozemska sreča človeku, in pomilovanja vreden tisti, ki se, dokler je srečen, ne uči, kaj se pravi terpeti; dvakrat vbog, komur ni dano, da bi o času bridkih skuševanj zajemal dušni mir in tolaž iz preblaženega studenca, kteri je edino le prava, živa in sveta vera.

II. Poslov[uredi]

Prijazen pomladanski popoldan je bil, solnce se je že nagibalo za gore. Mil zrak je privabil srečno družinico s Predoselj venkaj na prosto. Nekaj korakov pod gradičem pod košato lipo na klopici sedi starešina Ratibor, njemu na levi ženica Radoslava, v naročji nežno Zorinico, in pred njima na stezi pa triletni Vojnimirček, vkvarjaje se, kako bi iz kamenčkov hišico naredil in prenaredil.

Prav mikalo je gledati tù dol, kako križem po polji veseli kmetiči sejejo, orjejo in z branami tekajo za brazdami, pa poslušati, kako čednikom rog trobi na paši, kako pastirjem piščalke piskajo in kako pastarice sladke pastirske prepevajo. Ratibor je ravno blagroval srečne kmečke ljudi, ki se pač res v potu svojega obraza trudijo za svoj vsakdanji kruh, pa so vendar zmeraj tako veseli in zadovoljni. Voščil jim je, posebno svoji zadrugi, naj bi le v neprestanem miru in pokoji srečno vživala sad svojih žulov. Kar, v tistem trenutji popoten človek prisopiha po bregu navzgor, in predno se še dobro oddahne, praša zeló zbegan: „Zdravi, — ste vi starešina Ratibor!“

„Da, jaz,“ poterdi starešina in koj nekako vznemirjen s klopi vstane. Tujčev obraz mu nič dobrega ne obeta.

„Tedaj,“ nadaljuje prišlec, „blagovolite poslušati, kaj vam naš starešina iz spodnjega kraja po meni poroča: Obri, tisti pesoglavni ljudje, so spet na poti proti nam. Toliko še nikoli: vse černo in tema, pravijo, da jih je. Še tri dni od tod: ropajo, žgó in moré in — oj saj veste, tisti pesjanarji! Dajte, prosi vas ob enem, kakor hitro mogoče spraviti rojake na noge in v orožje; in tudi našemu knezu sporočite nevarnost, ki žuga. Tačas jih bomo mi doli jezili in ovirali, da vas nepripravljenih ne prehité. To je. Sila je velika, čas skrajen, — vaš sluga, Čestiti starešina!“

„Hvala ti za ročno sporočilo, prijatelj!“ odgovori Ratibor. „Povej, kedar prideš domú, svojemu starešini, da bodemo pripravljeni, kakor veleva. Poprej še pa z mano pojdi, da se pod mojo streho okrepčaš, — da Radegosta[1] ne žalimo.“ Rekši poda desnico Radoslavi, ki je vsa trepetala, prime Vojnimirčka za rokco, ki se je, boječ se menda tujega človeka, stiskal k očetu, in vsi skupaj hité v grad.

Kmalu potem je starešina že napravljen za odhod. Hlapec Trelec pripelje osedlanega belca iz hleva na dvor. Ratibor z dolgim mečem na strani, stopi iz veže in se mu približa. Radoslava prihiti za njim ter se ga oklene. „Kaj bo, kaj bo, ljubi moj? Glej, tolika nevarnost, pa ti nas zapuščaš; mene in mala-le, lej!“ toži in zdiha, in solze jej v očeh zarosé. Sinek, ki je tudi pritekcal za materjo, ovije se njegovega kolena in prósika: „Atej, atej, kam — kam pa pojdete?“ In na vso moč, kakor bi ga hotel in mogel prisiliti, da ostane, oklepa male rokice očeta okoli noge. Ob enem hčerka materi v naročji zajokca, kakor da se že tudi njej usmiljuje, da se ljubi atej poslovlja.

Ta očitna in tako splošna žalost o nenadni ločitvi, to se vé, da tudi moža globoko gine v serce. Ali iskren in natanek, kakor je bil v spolnovanji svojih dolžnosti, ne omahuje le za trenutek ne. „Predraga moja Radoslava!“ pravi jej in jo ljubó objame okoli vratu, „nerad, povedati ti ne morem, kako nerad, vendar se ločim od tebe in teh dveh malih-le, pa ko bi tudi le samo za eno uro bilo! Toda premisli: tudi sreča cele zadruge je meni izročena; knezu Borutu in vsem dobrim bogovom sem odgovoren za njo. Ko ne bi nemudoma hitel tega naznanit mu in iskat pomoči od njega, glej, koliko gorjé bi utegnil zakriviti vsemu narodu! Zatoraj, jaz pojašem, jaz — moram! Zató pa ti, moja spreljuba, nikar preveč ne toguj, nikar se ne vdajaj le premučnim skerbém! Obri so od tod še cele tri dni, in branili jim bodo naprej. Jaz pak imam urnonozega konjiča, da poteče, kot blisek. Če popred ne, pojuternjem otoré, predno bo solnce zahajalo, objamemo se spet pa gotovo, srečni in zdravi. In potlej — ni se bati vragov! Moja desna bo zaslanjala vas vse. Tačas pa“ — oberne se proti hlapcu — „ti Trelec varuj dom in moje tù-le; jaz sam čem kar spotoma zdaj-le naročati ljudem, naj še nocoj to noč zgrabijo za orožje, naj po hribih zapalijo kresove, da le koj vsa dežela izvé, da gredó pesjanarji.“

Ratibor objame in poljubi ženo, poljubi hčerko in na serce pritisne sinčka, ki se mu iznova kar z obema ročicama obesi okoli vratú; potlej naglo zasede konja, ki je že ves nesterpen kopitil v pesku. Še zadnjikrat jej stisne roko, pa z besedami: „Zdrava Radoslava, zdrava ljuba otročiča, kmalu se spet vidimo!“ zdirja po bregu navzdol.

„Srečen — zdrav tudi ti, ljubi!“ kliče zapuščena za odšlim in tiho zaihti. Vojnimirček, videvši svitle solze materi na licih, zavije se jej v krilo in tudi zajoče. Radoslavi pa še nikdar tako tesno, tako milo ni bilo pri serci. Dolgo dolgo gleda s tistega mesta za ljubljenim možem, pa kar zdi se jej, kakor da ga poslednjikrat vidi, da se je za vselej poslovila od njega!

Vsa vničena se poda z otrokoma v grad. Pred vratmi še v kratki molitvici priporoči popotnega moža, sebe in mala otročiča Svarogu in Vesni,[2] kamenenima malikoma, vštric podbojev stoječima pred vhodom.

Že pervi večer in posebno noč jej je strašno dolga. Pač skuša, da bi nekoliko zaspala, ali spanec nocoj ne mara za njo. Še le proti jutru v poluspanji malo zadremlje, pa človeški hrup od nekod jo hipoma izdrami, da vsa prestrašena plaho rine po konci in z viškoma prostre roke preko detet, mirno spečih v zibelkah. Mislila je, da to je že sovražnikov roj, pred kterim hoče braniti ta dva ljubljenčka svoja.

Zjutraj jej Trelec razloži, od kod da je tisti ponočni hrup prihajal in kaj da pomenja. Kmetje preko poljan, kterim je bil Ratibor res že potoma naznanil, da se pesjanarji pritepajo, ti so se namreč mahoma oborožili, pozbrali v trume in celo noč na nogah kričali in grozili, kako da jih hočejo sprejeti. To dokaj utolaži zbegano Radoslavo.

Po dnevi si otožna in žalostna nikamor ne upa izpod strehe, ampak ves čas prebije le pri otročičih v gradu, pogovarjaje se z Vojnimirčkom o ljubem ateju, ki že jutri, kakor je bil zagotovil, spet pride. Se nemirneje prečuje prihodno noč. Drugi dopoldan, pa še zmeraj brez moža, že kar nič več sterpeti ne more. V eno mér hodi k oknu pogledovat na zgornjo stran, s ktere se mora Ratibor, zdi se jej, zdaj in zdaj prikazati. Pa tudi popoldne se solnce že jame nagibati, in njene prevroče želje se še le nočejo vresničiti.

Kaj če? To terdno verjame, da se ga je vsaki čas nadejati. Ali ne bi bil serčno vesel, ko bi mu ona sè svojima in njegovima ljubljenčkoma stopila nekoliko korakov naproti? Zakaj mu ne bi privoščila te sreče? Popoldan je prijeten, da vabi pod milo nebo, nevarnosti še ni najmanje od nikoder zaznati; pa vsa zadruga stoji oborožena na straži: zakaj bi potlej ne vstregla svojim preserčnim željam? — In lepa pa mlada, štiri in dvajsetletna žena se obleče v zalo krilo, opravi prav mično triletnega sinka, obesi mu zlato verižico z očetovo in materino podobo na svetinjah okoli vratú, zavije nežno hčerko v pisan povoj, izroči jo dekli Viti v naročje, pa gre iz grada ž njo, sama peljaje Vojnimirčka za roko počasi po bregu navzdol.

Gredé sama pri sebi sladko premišljuje, češ, kako bo ljubemu možu, ko pride in že potoma sreča svoje predrage, serce zgolj od radosti igralo, tudi še zató, ker bo videl, da tudi po prazničneji obleki slavé njegove povernitve dan.

Blizo dná brega počijejo na klopici, nad ktero je z enega kraja debel in votel kostanj prostiral košato vejevje, z enega pa studenček izviral. Od tod je bil najprostraneji razgled preko gorenske strani; toraj bi se tù Ratibor z daleč že mogel opaziti, kedar bi prihajal domu.

Ženski ste večidel le molčé sedeli na mestu, in zlasti Radoslava je imela oči le za kraj, s katerega je vsaki trenutek tako željno pričakovala edine tolažbe terpečemu sercu.

Solnce je zdaj le samo še nekoliko komolcev stalo nad sivimi verhovi gorá, pa — Ratibora še nikjer! To, kje da se ljubi mož tako dolgo, dolgo mudí, jame zmeraj bolj in bolj skerbeti in vznemirjati skušano ženo. Oči in misli le zá-nj gleda kar neprenehoma le gor in gor pred seboj in sem ter tje prav iz globočine serca izdihne svojo notranjo bolest. Tako pozabi okoli sebe vsega, tudi nevinega sinčka, ki se je bil nad tem, sama ni vedela kedaj, zmuzal s klopice pa oddalil do potoka, ki je majhen lučaj od tod šumljal po grabenci naprej.

Iskren odsev iz plitve mlakužice, v kteri se je ravno zahajoče solnce tako žarno oziralo, privabil je neskerbnega dečka, da je potekcal tjekaj. Nekaj časa se čudi svojemu zalemu, z rumenimi lasci obrobljenemu obrazcu, ki ga mu je vodeno zercalo tako živo pokazevalo, potem začne kamenčke pobirati in metati v vodico pa ploskati z rokcami, videvši, kako biserno da se naslapljene kapljice razkropevajo. In ženski, če tudi ste ga bili zdaj morebiti videli tam doli; čemu bi mu hoteli kratiti nedolžno razveseljevanje? Saj si je tam in tako že večkrat in vselej brez oškodja igral.

V tistem hipu pak nastane neznan vriš prav v obližji nekje. Radoslava se zgane na vsem životu: ozre se za Vojnimirčkom. Kaj vidi! O groza, groza, gorje! Tropa ostudnih ljudi dere iz smerečje goščavi pa na ravnost nad njega — osamljenega! „Mama, mama!“ ta mili klic iz ust nedolžnega otročička jo bridkeje, kakor nož, vreže v serce. „Pesjanarji! jojmene, joj mojega Vojnimirčka!“ zavpije, rine po konci pa — kaj pač ljubeča mati ne stori v skrajni nevarnosti svojega deteta? — zviškoma plane, le rešit, le rešit ga! Ali predno ga pogumna dohiti, je vbožec že roparjem v pesteh. Serdita, kakor levinja, kedar se jej mladi ugrabé, verže se ná-nje, toda zastonj! Zastonj viče in kliče po mami deček pesjanarjem v krempljih in steza ročice proti njej; zastonj prenesrečna mati skuša, da bi ga iztergala! Neusmiljen divjak jo udari preko glave, da se koj omedlela ščene na tla. Zraven privrela druhal pesjanarjev tira nesrečni žertvi, mater in sina, v hosto, ostali pak se v divji tropi zdervé navkreber proti Predosljim in že po poti pobijejo in pomandrajo pestunjo Vito, ki je onima dvema pomagat hitela.

Obri so že do čistega oropali starešinovo selo in spet zbežali v zakotje, ko so bili poljanci na znamenje klepetca, ki ga je Trelec gonil, pritekli semkaj-le, odkoder so se najmenj nadejali sovražnega napada. Na bojišču najdejo Vito na pol mertvo, hlapca Trelca pa pred grajskim vratom v mlaki kervi, z razbito glavo, — mertvega!

Radi bi se bili maščevali, strašno maščevali, pa kako! Vspó se pač iskat vragov povsod po smerečji okoli, toda po Obrih ni duha ne sluha več. Kakor gromonosen oblak, ki nenadoma razspé točo na polje in stare sternino, potem pak ga vihar naglo naprej pozderví, prihrumela in tudi potepla se je bila pesjanarska druhal.

III. Starešinova žalost in sodba[uredi]

Kdo bi popisal obup, ki se je starešine Ratibora polastil, ko je drugi dan zjutraj za rano prijezdaril domú in pozvedel, kolikanj neizmerna nesreča da je o njegovih spreljubih ravno njega zadela! Trelec, ki je brez dvoma pogumno branil grad, je mertev. Ali kje pa je ljubljena žena, kje dragi sinček? Kaj pač se je tema zgodilo? Pregrozna misel, da sta surovosti poživinjenega ljuda izdana, ta mu skoraj huje terga serce, kakor, ko bi ju tudi mertva videl pred seboj. Od britke žalosti in divjega obupa kar rjove, in ne vé, kaj početi. Ne vé, ali bi hitel pesjanarjev iskat in vsaj maščevat se nad njimi; ali bi še sam sebi porinil meč v persi, češ, saj svojih predrazih tako nič več zdravih ne doseže: brez njiju pa se mu zdi bolje, da umerje, kakor da živi. Še v mislih na bogove ne nahaja več nobene tolažbe, ker zdi se po polnem prepričanega, da zdaj so pač besi in vsi zli bogovi s Černibogom vred zadobili moč nad dobre bogove: da toraj le oni pošiljajo toliko gorje čez-nj ter da se zato posehmal nič dobrega ni nadejati.

Še le, ko Vita neprestano ihteča in vsa še omahljiva pride pred-nj, z malo Zorinico v naročji, utolaži se Ratibor toliko, da more zbranega duha poslušati njeno pripoved. In ko mu pové, kar je že znano nam, nadaljuje: „Jaz pak videvša, kako se mati zaganjajo v roparje, skrijem berž deklico v votlino kostanjevega debla, pa stečem tudi pomagat. Toda pesjanarska druhal me tekoma že pobije, da koj na tleh omedlim. Kaj se je potlej godilo, ne vem. Čez delj me prihiteli poljanci izbrihtajo in pomagajo mi na noge. Kakor v sanjih sem jih popraševala po materi, po Vojnimirku in Zorini, pa nihče mi ni mogel povedati, kje da so. Kar mi pride na misel, kam da sem bila sama položila Zorinico. In prišedši tje, najdem jo — zdravo. Tako mirno in ljubo je spančkala tam notri, ah! — pa sirotica, ta božiča nedolžna, zdaj kar nič še ne vé, kaj — kaj se je zgodilo!“

Pri teh besedah jo poljubi, in deklica zažene krotek glasek pa se ljubo nasmehlja, pač, ker je menda po obrazu spoznala očeta, ki se je ginjen oziral na njo, na ljubljeno hčerko, ki mu je izmed svojih najljubših edina še ostala. Ta mili pogled mu je tudi nekoliko tešilnega hladila na kervavečo rano serca, da, še več: misel in skerb za hčerko, ki jo tudi tolikanj ljubi, ta ga izdrami iz mertvoudnega obupa. Ce že zavoljo samega sebe ne, živeti mora zaradi osiročene hčeri, in morda, — da žena in sin tudi še nista za zmeraj zgubljena!

Zdaj množica poljancev, večidel stari, sivi možje, obspé starešino, hoteč potožiti mu svoje sočutje. Nek častitljiv starček, stopi iz verste pred njega pa pravi: „Verjemite starešina, ki vas vsi ljubimo, kako da nam je vendar žal, da ste — in pa ravno vi, tolikanj nesrečni! Radi bi bili hranili vaš dom, in gotovo ga tudi ubranili vsake nesreče, ko bi bili vedeli, da se te besje pošasti pritepé. Pa še najmenj smo se jih od te, zgornje strani, nadejali. Pa brez upa še ni. Jaz pravim, da naša mladost, ki vsa serdito sledi pesjanarjem za petami, — da jih zajezi in vam še otmé ženo in pa sina. Samo, kar nas je starih tu okoli, ostali smo doma, pa — le recite, kedar porečete: pripravljeni smo zmeraj kri in življenje dati za vas!“

„Kri in življenje!“ ponavlja množica in eden zavpije: „Le peljite nas, kdor le more, pojde z vami za njimi!“

Rojakov tako udana ljubezen in živo navdušenje za srečo in blagor svojega starešine kakor domovine, Ratibora še bolj utolaži. Obup, ki ga je ravnokar hotel kar zadušiti, spremeni se mu v vroče želje, da bi še in še živel. Ves povzdignjen stopi sredi množice tje, pa pravi: „Ginite me zares do dnú serca, da tako resnično in globoko čutite z mano in me obžalujete; pa ravno tako sem vaše nevstrašene serčnosti vesel. Da, pojdemo, pojdemo, in kervavo se moramo maščevati nad vragi, ki nam žene in otroke po nedolžnem tergajo iz rok! Borut sam, naš mogočni knez, od kterega ravno pridem, zbira silno vojsko zoper nje; zraven pa tudi še naše sosede na zapadu, Bavarce, pozivlje na pomoč: da vsi skupoma in za vselej staremo do zadnjega kolena ta besji, pesjanarski zarod: da nam nikoli več ne bo prizadeval nadlege! — Potlej pak imamo še druge sovražnike med seboj, pa prav v deželi. Vedite: to so tisti ljudje, ki, ne vem, od kedaj in od kod, prihajajo med nas, pa zaničujejo in zasmehujejo naše stare in mogočne bogove, ktere so naši očetje od nekdaj spoznavali in častili, in kteri so jim zato tudi radi pomagali, da so bili srečneji, kakor pa mi zdaj. Taki ljudje, nam za nesrečo, pripovedujejo o tujem, nekakovem kristijanskem Bogu, pa skušajo, kako bi nam z vero vá-nj izpodrinili starodavno vero v bogove, ki so edini, mili, dobri in pa mogočni. In ker jim nekteri verjamejo in se svojim starim bogovom gerdo izneverjajo: zato, glejte, se le-tí posehmal tolikanj serdé in togoté nad nami, prav zato nam ne privoščajo več svoje varne roke: da hudi sovražniki tako rušijo naše blagostanje. In pomnite me: dokler s poprejšnjo vernostjo in češčenjem ne utolažimo in ne ublažimo svojih starih, razžaljenih bogov, ne bo nam stisk in nadlog ne konca ne kraja!“

Množica vsa zavzeta stermí v Ratibora tako govorečega; nihče si ne upa, da bi besedico ugovoril.

„Ali pred vsem nam velja,“ nadaljuje starešina „da zataremo onega pervega sovražnika; potlej pak nam mora na mari biti, da si tudi te spravimo s poti. — Zdaj pa, pojdite vsak na svoj dom. Kar vas je starejih in onemoglih, ostanite v svojih domačijah pri družinah; kdor pa le more vihteti meč ali bet in se nekaj časa dá pogrešati doma, ta, recite in naročite, naj se nemudoma oboroži in pripravi, da kar najprej mogoče, odrinemo. Obrov je neki neznano veliko in gorjé, ko bi morali priderlo celo druhal še le iz svoje srede izganjati!“

Ratibor še tisti dan poskerbi vse svoje družinske in domačijske zadeve na Predosljih. Hčerko Zorino, izročeno in priporočeno dozdanjim zanesljivim rokam, pošlje za čas vojevanja v varno zavetje, na knežev dvor na Koroško, kamor bi bil sicer tudi ženo in sina poslal. Potlej pa na čelu svoje vojevite zadruge hiti proti Obrom. Zapuščaje prijazno selce Predoslje, kjer je dozdaj tolikanj tihe sreče in sladkega veselja vžival, dela se mu prav milo pri serci. Če morebiti popred še nikoli, takrat se je prav živo domišljal: kako nestanovitna pač je pozemska sreča človeku!

IV. Nenadni poročnik[uredi]

Precej dolgo in kervavo so se Slovenci potem bojevali z Obri, ki so bili sosebno njim toliko časa zakleti sovražniki in huda „šiba božja“, s ktero je Bog otoré opominjal in k sebi vabil tudi še druge po temi poganstva blodeče narode. Ali po slavni zmagi sta potlej zlasti Ratiboru dve reči kalili veselje, da se ni nič kaj potolažen oziral v prihodnost. Pervič, izpolnila se mu ni najserčneja želja, da bi bil namreč našel svojo ženo in sina, ali vsaj kaj pozvedel o njuni žalostni osodi; drugič pa se je ne dolgo potem tudi le predobro prepričal, da Slovenci kljubu tisti zmagi posehmal vendar niso več sami svoji gospodarji na svojih tleh; marveč kolikor toliko in zmeraj bolj in bolj odvisni pa podložni nemškim Bavarcem, ki so jim bili v vojski na pomoč zoper sovražnike. Ko nekaj let pozneje še Borut umerje, in mu sin Karast nasledi na prestolu slovenskega kneza, jeli so Slovenci sosebno bridko čutiti tuje nadzorovanje svojih zadev. Karast namreč, izrejen in v kerščanstvu podučen na nemškem dvoru bavarskega kneza Tesla, navzel se je bil tam od svojih gojiteljev tudi tujega, neslovanskega duha ter le vse premalo zaupajoč v svoje národne moči preveč se udal Teslu, ki ni imel pravega spoštovanja do pravic slovenskega naroda, kakor vemo, da ga Nemci tudi pred njim niti ne za njim niso imeli, pa žalibog —, da ga še dandenešnji nič kaj ne kažejo! Da je tedaj Karast tako nevredno ravnal, to je starešino Ratibora tolikanj huje bolelo, ker je bil po kervi in duhu prav slovenski mož, ves vnet za srečo in blagor svojih rojakov. Zatoraj, ko so bili spet mirni časi nastopili, vzame zdaj z nevšečnega mu kneževega dvora svojo hčer Zorino nazaj k sebi na svoj dom, na Predoslje.

