Veronika Deseniška (Jožef Iskrač)
| Veronika deseniška: Epična pesem v XV spevih. Jožef Iskrač |
| |||||||||||||
J. Frankolski.
Vvod.
[uredi]Pri Savini starček sivi
V senci lipnih vej sedí,
V roci svoji, že venljivi,
Stare goslice drží.
Milo poje, strune vbera
Majke Slave zvesti sin,
In od zore do večera
Zbuja davnih dni spomin.
Oj sinovi majke Slave!
Poslušajte mili glas;
Vabim starček sive glave
Pod koščato lipo vas.
Pesem hočem vam zapeti,
Bog da ganem vam srcé!
Za predmet življenje vzeti
Hočem pa Veronike.
Ljube tičke! oj sklenite
S petjem mojim glasek svoj;
Veje lipice šumite
In se združite z menój!
Vi Savine oj valovi,
Združite tud šum in glas;
In nadzračni vi duhovi
V skladno petje kličem vas!
Sveti duh! čez pevcev glave
Svojih darov moč razlij;
Vdihni nam besede prave,
Žar pesniški v srce vlij.
In razlegaj tak se petje
Čez Sloven'je dični raj,
Čez pečine ino cvetje,
Čez doline, hrib in gaj!
I. spev.
[uredi]Na Hrovaškem, v lepi zemlji,
B'la je svoje dni grajščina,
Oj grajščina Desenica,
Majhna sicer, pa slovita,
V senco temnih gajev skrita.
Na dvorišču lipa stala
In zelene veje svoje
Na široko raztezála;
Krog gradú pa vrt zeleni
Bil mu raj in kras in dika;
V njem drevesa, rože žlahtne
V rajskem cvetu duh puhtele,
Bčele méd po cvetji brale,
Tičke skladno žvrgolele,
Grajskim kratek čas dajale.
Krog in krog v nezmérni delji
Senčni gozdi, temni lesi,
Gorski zveri stan prijeten,
Gradu last in meja varna.
Gospodar grajšini zali
Bil je vitez star in slaven,
Star in slaven, sive glave,
Dobre duše, krepke dlani;
Še na velem mu obrazu
Bral junášk pogum in žar se.
Bil je vsim podložnim oče,
Vsim sosedom dober sosed
In prijatel zvést prijatlom.
Milo ženo je pokopal
Že v cvetočih letih njenih;
B'la mu skrb zdaj hči edina,
Vsa podobna majki svoji
Po obrazu, po čednostih;
Hči Veronika se zvala —
Po njej gre še sedaj hvala.
Krasna deva lepo cvela,
Šestnajst let je dopolnila,
Ni je blo deklice lepše,
Vse je daleč prekosila.
Ni poznala britkih strasti,
Ne ljubezni ran skelečih;
Znala samo je za cérkev
In za krasni vrt domači:
V prvi Boga je molila,
V drugem cvetke si gojila;
Jih sadila, zalivala,
Zelje plela, vrt čistila,
Od sadik mrčinje brala;
In med petjem cvetke zale
V krasne vence povijála,
Jih očetu vsako jutro
V znam ljubezni darovala.
Neki dan jej pravi oče:
„Ljuba hčerka, dete drago,
Moj'ga srca slast in radost!
Ti me vežeš še edino
Na nemilo solz dolino;
Glej mi glavo vso že velo,
Skor se bo mi treba vleči
Tik soproge pod gomilo;
Tebe pustil bom samico
Brez zavetja, brez pomoči,
Brez prijatla, ki te branil
Pred sovražnikom bi vražjim;
Sklenil torej sem te v Bogu
Omožiti, da podporo
Boš imela v britkih časih,
Ko te kako zlo zadene.
Draga hčerka! mar si sama
Že izbrala si mladenča,
Da bi bil ti vreden druže
Po lastnostih in po stanu?”
Kaj Veronika mu pravi:
„„Pústite me, oče ljubi!
Po livadah še skakljati
Pesme peti, cvetke brati,
Vence plesti, domá ostati.
Ne želim si druge sreče,
To veselje mi največe,
Kedar po domači trati
Cvetke berem, pesme pojem
In očetu starost slajšam.
Pustite mi prosti biti
In ne dajte mi ločiti
Se od vas. —
Še je čas,
Si mladenča v zakon zbrati
In prijatla poiskati.””
„Naj pa bo po tvojem, hčerka!
Sila ni nikomur mila;
Ko zagrebe me gomila,
Bog da bi se ne solzila!
