Vstani!
Solnce! Ni te k meni.
Ali me ne ljubiš
v milosti nobeni?
Moji dnevi podrta so debla,
moje upe je žalost zagrebla.
Srečaj na poljani
mrtvega iz Najma
in mu reci: Vstani!
Vsepovsod
Moj korak je kdaj zašel
na potih nedopustnih.
Vendar sem te vedno ljubil:
Tvoje sladko sem imel
ime na grenkih ustnih,
kjer sem šel.
In obličje si povsod
skrivala pred mano.
Vendar sem te vedno videl:
Tvoj spomin mi je na pot
seval z lučjo vdano
vsepovsod.
Kličem tvoje ime
Spomni vsaj se, da sem te ljubil
s prvim ognjem jutranjih let,
ko še nisem, Aloa večna,
vedel, da si čudežni cvet.
Spomni vsaj se, da sem proslavljal
nevenljivo tvojo pomlad,
ko še nisem, divna mladika,
vedel, da nosiš čudežni sad.
Izza tistega dne,
ko so prve šmarnice bele
v moji duši se razcvetele,
kličem tvoje ime.
Roža skrivnostna
Varno pojde
čez jesen in smrt,
kdor je našel
tvoj cvetoči vrt,
Roža skrivnostna.
In v življenje
enkrat zacvete
vsaki duši
in se spet zapre —
Roža skrivnostna.
Vse globine
mojega srca,
vse so polne
tvojega duha,
Roža skrivnostna.
Materino srce
Tisti kostanj zeleni
sredi polj,
ki sem davno vanj urezal
tvoj simbol.
Tisto srce pa trohni
sredi polj,
ki me je učilo, ljubiti
tvoj simbol.
Zdravo, Draveljsiko polje!
V njem počiva
zlato materino srce.
Misli name!
Obsojen sem, da moram
preko sto prepadov,
dokler ne najdem tvojih
čudežnih zakladov.
Zakrvaveli bodo
viri po prepadih,
izkrvavele bodo
grudi po zakladih.
Zakljuvajo se ptice
krvožejne vame.
Podaj mi luč dobrotno,
Mati, misli name!
Kakor jaz mislim nate
Pesem živozakopanih,
neizraženih besed,
kakor v gorskih encijanih
neizsrkan divji med!
Ni čebele — ni je duše,
da jo sladko pogostim;
encijan se bo posušil
in vsi mehki vonji z njim.
Matica, ki vodiš sestre,
da roje v pomladni čas,
pošlji eno, misli name,
kakor nate mislim jaz,
Dihni roso vame!
Včeraj čez globine,
danes čez strmine.
Hribu se je vrh užgal.
Ves je pot ožgan,
Korak težak
ne gre od tal
kot prikovan.
In vir studen
ne zarosi
ne zašumlja
ah, nikjer noben.
Duša skoprni
od žeje same.
Dihni roso vame!
In pred teboj
Ne motite mojih molkov!
Sen zasanjal sem nebeški:
V jezeru se moje duše
dviga jasen otok bleski
pred menoj.
V jezero sem svoje duše
na globoke šel oglede;
so besede pesmi moje,
vendar ve so kot besede —
pred teboj.
Vir življenja se odpre
Vsako jutro v tvoj spomin
zvon na gori se predrami;
nad zelenimi vodami
prebudi se glasni mlin -—
vsako jutro v tvoj spomin.
Vir življenja se odpre,
kadar ti se skloniš k meni;
na tvoj holm bom šel zeleni,
kadar majnik zacvete,
vir življenja se odpre.
Tudi moj
V prvem brstu zacvetelo
davi videl sem v oltarju
rožo belo.
Spali so ji drugi brsti —
in s poljubim se dotaknem
vseh po vrsti.
Jutri morda pred teboj
zadehti nov brst — nov dih
tudi moj.
Marija
Vstani!
Vsepovsod
kličem tvoje ime,
roža skrivnostna,
materino srce.
Misli name
kakor nate mislim jaz,
dihni roso vame!
In pred teboj
vir življenja se odpre
tudi moj,
Marija.