Ali kako ljubo, prijazno in veselo mu je bilo življenje tu gori pred tisto strahozgodo, kako vse drugače, kako milo in tesno pri serci, pa zdaj! Njegovo nekdanjo, tiho družinsko srečo —, to mu je divji sovražni vihar neusmiljeno razdejal; njegova spreljuba dva, ženo in sina —, ta so tisti tako burni in hudourni časi pač za vse žive dni prikrili njegovim očem: kako bi si mogel drugač misliti le? In njegov edini pravi prijatelj, ki ga je dotistehmal poznal, knez Borut, — preselil se je v večnost. Le ljubljena hči mu je za sladek spomin na poprejšnje blažene dni še ostala, da vendar zdaj, ko se je nekoliko odrastli tudi že pamet kolikor toliko razvila, razvedreva otožno lice tako bridko skušanemu očetu.

Tudi cela zadruga je še zmeraj tako udano ljubila svojega starešino, nasproti pak se Ratibor sam odslé ni nič več s tolikim zaupanjem oziral vá-njo, kakor nekdaj. Nemci namreč, tačas že do malega pokerščeni, jeli so si prav resno prizadevati, da bi posehmal razširili sveto kerščansko vero tudi med večidel še poganske Slovence, kterim so nadzorniki bili. Že tedanji trud kerščanskih oznanovalcev iz Nemčije bi bil pri krotkih, poljedelnih Slovencih brez dvoma prinašal obilnega sadú, ko bi jim pervič tisti verski poslanci v popolno razumljivem, slovenskem jeziku oznanovali kerščanskega Boga, in ko bi jim drugič ne bili nemški oblastniki sè svojim očitnim sovraštvom do slovenskega naroda prizadevali mnogo ovir in spotikljivega napotja. Tako pak se je najsveteje blago iz neprijateljskih rok Slovencem podajalo, in če tudi so se posamezni iz prostega naroda po malem uklanjali pod sladek jarem zveličalne vere; župani in starešine njegovi so se ga na vso moč branili ter hudo čertili tuje poročevalce kerščanstva, češ, da se iz dežele, iz ktere se slovenski rojaki le zaničljivo tlačijo in pa zatirajo, pač nič dobrega in blazega ni nadejati, ter da jim ti s prilizljivim pripovedovanjem o Kristusu pa nabešajo le ojnice nemškega podjarmljevanja in gospodstva, ki jih pošilja k njim.

Toda močna je luč kerščanstva in kraj, kamor ta enkrat posije, ne otemni potem nikdar več. Ratibor in njegovi verstniki so serditi in strahoma morali priča biti, kako število kristijanov dan na dan veče narašča. Pač so se protivili in kljubovali temu, kar so le mogli, pa — brez izdatnega vspeha.

Necega dne, ko je bil Ratibor ravno prehodil okraj svoje zadruge, opominjevaje ljudi in grozé se jim: koliko stisk in rev da sami sebi nakopujejo na glavo, ko zapuščajo svoje stare bogove in sprejemajo vero v kristijanskega Boga, pa od zatirateijev svojih! — našel je, vernivši se domu, tujega gosta na Predosljih. Ta mu po kratkem razgovoru pové, da tudi on sam je slovenski starešina doli na spodnejih krajih, ter da danes obiskuje njega zato, da se posvetva ž njim: kaj da je početi in kako najbolje ravnati, da se narod otme pogubivne nevarnosti, ktera mu dan na dan huje žuga po tistih ljudeh, ki prihajajoči iz nemških deželá oznanujejo kerščanstvo.

Lehko si mislimo, kako vesel da je bil naš Ratibor teh besedí. Zdelo se mu je, da v tem gostu je nenadoma naletel na znanca in prijatelja, kakoršnega si je že davno tako serčno voščil, kakor ga pogrešal. V daljnem pomenkovanji si potlej res zaterdno prisežeta, da hočeta tistim krivim prorokom, kakoršne sta si mislila poročevalce svete vere, valiti kakoršne le mogoče ovire na pot, ter, ako bi z lepa ne dosezala svojega namena, braniti se jih tudi z gerda. Ravno tako se tudi zavežeta, da pridobita, kolikor se le dá, še drugih prijateljev za svoje naklepe.

Ker je bil ta nenadni prijatelj Ratiboru že tako po polnem po misli in serci, želel ga je še osebno natančneje poznati. In ta, Svitelj po imenu, sporoči mu tedaj drage volje poglavitne čertice iz svojega življenja, ki so, kakor bomo tudi mi po njegovi pripovesti lehko sodili, Ratiboru še veliko bolj segale v serce, kakor bi bil on že vsled tega spoprijaznjenja mogel pričakovati od njega.

„Moj rojstni kraj,“ pričel je Svitelj pripovedovati, „je lepa Savinska dolina. Oče so bili župan in vsa soseska jih je rada imela in spoštovala, ker so bili pošten in pravičen mož. Po njih smerti smo trije bratje vsi okoli enega ognjišča prav mirno in zadovoljno živeli. Imeli smo na široko poljá; na njem nam je rèž in pšenica rastla; imeli čede neštete drobnice in lepe govedi, in goricam po rebrih nograde ograjene; vsako jesen veliko sodov sladkega vinca, da smo ga bili veseli. Pa — ko so se bili pesjanarji zadnjikrat pridervili, bilo je en dan po vsej tisti naši sreči. Domačijo, tako prijazno, — to so nam požgali, stern v rumenem zoru pomandrali, čede odgnali, ker bilo nas je premalo, da bi se bili branili proti toliko pa tako divjim druhalim, ktere so nas bile tudi kar nenadoma obsule in nepripravljene spopadle. Še le, ko je bilo naše imetje do malega vse roparjem že v pesteh, zbrala se nas je četa oboroženih rojakov, da bi se vsaj maščevali nad njimi. V nekoliko dneh jih res dohitimo in v kervavem boji pobijemo na tisoče vragov; toda tudi naših precej veliko ostane na bojišču in meni na največo žalost in gorjé: — tudi moja brata oba! Nekaj rojakov, kteri so upali, da najdejo še koga od svoje razkropljene, po bostah skrite družine, verne se potem vsak na svoj dom; jaz pak, posehmal tako sam na tem svetu, hrepenel sem le samo še, da bi si serd kako ohladil nad tistimi, ki so bili krivi mojima bratoma smerti in meni tolicega gorjé! Na čelu peščice svojih, ktere je bila enaka bridka osoda zadela in jih je ravno tista misel bila, odrinem tedaj za pesjanarji.“

„Dva dni in dve noči jih sledimo vsevprek, koder so nam zapuščena in oropana selišča in pogorišča kazala za njimi. Kakor poprejšnja, tako tudi tretji večer prenočimo v gozdu. Pa nismo še dolgo počivali, ko nas hrup in divji krohot od nekod izbudita. Mi — nadejaje se koj sovražnikov v obližji, rinemo po konci, zgrabimo za orožje, pa na tihoma plazimo skozi hosto tjekaj, kjer so se dali čutiti. Kmalu dospemo iz goščave in — bolj pri kraji ravne senožeti, naokrog s hosto in drevjem obrobljene, zagledamo pred seboj velik ogenj, ki je na vse strani preseval ponočni mrak. Okoli kurjave gerdi ljudje, precejšna pesjanarska druhal, stojé in sedé. Na germadi osmojeno truplo oropanega živinčeta, ktero so roparji z velikim krohotom preobračali po žerjavici, tergali ž njega kosce opečenega mesa in pogoltno mašili si ga v žrela, vsi oprižani in kervavi po čeljustih! — Ali veča groza nas obide vse, ko iz srede pesjanskega šundra naenkrat zaslišimo neko milo stokanje, pa vedeli nismo, od koga da prihaja. Ko pa tačas plamen žarjave peteline zažene iz germade, opazim jaz vštric strašnega tovorišča tam, tik jelševega debla, čepečo žensko podobo, z bledim in opadlim obrazem, nagnjenim majhnemu detetu čez ramo, ki jej je, plašljivo pač, stiskalo ličice na serce in drobno ročico kerčevito oklepalo njej okoli belega vratú.“

„Zenska in majhno dete pri njej, — morda sin njen?“ ponovi ostermeli Ratibor in prebledi.

„Da, bila sta, zarobljena mati in sin, kakor sem bil skoraj potem izvedel,“ poterdi Svitelj. „Prec bote slišali kako. — Jaz namreč, tudi koj sluté, da pesjanarji so tudi tista dva, kakor toliko drugih naših žen in otrok, iztergali kje komu iz rok, ter da ju brez dvoma grozna osoda čaka, — sklenem berž, če le mogoče, rešiti ju; zato namignem svojim tovarišem, naj mi tiho sledé. Ob porobji senožeti, v polukrogu zmeraj dalje skrivaj po goščavi, pridemo v malo trenutkih sovražniku prav tik za herbet. Nam na srečo so imeli vsi orožje raz sebe razmetano po tleh, in oči le za opečena bedra na germadi. Zatoraj, če prav jih je bilo najmenj po trije na vsacega nas, zdelo se nam je, da nam neče biti pretežko strahovati je, tem menj, ker so bili po polnem nepripravljeni za boj.“

„Ko tedaj jaz še enkrat oserčim svoje, planemo iz zakotja in — najbližjemu, ki je ravno hotel posegniti po tisti ženski zraven drevesa, odčesnem glavo; drugovi pa z velikim krikom mahnejo po druzih, pa sekajo, dokler jim še kter prihaja pod roke. V malo hipih jih večina pojame na mestu, le nekoliko jih neznano rjové uteče v gozd.“

„Kaj pa z ubogo materjo in sinom, — kaj se je ž njima zgodilo?“ praša sila radoveden Ratibor, žareče oko nepremekljivo vperto pripovedovalcu v obraz.

„Da, tudi meni sta bila ta dva potem perva in najbolj na skerbi. Sklonim se tedaj k njej, in jo prijazno nagovorim, naj mi le odkritoserčno in nemudoma pové, kaj hoče in kaj da želi; in, da bi jo bolj potolažil, pravim jej, da se najmenj ne motim o njeni žalostni osodi, ter da naj se le brez vse skerbi meni zaupa, ker — jaz jej hočem pomagati! In ona, koj spoznavši resničnega prijatelja v meni, oklene se mi desne z obema rokama in pač neskončno vesela tako nepričakovane pomoči posili jo glasen jok, da jej kar ni bilo mogoče izraziti se, kaj da nesrečno revo teži. Tisti genljivi prizor: tako bridko ihteča mati in njej v naročji malo, nedolžno dete, boječe skrivaje glavico materi na nedrije, prevzame tolikanj tudi nas, ki smo otoré vsi stermé stali okoli nju, da si hipoma nismo vedeli pravega sveta, kaj bi.“

„„Ah,““ vzdihne mlada in lepa žena, pa pravi z onemoglim in milim glasom: „„Ti grozoviti pesjanarji so denašnji večer ugrabili mene in mojega ljubega-le;““ rekoč poljubi sinčka na lice in pristavi samo še te-le besede: „„ko mojega drazega moža ni bilo doma, da naju bi bil branil.““

„Kaj je mogoče?! — to da je rekla? pa druzega vam ni govorila! Kako to? Prijatelj, prijatelj, povejte, jaz —“ sili Ratibor vès razvnet in zeló zeló nemiren.

„Ničesar druzega,“ odgovori Svitelj, „ker v tistem trenotji, ko ona še ni dobro izustila teh besedí, — pridervi iz hoste, kamor so bili ravnokar le nekteri pesjanarji utekli, druga, mimo poprejšnje veliko veča truma divjakov, in hrupoma dere naravnost nad nas. Jaz, videvši, kako skrajna nevarnost da hipoma žuga posebno ravnokar otetima, zarotim svoje za vse dobre bogove: naj se vsaj še zdaj junaško postavijo vragom v bran, da se vendar ti nesrečni siroti, tako brez pomoči, odtegnete strašni osodi! Prej, ko sem jim bil povedal to, razumé že mojo željo, ki je bila tudi njih in — jaz sam nemudoma dvignem otroka sebi v naročje, potegnem prestrašeno mater seboj, pa hitim ž njima, kar se je le dalo, po temnem gozdu naglo naprej, dalje in dalje v kako varneje zavetje, pa kam — sam nisem vedel: kajti bila je černa tema, in kraj meni po polnem neznan. Od zadej mi je hrup boja vrišal, ubogi, nevini otrok se Btezal od mene in neprenehoma vsklikal po materi, ktere ni videl in ki ga pač gotovo ni mogla tešiti, ko je že sama, kdo vé, kako že pregnana in oslabela, še komaj hropela za manoj, pa zmeraj teže in teže dohajala me, dokler se — reva uboga! — brez zavesti ni zgrudila na zemljo.“

„Kako je ta prigoda zabolela mene v serce! Pa, kaj sem hotel, kaj mogel? — Krajec meseca je ravno vzhajal in berljavo osvitljeval mesto tam, da se je tudi materi nekoliko videlo v bledi obraz, ki jo je presilno utrujenje pač verglo v medlevico. Otrok, spoznavši na mah svojo mater pred sabo na tleh, skloni se mi poželjivo z naročja doli; in, ko ga tudi čedno osadim k njej, stisne se ljubo k materi, kakor pišče koklji pod perotnico: tih in pomirjen.“

„Ali kaj zdaj z ubogima, kaj početi ž njima, kam se oberniti pomoči jima iskat? Na to si nisem znal odgovoriti. — Kraj na okoli je bil očevidno jako samoten in zapuščen; kolikor sem vendar v mesečnem polumraku mogel razločiti, zdelo se mi je, da po rebri bližnjega pogričja nektere posamezne pastirske koče stojé. Ali tudi ondi gori, vsaj tačas po noči, ni bilo čuti žive prijateljske duše, ki bi tista nesrečnika sprejela v svoje varstvo. V tej takej zadregi si ne vém boljega svèta, kakor, da berž pohitim po dva ali tri svojih tovarišev na bojišče, pa se ž njimi vred vernem nazaj, češ, da potlej se že pomaga kako. Tedaj — da siroti bolje skriti ostanete — ukreham nekoliko vejevja in ga potaknem okoli nju, potem pa, priporočivši ju še vsem dobrim bogovom, odidem. Toda dalje, ko zdaj bredem po temni goščavi, dalje in dalje, zdi se mi, da boj vriša, dokler čez dolgo dolgo, ko že strašno razbegan, upehan in zmoten pretavam vès les in nenadoma na neko široko, po polnem neznano mi raven prihropem, utihne vse. Zdaj še le pa spoznam, da sem bil s prave poti zašel, — da sem zgrešil tudi svoje tovariše! Žalosten in pobit jih iščem na okoli in okoli, pa nobenega znamenja nikjer, ki bi pričalo, kje so, ali kod da so odšli. Solnce je že visoko stalo, ko nenadoma naletim na znano senožet in tisto grozno tovorišče tam. Pa med mnogo pesjanarji zagledam tudi tri svojih dragih prijateljev, v kervi — mertve! Od tod najdem potem proti poldnevu tudi kraj, kjer sem bil mater in sina zapustil, pa — prazen! Ne nje, ne njega — ni bilo nikjer!“

„Kaj, niste jih našli? In tudi potlej nič več ne videli?“ vpraša prestrašen Ratibor, ki se je pač morda boljšega konca Sviteljeve pripovedi nadejal.

„Nisem, — nikoli več!“

„Kako je meni žal! Po tem tudi ne veste, kdo sta bila?“

„Kaj rad bi bil poizvedel to, pa sami lehko sprevidite, da le za trenutek nisem imel tiste priložnosti. Vkljub temu pa menim zaterdno, da vsaj en spominek vendar-le imam od nju.“

„Jeli mogoče? Kakšen vendar?“

„Čakite — pokažem ga vam. — Ko sem se bil namreč ozerl tjekaj, kjer sem bil zadnjikrat videl mater in sina, bliščalo se mi je nekaj iz poležane trate. Glejte — bila je ta le svetinja!“ rekoč jo Ratiboru podá. Ali ta hipoma spoznavši jo, sklene križem roke in bridko vzdihne:

„O — bila sta! prav moja predraga — žena in sin: Radoslava pa Vojnimir sta bila! Ona dva sta to svetinjo zgubila. Poglejte le: njena podoba je to, ki jo vidite tù!“

In Ratibor pripove svojemu znancu: kako so mu pesjanarji ravno otoré zarobili ženo in sina, ter da ju od tistehmal, kolikor si je bil tudi prizadeval, niti ni videl nikoli več, niti ne čul o njih, razen danes ta dan.

Svitelj mu potem zagotovlja, kako da mu je zdaj še posebno žal, da se ne more popolnega rešitelja Ratiborovih nesrečnikov spričati, ter, da tudi o njuni pozneji osodi ničesar sporočiti ne vé. Pa, ker se po tem takem še ne sme vse upanje zgubiti, — kakor tolaži Ratibora, — da se ubogi siroti vendar utegnete še živi na svetu kje nahajati, prigovarja mu tudi, naj si posehmal še zvesteje prizadeva poizvedati za njuno osodo; ker tudi on sam, tako mu zaterdno obljubi, poj de mu v tej zadevi kolikor mogoče na roko.

Po tem prijateljskem sporazumljenji Svitelj sam o sebi pripoveduje na dalje: kako je namreč nekaj dni potem, ko je bil tako nesrečno zgrešil tudi svoje verne tovariše in tako žalostno osamel, našel pa druge slovenske rojake, četoma zbrane; kako se je le-tim postavil na čelo ter vojskoval se z Obri, dokler jih ni premagal do dobrega; „radi česar, — tako sklene pripoved o svoji osodi, — me je bil ranjki naš knez Borut tolikanj počastil, da me je Slovencem za starešino izvolil.“

Predno se ločita, podasta si roke: da pokristijanovanju svojih rojakov, kar se je obema zdelo največe gorjé za Slovence, hočeta se vzajemno in na vso moč upreti. V ta namen se dogovorita, prav pogostoma se obiskavati in sporazumevati se med seboj.

V. Verski poslanec[uredi]

Nekaj let je bilo poteklo po tem. Ratibor se je vidno postaral. Marsikaka bridka prevara, huda žalost in boleč dvom o nemili osodi svojih nesrečnih dveh: to vse ga je dan na dan huje težilo, da nikoli več prav iz serca vesel ni bil. Ravno tako sta mu skerb in strah pred naglo razširjajočim se kerščanstvom prek slovenskih pokrajin sive lase cepila v glavo. Že se je namreč zdaj tù zdaj tam kaka pohlevna vežica božja vzdignila, v ktero se je čedalje veča čeda Jezusova shajala častit kerščanskega Boga. Tudi po tistih zadrugah, kterih malikovalstvu terdovratno vdani starešine so hudo preganjali poročevalce svete vere, spoznavalo se jih je, čeravno bolj skrivaj, vendar pa zmeraj več in več h kerščanstvu. Celó Ratibor in Svitelj, ki sta kar očitno in zlasti ostro postopala proti vsem, ki so ali oznanovali ali sprejemali Jezusov nauk, bila sta vendar priči, kako vera v malike peša tudi v njunih zadrugah. Ker nista vedela, da poročevalci kerščanske vere, če prav na videz brez kacih pomočkov, oboroženi so vendar sè silo svete resnice, ktera jim odpira in pridobiva serca prostega ljudstva, — ker tega nista umela, sodila sta, da njuna ostrost nad narodom in poročevalci bode vendar izdatneja, kakor mirna beseda nekterih človekov iz tujih dežel, ktere sta verhi tega še narodnega izdajstva dolžila ter jim tako jemala dobro in pošteno ime. Vendar ravno narobe: čedalje vidneje je bilo, da kerščanska vera zmaguje.

V tej stiski si Ratibor druge pomoči ne vé, kakor da poročevalce kerščanstva deva v zapor ali jih daje tirati iz dežele. Ali tako ravnanje pa mu v kratkem odverne serca večine podložnih, namreč vseh kristijanov. To pak ga pripravi v še večo zadrego. Knez Kajtimar sam, kakor njegov bratranec Karast, kteremu je na prestolu nasledil, je vès vnet za kerščanstvo. Ko tedaj čuje, kako Ratibor preganja ljudi, kteri njemu na voljo prihajajo v slovenske pokrajine, zažuga mu ostro: da naj hitroma neha kristijane sovražiti, ali pa naj se odpove starešinstvu!

Taka določna kneževa zapoved ustraši Ratibora. V tej tesni zadregi: pri večini svojih podložnih brez ljubezni in s Kajtimarom v razporu, misli posebno na svojega prijatelja Svitelja. Necega jutra zarano se tedaj tudi odpravi obiskat ga in posvetovat se ž njim: kako in kaj bi posehmal.

Tistega dne dopoldan, bilo je prav ugodno na prostem, sedela je Zorina sè svojo varovanko Vito pod Predoslji doli na klopici pod lipo, kamor je poprej tudi njena mati Radoslava sè svojim možem in otročičema tako rada zahajala. Zorina je zdaj doživela že osemnajsto pomlad, in bila je prav lepa devica, polna goreče otroške ljubezni do očeta, kterega ni nikdar žalila s kako nepokorščino. Skoraj vedno in najraje njemu na strani, pogovarjala se je tudi s posebnim veseljem ž njim o svoji zgubljeni materi in bratu, kterih ni nobenega poznala. Pri tacih priložnostih so jej vselej gorke solze igrale v ljubo prijaznih očeh, in nehati ni mogla očetu zagotavljati, kako serčno rada bi vsaj enkrat v življenji videla Radoslavo in Vojnimira.

Razun v gradu pri očetu pak jej je bil tù pod lipo najpriljubljeneji kraj. Tik tam, iz sive skale, izviral je bister studenček in šumljal po ozkem grabenci navzdol v penečo Savo; od tod je bil prostran razgled preko savskega proda in širega polja; in tù se je najživeje spominjevala svojih tako bridko pogrešanih dveh: ker blizo tam jej je Vita že tolikokrat kazala tista osodepolna mesta za mater in sina in njo samo.