Ko samica boš ostala,
Rada boš si moža zbrala.”
To izreče sivi starček
In objame hčerko milo;
Kot najdraže svoje blago
Jo miluje ino ljubi.
Krasne so krasne
Zvezde leskeče,
Svetih nebés so
Luči goreče.
Krasne so krasne
Cvetke rudeče,
Cvetke nam lepšajo
Polje cveteče.
Sladke so sladke
Pesmi o zori,
Ki jih ščeblajo
Tičikov kori.
Krasno spomladno
Božje stvarjénje,
Ko se zbudi vse
V novo življenje.
Vendar še lepša je,
Deklica mila,
Dokler nedolžnosti
Ni še zgubila,
Dokler jej srce
Prosto še bije,
Doker se venec
Krog glave jej vije.
Kar je nebesom
Zvezda leskeča,
Kar je dolinam
Cvetka rudeča:
To je človeštvu
Deklica mila,
Dokler nedolžnosti
Ni še zgubila.
II. spev.
[uredi]Bilo je jesensko vreme,
Listje padalo je z drevja;
Lastavice in žerjavi
Selili se v južne kraje;
Pihal sever mraz je v lice,
Noč dolgóst je razteg'vala;
Krasnih cvetek že očetu
Ni Veronika več brala;
Več prepevala ni pesmic,
Pesmic sladkih, miloglasnih;
Le na vrtu je sedela
Ljuto jesen toževála;
Da je vničila jej cvetke,
In drevesa ogolila,
Mile pevke razpodila,
Je tož'vala, da poletje
Tako hipoma minulo,
Ž njim se cvetje vse osulo.
Tako, je pri sebi djala,
Meni bo mladost minula,
Spremenila rajska doba;
Ljubi oče skorej bodo
Mene samo zapustili;
Kakor listje z drevja pada,
Tako pada las za lasom
Jim iz sive trudne glave;
Kakor lástovke, žerjavi
Sélijo se v tople kraje,
Tako bodo preselili
Ljubi oče v boljši kraj se,
V boljši kraj, nebesa sveta.
Jaz pa sama bom ostala
Brez zavetja, brez pomoči,
Kakor cvetka rahla, nježna,
Kteri mraz vsaktér škoduje,
Ktero veter omandrá,
In živina poteptá,
Če ni v zavetji ograje.
Kje zavetja čem iskati?
Kam se reva čem podati?
In pomoči od koga čem
V zlih nadlogah pričak'vati?
Kedar sama bom ostala,
Komu reve bom tožila? —
Tako milo je zdih'vala, —
Kar je žena pristopila,
Bela žena Rojenica.
Dolge kodre je imela,
Krila jo je bela hala;
V rokah zrcalo držála
Déklico nagovorila:
„Ti se bodeš omožila,
Ko se vrnejo žerjavi
In lastovke 'z južnih krajev,
Kukavica spet zakuka;
Pa ne prinesó ti sreče
Ne žerjavi, lastavice;
Kukavica bo kukala,
Ti nesrečo oznan'vala.
Ozri se v zrcalo to-le:
Kaže ti možá in druga,
In prihodnjih dni tovarša,
Ki mu kmalo boš ženica.
Lepo lice mu je dota
In po vsem širokem svetu
Sluje mu ime in slava.”
To izreče in devica
Zre strmé v zrcalo čudno.
Iz zrcala vitez krasen
Jo pogleda brhke rasti
In zaljubljeno obrača
Le v Veroniko očesa.
Ali ko bi trenil, bila
Rojenica je zginila.
Spet Veronika je sama,
Tiha groza jo sprehaja;
Al senjá ali bedi
Znala ni.
In Veronika od sedaj
Vsa drugačna je postala,
Več ni pela, ni skakljala,
Tužno je okrog hodila,
Ni vesela više bila,
Noč in dan prikazen stala
Ji je žene pred očmi;
Viteza tudi zábiti
Mogla ni.
Nekaj, nekaj se vgnjezdilo
Deklici v srcé je bilo,
Kar ji dalo ni pokoja
Ne po dnevi ne po noči.
Prvikrat je okusila,
Da je zemlja solz dolina,
Pa še vedla vzroka ni,
Da postala je nesrečna.
Kaj se v srcu ji godi,
Imen'vati vedla ni.
Srečna je srečna
Deklica vsaka,
Dokler ji bije
Prosto še srce.