Tudi danes sedi Zorina že delj časa molčé in globoko vá-se vtopljena. Pač jej pred očmi doli nad savskim zercalom lastovke v vitem kolobaru švigajo, čivljajo in žgolé; ali to je ne moti v mislih, ktere so vse le dragemu spominu na nesrečna dva posvečena.

Vita, ki je pač v serce videla svojej gojenki, za ktero je vsikdar gojila polno gorcega sočutja, kakor bi jej prava mati bila, terpela je tudi zdaj raje tiha zraven nje, kakor bi jej ponavljaje pripoved o tisti prežalostni zgodbi budila še toliko večo bridkost.

Čez delj časa Zorina globoko vzdihnivši sama pravi: „Kako prijeten popoldan je vendar! O, ko bi tudi še moja mati tu bili in brat! Pa — kdo ve, kje sta uboga, kako se jima godi, če sta živa še? ah!“

„Pač res,“ pravi Vita ginjena na to, „tudi meni se tako milo dela pri serci; menda ravno zató, ker tisti strašni popoldan bilo je ravno tako prijetno, kakor danes.“

„Ali kako je vendar to, Vita!“ praša čez nekaj časa spet Zorina radovedno, „da tisti dobri bogovi, ki pravijo, da nam privoščijo tako-le mile dneve, — da tisti pa tudi terpé, da so na svetu tako hudobni ljudje, ki ropajo matere, brate — brez usmiljenja, brez milosti!?“

„Oj ti ljuba moja! Jaz tega menda sama dobro ne vem; pa še tvojega očeta bi se mi bilo bati, ko bi tebi pravila to.“

„Kaj res? Kako vendar to? O pa le povejte mi, lepo vas prosim, da mi poveste! Molčala bom.“

V tem trenutji se tuji človek prikaže po stezici naravnost proti njima.

„Glejte, glejte, Vita! nekdo prihaja,“ opomni Zorina, ki ga je bila perva zagledala. „Ali ga vidite, v kakšno černo haljino je zavit? Tako se naši domači Posavci ne nosijo. To mora tujec prav iz daljnih krajev biti. Ne mara, da kako hudo sporočilo prinaša; očeta pa ravno ni doma. Oj, kar bojim se ga jaz!“

„Pač res,“ odgovori Vita, „da iz daljnih pa srečnejih, kakor so naši. Če se ne motim, prav tisti poslanec je, ki kerščansko vero oznanuje.“

Zorina, ki je že marsikaj in posebno od svojega očeta veliko slišala o tistih ljudeh, ki so iz Nemške prihajali Slovencem vero oznanovat, bila je zdaj celó radovedna, kakšni neki so tisti oznanovalci, in kaj pač pripovedujejo, da jih njeni dobri oče tolikanj sovražijo.

V tem stopi poslanec pred nji, sname pokrivalo z glave pa pobožno pozdravi: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ „Amen na veke!“ odgovori Vita. Zorina jo začudena pogleda. Dosehmal še ni čula enakih besedi, tudi Viti iz ust ne.

„Oj, koliko sreče! Tedaj sem med sestrama v Bogu, med kerščencima,“ reče duhoven srečen in se pokrije.

„Žalibog, da ne!“ odgovori Vita. Samo jaz, in to že celó davno, slišala sem nekoliko o vašem svetem Bogu; moja gojenka-le pa še nikdar tiste blage sreče ni imela. O, ko bi blagovolili vi kaj bolje mene seznaniti ž Njim! Morebiti, da potlej tudi ona. Ali čakite, vidim, da vas je trud in hoja razgrela. Brez dvoma vas žeja. Vam grem iz studenca zajet,“ rekši odide.

Zorina sama s tujcem pobesi oči sramežljivo k tlém. Ali zdaj, ko si ta jame pot brisati s čela, uide jej skor nehoté pogled sè strani ná-nj, in vidi, da to je čverst mladenič, prav prikupljivega obraza, star ne veliko nad dvajset let. Z obličja mu sije neka nenavadna čestitljivost, da njo nekak trepet sprehaja pred njim, in vendar tudi tolika krotkost in dobrodejna ponižnost, da jej že v pervem trenutji ž njim neki notranji glas pravi; da sovražiti tega človeka bi nikdar ne mogla.

Vita se verne z zverhanim korcem pa ga ponudi, rekoč: „Pijte tu! Bog vam bogoslovi na zdravje „V imenu Jezusovem!“ odgovori duhoven, stori križ čez posodo in pije. Potlej pa pravi: „Lepa hvala vam, dobra žena, za vodo; naj veča hvala pa Bogu, od kterega zgolj dobrote prejemamo in ki vam bo obilno poplačal vašo postrežljivost, kakor blagodaruje on slehernega, kdor v Njegovem imenu in Njemu na čast skazuje kterekoli dobrote: lačne nasiti, žejne poji, popotne gostoljubno sprejema.“

Zorina, kteri te besede nekako čudno dobrodejno do serca gredó, prehiti svojo družabnico s prijaznim odgovorom, rekoč: „O saj, mogočen je bog gostoljubnosti, Radegost; pri nas ga nikdar ne žalimo. Vsaki gost nam je drag.“

„O Radegost,“ zaverne jo krotko verski poslanec, „ta pač nikakoršen bog ni; ampak čisto nemoč, namišljen malik, kteri, kedar se mu slepoverni ljudje odpovedó, zgine v nič, kakor zgine senca, kedar solnce zaide. Pač pak je Bog, edini živi in sveti Bog gori v nebesih in razun Njega nobenega druzega boga. Samo On je vsemoč stvarnik in gospod vseh stvari; le od Njega imamo vse, kar imamo. Pred njim tudi najmanje in najskrivneje dejanje ni skrito; le On, ki obilno povračuje vse dobro z dobrim, hudo pa pravično kaznuje: Ta more in bode vam stokrat povračal za sleherno vašo gostoljubno postrežbo, ktero v Njegovem presvetem imenu delite.“

Obraz, kvišku obernjen, bil mu je od svete navdušenosti kakor spremenjen, ko je tako govoril. Ženski ste pazljivo poslušali njegove besede, kakor da jima jih kako više bitje od zgoraj sporoča. Potem ga Vita uljudno povabi, naj bi izvolil k njima na klopico prisesti, češ, da se mu vidi, kako ga je težavna pot navkreber otrudila.

„Ko se odpočijete, blagovolili boste z nama v grad iti, in okrepčati se pri nas,“ pristavi Zorina priljudno in z lehka, kakor da vabi že zdavnej poznanega gosta.

Verski poslanec se posluži ponujenega prostora zraven nji, pa pravi: „Pač res, da pot do sèm gori me je nekoliko upehala; vendar kako mal je ta trud! Človek — iz gole ljubezni do Boga, lehko in voljno prenaša, če treba, še tolike težave in neugodnosti. Saj, kdor dela in se trudi pa ima zmeraj Boga pred očmi, ne naveliča se nikdar ne! Kdor zá-nj kaj terpi, zadobiva že v tej sladki zavesti svoj dušni mir, pa tudi telesni počitek. Saj, kaj in koliko pač je vse človeško terpljenje proti onemu, ktero je prestal Jezus — sam božji Sin, da nas je odrešil.“

„Jezus!“ ponovi Vita pobožno. „O da nisem večkrat imela mile priložnosti, da bi bila čula, kaj je on storil za nas!“

„Dejte, poslušajte tedaj! saj ravno pridem Njegovo posvečeno ime oznanovat in presveto voljo njegovo.“

Ženski se pripravite, duhovni mladenič pak jima začne razlagati Izveličarjev nauk. Pripoveduje jima, kako da je bil Bog iz zgolj ljubezni vstvaril človeka pravičnega in nedolžnega in zato neumerjočega na duši in na telesu. Ali človek mu je bil v svojem napuhu nepokoren postal in tako prelomil njegovo sveto zapoved. Zato ga je zadela pravična kazen: smert, dušna in telesna: moral bi onkraj groba na veke pogubljen, od Boga zaveržen biti. Vendar Ta, v svoji neskončni usmiljenosti, mu obljubi, da mu v teku časov odrešenika hoče poslati. — Med tem se je človeški rod s pregrešnim življenjem zmeraj dalje in dalje odvračal od svojega stvarnika, dokler ni po polnem pozabil ná-nj. Ker pa človek vendar ne more brez Boga biti, jel je Njegove stvari kot bogove častiti, poleg teh pak si namislil še brez števila druzih božanstev, kterih ni bilo nikjer niti jih ne bode; da, v svoji strašni zaslepljenosti menil je celó z najgerjimi hudobijami bogovom češčenje skazovati. — Pripoveduje jima na dalje, kako grozno gorjé da je to bilo: da tudi tisti, ki so še verovali na svoje duše neumerjočnost, niso vedeli, kaj bo ž njimi po smerti telesa. Takrat je bila reva človeškega rodu do verha prikipela in v tistem času je edini, živi in sveti Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa. Spočet od svetega Duha in rojen iz Marije Device stopil je v človeški podobi med ljudi pa jim z neskončno ljubeznijo in poterpežljivostjo cela tri leta oznanoval voljo svojega nebeškega očeta ter jih tako spet privračal na pravo pot: k spoznovanju in češčenju pravega Boga. Pripoveduje jima, da s perva jih je le malo verjelo njegovim svetim besedam, da-siravno je spričeval svoje poslanstvo od Boga z najsvetejim življenjem in raznoverstnimi čudeži; ampak da večina, ktere strasti in pregrehe je njegovi nauk šibal, sovražila ga je in preganjala zavoljo tega in naposled ga kot največega hudodelnika pribila na križ. Tako je gori na lesu svetega križa, Sin božji umerl in prelil svojo sveto kri ter tako utolažil nebeškega očeta serd nad človeštvom. — Jezusov nauk pak, ker je izhajal iz nebes, ni zginil sè smertjo njegovo, marveč vkljub najgrozovitnejemu zatiranju razširjal se dan na dan bolj prek vesoljnega sveta, ter ravno s tem pričal, da prihaja res od Boga.“

Na to pravi verski poslanec: „Le-ta sveti nauk je najviši blagor za človeka. Kdor po njem živi: da želi prav in vedno bolje spoznavati Boga, da ga potlej more toliko bolj častiti in ljubiti, tisti je dober in pravičen, da niti v dejanji nikomur krivice ne prizadeva, niti je v mislih ne privošči, ampak sam in svojemu bližnjemu le to želi in skazuje, h čemur ga dobra vest napeljuje. Taki ljudje se po Jezusu Kristusu, Sinu božjem, ki je z nebes prinesel ta blaženi nauk, imenujejo kristijanje. In če se kristijanje v vsem svojem dejanji in nehanji res tako ravnajo, kakor jim njih vera veleva, srečni so že na tem svetu, kjer pa vendar prave in stanovitne sreče ne iščejo, ampak gori v nebesih pri svojem Bogu, kjer zgine zá-nje tudi najmanja bridkost, in se bodo vsi dobri verni kristijanje po smerti združili in v resnici po polnem srečni v neskončnem veselji vživali Boga, zveličani na vekomaj!“

„Oj,“ vzdihne Zorina, ko si je bil verski poslanec po teh besedah nekoliko oddehnil, „oj, to je res dobro živeti in srečno umreti v tej vaši kerščanski veri, ko se po smerti pride v tista zveličavna nebesa, kjer se bodo vsi dobri kristijanje, pa stariši in bratje in sestre spet našli.“

„Gotovo vsi, ki vestno po tej veri živé, zjedinili se bodo onkraj groba za zmeraj, če prav jih je tù morebiti nemila osoda ločila,“ pristavi poslanec.

„O,“ prosi Zorina srečna, „potlej blagovolite le povedati, kaj je človeku storiti, da postane dober kristijan?“

„Pač res, le-to vas prosive,“ pristavi tudi Vita.

Na to jima verski poslanec drage volje porazvije poglavitne resnice kerščanske vere in nazadnje pridene: „Pred vsem pak je treba, da sprejmete sveti kerst. In ko se v nekterih dneh s pobožno molitvijo vredno pripravite zá-nj, povernem se, da vaji kerstim.“

Zdaj si Zorina domisli, da bi bil že pač čas, gostu postreči s čim. Zahvalivši se mu tedaj prav gorko za lepo podučevanje povabi ga pohlevno, naj bi stopil ž njima v grad.

Potoma pravi Vita, ki je nekoliko v skerbeh mislila na očeta, ko bi se nategoma verniti utegnili in verskega poslanca našli pod svojim ostrešjem: „O ko bi bili pač tudi naš oče zdaj čuli vas, to vém, da gotovo bi vam na vso moč še na roko šli v vašem blagem prizadevanji; tako pa niso mili ljudem, ki vašo pot hodijo k nam, pač le zato, ker raje poslušajo one, ki vašim svetim namenom slabe in hudobne namere podtikajo, ter vas obrekujejo!“

„O pa mojega očeta se nikár bati!“ pravi Zorina na to s težkim, glasom, ki je pričal, koliko bridkosti jo je omenjena resnica stala. „Ravno so v gojteh, ni jih doma. In če tudi nenadoma pridejo: pod svojo streho, to vém, da gostoljubje jim bo sveto. In,“ pristavi še nekako čudno vneta za tega mladeniča, „za vas bi jih jaz preprosila, gotovo bi jih!“

„Jaz grem brez strahú z vama,“ odgovori mladi duhoven določno polagoma stopaje navzgor. „Ne bojim se še tolikošnjega sovražnika, ki bi mi zavoljo mojega nauka grozil. Celó smerti se ne strašim. On sam, v čegar imenu prihajam, Jezus, naš odrešenik in zveličar je rekel: „Kdor zavoljo mene umerje, ta bo živel,“ to je, umerl bo pač po telesu, ali njegova neumerjoča duša bode vekomaj živela pri Bogu. Zatoraj, telesna smert ni nikakoršnje gorjé za pravičnega, in bati se nam ni pred onimi, ki bi usmertili naše telo: duše usmertiti ne morejo! — Mi pak moramo vse ljudi ljubiti, tudi svoje najhuje sovražnike in še posebno moliti za nje pa priporočevati jih Bogu, da bi on tudi njim milostljivo dal resnico spoznati. In bodo jo spoznali pred ali pozneje, vsi protivniki naše presvete kerščanske vere, ki dozdaj še v temi poganstva tavajo, — tako tudi vaš oče. Molil bom še posebno zá-nje, molite tudi vedve: in tisti Bog v nebesih, ki vaji je danes vredni spoznal, da ste se seznanili z njegovim presvetim imenom, tisti bo tudi uslišal vajine ponižne prošnje in mojo.“

Ko se verski poslanec v gradu nekoliko okrepča, prisede k njemu Vita, prašaje ga: „Ne zamerite — ste pač daleč doma? Z Nemškega, pravijo, prihajate?“

„Moj dom,“ odgovori duhoven „in slehernega kristijana — ta je le gori v nebesih. Tù na svetu smo vsi samo popotniki.“

„O res, zdaj vém, da gori nam bode pač najbolji dom,“ pritegne tudi Zorina; „vendar tudi vi imate tù na zemlji kje milo domovje, kjer vam bivajo oče in mati in —“

„Tudi očeta najboljšega in mater — imam ju o nebeškem očetu in Mariji, materi Sinu božjega in nas vseh revnih njenih otrók. — Kje in kdo pak so moj telesni oče in mati,“ nadaljuje poslanec ginjen, „tega ne vém, niti se ne spominjam, da bi ju bil kedaj poznal. Nekakšna žalostna osoda mi jih je detetu še odvzela. Pa pravim in sem prepričan, da je že božja volja tako: brez dvoma njima in meni na blagor. Bog vse prav ravna, nam na prid, če tudi naravnost ne vidimo tega.“

„Rada vam verjamem; vendar pa vas tudi serčno pomilujem, da tako zapuščeni morate po širem svetu,“ pravi Zorina sočutno.

„Nisem tako čisto sam, kakor se dozdeva vam, dobra sestrica v Bogu. Do vas sem hodil v društvu častitljivega starčka, kteremu sem za Bogom največi dolžnik. On namreč me je kot zgubljeno siroto odgojil in podučil v kerščanstvu ter tako pripravil za preimenitno delovanje: da namreč še toliko poganskim Slovencem oznanujem pravega Boga. Ravno to pot hodi tudi tisti moj blagi dobrotnik in ravnokar, predno sem se bil jaz napotil do vaju, sem se poslovil od njega. Zdaj pak, če prav se nič več ne vidiva na svetu, to upam zaterdno, da onkraj groba se bova gotovo. Z mano pak je koderkod moj zvesti angelj varuh, če tudi ga ne vidim; zatoraj, naj tudi pogrešam vsega, razun kar mi dobri ljudje radovoljno dadó, zadovoljen sem vendar po polnem in neskončno srečen, da le vém, da sem svojemu Bogu ktero dušo pridobil.“

In videlo se je verskemu poslancu, ki je le v Bogu vse svoje sreče iskal, da mu je res tako, kakor je terdil. Dobro si namreč svest prihodnjega truda, ki ga čaka na njegovih potih, reče vendar z lehkim sercem pred odhodom: „Čas je, da se priporočim in poslovim. Še jih je veliko število, ki tudi potrebujejo tolažbe, ktero daje vera kerščanska. Take hočem za verstjo obiskati in tudi pridobiti jih edino pravemu Bogu. V malo dneh pak se spet vernem, da vama podelim sveti kerst. Križani Jezus, v čegar imenu pridem in grem, ta naj bo tačas varoval vaji in“ — pri teh besedah seže v nedrije in izvleče zlato verižico, na konci z dvema zlatima križcema, s svetim razpelom na njih; pa odločivši enega proč, ponudi ga Zorini rekoč: „Da si boste toliko bolj vtisnili njegovo ljubezen do nas ljudi, vzemite in premišljujte le-to podobo. Tako je terpel za nas, Jezus, tako visel na križu, da nas je odrešil večnega pogubljenja.“

Zorina sè serčno zahvalo sprejame poklonjeni dar, in verski poslanec zahvalivši se za vživano gostoljubnost poslovi se rekoč: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!“

VI. Perva skrivnost[uredi]

Poročevalec svete vere je bil ženskima že zginil izpred oči, ko ste še vedno gledali iz grada po poti, po kteri je bil odšel.

„Meni je kar žal,“ pravi Zorina, „da ta mladenič za zmeraj ne ostane pri nas.“

„Pač res; tudi jaz bi ga neprenehoma le poslušala, tako lepo govori,“ méni Vita.

„Da, tako lepo, tako modro in sveto, da mi je zdaj tako nekako dobro in lehko pri serci, pa da sem vsa nekako čudno potolažena, ko sem ga slišala. Ljuba Vita, povedati vam ne morem, kako globoko v serce so mi segale njegove besede!“

„O rada ti verjamem, ljuba moja! tisti kerščanski Bog, kterega ta oznanuje, tako terdijo vsi kristijanje, podeljuje svojim poročevalcem zares neke posebne moči in dari, s kterimi si tako z lehka pridobujejo serca ljudi. In, saj si čula: kristijanje so si med sabo vsi le bratje in sestre v Bogu.“

„Oj pač: meni se zdi, da bi tega lehko ljubila, kakor svojega lastnega brata,“ méni Zorina.

In Vita omeni, češ, da ta verski poslanec ima res nekaj takšnega izraza v obrazi, kakoršnega je imel Vojnimirček, ko ga je še pestovala. „Vendar,“ pristavi na to „ljudje so vsi vstvarjeni po božji podobi in zatoraj bolj ali menj drug drugemu podobni.“

Potem razkrije Vita vsa vesela svoji gojenki skrivnost, ktero je že tako težko sama dolgo nosila v serci. Pove jej, kako je namreč na kneževem dvoru na Koroškem pervikrat čula o kerščanskem Bogu ter si zapomnila precej resnic kerščanske vere; kako je poslé od tistih časov skrivaj vedno verovala v kerščanskega Boga in molila ga; da pa, žalibog! vendar ni še prava kristijana, ker nikdar ni imela blage priložnosti, da bi bila sprejela sv. kerst.

To razodetje še posebno oveseli Zorino. Prosi toraj varovalko, naj jo nemudoma poduči v vsem, kar ona več mimo nje vé o veri kerščanski: češ, da bode tako toliko bolje po duhu podobna duhovnemu mladeniču, kteri si je v tako kratkem času pridobil vse njeno spoštovanje in zaupanje.

Vita jej drage volje izpolni to željo. Med tem, da se tako pogovarjate o svetih rečeh, preteče hitro čas do polnoči, dokler ste tudi pričakovali, da pridejo oče domu. Ker jih pa tudi do tega časa ni bilo, namenite se spat; saj ste se tolažili, da jih je pač prideržal pri sebi Svitelj, ki jim je najboljši prijatelj na svetu.

Predno se vležete k počitku, odpre Vita skriven predalček pa vzame iz njega dva lesena križa z bridkim razpelom.

„Tega večega,“ razlaga Zorini „podarila mi je koroška žena, ki me je podučevala o kerščanstvu; manjšega pa neki kerščanski duhovnik o času selitve sèm doli. Ta mi je priporočal, naj vsaj vsaki dan enkrat pokleknem préd-nj pa prosim kerščanskega Boga milosti zá-se ter za vse druge ljudi, zlasti pa tiste, ki še ne vživajo blage sreče, kakoršno podeljuje spoznavanje vere v Kristusa. Ravno tisti dan, ko me je hotel kerstiti, odpotovali smo proč od tam. Ali jaz pa neprenehoma delam po njegovem naročilu, posebno zvečer v spavnici, kjer sem bolje brez skerbi pred očetom. To mi res daje veliko veliko mirú in tolažbe.

„Rada toraj tebi, Zorina, prepustim enega, da tudi ti skrivaj storiš tako, če ti je drago?“

Zorina vsa vesela sprejame njeno ponudbo. Nese veči križ sabo v spavnico, obesi ga na steno in tamkej pred njim precej dolgo v noč preklečí, pa prosi pred podobo križanega kerščanskega Boga: naj bi jej on pač skoraj nazaj povernil duhovnega mladeniča, da jo bode s podeljenjem sv. kersta sprejel v vero kerščansko; naj bi on tudi očeta navdihnil z blažimi mislimi do kristijanov, naj bi jej on, ki je vsemogoč, dal še kedaj na tem svetu videti izgubljeno mater in brata. In čudno dobrodejno jo poblaži in pomiri ta pobožno-goreča molitev iz dna serca: da polna zaupanja kar po polnem verjame, da On bode res uslišal in izpolnil vse te njene gorke prošnje.

Vleže se spat sè sladko pokojnim sercem, kakor dozdaj še nikoli ne. In speči pridejo kar najslajše sanje. Tako živo se jej sanja, kakor da je včerajšnji verski poslanec res njen pravi brat; da jej je on našel mater pa pripeljal jo njej pred oči; da je spreobernil tudi očeta h kerščanstvu, ter da so tako potlej vsi skupaj spet srečni in veseli na svojem pervotnem domu.

Z radostnim sercem pripové druzega jutra te svoje prijetne sanje Viti, ktera rada verjame, da usmiljeni in dobrotljivi kerščanski Bog lehko dá, da se vse to zares dogodi še kedaj; „zlasti če ga obé prosive s pravim, resničnim zaupanjem,“ pristavi izpodbujaje Zorino.

Solnce je stalo že na poldne, ko Zorina zagleda prihajati očeta in na njegovi strani spremljajočega njegovega prijatelja Svitelja.

Vesela jima hití naproti. Oče jej je bil vse na svetu; čislala pak je visoko tudi Svitelja kot očetovega najmilejega prijatelja in gosta, in poleg tega tudi zato, ker je bil njeno mater in brata rešil iz pesjanarskih pesti ter — kdo vé doklé? — podaljšal jima življenje. Sicer je bil Svitelj tudi osebno čverst in ugoden mož, pri najboljši starosti. Kar se je bil seznanil z Ratiborom, bil je ž njim v vsem le enih misli; imel pak je tudi polno serca za zalo in ljubeznjivo Zorino, ktero mu je bil oče že davno zaročil na tihoma. Zorina sama je dostikrat lehko posnemala to iz očetovega govorjenja, in navadila se je bila zadnji čas sèm misliti na Svitelja že kar blizo tako, kakor na svojega ženina.

Vendar mlada deklica zdaj hipoma postane zeló maloserčna in skoraj trepeta, ko prihajočima prihiti pred očí: Pervikrat v življenji ima skrivnost, ktere si ne upa na ravnost razodeti očetu, kakor tudi bi rada! In ko jej potlej še Svitelj prijazno stisne ročico, spreleti jo neka tiha bojazen, češ, da ta bode njen ženin in mož — pa ni kristijan!

Ratibor sam je bil preskerben za svojo hčer, da bi bil prezerl njen nenavadni spremen.

„Ali se ti ni prigodilo kàj?“ praša jo ljubo skerbno, gladéč jej rumene lase s čela.

„O nič — nič hudega!“ ugovarja Zorina s krotkim, nekaj boječim glasom, ovije mu roko okoli desne, ne upa pak si k njemu povzdigniti svojih lepih modrih oči.

Ratibor ni dalje silil vá-njo; saj ni mogel verjeti, da ona bi mu prikrivala kàj, bar bi njemu po volji ne bilo.

Tedaj povabi Ratibor Svitelja sabo, da stopita nekoliko okoli lepega selišča Predoselj, v tem, ko hití Zorina gostu pripravit nekaj okusnega grižljeja, da se pokrepča.

Ne dolgo potem vsi trije sedé pri obedu. Ko nekoliko zavžijó, pravi Ratibor z resnejim obrazom:

„Bridki dnovi so bili že čez-me prišli: izgubil sem svoja dva, ki sem ju tolikanj ljubil; — vendar sem še življenja vesel, ko imam o Svitelju tú-le tako resničnega prijatelja, in ko imam tako dobrega otroka, tebe Zorina. Ali jaz se staram, prihajam ob moč in ne verjamem, da bi tebi, ljuba moja Zorina, mogel še dolgo biti tako zanesljiv varuh, kakor dozdaj. Da, prav se mi zdi, da černi bogovi že spet premagujejo bele, dobre bogove — da se je toraj iznova bati viharnih, nevarnejih časov. Sovražnikov nam zdaj v naši deželi vse živo migotá pred očmi, sovražnikov, ki s prilizljivimi besedami v tuje ojnice uprezajo naše ljudi! In gorjé nam vsem, če se jim šiloma ne upremo! To se mora zgoditi!

„Za tisti čas pa ti, Zorina, potrebuješ še druzega človeka, da te varuje, ko bi se meni primerilo, da kako ponesrečim. In glej, ta pak ti je in ti bode ta moj prijatelj, Svitelj! Veš, kaj je storil, koliko sva mu dolžna! In on sam te ljubi! Zatoraj“ — pri teh besedah položi njeno roko v Sviteljevo — „reci mu zdaj, da hočeš biti njegova nevesta in žena!“

Zorina nekoliko zarudí v lica, roka jej vidno trepeče v ženinovi in glas, ko pravi:

„Kako skerbite zá-me! Pa jaz mislim, da se še ne mudi tolikanj! Prosila bom svojega mogočnega Boga, da vam še dolgo dolgo dá zdravja in vas meni ohrani.“

„Toliko bolje; potlej bodemo vsi trije skupaj toliko srečneji!“ pravi na to Ratibor, natoči zverhano kupo bliščečega vina in napivši zaročencima na zdravje reče:

„Svarog, naš veliki slovenski bog, vama bode mil, in boginja Vesna bo blagoslovila vajin zakon.“

Tedaj spregovori tudi Svitelj, češ, kako srečnega se čuti v svesti si, da v prihodnje bode mogel tacega moža imenovati svojega očeta ter tako dekle — svojo nevesto.

Le Zorina se na tihoma v hudih skerbeh bori sama sabo. Kako rada pač bi od prevelike hvaležnosti do svojega dobrega očeta ter vsled resničnega nagnjenja in ljubezni do Svitelja izrazila svojo radost in veselje nad to prijazno ponudbo! Ali zdi se jej kar, da častitljivi mladenič, tisti verski poslanec, stojí pred njo, z resnim obrazom ljubo jo svaréč: naj ne izdaje in žali svojega kerščanskega Boga, kterega je še le ravnokar spoznala na svojo tolikanj blago srečo! In odloči se s hudo bridkostjo in težkim premagovanjem v serci, da se neče nikakor vdati poprej, dokler se Svitelj ne spozna k veri kerščanski. Pač vidi že v duhu, da jej ta terdni sklep utegne še prizadevati veliko boleče muke; vendar tudi upa, da usmiljeni kerščanski Bog, kteremu edino se posehmal hoče izročiti in zaupati svojo osodo, da On že njej in vsem na bolje kako spreoberne dneve prihodnje.

VII. Očetov serd[uredi]

Nekaj dni je poteklo po tem, kar ste bili dve imenitni reči, verska skrivnost in ponudena možitev, predramili Zorino iz doslé mirnega mladostnega življenja. Polna skerbí je za naprej najraje samovala sè strahom pričakovaje trenutka, ko se bode morala po polnem odkriti očetu. Misel, da bo mogla z besedo na dan, očetu neljubo in nepokorno, in neprijazno svojemu zaročniku, ta jo najhuje peče pri serci. V ti bolestni stiski jej je le varovalka Vita mila pomočnica in oserčujoča tolažba goreča molitev, v kteri zapored vsako noč dolgo klečé prebudi pred podobo križanega Jezusa.

Hčerin nenavadni spremen in njeno bojazljivo vedenje nista mogla dalje časa skrivna ostati očetu. Verjel je marveč, da neka posebna skrivnost teži nje mlado serce, da se pa ne upa njemu je razodeti. Zategadelj jo marsikrat prijazno nagovarja, naj se mu le vsa odkritoserčna izpové; češ, da jej hoče on drage volje po vsem postreči in zadovoljiti, kar in kolikor le bode njemu v moči.

Necega dne, ko je imel Ratibor spet Svitelja v gosteh in sta se oba zlasti resno pogovarjala, kako določno ostro hočeta vsaki v svojem kraji brez odloga postopati z vsakim, kdor koli se spoznava h kerščanstvu, odtezala se je Zorina vidno poparjena njunemu pogovoru, in sploh Sviteljevim prijazno-ljubeznjivim besedam. Po njegovem odhodu poprašuje oče toraj toliko določneje Zorino, kaj je vendar krivo, da se tako obnaša proti njegovemu najboljšemu prijatelju ter svojemu zaročniku? Ali, ker se mu hči tudi pri tej priložnosti odkritoserčna ne skaže, popusti jo nagloma in pervikrat vidno nevoljen nad njo, ter hiti s Predoselj — ne vé kam?

Zorini še ni bilo nikdar tako milo pri serci. Zakrije si z obema rokama obraz, joka se, zdihuje in toži svoji varovalki in zlasti Bogu, naj bi jej on to terpko stanje kaj skoraj preložil na bolje. Bilo je že pozno v noč, ko je še zmerom medlela v spavnici pred bridkim razpetjem, ktero je berljavo osvitljeno viselo na steni pred njo.

Malo pred polnočjo pride Ratibor domu. Popred na večer je bil zalotil enega svojih podložnikov, ko je ravno nekemu oznanovalcu kerščanske vere gostoljubno postrezal. Ko ga je zato ostro poprijemal, izgovarjal se mu je podložnik, češ, da je komaj pet dni, kar je on sam na svoje oči videl tudi njegovo hčer Zorino v prijateljskem razgovarjanji ravno s tistim oznanovalcem. To objavljenje toliko bolj razkači starešino. S perva tega celó niti verjeti ne more; ali potoma domu prešine ga na enkrat sumnja, češ, da utegne to vendar-le res biti, in krivo, da je Zorina po sedaj tolikanj drugačna. Koj jo hoče pozvati na odgovor, da se prepriča.

Tiho stopi do spavnice in odpre. Kaj vidi? Zorino, klečečo tam pred na pol razsvitljenim križem. Serce mu vskipi od divje serdi. Pred sabo ne vidi več hčere svoje, ampak le človeka — kristijana, kakoršne on najhujše sovraži. Z viškoma plane tjekaj, zgrabi sveto razpetje, odterga raz stene, trešči na tla ter togotno pomendra po njem, da se zdrobi na drobne kosce. Zorino, ki prestrašena na smert s povzdignjenimi rokami skuša poklekniti pred-nj pa prositi ga milosti — pahne jo jezno od sebe, da ubogo dekle z glavo priletí postelji ob stranico in se tam na tleh ščene omedlela.

Ta grozni prizor nekoliko ukroti očetovo divjačnost. En čas jo molčé gleda tako tam. Potlej pristopi k njej, jo vzdigne na postelj in jej ranjeno glavo čedno zravna po vzglavji; on sam pak kakor obnorel dirja po sobi.

Čez delj, ko se dekle jame zavedati, pravi jej očitaje:

„Tako tedaj izdajes ti mene! Tako me žališ, tako greniš življenje svojemu dobremu očetu. O, da še to moram doživeti po svojem edinem otroku, ki mi je še ostal! kako sem nesrečen!“

Občutljivi Zorini, ko čuje tako tožiti očeta, hoče jej od bridke žalosti počiti serce. Počasi se vskloni po konci, hotéč okleniti se ga okoli vratú, prositi ga odpuščenja, prositi ga — pa kako? Zatajiti bi morala kerščansko vero. Ali tega — ne more, ne more! Verskega poslanca besede so s čudno močjo in gorečnostjo napolnile vso njeno dušo, da nje zdaj tudi še tolika ljubezen do očeta ne more prenagniti. Ne, zveličavni veri v Jezusa, ktero jej je tisti mladenič sporočil, — nikoli več bi se jej ne mogla odpovedati: to najbolje čuti zdaj v tem tako resnem trenutji. Z bridkim terpljenjem v serci zdihuje le: „Oče, ljubi oče!“ in onemogla nasloni se spet nazaj po postelji.

Očeta prevzame ljubezen do otroka, da se mu začne smiliti.

„Spoznam,“ pravi „da té žalosti in tolicega gorjé mi nisi tolikanj kriva ti, kakor marveč le óni tuji človek, ki je tudi tebe priprosto dekle premotil sè svojimi vražjimi slepotijami, kakor že toliko druzih lehkomišljenih naših slovenskih rojakov. Zató — že ga poiščem, naj mi bo on odgovarjal, on terpel — on, nemški tihotapec, ki zapeljuje in nam izneverja naše ljudi!“

To žuganje vsplamtí Zorini serce za mladeniča, da se hitroma spet kvišku spne in vsa vneta zá-nj pravi:

„O moj ljubi oče! samo to vas prosim: ne skrunite si rók nad tem nedolžnim človekom! Ta vam ne more krivice delati, ta vam ne more tuj biti! On je — —“

Oče je ne posluša dalje pa hiti ven iz spavnice prisezaje v jeznem serci, kako se če znesti nad dotičnim verskim poslancem, kakor hitro ga dobi v roke.

Zdaj osamljena vstane počasi s postelje in vedno še trepetaje na vseh udih zbira po tleh razkropljene koščke bridkega razpetja, ktere potlej skerbno spravi v najskrivneji predalček. Potem se vleže spat; pa predno zaspi, pritisne velikrat na ustne zlati križec, kterega jej je bil óni dan podaril verski poslanec in ga je od tačas neprenehoma hranila na svojih deviških nedrih. Sproti tudi še z gorcimi solzami v očeh prosi usmiljenega, križanega Jezusa posebno, naj pač milostljivo očetu prizanese bogokletno početje, kakor, naj varuje pred njihovim serdom poročevalca svojega svetega nauka.

Tretji dan potem je Ratibor stojé v gradu zraven okna ravno spet premišljeval žalostno osodo svoje nesrečne družine: kako so mu poprej pesoglavci zarobili drago ženo in sina; kako mu zdaj pak drug človek izneveril Zorino, ktera mu je bila edino še ostala, in ki je na-njo stavil vse svoje upanje. Polasti se ga tiha žalost, da se precéj tožljiv s komolcem nasloni na okno, in globoko vá-se vtopljen tamkej terpi. Na enkrat, kakor bi ga bil pičil gad, šine po konci. Zagledal je bil prihajočega človeka in hipoma spoznal v njem omenjenega verskega poslanca, v zdanjem trenutji svojega najzopernejega sovražnika.

Z bridko nevoljo in vrelim sercem hiti mu naproti.

„Kdo si ti — kaj hočeš od mene?“ praša ga ostro, predno še poslanec kaj spregovori.

„Če vam je ljubo, da me zaslišite,“ odgovori mladenič nevstrašen, „hlapec sem kristijanskega Boga, najvišega gospoda nebes in zemlje.“

„Tako, tako —“ pobije mu župan hitro besedo. „Ti si upaš tudi meni v oči s takimi sleparijami na dan! Hlapec kristijanskega Boga? Kakov je ta Bog, ki ga mi ne poznamo in ga nočemo?! Ali glej, jaz ti povem, kdo si? Hlapec svojim pošiljateljem Nemcem, ki so nam Slovanom najhuji, najzagrizeneji sovražniki — to si ti! Ti posreduješ njih sebične černe naklepe: slepariš sè sladkimi besedami naše priproste rojake, pripravljaje jih voljne njihovemu morilnemu jarmu, ki ga dan na dan že rezneje čutimo, ki ga že več prenašati ne moremo!“

„Mogočni starešina!“ pravi na to verski poslanec „pač da prihajam od ondot, kakor velite; vendar namen mojega prihoda tù-sem k vam nikakor ni tak, kakoršnega me dolžite vi! Jaz sporočujem marveč izključljivo le vero v edino pravega, svetega Boga vseh ljudi, kterega spoznavamo in častimo mi kristijanje. Pred njim so vsi ljudje, vsi narodi enaki! Njegova sveta volja je, da ves svet sprejme to vero ter se ravna po njej. In kedar se to zgodi, bodeta blagi mir in prava sreča kraljevala preko čete zemlje. Bratovska ljubezen in sprava bodete objemali vse ljudi. Nihče ne bo sovražil nikogar, ampak vsi bodo zložno prebivali drug zraven druzega spoznavaje slehernega človeka za svojega prijateljskega bližnjega ter klanjaje se samo le jarmu Kristusovemu, ki je legak, sladak — —“

„Dovolj je teh besedi!“ kriči nesterpljivo župan. Take prazne marnje vam pomagajo in delajo vspeh le pri lehkovernih, prostih kmetovalcih; ali jaz nisem tako kratkoviden: gospodstvo nad nas! to vam je geslo.“

„Verjemite: vaša sodba je celo kriva o tem. Niti najmanjega zlega ne, ampak zgolj blagor je le, ki ga sam večni Bog vam ponuja po meni in vseh tistih, kteri z mano vred ravno tisto pot, oznanovaje vero kerščansko, prihajajo k vam.

„Blagor — kako? Iz Nemške in od Nemcev še ni nikoli ničesar dobrega in blagega vshajalo za nas Slovane, nikoli!“ vpije Ratibor.

„Vi prav ne sprevidite,“ ugovarja poslanec. „Vera kerščanska, to ni nikakoršno posvetno blago, ali pridobitek nekterih posameznih ljudi ali tudi vsega kakega naroda, ne! Kerščanska vera je marveč last nebeškega očeta nad nami, ki jo je po svojem edinorojenem sinu, Jezusu, izročil vsem ljudem na zemlji, in zdaj po nas tudi vam — le na blagor in srečo!“

„Čul sem o vašem Kristusu, ki ga imenujete svojega Boga. Bil je, kakor pripovedujete sami, ubog siromak ves čas svojega življenja. Svojim spoznovalcem ni pripomogel niti k časti niti ne k blagostanju; ampak zapustil jih je v stiskah in nadlogah. Njega samega so sramotno pripeli na križ! Kaj hočete tedaj z njegovim naukom vi nam? Mari se nam je kaj boljega nadejati od vas?“

„To je res,“ pritegne poslanec, „z naukom Jezusovim vam ne podajem posvetnega blagostanja in premoženja; pač pak vsakemu, kdor ga sprejme, tiho zadovoljnost v serci in dušni mir: da z lehka prenaša vse bridkosti in težnje tega sveta, v svesti si, da onkraj groba še le ga čaka zlata očetnjava, kjer bo neskončno veselje in večno zveličanje. Ali prave sreče pak naj nihče ne išče na tem svetu, kjer je ni najti!“

„Zdaj vidim, da tvoj nauk je laž!“ vikne Ratibor. „Jaz sam sem bil svoje dni človek najsrečneji pod solncem; pa okerhali so mi srečo drugi, hudobni ljudje. In edino, kar me je posehmal še osrečevalo, bila mi je moja vdana hči tù-le;“ — pokaže na ravno bližečo se Zorino — „zdaj pa še to — spridil, preslepil si jo ti, ravno ti, govori!“

„Ah, ljubi oče! pustite z mirom nedolžnega človeka!“ prosi Zorina vsa trepetaje stoječ od daleč tam na strani ter sočutno opiraje oči v verskega poslanca.

„Kaj hočeš, dekle ti neumno! Ali pojdi, stopi tù-sem, pa odpovej se v pričo mene in tega slepotiji, s ktero, vem, da je ta te premotil.“

„Ne tajim,“ pravi na to poslanec „da res po meni se je naš kerščanski Bog in Izveličar spoznati dal vaši hčeri; pa terdno zaupam tudi vá-nj, da jej bode dal blage moči, da mu zvesta ostane tudi za naprej. Saj sem prepričan, da sama že izkuša živo resnico mojih besedi ter blagost vere kerščanske.“

„Kaj? Ti se derzneš — jej še prigovarjaš? Gorjé ti!“ rekoč pozove svojega hlapca, veléč mu, naj nemudoma verže tega človeka v zapor.

Sluga se polasti verskega poslanca ter ga tira sabo. Ta stopa voljno za njim kakor jagnje, hvaleč le Boga, da ga spoznava vrednega, da bode kaj terpel zavoljo njega, in moleč za svojega preganjalca, naj bi mu Bog milostljivo prizanesel, kar se pregreša nad njim.

Zorina tam od daleč klečé sklepa roke, joka se, izdihuje in prosi: „Milost milost — on je nedolžen!“

Toda terdoserčni oče se ne zmeni za bridkost svoje hčere; marveč ves serdit hiti naprej, odpre sam duri v ječo in pahnivši verskega poslanca va-njo togotno rohni:

„Tu notri se pokóri, dokler ne skažeš česčenja našim starim bogovom!“

„Naj se zgodi Njegova presveta volja!“ moli poročevalec svete vere še v ječi, in obernivši se proti Ratiboru prosi le samo zá-njo, ktero je bil pridobil veri kerščanski:

„Imejte le s hčerjo usmiljenje!“

Ali starešina ga ne posluša, zapahne duri in zaklene.

Drugi del: Kerst[uredi]

I. Vera zmaguje[uredi]

Kajtimar, slovenski vojvoda, bivajoč na Koroškem, terpel je že delj časa z nevoljo, kako nekteri njegovi županje in starešine po Slovenskem sovražno preganjajo oznanovalce kerščanstva, ktere je on iz sosednje dežele, iz Nemčije, povajal med svoje podložnike. Najhuja nasprotnika kerščanski veri sta bila Ratibor in Svitelj. Ker temu tudi na večkratni resni opomin nista hotela odjenjati, hotel ju je toraj Kajtimar odstaviti od županovanja. Ali ta dva zaveznika začneta naenkrat kazati, da ju je volja sè silo upirati se vojvodovim zaukazom. Tedaj pak začne tudi Kajtimar, previdevši, da njegova lepa beseda nič ne hasne, nabirati brez odloga kerščansko vojsko proti poganskim upornikom.

Verski poslanec je bil še le tretji dan v zaporu na Predosljih, ko Ratibor čuje, da že vojska o Koroške gre nád-nj. V ti stiski hitroma zapustú Predoslje in kar je na njih, odpeljaje sábo le Zorino k svojemu najboljšemu prijatelju in pristrancu, Svitelju, češ, da jej ta za čas vojevanja preskerbi varno zavetje pri nekem svojem novem znancu, Ozar po imenu. Ta namreč je županil veliko dalje od krajev, kterim je vojna nevihta zdaj žugala, in njegova zadruga je bila skoraj še čisto poganska. Vrhi tega je bil Ozar sam zagrizen pogan, ki je že za pervega spoprijaznjenja sè Sviteljem obetal, da pojde drage volje v vsem na roke njemu in njegovemu drugu, Ratiboru.