Dokler ji v srcu
Prostost prebiva,
Rajsko veselje
Ona zavživa.
Ko jo ljubezni
Pšica zadene,
Kmalo iz srca
Mir jej prežene.
Tedaj nesrečna
Ona postane,
Težko zaceli
Srčne si rane.
Torej varujte,
Mile device,
Sladke ljubezni
Ostre se pšice!
III. spev.
[uredi]Žarko solnce sopet sjalo
In budilo je v življenje
Drevje, travo, cvetke nježne;
Kor prepeval drobnih pevcev
Pomladanske pesme sladke.
Spet žerjavi z južnih krajev
So se v trumah vračevali,
Lastavice priletele
In za gnezda si skrbele.
Kukavica je kukala
In zmadletje oznan'vala,
Lipa sopet zelenela
In vse drevje v grajskem vrtu.
V senčnem hladu je sedela
Spet Veronika in vila
Cvetke mične v krasni venec.
Bilo že se je zmračilo,
Prikazalo zvezd obilo,
Vse k počitku se podalo,
Da bi v Bogu sladko spalo;
Kar stražár naznani stari,
Da pred vratmi vitez čaka,
Ki čez noč ostaje prosi.
„Dobro došel! brž odprite,
In ga v sobo pripeljite!
Konja pa priveži k jaslim,
Zdrave mu pokladaj krme
In nastelji slame mehke.”
Stopi vitez ptuj v sobano,
Se prikloni gospodarju
In devici, grajski roži,
In ponavlja prošnje svoje:
Da bi smel do dne ostati,
Ter si ude okrepčati.
„Dobro došel, vitez mladi!
Vse, kar hiša mi premore,
Vse ti bodi na postrežbo
Po hrvaški šegi stari.”
Hčeri oče zdaj veleva,
Da donese bel'ga kruha
In bokal natoči vina,
Tud soli naj ne pozabi.
Hipoma donese deva,
Hleb in sol po stari šegi,
In bokal z najboljšim vinom,
Ter postavi vse na mizo;
Pa, ko viteza pogleda,
Ostrmi, —
Ker pred vitezom stoji,
Ki ga vidila v zrcalu.
Rudečica jo polije;
Bela roka jej trepeče,
Srce mlado glasno bije,
Stidno zre pred sé in vzdiha.
Tak pred vitezom je stala,
Brž mu srce očarála.
Slične deklice rodila
Mati še nobena bila
Ni v deželi ogerski,
Ni v deželi štajerski,
Ni na Laškem, ni na Nemškem
Kar obhodil vitez sveta
Ni je našel še nobene,
Da bi jej enaka bila.
Kdo je bil pa ptuji vitez?
Bil je Miroslav preblagi,
Hermanov sin v belem Celji,
Ki zverino je lovil
Po hrvaških mračnih gozdih.
Temna noč ga prehitela
V Desenico pripeljala.
Celo noč do rane zore
On očesa ni zatisnil;
Celo noč do rane zore
Mislil je na krasno devo;
Oh ko bi pač moja bila!
Kako bi jo ljubil srčno
Vse bi jej rad daroval,
In za njo življenje dal.
Misli, tuhta in premišlja;
Ni mu dalo zapustiti
Star'ga grada Desenice,
Preden ne odkrije devi,
Kar mu čuti srce mlado.
Najde jo sloneti v hladu
Vej zelenih lipe stare,
Strahoma se jej približa
In jo milo nagovarja:
„Čuješ, deklica preljuba!
Al bi hotla moja biti?
Moja biti tovaršica,
Tovaršica, mila žena?
Al bi hotla z mano iti
V daljne kraje, lepe kraje?
Tam imam gradove bele,
In doline rodovite,
Plodne njive in gorice,
Ki jim treba gospodinje
In podložnim blage majke.
Bodi moja rajska deva,
Bodi mi ženica mila.”
Deklica mu odgovarja:
„Moja roka je še prosta,
Prosto je tud' moje srce,
Pa ni prosta moja volja:
Po očetovem naj bode.”
„Čujte oče pobratime!
Dajte meni vašo hčerko
Za nevesto milo mojo;
Varoval jo bom in ljubil,
Ko okó obličja svoj'ga.”
„Kaj bom branil,” oče reče,
„Če je sklenil vajno zvezo
bog v nebesih! če se srce
Veže k srcu, duša k duši,
Slabi ženski je potreba
Zvestega tovarša v sili.”
„Če je tedaj vaju volja
Da se v Bogu zaročita,
Pokleknita in sprejmita
Blagoslov moj in vošila.” —
Na kolena se spustita
Oče pa povzdigne roke,
Moli in blagoslavlja:
„Blagoslovi Bog nebeški
Otročiča — moja draga!
Ve nebesa se odprite,
Blagoslov čez nju razlijte.”
Blagor očetov
Deci postavlja
Zlate palače,
Mošnje napravlja.
Materna kletev
Hiše podira,
Blago in dnarje
Deci požira.
Bodo vas torej
Starši veseli,
Bote od njih tud'
Blagor prejeli.
IV. spev.
[uredi]Ure tekó nam ko mlinska kolesa,
Kakor zrakovi skoz zračno morjé,
Kedar zavživamo rajska nebesa,
Spolnjene prve ljubezni željé;
Kedar pred nami ljubljéna devica
V rajski lepoti čarobno stoji,
Ljubko nas gleda in njena desnica
V naši počiva in našo drží.
Tédaj ne vidimo temnih prepadov,
Tédaj ne vidimo smrtne kosé,
Tédaj ne zmenimo strupenih se gadov,
Smelo korakamo tédaj med nje.
Ure tekó pa ko mlinska kolesa,
Kakor zrakovi skoz zračno morjé,
Kratko zavživamo rajska nebesa,
V svoji grozoti prikaže se vse.
Pred oltarjem božjim srečni par je stal,
V večno si zavezo roke je podal,
Mašnik molil je čez sklenjene roké,
Pričujočim vsem igrale so solzé.
Slu z nebés Veronika je slična bila,
Kita cvetna se jej je krog glave vila,
Belo oblačilo krilo je teló,
Vse občudovalo sliko angeljsko.
Vitez stari na gostijo
Vabil je sosede drage
In prijatle svoje zveste;
Svatovščino prelepó je
Vredil oče starašina,
Čavš na mizo vince nosil,
Svatje bili so veseli,
Pili so, popevke peli
Od Matjaža ogerskega
Od Lazara Srbov cara;
Napivali so zdravice
Ženinu in njega rodu
In Veroniki nevesti,
Da bi srečna vedno bila
In brezkrajno se ljubila;
Pili mašniku zdravico,
Da posvetil je zavezo
Dveh ljubečih src pred Bogom;
Pili so zdravico tudi
Še očetu domačinu,
Dobro srečo mu želeli,
Dobro srečo pri živini
In na polji dobro srečo.
Luna v tretje prisijala,
Kar sedeli so za mizo,
Tedaj oča starašina
Pričujočim je govoril:
Bog vam plačaj za večerjo
Ljubi oče domačine,
Za večerjo, za veselje,
Čas nam teče, pa je treba
Se ločiti, k domu iti,
S sabo vzeti vaše blágo.
Ni je vaše, že je naše,
V vrte krasne bel'ga grada
Čemo cvetko presaditi,
Kjer jo ženih bo zalival,
Da prekrasno bo cvetela,
Vsem veselje in ponós.
Oj nevesta, nježna cvetka
Hodi z nami v bele dvore
V bele dvore, v lastne grade,
Našla bodeš rodno polje,
Lepe njive in živino,
Našla bodeš dobre duše
Dobre duše, dobra srca,
Mila srca, zvesta srca,
Zvesto srce Miroslava.
Oče dragi, odpustite,
Če vas kdaj je razžalila,
Kar jej dobrega storili,
Vam bo tisočkrat vrnila.
In poljubi starešina
Zdaj očeta domačina,
Roko mu k slovesu dá,
Roko da svatovom zbranim,
Z Bogom kliče in odide,
In svatovi ž njim po redu.
Plaka oče, plaka hčerka,
In se grli in celuje,
V mladih prsih hoče srce
Se razpočiti na dvoje
Ko zapušča mili dom.
Oh, ostani, hčerka ljuba,
Zvesta Bogu ino možu;
Če kdaj pride zlo na tebe
Nad zvezdišče se oziraj,
Tamkaj najdeš pomočnika
Pomočnika, tolažnika,
In če vse te zapusti
On zapustil in pozabil
Tebe ni.
Za nevesto je stopinja važna
Zadnja, kedar svoje zapusti,
Saj prihodnost jadna ali blažna
Od stopinje zadnje le visi.
Tu spomin na prejšnje rajske dneve
Vsaka trata, cvetka jej zbudi,
Tam prihodne zakonske jej reve
Stop'jo pred razjokane oči.