Ko tedaj zanesljiv spremljevalec odvede Zorino na odmenjeni, varni dom k Ozaru, obiščeta Ratibor in Svitelj bližnje še jima udane poganske župane, izpodbujata jih, naj se vsaki sè svojo zadrugo pripravi na boj, češ, zoper tacega vojvodo, ki že sam na svojih tleh več ni svoj gospodar, in ki služi le sebičnim namenom sovražnih sosednjih Nemcev, s kterimi se brati in zavezuje njim le na škodo in gorjé. In stavljaje jim živo pred očí, kako nemila osoda pač da jih čaka, če se kar meni nič tebi nič udajó potujčenim zatirateljem, pridobita si res s pomočjo teh v kratkem precejšnjo trumo bojaželjnih poganov (ajdov), pripravljenih na smert boriti se s kristijani.

Vojeviti, oboroženi poganje se tedaj v dveh poglavitnih četah, kterima poveljujeta Ratibor in Svitelj, nemudoma napoté proti prihajoči Kajtimarovi vojski, potoma navduševaje in pridruževaje si ostale pogane ter sovražno napadaje slehernega kristijana. In tako, požigajoč vse vprek kerščanske cerkve ter razdevajoč vsakošno sled kerščanske vere pridere Ratibor sè svojo druhaljo tretji dan po odhodu spet do svojega doma na Predosljih.

Ali kaj mora tu videti?

Njegovi zadružanje Posavci, ki so bili že večidel, če tudi le bolj na skrivnem kristijanje, ko so čuli, kako njihov poganski starešina grozovito razsaja sè svojimi ljudmi, in zvedeli, da se tudi Kajtimar že bliža z veliko močjo, spuntali so se bili zanašaje se na tega ter razdejali najpopred Ratiborovo selišče na Predosljih.

Pri ti priložnosti puntarji razbijejo tudi vrata v zapor in prijateljsko sprejmó verskega poslanca iz temnice, ki le hvali svojega kerščanskega Boga, da mu je tako kmalu ter po tako čudni poti pomagal tudi izza železnih duri in dal mu svobodo.

Ratibor, ko vidi vse to, divjá toliko grozovitneje proti vsakemu, kdorkoli ni ž njim. V večih spopadih se Posavci iz perva tudi premaguje svoje nekdanje podložnike, zlasti, ker je njegova poganska druhal suroveja in kervoločneja mimo kristijanov, ktere je sveta vera s prizanesljivostjo in blagodušnostjo navdihnila tudi proti sovražnikom. Slehernega kerščanskega vjetnika da pripeljati pred-se, njemu potlej sam grozi: naj se v pričo njega za vselej kerščanstvu odpové ter moli poganske bogove. Kdor stori to, temu daje prostost; kdor pa ne, izroči ga rabeljnom, da ga neusmiljeno mučijo in mu potem odsekajo glavo. Ali le malo jih je, ktari bi se v strahu pred njegovo grozovitnostjo in telesno smertjo izneverili kerščanski veri; večina se jih nevstrašeno vklanja pod rabeljnov meč sprejemaje tako venec mučenstva in izveličanja. — Tako je tačas in še delj časa pozneje potekala tudi na slovenskih tleh kri za Kriščevo vero, kakor kacih pet sto let poprej v rimskem cesarstvu. In gotovo se tudi na sto in tisoče svetnikov in svetnic božjih iz našega slovenskega rodu nahaja v nebesih, če tudi nam mračna zgodovinska knjiga iz tedanjih, v mračno meglino nam zakritih časov, ni zaznamovala njihovih svitlih imén!

Toda dolgo ne strahujejo poganje kristijanov. Kajtimar se sè svojimi vojščaki pridruži Posavčanom in kmalu jame od kraja do kraja poditi pogane. Sem ter tje jih tudi že precej zajezi in polovi ter ž njimi pa tako usmiljeno ravna, da se že vsled tega mnogo poganov spreoberne h kerščanstvu.

Še le, ko Svitelj sè svojo četo prispè Ratiboru na pomoč, postavita se oba zmagajočim kristijanom v bran. Na neki prostrani ledini se vname kervav boj. Na obeh straneh jih že mnogo popada, pa le na nobeni še ne odjenjajo: tako razkačeni so poganje in kristijanje. Na zadnje vendar-le tem posluži blagi namen, za kterega se bojujejo, da zmagajo. Poganje, popustivši veliko, veliko svojih mertvih in ranjenih na bojišču, začnó bežati. Kristijanje, h kterim je čedalje veča in veča množica okoličanov prispevala, deró za njimi, dokler jih ne razkropé na vse strani, veliko pa tudi zajamejo, z lepa potem tirjaje od slehernega, naj se odpové poganstvu in vsakemu sovraštvu do kerščanstva.

Svitelj sam je le z majheno peščico svojih komaj ubežal zmagonosnim kristijanom; Ratibor pak je težko ranjen obležal na bojišču.

II. Rešnik[uredi]

Potekel je cel dan po omenjeni bitvi. Kerščanski boritelji vedno še vse križem brodéč za ubežalimi sovražniki in tudi pričakovaje, da jih utegnejo še iz nova nadlegovati od kod, niso mogli še misliti, da bi hiteli na bojišče, pokopat merličev, ter streč terpečim ranjencem.

In med temi, ki so že celi dan pod hudim solnčnim pripekom vsi onemogli poječevaje od skelečih ran ter pojemaje od morilne žeje terpeli tolikošnje muke — med temi je bil tudi starešina Ratibor. Z zmandrano glavo in razpraskanim čelom ter z globoko zevajočo in kervavečo rano na desni nogi je legal tam, nemoč, da bi se promeknil kam. Gledal je na svoje oči, kako je zlasti kaka ljubeča mati tiho ihté in zdihovaje pohajala preko kervavega tovorišča, iskaje pač, ko bi morda našla kje kacega svojega drazega; gledal je, kako je temu ali temu siromaku postrezala in pomagala kaka skerbna roka; ali usmiljene duše, ki bi njega rešila in ga tolažila — ni je bilo od nikoder nobene! V tacih revah ter tako zapuščen od vseh svojih in vsega sveta ni bil še nikedar, kar živí.

Kakor človeka sploh v hudih in nesrečnih časih, jele so zdaj tudi že Ratibora sprehajati nenavadne, blaže misli. Videvši toliko terpečih ljudi okrog sebe, kterim pak je bil prav za prav le on sam kriv vseh strašnih muk, začne se skoraj že kesati, da je sebi in toliko drugim na nemilo osodo tako zviškoma začel kervavi boj. Zakaj je divjal zoper svoje lastne rojake? Ali je opravičena njegova tolika meržnja do kerščanstva?

Taka vprašanja, ktera si je v tem trenutji pervikrat jel staviti, bila bi ga že skoraj z milejim duhom navdihnila; ali berž se ga spet polasti njegova prirojena burnost pa mu zatopi vsaki bolji premislek. Edino le kerščanstvo dolži, da je že poprej in zlasti poslednji čas toliko neznano gorjé priderlo ná-nj. In rotéč pa grozéč se svojim sovražnikom, kristijanom, ter škertaje z zobmi od strašnih bolečin začne se premikati z mesta, skušaje, da bi se doprivlekel do blizo tam mimo tekočega potoka, zmit si rane, pogasit si žejo in kedar spet okrepčan, iz nova vihtit meč nad svojimi protivniki. Ali le kacih dvajset korakov se s težkim trudom in kobacaje po vseh štirih pretegne naprej. Tù pak, pod veliko, košato lipo po polnem omaga. Vlekóč se namreč raztegnil in razdražil si je bil rano pod kolenom in izgubil toliko kervi, da se zdaj od slabosti skloni v medlevice.

V tem se začne mračiti. Za večera prileze polni mesec izza goric in posveti samotno zapuščenemu starešini v prepadli, bledi obraz.

Tedaj prikorači mimo mlad človek zavit v temen plašč, in ko ogleda moža razgernjenega po tleh tam pod lipo, pristopi nemudoma k njemu. Na pervi pogled ranjencu v obraz se zgane na vsem životu in nekaj ostermel pa kakor prestrašen se za korak umakne nazaj; pa kmalu se mu iz nova približa ter pozorno in radovedno ogledovaje ga kima z glavo kakor neverjetno ali morda pomilujoč. Na to se nagne do njega položi mu roko na vroče čelo in videvši, da se mu desna noga namaka v kervni mlaki, privzdigne mu jo z lehka nekoliko na stran.

Ta zgibljaj noge predrami Ratibora, da pogleda. In videvši pred seboj tega človeka zaječí, kakor grozéč se. Spoznal je namreč v njem tistega verskega poslanca, kterega je bil on pred nekoliko dnevi pahnil v zapor, in zdaj se je le tega nadejal od njega, češ, da za maščevanje porine mu v serce bridek meč, po kterega bi se bil zdaj tako hitro oddalil na bojišče. Ratibor v smertnem strahu skuša z veliko težavo in terpljenjem, kako bi se ob lipovem deblu spravil po konci, postavit se, če bi mu bilo mogoče, sovražniku v bran.

Ali kako se zavzame zagledavši, da vračajoči se mladenič ne prinaša morilnega orožja ampak v potoku napojeno, belo tkanino, pač njega obvezat. Zdi se mu kar, da le sanja, da mu njegovo razvneto mišljenje slika to postrežljivo podobo, ki jo gleda na lastne oči, kteri pa on nič dobrega naprem sebi prisvojiti ne more. Toliko bolj tedaj ostermi, ko postrežnik res zraven njega počene in tkanino prijazno razgernivši pred njim mu iz zverhane železne čeljade molčé ponudi piti.

Ratibor iz perva skor kar ne vé, kaj bi. Vendar po požirljaji vode hlepéč kakor spehan jelen, ne more se premagati, pa željno potegne veliko požirkov iz posode v rokah tega človeka, kterega je on do tega trenutja strastno sovražil in tudi le sovražnika proti sebi sumil o njem. Ko ga pa verski poslanec potem nagovori na ravnost po pravem imenu, češ, naj dovoli, da mu rane obveže, in ga ob enem tudi že po čelu začne zmivati, ostermi Ratibor čudom začuden na tihoma terpeč njegovo prijazno postrežbo pa premišljevaje, kakšnega duha pač mora biti ta mladenič, ki v svesti si, da ima svojega sovražnika pred seboj, ravná pa tako! In kakor slana kopni pred solncem, tako mineva zdaj tudi Ratibora meržnja do tega blagodušnega mladeniča. Čuti, da, ko bi posehmal še tolikanj merzil kristijane, tega verskega poslanca sovražiti ne bi mogel nikedar več!

Ko začne Ratibor čutiti, kako dobrodejno mu obveza rano hladí in kako sploh krepkeji prihaja, ne more si kaj, da ne bi na tihem hvaležen prašal svojega dobrotnika: kdo pač da je on? In verski poslanec prijazno odgovori:

„Hlapec sem svojega kerščanskega Boga, ki me pošilja križem po svetu postrezat na telesu in duši slehernemu revnemu, pomoči in tolažbe delit potrebnemu človeku: naj me ljubi, ali naj me sovraži! Ravno zdaj sem hitel na bojišče v svesti si, da tukaj je toliko bridko terpečih, kterim pomagati mi veleva vera kerščanska in ljubezen do bližnjega, ki je nam kristijanom vsaki človek. Srečal sem pervega vas in hotel sem iz ljubezni do Boga postreči tudi pervemu vam. In vsevedoč Bog mi poverne mojo dobro voljo: to je moja najslajša zavest!“

Ratibor je stermel nad takimi besedami. Da poročevalci kerščanstva res oznanujejo nauk s tako blagimi in človekoljubnimi načeli, tega se on ni nadejal. In ker mu je ta postrežljivi kerščanski mladenič v tem hipu tako nenavadno šel do serca in je imel posehmal polno zaupanja vá-nj, jela ga je naenkrat obhajati želja, da bi natančneje pozvedel, kaj prav za prav uči vera kerščanska, kaj je kerščanstvo?

Ratibor izrazi to svojo željo verskemu poslancu.

Duhovni mladenič je drage volje pripravljen svojemu rešencu vstreči po želji.

Ratibor je zdaj toliko okrepčan, da se s pomočjo svojega rešitelja spravi na noge, iskat si v obližji kje kacega prenočišča čez noč, kakor mu je bil duhovni mladenič nasvetoval.

Stopaje polagoma od tod, ko jima mesec razsvitlja pot, pripoveduje verski poslanec o začetniku kerščanstva: da je bil sam Božji sin, ki je tak zveličavni nauk z nebes prinesel ljudem na zemljo, in kako je za poroštvo, da je govoril golo, živo resnico ter da je poslan zares od Boga svojega nebeškega očeta, dal svoje življenje, pa tretji dan potem spet s poveličanim telesom vstal od smerti — iz svoje lastne moči. V daljnem pogovoru mu pojasni vse druge poglavitne verske resnice, kakor jih verujejo pravoverni kristijanje. Na zadnje pristavi:

„In ta sveti pa blagi nauk našega Izveličarja Jezusa mora po sami njegovi volji sčasoma objeti vse ljudi za vse čase: vsem na največi blagor in tolaž na zemlji, in na večno izveličanje po smerti v nebesih.“

„Ker je pa našim sosedom, Nemcem, popred kakor Slovanom došla ta sreča, da so po kerščanskih oznanovalcih sprejeli vero v Jezusa; zato zdaj nas, poročevalce kerščanstva pošiljajo k vam Slovencem, edino le oznanovat in prisvajat vam ta blaženi nauk; druzega, najmanjega posvetnega dobička in zgolj nikakoršnih hudoželjnih namer ne iščemo mi!“

Ratibor sam ni vedel, kako mu je, ko je naenkrat kakor čudom ves spremenjen, voljan in željen poslušal oznanovanje kerščanstva iz ust tega človeka, kterega je on skor do tega trenutja prav zavoljo tacega poslovanja njegovega tolikanj čertil. Le uganiti si ne more, ali ima ta, tako blagodušni mladenič, ali morda pripovedovanje njegovo toliko moč do njega, da je zdaj vès navdušen za-nj, da vès gori za njegovo reč, za njegovo sveto prizadevanje!

Ne more si kaj, da mu ne bi razkril, kaj misli po tem pojasnjenji, kako mu je pri serci?

„Če je tako,“ pravi, „potlej iz serca obžaljujem, da sem krivo ravnal: tako nepremišljeno preganjal kristijane.“

Ratibor zdaj za terdno obljubi, da se hoče zgolj in po polnem odpovedati vsakemu sovraženju do poročevalcev kakor spoznovalcev kerščanske vere; da hoče marveč, kolikorkoli mu posehmal še utegne moč biti, delati le na prospeh kerščanstva, ter da le to še želi, da prej ko mogoče postane vreden kristijan.

Kdo bi popisal veselje verskega poslanca, videvši, da je po tako čudni poti tako na nagloma pridobil z božjo pomočjo spet enega človeka kerščanski veri, človeka, ki utegne zaradi svoje veljavne besede kedaj ge veliko, veliko pripomoči pri razširjevanji kerščanstva med svojimi slovenskimi rojaki. Z naglasom, ki je očitno razodeval njegovo notranjo srečo in radost, zagotovi tedaj mladi duhovnik Ratibora, da koj zdaj mu hoče najdraže volje izpolniti tisto njegovo željo: da ga namreč kersti ter tako sprejme v občino kristijanov.

V tem pogovoru sta prikoračila do pohlevne kmečke hišice, ki je v njej še lučica berlela. Na njun poziv jima radi odpró nazdravljaje ju po kerščanski: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!“

Da sta bila v kerščansko hišo prišla, to zdaj toliko bolj razveseli oba. Verski poslanec naznani gostoljubnim ljudem, da pripeljava usmiljenja vrednega ranjenca z bojišča in da prosi v imenu Jezusovem blagovoljne postrežbe in prenočišča zá-nj. Na njih prijazno ponudbo jim še pravi, naj mu pred vsem blagovolé pripraviti posodo vode, da kersti tega spreobernjenca.

Berž na to Ratibor v pričo pobožne družine sprejme sveti kerst, kesaje se svojega dozdanjega početja, pa radovaje se iz serca, da vendar zdaj je prišel do boljšega spoznanja.

Po končanem svetem opravilu, ko se gosta nekoliko poslužita ponudene večerje, praša Ratibor verskega poslanca, ali on morda ni bliže Slovenskega kje doma, ker mu tako z lehka teče slovenska beseda.

Poslanec odgovori: „Tega vam pri najboljši volji ne morem povedati, ker sem čisto otrok še, Bog vé, po kakošnem nemilem naključji zgrešil bil svoje ljudi in dom, ter potem samotno blodeč po nekem gozdu pač po previdnosti božji prišel v roke potujočemu, kerščanstvo oznanujočemu menihu, ki je potem mene zapuščeno siroto, — kakor mi je večkrat pozneje pripovedoval, — vzel sabo na Nemško, pa dal v samostanu odgojiti in pripraviti za verskega poslanca Slovencem. Moj pervotni materni jezik je bil namreč slovenski, kar mi še zdaj dobro ugaja pri oznanovanji.“

Vsa družina se čudi mladeniču, da ima tako nenavadno življenje za seboj. In Ratibor sočutno kimaje z glavo vpraša ga še: ali se tudi svojega rojstnega kraja in svojih starišev morda nič več ne spominja?

Verski poslanec odkima, da nič, rekoč, da se mu pač časi še kakor v lepih sanjah dozdeva, da je že davno, davno tam daleč v prijetnem kraji nekje bival pri svojih starših, ktere je ljubil na vso moč, da se pa tega zdaj o ničem nič več ne zaveda po natančneje.

„Vendar,“ pristavi na zadnje, „zdi se mi prav, da ta-le podoba, ktero že menda blizo vse svoje življenje nosim na nedrih, da ta bi utegnila biti podoba mojega očeta na zemlji.“

Rekoč to, seže v nedri; pa kako se prestraši! Na konci zlate verižice, kjer je imel do današnjega dné pripeto svetinjico z obrazom — ni je več!

„Žal mi je,“ pravi na to verski poslanec vidno žalosten, „da vam je ne morem pokazati. Danes ta dan sem jo zgubil.

Vsa družina z Ratiborom vred toliko bolj obžaljuje to njegovo zgubo, ker jim poslanec omeni, da tisto zdaj zgrešeno podobo imel je že tačas okoli vratu, ko ga je bil našel omenjeni menih, ter da je hotel na tega opomin, češ, da utegne to biti podoba njegovega očeta, hraniti jo vedno za dragi spomin.

Na to se je verskemu poslancu še od vseh strani stavilo polno sočutnih vpraševanj, na ktera naj bi bil on odgovarjal; ali njemu ni tenka vest pripustila, da bi po zdaj, ko je tu tako srečno po polnem dosegel svoj sveti namen, oprezoval še dalje ondi in gubil zlati čas, v mislih, da utegne pa na bojišču še veliko siromakov terpeti, ki potrebujejo tolažbe na duši in na telesu. In gnalo ga je tjekaj toliko bolj, ker je bil prepričan, da človek v telesnih revah in nadlogah vse raje išče pomoči pri svojem stvarniku.

Vse te premisleke naznani pričujočim. Na njih prijazno vabljenje, naj bi nocoj vendar prenočil pri njih, pravi jim, da mu počitek ne bi bil nikakor gladak, v zavesti, da zanemarja dolžnost, ki ga tako nujno kliče na delo.

Tedaj ga nočejo dalje zaderževati. In verski poslanec se pripravi za odhod.

Pri vratih mu Ratibor še proži roko serčno se mu zahvaljevaje za vse, kar dobrega in blazega mu je danes storil, in proseč ga, naj mu odpusti, da je poprej preganjaje kristijane tako krivo ravnal ter nad njim samim tako zeló se pregrešil!

Verski poslanec ga na vse te težnje po polnem potolaži, rekoč, da v vsem tem, v čemur je njemu mogel postreči, zadobiva ravno on sam svoj najslajši mir in tolaž, kakor, da ravno po tem v dejanji skazuje kerščansko ljubezen, da vsakemu vse odpušča od serca.

Ratibor, ki se je čutil prevelicega dolžnika temu mladeniču, in ki se najraji ne bi nič več ločil od njega, poderži ga še toliko nazaj, da mu pravi:

„Ljubi prijatelj, če je tako, da vsakako hočete že iti, dajte se še v prihodnje blagovoljno spominjati mene! Obiščite me pač gotovo na mojem gradiču, kedarkoli po svojem poslovanji morda mimo pridete. Obiščite me, ker, če le Bog dá, morajo kristijanom pervo pribežališče posehmal Predoslji biti. Ondi potlej, kolikor mi bode v moči, storim za vas. Žalibog, da mi že v tem trenutji ni še mogoče!“

Verski poslanec drage volje obljubi tudi to. Potem, zahvalivši se družini za gostoljubno sprejetje in postrežbo ter priporočivši še Ratibora njih blagodušnosti, vošči vsem skupaj lehko noč in odide v imenu Jezusovem.

Veliko veselja je v tej kerščanski hišici tudi še berž potem, ko Ratibor pove, da on je starešina velike zadruge, v kteri hoče po sedaj na vso moč pospeševati kerščanstvo. On sam zagotavlja, da tako tiho zadovoljnega in srečnega ni se čutil že blizo dvajset let ne — kar ga je bila neznano bridka nesreča zadela. In zdaj pripoveduje radovedni družini, koliko hudega in dobrega je on že doživel na svetu.

Druzega dneva za rano, ko je dekla pometala iz hiše, zateklja se jej je nakrat neka bliščeča stvar pod metlo. Pobravši jo vidi, da je zlata svetinjica. Hitro se spomni, da to mora pač biti le tista, o kteri je verski poslanec sinoči pravil, da jo je zgrešil. Pokaže jo drugim.

Kdo bi popisal Ratiborovo zavzetje in veselje, ko na svetinji hipoma spozna svoj lastni obraz, kakoršnega je imel pred pet in dvajsetimi leti, ko se je bil oženil.

„To je bil moj sin, moj lastni sin, Vojnimir!“ vsklikne od neizrekljive radosti, sklepaje kvišku roke. „Da, moj pravi, riioj dragi sin! Saj se mi je že sinoči, ko sem mu gledal v obraz in poslušal ga, kar zdelo, da le moj sin more imeti tako lice, more imeti take besede! Oj, pa da mu nisem bil tega povedal!“

Vsa družina veselja stermí. In v tem, ko hiti svetinja iz roke v roko, vsak hipoma spozna, da podoba na njej je res pravi obraz tega očeta, ki zdaj njim pred očmi od zgolj veselja kar ne vé, kaj bi?

Zdaj je srečnemu očetu na enkrat vse jasno, kako da njegov sin, pripovedujoč včeraj zgodbo svojega življenja, res ni mogel nič gotovega povedati iz svoje nežne mladosti: kajti bil je Vojnimir star tri leta še le, ko so ga mu bili ugrabili in odpeljali pesjanarji. Najraje pač bi bil kar hitel za njim, objet ter na svoje očetovsko serce pritisnit svojega ljubega, tako davno že bridko pogrešanega sina, pa povedat mu, da on je pravi oče njegov, ki se tako neskončno veseli svojega zdaj spet najdenega sina. Toda storiti to mu ni še mogoče! Boleča in precej zatekla noga mu še ne dá izpod strehe. Poterpeti mora, počakati boljega zdravja!

Cele tri tedne potem je vžival še gostoljubnost te prijazne kmečke družine, ktera se je z Ratiborom vred radovala tako nenadne sreče, ki je bila zdaj njega tako nategoma došla. Dajal je sicer med tem po ljudeh skerbno iskati in popraševati po svojem duhovnem, kerščansko vero oznanujočem sinu, toda brez vspeha. Vendar zategadelj pa najmenj ni hotel dvomiti, da ga ne najde on sam, kakor hitro bode mogel na dan. In ta vroča želja, le hitro združiti se sè sinom, pa njegovo zdaj dokaj povikšano upanje, da ne mara tudi ravno po njem izvé kaj milejo osodo svoje izgubljene žene Radoslave: to vse mu dá moči, da toliko poprej more na noge in venkaj, kamor ga je tako silno gnalo serce.

Necega lepega jutra tedaj, ko je rumeno solnce ravno vshajalo, poslovi se Ratibor od teh kerščansko usmiljenih ljudi, zahvalivši se jim iz dna svojega serca za njih gostoljubno postrežanje ter pobožno proseč Boga, naj bi jim sto- in stokrat povernil vse dobrote, s kterimi so oni njega tako radodarno oblagali.

Stopivši čez prag vnema ga in oserčuje le ta misel, viditi svojega sina ter ž njim vzajemno prizadevati si na vso moč in le delati vse, kar bode kerščanskemu Bogu na veče češčenje in slavneje povikšanje. Ker posebno po sedaj, kar je bil ravno v Njegovem službovanji spet našel in spoznal svojega otroka, in morda ravno zato, gorí on vès navdušen le za pospeševanje keršcanstva.

Prišedši pod milo nebo ureže si iz leskovega germa palico za daljen pot. In ob tej, ki je po zgubi tolicega posvetnega blagostanja zdaj edina njegova last, stopa hrom še na nogi dalje in dalje, vesel, veder po duhu, tiho zadovoljen v serci in srečen, kakor do tega dne še nikoli ne v vsem svojem življenji. Saj ima sladko zavest, da po vseh potih hoče ga spremljati in varovati kerščanski Bog, kteremu je posehmal tako po polnem izročil sebe in vso svojo osodo; in saj ima polno tolažečega upanja, da On, ki mu je po tako čudnem in nevarnem potu spet pripeljal sina zdravega in v tako blagem pa svetem stanu pred oči, — da On mu lehko nakloni še vse milejo prihodnost morda še na zemlji, gotovo pak onkraj groba, v svetih nebesih.

Tako dobrodejno blaži in povzdiguje človeka v hudih pozemskih revah in težavah — edino le živa, kersčanska vera!

III. Ženitbena ponudba[uredi]

Berž po popisanem boji in zmagi kristijanov zoper nevernike, posvetila se je luč kerščanstva toliko jasneje preko slovenskih pokrajin. Razrušene veže božje so se popravile, zidale se nove: do malega povsod so pobožni kristijanje hitevali k očitnim službam božjim častit in molit Boga. Le nekoliko zlasti tacih, ki so bili s posvetnim premoženjem bogateje obdarjeni, deržalo se je še terdovratno svojih starih poganskih bogov. Ali že se je bilo število teh tako skerčilo, da posehmal nikakor niso mogli misliti, da bi v stanu bili s količkaj vspehom sukati očitno orožje proti kristijanom. Gojili so vendar še na tihoma meržnjo proti njim, in skušali, kako bi jim skrivaj škodovali.

Eden izmed teh je bil tudi Svitelj. Zapuščen od do malega vseh, ki so mu bili v zadnji vojski na roko, pustil je berž po vojski verske zadeve na miru, naj so se razvijale, kakor hotele; češ, da se že spet poverne čas, spešen njegovi stranki in njegovim nameram po godu. Med tem pak, tako je sklepal, hoče poravnati svoje osebne zadeve.

Meneč, da je njegov priveržnik Ratibor mertev obležal na bojišču, ter da mu izpolni le prijateljsko dolžnost, ako se zdaj nemudoma oženi z njegovo zapuščeno in osiroščeno hčerjo Zorino, hití na ravnost k njej, naznanit jej žalostno novico ter tolažit jo s tem, da se jej ponudi za moža.

Ali kako se zavzame Svitelj spoznavši iz njenih obupno tožnih besedi, da je ni volja omožiti se. To se mu je zdelo tem čudneje, ker jo je videl tako samotno zapuščeno, brez pravega varha na svetu, in ker je vedel pa čutil, da ona dobro še spoznavaje, kaj mu je dolžna, čisla in ljubi ga vendar še zmerom.

Njeno ugovarjanje ga toliko bolj vname za njo. Ker vedel ni, zakaj se mu tako odteza, jame jej pred oči staviti njeni revni in žalostni stan, če zdaj kar tako sama ostane; nasproti pak, kako bode svojo bridkost po ranjcem očetu najlaže prenašala njemu na strani, ko jo bode tudi on delil ž njo; kako bode z lehka in brez skerbi živela ž njim, ki jma obilo posvetnega premoženja in ki jo ljubi iz celega serca.

Zorina, ki je bila tudi res iz serca udana temu očetovemu prijatelju, in ki je vedela o njem, da jej želi vse dobro, bila je zaradi te prijazne ponudbe njegove v hudih stiskah. Branila se ga je le zato, ker je bil on pogan in ona kristijana; pa čuti še, kako nehvaležna bi se mu morala zdeti, ko bi on mogel misliti, da ona nima serca zá-nj ter da ne spoznava s hvaležnostjo tega, kar dobrega je on že storil za njo in jej še želi. Ali bala se je tudi hudega gorje, če zlasti zdaj tako po polnem v tujih rokah in brez zanesljivega podpornika razkrije svojo kerščansko vero zagrizenemu poganu in neprizanesljivemu sovražniku kristijanov. Vendar, ker si ne vé druzega, ne boljšega svèta in si hoče vsakako olajšati serce, sklene na zadnje, da se le Svitelju razodene; pričakuje pa, da jej že kerščanski Bog milostljivo pomaga, ki vá-nj tako terdno zaupa.

Ko tedaj Svitelj vidno razžaljen radovedno povpraša, zakaj pač ona nekako zaničuje njega, odgovori Zorina pač s precej tesnim sercem vendar tudi še dosti pogumno in določno rekoč:

„Jaz sem kristijana!“

Svitelj se vgrizne v ustne. Pričakoval bi bil vse prej, kakor to. Tega mu Ratibor še ni bil povedal, pač, ker je vedel, da bi mu bilo neljubo; pa on tudi še zdaj kar verjeti ne more.

Zorina, videvša ga dvomečega in kakor da je ne bi bil na tanko razumel, reče še enkrat:

„Da, kristijana sem. Sprejela sem pred malo dnevi vero v edino pravega, živega Boga, ki ga časté kristijanje. In te zveličavne vere, o kteri vém, kako blaži terpljenje človeku v bridkostih in zadregah, — ne odvzame mi je več nobena sila na zemlji!“

Zdaj je Svitelju vse jasno. Ta dekliška nevstrašena določnost, s kakoršno so se sploh vsi kristijanje spoznovaje svojo vero ponašali, povedala mu je mahom vse. Serdit vstane sè stola, oči se mu svetijo; pa še ne vé, kaj bi rekel, kaj začel?

Zorina pade na kolena pred-nj, povzdigne sklenjene roke proti njemu in prosi:

„Ljubi Svitelj, bodi še ti kristijan! Bodi, če me resnično spoštuješ in ljubiš; drugač — ne morem biti tvoja žena — nikoli!“

Te besede iz ust ljubeznjive device pred njim na kolenih hudo zabolé Svitelja. Rad bi jej podal roke in vzdignil jo k sebi na serce; ali tega, da je kristijana, ne more jej spregledati, ne more odpustiti!

„Zorina!“ pravi jej ostro „premisli, kaj počenjaš! Svojega dobrega očeta žališ še v grobu! Pri tej priči se odpovej tej skruneči slepotiji, ali če ne — gorjé tebi! Premisli, da si sama na svetu — da je tvoj blagor in gorjé, tvoja sreča ali nesreča posehmal v mojih rokah!“

„Ljubi moj,“ pristavi Zorina na to „bridko mi je, če te žalim; ali zatajiti svojega dobrega kerščanskega Boga — tega ne zahtevaj od mene! V njegovih rokah le je moj blagor, moja prihodnost, kakor osoda slehernega človeka! Zatoraj — le njemu zvesta ostanem do zadnjega dihljeja; stori ti z menoj, kar hočeš! On me bo varoval, on mi povernil!“

Svitelj jej serdit oberne herbet in gre. Tolaži se, da njeno spoštovanje in nagnjenje do njega sčasoma vendar gotovo še prenagne v mislih Zorino, tako zapuščeno! In da bi se to toliko poprej in s toliko večo gotovostjo zgodilo, naroči Ozarju, naj le ostro govori in osorno ravna ž njo, dokler se on spet ne povrne.

In tako se je revi Zorini tudi godilo. Morala je od tistega dneva prebiti dan na dan v ozki, zakotni stanici, da skoraj ni nobenkrat nobenega človeka spregledala. Postrezat jej je hodila le ena že precej priletna, tiha ženica, ki se je sama videla, kakor da jo tare neka tiha žalost, in kteri je Ozar hudo zagrozil, naj nikoli nobene besedice ne spregovori z le-to njegovo, novo jetnico.

Med tem je Svitelj spet na svojem domu tuhtal in pretehtaval, kako pač bi najložej z lepa spreobernil Zorino sebi po želji in po sercu. Ali prišel ni v tem do nobenega povoljnega konca, in že je bil namenjen, da gre pa poskusi najpervo sè surovim žuganjem, ali če s tem ne, potlej pa z gerda pripravit jo za svoje namere. Kar ravno otoré vstopi na njegovem selišču — Ratibor.

Svitelj se svojega prijatelja, kterega si je mislil že v grobu, tolikanj bolj oveseli. Pa tudi ta kàj serčno vesel, da ga spet vidi, začne mu v eni sapi pripovedovati, kaj je bil doživel med tem časom: kako je bil namreč rešen z bojišča in smerti, kako je potem o tistem svojem rešitelju spoznal svojega sina Vojnimira kot verskega poslanca, in nazadnje, kako da je on sam ravno po svojem sinu prišel do boljšega spoznanja in prepričanja: da je postal veren kristijan za vselej.

Svitelj, ki je en čas molčé stermel, jel je konci Ratiborovega pripovedovanja nepovšečno majati z glavo. A Ratibor ni porajtal tega, ampak ves vnet za svoje novo življenje, razkladal je na dalje svojemu prijatelju: da je zdaj ravno na potu za sinom, kterega išče; da vračevaje se vzame sabo tudi Zorino, že kristijano, kar poslušalcu zdaj radostno razodene, in da hoče on spet na Predoslje nazaj, prebivat tam gori v lepem miru in zlogi z vsemi svojimi, in častit pa hvalit kerščanskega Boga, da mu je še na pozne dni naklonil toliko veselje in nepričakovano srečo.

„Morda,“ pristavi na zadnje „da necega dné po milosti božji še doživim, da najdem svojo ljubo ženo, Radoslavo?“

Pri teh besedah se neki zaničljiv posmeh Svitelju poziblje po obrazu. Praša svojega nekdanjega druga, z dosti očitnim zasramovanjem, ali je li res resna volja to njega, kar zlasti tù govori o tistem nekem kerščanskem Bogu?

Na to mu Ratibor z živo, ognjeno besedo, kakor sploh kristijanje zagovarjaje svojo zveličavno vero, skuša dopovedati, koliko blaženo prednost ima kerščanski nauk naprem malikovalstvu. H koncu posebno povdari, da Nemci, kakor tudi Slovencem krivico prizadevajo v posvetnih razmerah, ne namerjavajo pak razširjevaje med njimi kerščanstvo ničesar hudoželjnega.

„Vera kerščanska,“ pristavi Ratibor, da bi Svitelja prepričal v svojem terdenji, „ta uči le bratovsko ljubezen in spravo v obče. Kristijanu je sleherni človek, naj bo prijatelj ali sovražnik, bliženj, kterega ima ljubiti iz ljubezni do Boga. Vse to sem čul svojemu lastnemu sinu iz ust in ravno tako res tudi v dejanji skušal po njem.

Svitelj spoznavši poleg teh besedí, da ima pravega terdovratnega kristijana pred seboj, začne ravno zato vès nevoljen zagovarjati svoje staro, sovražno mnenje o verskih poslancih in njihovih namerah, dokler se začne za hudo pričkati in potem po polhno, razpirati z Ratiborom, ki je z lepo in prijazno besedo nameraval pridobiti še njega za kerščanstvo.

Konci tega prepira Svitelj vès razdražen z rezno žaljivim naglasom zarohni nad Ratiborom, češ, da ž njim, kot kristijanom, neče posehmal nič več nič imeti opraviti. Ratibor tedaj mirno vstane izpred njega, rekoč mu, da on pak ima vendar polno terdnega upanja, da po božji previdnosti tudi Svitelj sam prispe še do boljšega prepričanja.

Svitelj ga prevzetno in zaničljivo zavrača, da nikoli!

Ratibor ga nalašč poterpežljivo presliši. In da bi popred konec storil sitnemu prepiru, ki nikedar ne prinaša dobrega sadú, prosi svojega nekedanjega druga le to še, naj mu blagovoljno na tanko naznači kraj, kod najpopred pride do svoje hčere Zorine, češ, da jo poišče potlej že sam in odvede sabo.

Ta opomin na Zorino pride v tem dražljivem trenutji Svitelju po godu, da bi bil le zavriskal. Zorino ima v svoji oblasti! Kako lehko tedaj se znosi in maščuje nad očetom, če mu jo prikrije!

Komaj mu je bila ta hudobna misel šinila v glavo, hiti že tudi izpolnit jo. Ratiboru pokaže ravno napačni pot, sam pak zajezdi konja in zdirja na ravnost proti Ozarju, posvetovat se ž njim, kaj začeti?

In strupeneja zanjka, kakor jo ta dva spleteta, da bi vjela vá-njo nedolžno Zorino, ne dá se z lepa le misliti ne. Svitelj zaterdno verjame, da ž njo gotovo doseže svoje naklepe naprem hčeri in očetu.

Stopivši s hinavsko radostnim obrazom pred Zorino in hlineč se bog vé kako veselega pravi jej:

„Zorina! prinašam ti preveselo novico. Tvoj oče in brat še živita. Glej, bo so oče ranjeni na bojišču skoraj že umirali, našel in rešil jih je Vojnimir, in potem sta se bila spoznala.“

Kdo bi si tukaj ne mislil nepopisljive radosti Zorinine? Vesela, kakor še nikoli v svojem življenji, vsklikne na glas:

„Moj ljubi oče in brat — še živa, oba?!“ S temi besedami hiti objet Svitelja okoli vratú, in njemu na sercu še presrečna šepeče:

„Kje sta, kje? O popelji me berž k njima, da ju vidim! Ljubi, dragi Svitelj — o popelji me!“

In prime ga za roko pa vleče saboj proti durim, da bi nemudoma šla na pot. Ali on jo ljubo gladeč po glavi poderži nazaj in pravi gerdo laž:

„Poterpi malo, ljuba moja! Popeljem te nemudoma k njima; ali, če raje imaš — ona dva k tebi; toda dej, pa reci poprej, da se pri ti priči zgola odpoveš kerščanstvu za vselej; da misliti na to tujo vero nečeš nikoli več! To moraš storiti; drugač, rekla sta in rotila se oče in brat, nečeta te videti!“

Te besede bridko zabolé ubogo Zorino, kakor bi jo bil oster nož zbodel v serce. Z obupnim jekom se pred njim tam onemogla ščene na klop in z obema rokama pokrije obraz naenkrat v grencih solzah.

Ali ta pogán še nima nobenega usmiljenja do sirote Zorine v tolikih neskončnih mukah. Odtezaje jej roko od vročih solznih lic pravi:

„In v znamenje, da hočeš vse to izpolniti očetu in bratu po želji — daj mi roko, da od tega trenutja si moja ženica!“

Zorina mu siloma odtegne roko in vzdihne:

„Ne, tega zahtevati vendar ne moreta moj ljubi oče in brat. O, to je nemogoče!“

Svitelj se spomni, da pri sebi še hrani svetinjo, ki jo je bil malo popred od Ratibora sprejel na ogled pa v pervem trenutji veselja kar po nevedoma obderžal. To tedaj pokaže Zorini z besedami:

„Za poroštvo, da ti sporočam golo resnico — glej tù svetinjo z očetovo podobo, ktero je tvoj brat Vojnimir do današnjega dne nosil na persih.“

Zorina na pervi pogled spozna očetov obraz. S čutom goreče ljubezni do svojega očeta pritiska jo na ustne in poljubuje.

Pogan dopadljivo gleda ubogo devico pred seboj. Potlej jej reče:

„Odloči se tedaj! Stori, kar ti velevam v njunem imenu in zgodi se ti vse, kakor želiš. Videla bodeš očeta in brata; drugač pa — nikoli!“

„To je nemogoče — je nemogoče!“ vzdihuje in toži mučena devica in nepopisljivo terpljenje jo potare, da se kakor omedlela povesi preko klopi.

„Zorina!“ kliče vá-njo grozoviti mučitelj, „Zorina! Bodi pokorna svojemu očetu; ubogaj svojega brata; poslušaj mene, ki te ljubim iz vsega serca! Premisli, prevdari: čaka te tako lepa prihodnost, ali pa ostaneš zaveržena od vseh, ki te zdaj ljubimo. Zatoraj izvoli — še je čas, pa ne dolgo več!“

S temi besedami jej oberne herbet in odide.

IV. Sreča v nesreči[uredi]

Ko bi bila Zorina videla svoja draga dva, očeta in brata, tudi mertva pred seboj, prizadevalo bi jej to ne bilo veče bridkosti in hujega terpljenja, kakor tisto zlegano poročilo Sviteljevo in njegova tirjatev od nje. Tako sama, tako zapuščena na svetu — kako rada, rada pač bi na serce pohitela očetu, kterega je že kot mertvega tako bridko objokovala, hitela objet svojega ljubega brata, ki se je spet našel; in na kterega je ona tolikrat tolikrat tako žalostna mislila! Ali morala bi popred zatajiti vero v svojega kerščanskega Boga — v Jezusa, pri kterem je po sedaj toliko časa že v hudih stiskah in zadregah edino še iskala tolažbe in vsigdar v tihi molitvi res tudi nahajala polno sladkega, dušnega pomirjenja. Ne, tega storiti ne more!

In vendar, če se spomni očeta in brata, kervavi jej serce in tóne od premilega žalovanja. Če se domisli, da Svitelj v svoji togoti utegne jo surovo nadlegovati, trepeta in strah je nje prihodnjih reči. Vsa omaguje, obup jej tare dušo, da skor že ne vé, kaj bi.

V tem terpkem trenutji pade spet na kolena in

[nejasno]

delate pred jedjo, da tudi vi, kakor jaz, ste kristijana!“

„Ah pač, da!“ vzdihne milo Zorina, „jaz verujem v Jezusa. Saj mi le misel na njega še daje dovolj moči, da zapuščena od vseh svojih prenašam tolike križe in težave. Pa pravite, da tudi vi ste kristijana — da tudi vas morebiti zavoljo vere kerščanske po sili zaderžujejo in terpinčijo tukaj?“

„Da, prav zato, mene in vse te-le, glejte!“ poterdi ženica in s perstom pokaže skozi okno proti ledini, po kteri so se vidile cele gruče možkih in ženskih delalcev, ki so razgrinjali platno po tleh in kropili ga z vodo, in kterim so zdaj pa zdaj beriške šibe žvižgale po herbtih, če tudi so ročno delat hiteli.

„Vsi ti,“ povdari postrežnica, „so Ozarjevi hlapci in kerščence[3], ki raje tako terpeč prenašajo bridko sužanstvo, kakor pak bi zatajili svojega keračanskega Boga.“

Zorina, ktera je po teh besedah čutila toliko več nagnjenja in ljubezni do le-te tihe terpežnice, praša jo z očitnim sočutjem:

„Ali kedaj in po kaki poti se je derznil ta Ozar zajeti si toliko teh ljudi v svojo last?“

Postrežnica odgovori: „Tačas, ko so ljudem po todišnjih krajih pervikrat prišli verski poslanci oznanovat kerščansko vero, dajal je Ozar po svojih beričih slehernega kristijana poiskati in k sebi pripeljati: veleč mu, naj častí svoje stare bogove, ali če tega ne, da ostane pa njemu tlačan, pripert v njegovem gradu do smerti! In tako ti reveži že od tistihmal kot njegovi robovi raje na vso moč terdo delajo, kakor bi se bili izneverili kerščanskemu Bogu. Beriči jih stražijo, da se nihče nikamor ne gane venkaj iz ograje. Ah, med tem pa njihovi doma tožijo in izdihujejo po njih!“

Pri teh zadnjih besedi zarosi ženici solza v očesu, da Zorina, ko vidi to, vsa ginjena praša:

Tedaj imate ne mara tudi vi svojih ljubih kterega, ki morebiti tù blizo doma bridko žaluje po vas?“

Postrežnici se svitle solze vderó doli po licih. S težkim, na pol jokajočim glasom tiho vzdihne:

„Oj pač, imela sem drazega moža, sina in preljubo hčerko; pa to nekje daleč daleč od tod, tamkej na svojem prelepem domovji — na Predosljih.“

„Na Predosljih — pod visocimi Grintovci tam, ob reki, ob Savi?“ hiti Zorina povpraševati in z viškoma jo neka sladka slutnja prešine.

„Da, ravno tam — tam je moj ljubi dom, kjer sem le nekaj malo časa tako srečno živela sè svojim Ratiborom, z Vojnimirčkom in —“

„In — večni Bog! — jaz sem hči vaša, vaša Zorina!“ vsklikne dekle od neznanega veselja, spogne se svoji materi na serce in objemaje jo okoli vratú joka se od gole radosti.

„Ti moja hči — jaz tvoja mati — ali je mogoče, ali je mogoče?“ vsklika tudi Radoslava in ne nadejaje se tako nenadoma toliko sreče, sama ne vé, kako jej je?

„O resnično, gotovo — jaz prava, vaša Zorina, ki sem do današnjega dné tako bridko žalovala po vas, kar sem bila zvedela, da so meni še otroku vas odpeljali tisti nečloveški pesjanarji,“ hiti Zorina živo zagotavljat, ko je bila čez nekaj časa svojo mater spet izpustila iz objetja. In potegnivši iz neder svetinjo, ktero je bil Svitelj uni dan popustil pri njej, vsa srečna pristavi:

„Glejte, tù je podoba mojega ljubega očeta Ratibora, tù je!“

Radoslava na pervi pogled spozna dobro znano svetinjo in podobo svojega moža na njej.

„Resnično resnično: ta je moj Ratibor — ti moja ljuba Zorina!“

In iz nova si mati in hči vsi srečni ležite na serci.

„O,“ vzdihne mati „saj meni je že od tistihmal, ko sem bila pervikrat tukaj tebe zagledala in kedar sem govorila s tabo, dejalo nekaj vsakrat tako, kakor da vidim le svojega otroka — svojo Zorino.“

„In meni — verjemite ljuba moja mati! — kakor da imam le svojo drago mater pred seboj: — tako mili, tako dobri ste se mi zdeli!“ zagotavlja Zorina.

In druga drugi dolgo ne morete dopovedati, kako srečni, srečni se čutite, da ste se našli — tako nenadoma! Potem hiti Zorina radovedni materi pripovedovat vse: kje in kako je ves pretekli čas živela sè svojim očetom, kaj je med tem o njih, o svoji materi čula ravno po tem Svitelju, ki jo je bil pred malo časom izročil Ozarju, in ki je ravno danes odšel; kako se je med tem našel pa tudi njen zgubljeni brat Vojnimir, ki je zdaj neki pri očetu, in od kterega ima po Svitelju le-to svetinjo za spričevalo, da je vse resnično tako.

„Ali,“ pristavi na zadnje žalostno, „zdaj pa moj oče in brat nočeta k meni, ne marata zá-me, zato, rekel je Svitelj, ker sem kristijana.“

Svitle solze jej privró v oči.

Tudi Radoslavo ta nemila sporočba otoži tako, da žalostno pobesi glavo in jej tako bridko postane pri serci, da berž ne more nič reči. Potlej pravi s težkim glasom vendar polna zaupanja:

„Ljuba Zorina! jeli, moliti hočeve za nju? In ljubi Jezus, ki je nama skazal toliko milost, uslišal bode najine prošnje, da bode tudi njima razsvetlil um: da ga bodeta spoznala in se tudi spreobernila h kerščanstvu. O, jaz upam za terdno, da se bosta!“

„Oh pač,“ vzdihne Zorina in prijemši mater za roko pristavi vsa navdušena:

„Noč in dan hočem moliti za ljubega očeta in brata, moliti, dokler se ne spreoberneta!“

Potem začne povpraševati mater, kako pak se je njim godilo med tem dolgim, dolgim časom, kar so bili odpeljani s Predoselj?

Mati jej pred vsem skuša dopovedati, koliko neznane groze in smertnega strahú je zlasti iz bojazni za svoja dva nedolžna otročiča prestala — od tistega trenutja, ko je bila Vojnimiru prihitela na pomoč ter še celo tisto strašno pot potem, ko so jo podeni pesjanarji vlekli sabo po gozdih, dokler niso že pozno v noč ostali ž njo na neki senožeti sredi hoste. Potlej pravi:

„In pesjanarji, ki so do tjekaj neprenehoma bežali z nama uropanima, in nama do tistihmal niso druzega nič žalega še storili, Bog vé, kaj bi bili tačas z nama počeli, ko bi naju ne bil, kakor ti praviš, Svitelj rešil iz njih krempljev?“

„Do konca življenja bom za to hvaležna Svitelju!“ povdari Radoslava. In Zorina pristavi:

„Tudi jaz ga visoko čislam in spoštujem zato. Vzela bi ga bila že za moža, ker se mi ponuja, ko bi hotel, da popred tudi on sam postane veren kristijan.“

„Ali najhuje pak mi je tergalo serce,“ nadaljuje Radoslava, „ko sem se bila po tisti strašni noči zjutraj za rano na samotnem kraji prebudila iz medlevic in ni bilo nikjer mojega ljubega Vojnimira, ki mi je bil v tistem najhujem času edina še mila tolažba.“

„Svitelj ga je bil prav tje k vašemu naročju posadil,“ omeni Zorina, ki se je tega spominjala iz njegove pripovedi. Potem pravi zaupljivo:

„Kedar ljubi Bog dá, da se spet srečno snidemo ž njim, pové nama že, kako se mu je godilo, da je srečno ušel grozni nevarnosti.“

„Pač da, najhuji nevarnosti,“ pritegne Radoslava in nadaljuje:

„Jaz nisem nič drugač mislila, da moj Vojnimirček je že pesjanarjem v pesteh. In rinila sem po koncu, pa v neznanem obupu hitela naprej, naprej, iskat le svojega zgubljenega otroka — naj bi tudi sama našla svoj konec. Celi dan sem tako vse križem iskaje in klicaje ga vsa omagana kretila za njim, pa nikoli nikjer ni bilo njega niti ne žive duše, ki bi mi bila kaj povedala o njem. Pozno na večer prispem do perve majhne, kmečke hišice. Samo sivostar mož je bil doma. Na moje povpraševanje po sinu mi ni vedel ničesar sporočiti; pač pak je pomilovavši mene in moje zgubljeno dete tožil mi: kako je tudi vsa njegova družina, razun njega, ki od starosti ne more nikamor več, pred ta večer pred pesjanarsko druhalijo pozbežala v hosto in na gore. Pa nadejaje se, da njegovi ljudje se skoraj povernejo ter obetaje mi, da pojdejo mojega deteta iskat, vabil me je, naj do tistihmal počakam pri njem. Jaz to toliko raje storim, ker sem bila po polnem opešala. Dobri tisti mož mi potem postreže s kozjim mlekom, naj bi se okrepčala. Vendar groza in strah in vse tisto neznano gorjé, kterega sem bila doživela preteklo noč, in verh tega preotrudljivi pot, kterega sem bila že prehodila tisti dan: to vse me je tako prevzelo in poterlo, da sem nategoma hudo zbolela. Za večera, ko je bila moževa družina res prišla domu, pretresal je mene že nevaren mraz in drobil me: da sem koj tačas polegla in potlej celi mesec hudo bolna ležala.“

„Ali še vse huje, kakor ta telesna bolezen, mučila me je misel na pogrešanega Vojnimirčka, ki ga ni bilo nikjer najti. Le družina, ki sem vživala nje gostoljubje, ta mi je pomogla, da v svojem obupu nisem res našla žalostnega konca, kterega sem si že želela. Bili so namreč to že pokerščeni ljudje, ko sem bila jaz pa še poganka. In priznavati moram še danes ta dan, da vse bolje, kakor njihova skerbna in prijazna postrežba, tolažilo me je v bolezni njih pripovedovanje o usmiljenem Jezusu, rekoč: da če sprejmem sveto vero v njega, spreobernil mi bode On vse tisto gorjé v veselje, morda že na tem svetu, gotovo pa na onem, in prenašala bodem lehko še tolike bridkosti. Jaz sem verjela dobrim ljudem, sprejela za svojo vero Jezusov nauk, v kterem so me radi podučili, in glej, zdaj vidim, da tiste besede njih so se mi že danes skoraj po polnem vresničile!“

„In meni,“ pristavi Zorina vsa vesela, „glejte, saj tudi meni se je zgodilo ravno tako! Ali, povejte mi še: kako da ste bili potlej prišli v le-to Ozarjevo hišo?“ povprašuje hči in okó jej kakor zamaknjeno počiva materi na razvedrenem obrazu.

„Viž, ljuba Zorina!“ nadaljuje mati „ko sem bila tako blizo že mesec dni pri tujih ljudeh v gosteh, in po njih podučena v kerščanski veri, prišel je bil mimo neki verski poslanec, in tisti mi je podelil sveti kerst. In naj že bo, da mi sveta skrivnost, ki mi je dajala polno dušnega mirú, oblažila po tem tudi moje telesno terpljenje, ali, da mi je ljubi Jezus z dušnim blagoslovom podelil tudi polajšanje telesnih težav — čutila sem od tistega dne, kako se mi je ljubo zdravje vidno povračalo. Še dober teden potem in okrevala sem do dobrega.“

„Imela sem po sedaj le eno željo: da bi namreč kakor hitro mogoče prišla spet na svoj pervotni dom. Tamkej, tako sem menila, najdem morebiti tebe še živo ali vsaj svojega moža, ki naj bi potlej prizadeval si poiskati mi tudi še Vojnimirčka. Ali meni, kakor tistim mojim gostoljubnim ljudem, bil je svet na vse kraje neznan, da nisem vedela kam? V tej zadregi mi postrežljiva družina pa svetuje, naj se obernem do njih starešine in župana, do Ozarja, češ, da moja osebnost, kot starešinova žena, priporočila me bode še posebno njemu, da bo tem prej in raje pripravljen prijazno skerbeti za me.“

„Tako se tedaj družini v imenu božjem zahvalim za njih postrežbo in napotim k temu Ozarju, ne nadejaje se nič hudega. In v nesvesti si, da on sovraži kristijane, stopim polna zaupanja pred-nj in pravim: Ljubi, dragi starešina! prosim vas v imenu križanega Jezusa — —“

„Ali komaj sem bila le te besedice izustila, zarohnil je Ozar ne poslušaje moje daljne prošnje serdito nad mano in rotil me: naj pri tisti priči preklinjam ime, ktero sem bila izgovorila; češ, da tega imena se le Nemci, najhujši sovražniki slovenskega naroda, poslužujejo tako, kakor človek povesma merve, kterega pomalja ušlemu konju, dokler ga ne vjame in potlej vpreženega v ojnice z bičem priteza. Jaz sem mu hotela ugovarjati in zlasti razkriti mu svoje žalostno zapuščeno stanje; ali on je v eno mér le kričal in žugal mi, naj mu brez odloga po volji storim. To se vé, da jaz tega zarad svoje vesti nisem in nisem mogla; zato je on ne zmenivši se za vse moje težnje poklical svojega briča in pahnivši me njemu v roke grozil se mi: da, dokler s preklinjevanjem tujega Boga, (kakor je imenoval našega Izveličarja) ne utolažim starih slovenskih bogov, toliko časa ostanem v njegovem grajskem ozidji v zaporu.“

„Ali jaz, ker bi nikdar ne mogla zatajiti svojega ljubega Jezusa, in ker sem bila v tistem trenutji spoznala Ozarja, da on bi toliko ostreje postopal z menoj, ko bi vedel, kdo da sem: — molčala sem, molčala do današnjega dne in voljno terpela vse iz ljubezni do svojega kerščanskega Boga.“

„In glejte, ljuba mati!“ pristavi Zorina z radostnim glasom „kako usmiljen in dober je Bog, ki sve zaupale vá-nj! Kaj ne, zdaj bodeve lehko pozabili vse, kar hudega sve bili že preterpeli?“

„O lehko,“ odgovori Radoslava in hitro pridene: „In toliko laglje bodeve zdaj obe z božjo pomočjo prenašali vse, kar nama bode morda še terpeti, dokler, kakor zdaj terdno upam, ne napoči veseli dan, da se tudi tvoj oče in brat združita z nama.“

„Oj pač,“ pravi Zorina „to hočeve prositi Boga in on bo uslišal tudi to najino prošnjo! Saj nama je že to, da sve se po tako dolgem presledku in po tako čudni poti in pa obe ravno v njegovem presvetem imenu zdravi spet našli — saj nama je vse to dobro znamenje njegove velike milosti naprem obema in nama vendar še velika sreča v nesreči.“

V. Tolažnici v skrajni potrebi[uredi]

Nekaj dni je bilo poteklo potem, kar ste se bili Ratiborova žena in hči na Ozarjevem domu srečno spet našli in spoznali. Boječ se, da bi Ozar, ko bi izvedel to, nevoščljiv jima te tihe sreče v nesreči, utegnil kako kratiti jo, varovali ste skerbno in previdno to svojo sladko skrivnost ter le na tihoma tolažili se med seboj. Ob enem mati zagotovi, da, kakor in kolikor jej bode le moči, pomagala bode svoji hčeri, ko bi namreč utegnil Svitelj na nagloma poverniti se in bi po njem Zorini zažugalo kako gorjé. In tako ste obe v hudi zadregi, v kteri jima je bila živa kerščanska vera in terdno zaupanje na milost Jezusovo najblaža tolažba, pričakovali še dosti serčni in pogumni prihodnjih, milejih dni.

Necega jutra mati na enkrat Zorini naznani, da je Ozar nevarno zbolel: da ga je po noči zdrobil mraz, da ga zdaj kuha pa huda vročina.

„Skor celo noč,“ pripoveduje Radoslava, „čula sem pri njegovi postelji in stregla mu, da sem sama zeló opešana. Ne vem zakaj — ima pa on največe zaupanje do mene. Ker je danes vendar sprevidel, da jaz sama ne morem vsemu kàj, naročil mi je, naj si za njegovo postrežbo poiščem izmed družine pomočnice, ktera se meni najpriporočljiviša zdi za ta posel. Ozar namreč nima svojih lastnih nikogar. Jaz sem mu toraj omenila tebe in on ni ugovarjal.“

„O kako sem vam hvaležna zato, ljuba mati! O rada, rada pojdem bolniku streč,“ pravi Zorina vsa zadovoljna.

„Tudi jaz mu ničesar hudega ne želim, če ravno mi on prizadeva krivico: pa bodem zato imela toliko več zasluženja pred Bogom!“ pristavi Radoslava in potlej še pravi: „Zorina, kaj ne: prizadevati si hočeve na vso moč, da, če je volja božja, pripomoreve mu tudi še medve kaj k zdravju? Saj, najin bližnji je vendar, če tudi je pogan!“

„Grotovo, gotovo!“ priterdi Zorina. „Tako nas uči vera kerščanska in človeški čut sam ob sebi že človeku veleva, da zlasti v križih in težavah mora drug drugemu rad pomagati. Prosili bove ljubega Boga, da še njemu milostljivo dodeli, da se spreoberne h kerščanstvu. Kolika sreča bi bila to za njega in tudi za naji obe!“

V tem hipu je jel zvonec klicati na postrežbo. Mati in hči odidete toraj k bolniku.

Ozarja najdete vsega v potu. Kuhala ga je vročinska bolezen. Toliko huje potare ga ta bolezen, ker do zdaj, blizo šestdeset let star, ni bil še nikoli bolan. Dva dneva potečeta, da mu vidno zmerom slabeje in slabeje prihaja.

In priklenjenega tako na bridko postelj začnó ga pervikrat v njegovem dolgem življenji obhajati nenavadne, resne misli? Kaj mu pomaga zdaj vse njegovo veliko premoženje, kaj veljavnost njegove osebe naprem toliko njegovih podložnih? Zdaj vidi, da z gola nič; da ste mu marveč te dve ženski, služkinji njegovi, ki mu tako ljubo postrezat hitite, tolažba še najbolja v skrajni potrebi, na kraji groba! Da, umreti bo moral! Upanja, da bi še ozdravel, tega nima nič več! Umreti — ali kaj ga čaka na onem neznanem svetu? Zdi se mu, da beli bogovi, ki so ga zdaj tako po polnem prepustili černim bogovom v oblast, ne bodo mu mili nikoli več! In začne ga strah in groza pred smertjo pretresati.

In videvši kraj svoje postelje postrežljivi ženski, kako jima neka tiha radost in sreča sije z obraza, da-si tudi pogrešate vsega na svetu, celó ljube prostosti — spomni se na enkrat, da tako srečno zadovoljnost, poterpežljivost in udanost tudi v najhuji sili, celó v pričo smerti, nahajajo vsi kristijanji le v svoji kerščanski veri, kakor je to že tolikrat slišal nje same terditi in zagotavljati. Že ga je volja poprašati Radoslavo, naj bi mu ona pojasnila to čudno moč in blagost kerščanske vere; vendar sram ga je te svoje slabosti, da se skesa.

Na večer mu lečnik prinese zdravil. Ozar jih zavžije z velikim zaupanjem; pa kmalu čuti, da mu še slabeje prihaja.

Med tem je Radoslava posvetovaje se s hčerjo in zavedaje se, da vsaki kristijan je dolžan skerbeti še vse bolj za dušni kakor telesni blagor svojega bližnjega, sklenila, da hoče v ta blagi namen nagovoriti svojega gospodarja v smertni nevarnosti. Priporočivši toraj še popred sebe in njega v tihi pa goreči molitvi usmiljenemu Jezusu stopi zeló oserčena k njegovi postelji in pravi:

„Ljubi gospod starešina! Tudi jaz sem bila svoje dni na ravno taki bolezni dolgo hudo bolna, pa pomagala mi niso nikakoršna taka zelna zdravila. Na zadnje, ko sem sleherni trenutek pričakovala že smerti, pride mi človek in — nakrat me ozdravi po polnem.“

„Kdo je bil ta — s čim te je ozdravil,“ povprašuje hlastno Ozar s tresočim glasom in hipoma nekaj razvedren. Videlo se mu je, da bi vse rad storil za zdravje.

Radoslava odgovori mirno: „Bil je ta zdravnik kerščanski duhoven, in sveti kerst, kterega mi je podelil, ta me je ozdravil, ta — ljubi gospod!“

Ozar nekaj zarudi v bleda lica, ne reče pa ničesar. To podeli Radoslavi še večo pogumnost, da mu toliko žive je začne prigovarjati, rekoč:

„O ljubi gospod starešina! Ko bi tedaj tudi vi živo verovali in terdno zaupali v kerščanskega Boga in potem v resnični ljubezni do njega sprejeli sveti kerst — potlej bi jaz pričakovala vse dobro za vas.“

Ozar bolestno zastoče na te besede ter se molčé oberne po postelji. Radoslava, meneča, da ga posebno hude, morda smertne težave obhajajo, odjenja sama dalje govoriti. V hudi skerbi za njegovo neumerjočo dušo na tihoma zdihuje k Bogu, da bi mu vsaj toliko še podaljšal življenje, da bi prišel do pravega spoznanja ter se spreobernil. Tudi Zorini, ki ravno otoré stopi v stanico, naznani mati to svojo misel; potlej obé sè strahom pričakujete, kaj bo?

Med tem se je Ozar v duhu sam sabo boril, kaj če storiti? V tem premišljevanji mu čedalje živeje stopa pred oči: kako da toliko njegovih sužnjih raje terpi mučno robstvo, kakor da bi se kerščanstvu odpovedali; kako da so do malega že vsi njegovi podložni posprejeli to kerščansko vero, če tudi jih je on zavoljo tega kakor le mogel preganjal! Spozna poleg tega, da ta vera mora res imeti neko posebno blagonosno lastnost, da se tolikanj z lehka in s toliko močjo vsaja v serce ljudem! Primerjaje vse to sè svojo žalostno osodo pač na smertni postelji pride naposled do terdnega sklepa. O polnoči zakliče Radoslavo po imenu ter jej veli k sebi, k postelji prisesti.

Radoslava, v nesvesti si, kaj pomeni to, prestraši se v pervem trenutji; ali ravno tako se oveseli, ko jej berž potem bolnik razodene svojo željo, rekoč:

„Bodite toraj tako dobri, ljuba žena, pa povejte mi: kaj prav za prav tista vaša kerščanska vera hoče in more človeku?“

Radoslava mu vesela, kakor morda se nikoli v svojem življenji, pripoveduje s prijaznimi in ginjenimi besedami: kaj ima človek verovati, da je pravi kristijan, pa kolik blagor že na tem, zlasti pa na onem svetu, pričakuje tega, kdor se vestno ravná po Jezusovem nauku. In kolikor dalje jo je poslušal, toliko več mirú pa blage tolažbe je zadobival o njenem pripovedovanji. Na zadnje, ko mu tudi še Zorina izpodbujena po tem začne praviti, kako da je ona vsemu svojemu dozdanjemu terpljenju polno blagonosnega polajševanja nahajala le v živi veri kerščanski, in ko potem tudi Radoslava ravno to sama o sebi poterjuje: izrazi se jima Ozar prav skesano pa določno, da tudi on želi postati kristijan.

Žensk veselje, da je njuno slabotno prigovarjanje naprem do malega terdovratnemu poganu tako na nagloma obrodilo tolikanj srečnega vspeha, bilo je nepopisno. Hvalili ste iz celega serca Boga za to ter potem toliko zvesteje stregli bolniku. Proti jutru jame jima ves srečen zagotavljati, da čuti, kako mu slabosti odlegajo. Ko se zdani, pokliče svojega pervega hišnega oskerbnika. Naznanivši mu v pričo obéh postrežnic svoje spreobernjenje izreče ob enem svojo željo: naj se tudi on in kolikor je še poganskih poslov na njegovem domu, spreobernejo vsi h kerščanstvu; njegovi kerščanski sužnji pak naj prosto odidejo z njegovega grada, kamor kteremu ljubo. S tem naročilom ga pošlje k svojemu družinstvu.

Ženskima je v pričo teh besedi serce od radosti utripalo. V duhu se obé vidite že združeni in spravljeni z Ratiborom in Vojnimirom. In Radoslava v presrečnih mislih na to, ne more se več premagati, da mu zdaj ne bi razodela svoje tihe pa sladke skrivnosti naprem njemu. Pové mu namreč, da ona je Zorinina mati, in kako ste se bili spoznali.

Ozarju so se od veselja žarile oči. Obžaloval je le, da nimate svojih dveh že pri sebi, da bi se vsi štirje skupaj radovali o tako srečni najdbi na njegovem domu.

„Vendar,“ pristavi, „odslé tudi vaji nečem in ne smem dalje zaderžavati pri sebi. Pojdite le, pa združite se ž njima!“

„O,“ pravi Radoslava na to, „pa ko bi tudi vedeli kje najti ju — popred vas ne zapustive, da vi kaj bolj okrevate in da se vdeležive vašega pokerščenja.“

„Če hočete pa biti tako dobri, vedel vama bodem vedno, gorko hvalo za to. Ali gledal bom, da se nemudoma poiščeta Ratibor in Vojnimir. Tačas pa skerbite vé za kerščanskega duhovna, da mi kar najprej mogoče pride podelit sveti kerst.“

„Zorina, ki do zdaj tudi ni še imela blage priložnosti, da bi bila kerščena, povpraševala je že delj časa na tihoma po kakem duhovnu in pred kratkim res izvedela za-nj po nekem človeku, ki je bil po opravkih prišel iz obližja v grad. Vse to zdaj vesela naznani Ozarju, in ta še tistega dne pošlje hlapca na naznačeni kraj poklicat mašnika kerstit.

VI. Sprava na sodišču[uredi]

Med tem, ko se je vse to godilo na Ozarjevem domu, blodil je Ratibor želeč priti do svoje hčere Zorine delj časa po napečnem potu, kamor ga je bil zavodil Svitelj. Na zadnje mu dobri ljudje vendar pokažejo pravo pot proti Ozarju. Potoma tje povprašuje tudi vseskozi svoje rojake, ako bi bil kdo videl, kakega mladega verskega poslanca, češ, da izvé tako, kje pač bi zdaj bil njegov sin Vojnimir? Ali nihče mu ne vé nič povedati o kacem takem človeku; zagotavlja mu marveč vsak, da posehmal le redkokrat še kedaj kak verski poslanec prihaja med nje, ker zdaj so blizo vsi že kristijanje in imajo do malega že povsod svoje domače duhovne pastirje, kteri jih učé kerščanski nauk in poterjujejo v njem.

Da je temu tudi res tako, priča so popotnemu Ratiboru prijazne cerkvice pogostoma že stoječe po zelenih holmcih in gričih. Naši tedanji predniki postavljali so jih po višavah v svojem pobožnem mnenji, češ, da bodo tamkej gori Boga častéč toliko bliže njega, ki je nad zvezdami. Pozneje, zlasti za turških napadov, zidali so božje veže še više, verhu stermih gorá: nekaj tudi iz ravno omenjenega namena, posebno pak le zato, da so bile menj in teže pristopne Turkom, tem priseženim kersčanskim sovražnikom.

In kakor še dandenašnji taka svetišča, ki se z zračnih visočin po Slovenskem kakor božja očesa prijazno bliščé doli v ravnine, lijó pobožnemu in bogaboječemu samotnemu popotniku mnogo blage tolažbe in mirú v serce; tako je tačas tudi Ratibor v pričo tacih, kerščanskemu Bogu posvečenih znamenj, korakal vès oserčen dalje in dalje, terdno upaje, da varujoča božja roka ga kmalu kmalu pripelje do zaželenega cilja, kjer se mu vresniči vse, kar je še do zdaj le gorka želja njegova.

Po svojem dolgem popotovanji necega jutra na enkrat zagleda, kako neki taki kerščanski cerkvici verh prijaznega holmca ostrešje, tramovje in ostenje osmojeno, sežgano in razdejano vse navskrižem moli. Berž spozna, da tù je pred malo časom razsajal požar.

Izmed več delalcev, ki so na pogorišču hiteli iz nova popravljati svetišče, pové eden na Ratiborovo vprašanje, kako se je bila cerkev požgala: da to je bil iz gole hudobnosti storil neki poganski župan, ko je bil pred tem zločinom surovo napadil in razžalil njih obče spoštovanega, že starega duhovnega pastirja. Potlej pristavi:

„Vendar hudobnež ne uide pravični kazni. Naši ljudje so ga bili v pričo njegovega grešnega početja zalezli, vjeli in priperli. Ravno danes, in menim da že skoraj popeljejo ga na oni-le travnik, ki ga vidite od tod, da ga sodijo porotni možje in pravično kaznujejo.“

Ko Ratibor potem prikorači do naznačenega travnika, stala je na njem že velika množica ljudi v krogu jezno kričé na zločinca, ki je stal sredi med njimi. Ratibor ravno dospé do sodišča, ko razkačena množica pervikrat zažene hrup: „Umerje naj!“ Radoveden, kakov je ta človek, ki se je bil tako pregrešil, razkrije gnječo, da ga vidi. In zagleda ga; ali kako ostermi! Ta, ki na sodišču tam z zvezanimi rokami, z bledim, upadlim obrazom, s povešeno glavo in pač v smertnem strahu pričakuje svoje ostre zaslužene kazni; ta, na kterega razljutena množica iz svete jeze, da je položivši ogenj vpepelil svetišče in razžalil namestnika kerščanskega Boga, kterega oni zdaj časté in ljubijo, kliče smert, ta je — nekdanji prijatelj njegov, Svitelj!

Ratiboru se hud boj vname v sercu. Ta človek — tak grešnik! In vendar tudi njegov največi dobrotnik, ki mu je bil iz smertne nevarnosti rešil ravnokar spet spregledanega sinú Vojnimira, in kaj velja, da tudi ženo? In v tistem osodepolnem trenutji posili ga blaga misel, da bi tudi on preziraje vse tisto Sviteljevo pred malo časom tako sovražno vedenje proti njemu potegnil se zdaj tudi za njega morda v skrajni, smertni nevarnosti! Ali kako? Kdo se bode zmenil za njegove besede, kdo porajtal na njegove prošnje, kdo teh razkačenih poslušal njegove razloge za pomiloščenje — ko ga nihče ne pozna?

V tej stiski zagleda tam pri strani posvetujoče se stare porotne može in v njih sredini sivega, častitljivega starčeka v duhovski obleki, pač njega, ki ga je bil razžalil Svitelj. Pogled posebno na tega zadnjega duhovnega očeta poda Ratiboru na enkrat veliko zaupanja. Pohiti tje in stopivši med nje slovesno pravi:

„Stojte, ljubi, pravični možje! Stojte, prosim vas v imenu usmiljenega Krišča, pa počakajte malo, predno izrečete zasluženo kazen!“

Vseh nazočih pogledi se hipoma obernejo na Ratibora; on pak jim v čisto kratkih besedah porazvije, kdo je ta človek pa kaj da je storil že njemu, njegovemu sinu in ženi. Naposled še enkrat sklicevaje se na pravičnega, pa ravno tako usmiljenega kerščanskega Boga poprosi živo za Svitelja rekoč:

„O bodite toraj tudi vi, porotni možje, usmiljeni, pa prizanesite nesrečnemu možu, ki se je bil enkrat spozabil, da je tako grešil! Spreglejte in odpustite mu to pregreho; saj tudi naš ljubi Bog le rad odpušča grešnim ljudem, ki se kesajo svoje krivice! In ta — ta Svitelj, verjemite mi, da on ni z gola hudoben človek. Vém, da že zdaj spoznava svoje hudobno početje ter da se tega tudi že kesa iz vsega svojega serca. Zato — pomilostite ga, prizanesite mu! To vas prosim v presvetem imenu našega milostljivega Odrešenika in v imenu moje žene in mojega sina, ki je po čudni božji previdnosti postal verski poslanec in je zdaj kerščanski duhoven med nami, ker ga je bil, glejte, ravno ta — pokaže na Svitelja — otel iz rok naših najhujih sovražnikov Obrov, pesjanarjev!“

Ratiborove besede niso ostale glas vpijočega v puščavi. Napravile so pri množici veliko zaželenega vtisa. Zlasti globoko v serce segalo je ljudem tisto, kar jim je Ratibor pripovedoval o Svitelju v dotiki sè svojim sinom in ženo. In poslušalci, kteri so ravnokar tako shujeni pesti vzdigovali proti zločincu, jeli so se zdaj sočutno ozirati na njega. Kar je morda še manjkalo, da se množici poleže in ohladi razserjena kri, to je pridal berž potem častitljivi duhovni starček, ko je dejal s povzdignjenim glasom:

„Kerščanski možje! Bodimo toraj tudi mi v mislih na Boga, ki je blagoslovil tiste, ki so ga preganjali, in še na križu molil za svoje sovražnike — bodimo tudi mi milostljivi temu, odpustimo mu njegovo pregreho, pa prizanesimo mu iz kerščanske ljubezni tudi zasluženo kazen, če se pokesa svojega krivičnega ravnanja ter nam obljubi, da noče nikoli več nobenega kristijana žaliti niti ne kerščanskemu bogočastju posvečenih reči onečiščati.“

Vsej zbrani množici so le-te besede kakor sam božji glas iz nebes: tako so častili in spoštovali tega svojega duhovnega pastirja ter tako visoko cenili vsaki njegov svèt, kterega so jemavali si za zapoved. Najstareji porotnih mož stopi toraj pred Svitelja, pa ga povpraša, ali pod takimi pogoji hoče pomiloščenje?

Svitelj je v pričo vsega tega, kar se je zdaj zapored godilo pred njegovimi očmi, mogel ves vničen le nakimati z glavo, da! In potlej z razvezanimi rokami vès ginjen objame zraven prišlega Ratibora zahvaljevaje se mu iz serca za rešnje besede, ktere je bil on ravnokar vložil za njega ter proseč ga tudi, naj mu ne jemlje več za zeló, ampak prijateljsko pozabi njegovo ondanšnjo osorno neprijaznost, s ktero se je bil on gerdo pregrešil zoper njega, kar pa zdaj obžaljuje iz globočine svojega serca.

Ratibor mu prijazno proži desnico v znamenje sprave ž njim, zagotavljaje mu, da on sam zaradi tistega le en trenutek ni gojil sovraštva do njega, ter da naj se zato le po polnem utolaži.

Svitelj tedaj tolikanj veselejši hiti k duhovnemu očetu, poljubi mu roko in v pričo radovedno poslušajoče množice prisega, da od današnjega dne hoče sam biti veren kristijan.

Ljudje se na to zadovoljni razkropé sè sodišča. Ratibor in ž njim tudi Svitelj gresta na prijazno povabljenje z duhovnim očetom v njegovo stanovališče, ki je stalo dober lučaj od sodiščnega travnika.

Duhovnega očeta je namreč mikalo spoprijazniti se z Ratiborom posebno zavoljo gorečnosti v kerščanski veri, ktero je kazal zagovarjaje Svitelja, in nekaj tudi zato, ker se je imenoval očeta kerščanskega verskega poslanca in duhovna. Prišedši na svoj dom, nagovori tedaj Ratibora, naj mu kaj več pové o svojem že omenjenem sinu, ki je duhoven.

Ali komaj Ratibor spregovori njegovo ime, Vojnimir, spomni se duhovni oče hipoma neke dogodbe, ktero je bil že davno, pač pred dvajsetimi leti doživel.

„Vojnimir, pravite toraj, da je bilo vašemu malemu sinu ime?“ praša duhovni oče vès začuden.

„Vojnimir, da!“ poterdi Ratibor.

„In kako vam?“

„Meni — Ratibor.“

„In vaši ženi, materi Vojnimirovi?“ hiti duhovni oče nadalje povpraševati v tem, ko se mu oči veselo vedré.

„Moji ženi — Radoslava,“ odgovarja Ratibor rad, videvši, da s tem nekako posebno vstreza radovednemu duhovnu.

„In vi ste bili zgrešili, zgubili svojega sina še v nežni mladosti?“

„Da, dve leti je bil Vojnimir star, ko so ga mi bili pesjanarji ugrabili!“ reče Ratibor tudi čudé se zdaj, kako to, da ta duhovni oče na krat stavi tako vprašanje o njegovem sinu, kakor da že nekaj vé o osodi njegovega mladostnega življenja.

„O,“ pravi na to duhoven s povzdignjenim glasom, „tedaj se ne motim več! Vaš zgubljeni sin — to je prav tisti Vojnimir, kterega sem bil jaz pred kacimi dvajsetimi leti pervikrat po todišnjih krajih oznanovaje sveto kerščansko vero našel samotno blodečega po nekem gozdu, in na vsako moje vpraševanje po njegovem imenu, po maternem, po očetovem in po domu kličečega le: Vojnimir, Radoslava in Ratibor!“

„To je pač lehko vse tako,“ pritegne Svitelj, in potlej hitro pripoveduje, kje pa kako ga je bil on z njegovo materjo vred odtegnil pesjanarskim roparjem, kako pa potem iz nova spet zgrešil.

Duhovni oče pripoveduje potem, kako da on v tistih nevarnih časih, ko so se tisti grozni in nečloveški Obri povsod še potikali, vedel ni za zgubljeno, osiroščeno dete boljega svèta in pomoči, kakor da ga dá odvesti sabo v najbliži samostan na Nemškem.

„Tamkej, tako sem mislil, odgojil naj se bo otrok v kerščanski veri ter potem, ko bi kazal sposobnosti in poklic za to, pripravil se za verskega poslanca Slovencem, zlasti ker bi mu bil govorečemu slovenski materini jezik toliko laže tukaj tak posel. In glejte, ljubi Bog je dal, da vse to se je res vresničilo tako! Dobro pol leta je, kar je bil ta moj dragi varovanec pervikrat z mano prišel v le-te kraje Slovencem oznanovat kerščanske vere. Pred nekim gradom gori ob Savi, menda Predoslje po imenu, tam sva se bila razšla, tam je on začel svoje delovanje.

Pri teh besedah Ratibor vès vesel prime in stisne duhovna za roko, rekoč:

„Na Predosljih — glejte, tam je moj grad, je moj dom! In tako je moj ljubi sin pervega spreobernil svojo sestro Zorino — da revež sam tega ni vedel!“

„O,“ vzdihne zdaj srečni oče, „ko bi jaz pač le berž mogel že najti ga, da bi mu povedal to: kako srečen bi bil potem tudi on!“

„Ta želja se vam še danes lehko izpolni, predno bo solnce stalo na višku,“ odgovori duhoven in nadaljuje: „Ravno pred nekoliko dnevi je Vojnimir mene obiskal ter mi pri tisti priči naznanil, da zdaj, ko so Slovenci skoraj do zadnjega že pokerščeni, vstanovil se je tudi on stalno na prijaznem selišču, kterega so bili tamošnji kristijani pripravili za svojega dušnega pastirja pa njemu ga ponudili. To selišče pak je blizo županovega gradu. Prašate toraj le po županu, ki mu je Ozar ime in ki je, kakor mi je bil pripovedoval Vojnimir, v vsi okolici edini še pogan. Od njegovega doma vam potlej ne bo težko najti sinovega selišča.“

Kaj je verh tega Ratibor potreboval še druzega napotka do svojega sina? Saj je bil sam ravno na poti proti Ozarju in Svitelj ga hoče ravno tudi spremiti do njegove hčere Zorine. In vse to, v kaki zvezi in dotiki da sta ravno oba z Ozarjem, sporočita zdaj duhovnemu očetu ter ga potem prijazno povabita, naj blagovoli tudi on iti ž njima tjekaj. Ratibor mu skuša staviti pred oči, kako pač bode njegova bči vesela združivši se po tako dolgem presledku sè svojim bratom, ter videvši pri tisti priči tudi njega, duhovnega očeta, ki je bil toliko storil za bratovo časno in pač tudi večno srečo.

Duhovni oče na ta prigovor toliko raje privoli, ker ga je veselilo obiskati svojega mladega varovanca, nad kterim je bil doživel največo srečo in veselje v vsem svojem življenji.

Tako se vsi trije berž potem podajo na pot. Pa jim je krajši čas, pripoveduje potoma Ratibor vso prečudno zgodbo svoje družine, ktero je bil, kakor on na zadnje meni, buren vihar nekdaj nemilo razkropil križem sveta, ktere pa vójene po božji previdnosti in srečno združajoče se sedaj čaka toliko veče in blaže veselje — ko bi živela in našla se le še Radoslava, žena njegova!

Duhovni oče mu skuša tudi v tem oziru podajati upanja, rekoč, da ljubi Bog, ki je zlasti o njegovem sinu mu skazal toliko milost in po njem blagoslovil vso njegovo družino — da mu on že utegne tudi še to njegovo željo, da se združi spet z ženo, izpolniti berž ko ne kmalu že tukaj na zemlji, ali če tukaj ne, gotovo pa na onem svetu — v svetih nebesih!

Tedaj se Ratibor zeló potolažen in pomirjen tudi v tem po polnem vda v božjo voljo in njegovo sveto previdnost.

VII. Srečno združenje[uredi]

Vojnimir, ta namreč je bil, kterega je dal Ozar k sebi pozvati, hitel je nemudoma k bolniku serčno veselé se v sercu, da tudi temu dozdaj tako terdovratnemu poganu mora zdaj prinašati tolažbo v imenu kerščanskega Boga.

Naglo prispè do Ozarjevega doma. Na pragu sreča tri popotne možé. Zamišljen v svoje zdanje sveto opravilo spozna v pervem trenutji le duhovnega očeta.

„Bog te blagoslovi, moj ljubi brat v Bogu!“ nagovori ga ta in berž potem reče:

„Kolika sreča, da te tù srečamo! Glej,“ — pri ti besedi položi desno na Ratibora — „to so tvoj oče!“

Vojnimir ozrevši se ná-nj veselo ostermi: spozna ranjenca z bojišča, kteremu je bil obvezal rane in ga potlej spreobernil h kerščanstvu.

„Da, ljubi moj Vojnimir!“ pravi Ratibor vesel, „glej, jaz sem tvoj oče, in ta“ — pokaže na Svitelja — „ta je tebe in tvojo mater rešil iz pesjanarskih rok; tega častitljivega očeta“ — namigne ná-nj — „tega sam dobro poznaš.“

Vojnimir v tem pervem trenutji od veselja ne vé kaj reči, kaj prašati? Molčé se svojemu očetu nagne na persi in ga objame.

Vse to je Zorina, težko že pričakovaje duhovna in zréč skozi okno, čula in videla. Bliskom, toraj prihiti, in z glasnim, radostnim klicem: „Moj ljubi oče, moj ljubi brat!“ oklene se obéh, ko sta se še objemala.

Kolika neizrekljiva radost iz nova obide Vojnimira, ko vidi pred seboj svojo nekdanjo spreobernjenko na Predosljih.

„Gori pri bolniku,“ pravi Zorina v eni sapi — „gori pa so moja in Vojnimir tvoja ljuba mati Radoslava!“

„Radoslava — moja draga žena, tudi ti? Kaj je mogoče?“ vsklikne Ratibor sterméč od nenadnega, tako veselega poročila. Zorina pak ga hlastno prime za roke in potezaje ga sabo prosi:

„O, pojdite, pojdite berž, da jih vidite! Gori so, strežejo.“ In vsi gredo ž njo v grad.

Odveč bi bilo popisovati Radoslavino radost in srečo, ko je zdaj na enkrat videla svojega moža in sina, oba zdrava pred seboj; ko je čula Ratiboru iz ust, kdo da sta ta dva moža, duhovni oče in njegov prijatelj Svitelj. Veselje, ko so se bili v naglici vsi pospoznali in porazgovorili med saboj, to jim je bilo neizrekljivo! Vsi zapored so priznavali, da toliko nenadno srečo jim je naklonil po tako čudovitem potu le milostljivi kerščanski Bog, kterega pred svojim tako žalostnim, silovitim razdruženjem niso poznali, kterega so potem pa našli vsaki na svojem potu ter zdaj združili se tukaj v njegovem presvetem imenu.

Hvalili so vsi skupaj svojega dobrotijivega, svojega milostljivega Boga iz globočine svojega serca.

Tudi Ozar, ko je bil berž potem izvedel, kaka in kolika sreča je Ratiborovi družini došla na njegovem domu, pripravil se je za sveti kerst s toliko večim in resničnejim kesanjem svojega poprejšnjega življenja ter s toliko večim zaupanjem na milost kerščanskega Boga.

In res genljiva je bila berž potem slovesnost trojnega pokerščevanja, ko je namreč Vojnimir podelil zakrament svetega kersta svoji pervi spreobernjenki, sestri Zorini, potem zadnjemu poganu v tamošnjem okraji, Ozarju, in na zadnje svojemu rešitelju iz smertne nevarnosti, Svitelju.

Ozar je kmalu potem srečno prebolel in ozdravel.

Ratibor se je na to z vso svojo družino preselil spet na svoje stare priljubljene Predoslje, kjer so ga zdaj kerščanski prebivalci ob Savi radostno sprejeli.

Tamkej gori, na Predosljih, obhajal je potem Svitelj tudi svoje ženitovanje sè svojo že davno zaročeno Zorino, ktera je poročil Vojnimir. In v lepem sporazumljenji sta živela potem še do poznih let, odgojevaje v kerščanskem duhu in božjem strahu svoje otroke, ktere jima je Bog dal. Zorina ni nikdar očitala svojemu možu, kar jej je bil ta še kot pogan bridkega prizadel.

Vojnimir je blizo svojega očetovskega doma živel med Posavci, učakal visoko starost in z veliko gorečnostjo pasel njemu izročene ovčice do konca svojega življenja.

In pobožni slovenski narod, ki si je bil po tako viharnem potu pribojeval najblaže, najsvetejše blago, vero v Kristusa, ta se še dandenašnji v hudih stiskah in zadregah na svetu nevstrašeno in stanovitno derží svoje stare, katoliške kerščanske vere, ki ga vodi v milejo in lepšo domovino — v sveta nebesa!

  1. ^ Tako so stari, poganski Slovenci imenovali boga gostoljubnosti.
  2. ^ Božanstvi poganskih Slovencev. Svarog, bog najvišji, oblastnik nebes, Vesna, boginja ljubezni in rodovitnosti.
  3. ^ Ta priimek izvira iz tedanjih časov, ko so namreč večidel še poganski premožniki jemali si že kerščene posle iz kmečkega stanu, in dékle zaničljivo psovali — kerščence.