Tu v naročji majke ljubeznjive
Tam pa v kleščah morebit možá,
Ki jo mučil bo vse dneve žive
Brez vesti, ljubezni, brez srcá.
Tej stopinji druga je ednaka,
Važniša je, ker jo vsak stori,
Večnost pač od zadnjega koraka
Srečna ali nesrečna vsa visi.
Od preljubih vsakikrat se loči,
Zapusti se mili dom in vse,
Druga doba vsakemu napoči,
Al nesrečna al pa srečna je.
V. spev.
[uredi]Stojaj, stojaj beli grad
Beli grad pri bistri Savi,
Pa gospá po gradu teče,
Teče kakor bistra Sava,
Vmiva, snaži ino čedi,
Teče krog od rane zore
In do mraka še posluje
In po izbah prireduje,
V vrtih krasnih seme seje
Da iz njega zelje klije,
Na družino skrbno gleda
In uči jo in svari;
Mila vsaka je beseda,
Iz ljubezni vse stori.
Hlapce rano k delu kliče,
Vse pa kakor otročiče
Opominja in svari,
Greha se ogibati. —
Kdo je ta gospá?
Ta gospá Veronika je
Žena kneza Miroslava,
Dobrotnica revežem,
Tolažnica žalostnim,
Vse jo ljubi in spoštuje,
Svoji ženi vsak jo stavi
Za izgled.
Miroslav, Veronika
Kot dva angela živita,
Že nebesa vživata,
Ker presrčno se ljubita.
Blizo njene izbice
Pa golobček golobica
Druži in grluje se,
Gnjezdi drobna lastavica;
In po vejah lipice
Milo tičic kor prepeva
Od ljubezni pesemce,
Da vse krog in krog odmeva,
Al kraj Save levo stran,
Kjer se hosta razprostira,
Kavka grdo črni vran
Ter se v bližnji grad ozira. —
Neki večer pozno že
Mož neznan jo prisopiše,
V žepu bele liste nosi
Pa za prenočišče prosi,
Liste nosi od Hermana,
Od Hermana Miroslavu.
Kakor liste on prečita,
Bledo mu postane lice,
Trese se kot šibka veja
Kraj derečega potoka;
Ko prečita, v žep jih dene
In si ostri meč opaše,
Hlapcu svojemu veleva:
Kar mi sedlaj konja vranca,
Iti moram v daljne kraje
V daljne kraje, v gornje Celje,
Kjer je zibelka mi tekla,
Da se radi ženitnine
Pri očetu opravičim,
In prepričam tud očeta,
Da je žena moja mila
Rodovine viteške,
Bog me! ni pa čaralica
Ona ne nikoli bila.
V prsih srd mu vre, kipi,
In v očeh mu žar gori,
Ali srce se solzi,
Da predrago ženko svojo
Brez zavetja zapusti.
Bliža se jej, jo objame
In pritisne srčno srčno
Na razjokano si srce,
S tožnim glasom govori:
Bog te obvári, mila moja,
Moram v Celje se podati
In prepričati očeta,
Da pod solncem boljše žene,
Kakor ti si, ne dobi se,
Tvoje, svoje čem poštenje
Braniti do zadnje kaplje,
Bogu v nebu in Mariji
Te ločé se v brambo zročam.
Oh, nikar, zajoka ona
Ne zapusti me samice,
Oh, ne hodi v gornje Celje,
Al ne slišiš, kako kavka
V bližnjem gaji črni vran?
To pomeni silno silo,
Bog ve, kaj bi pripetilo
Ti se v Celji al na poti;
Oh ne hodi v gornje Celje,
Silno me srcé boli,
Da me zadnjo pot objemaš,
Se mi zdi.
Ne nikar, predraga moja,
Bom črez malo dni pri tebi,
Al da iti moram, tirja
Viteška dolžnost od mene,
Torej z Bogom!
Še jo zadnjikrat objame
In pritisne si na srce,
Pa na konja vranca skoči
In ko blisk drvi napréj.
Dnevi tekli, tedni tekli
Luna dvapot omladela,
Jokala Veronika je,
Ker ni Miroslava bilo
Več nazaj. —
Prava žena več veljá
Ko bogastvo, kup zlatá,
Ogle tri
Gor drži.
Briše s čela možu pot,
Cvetke trosi mu povsot,
Spremlja ga
Do grobá.
vidni angel mu je zvest,
Kedar pride zlemu v pest,
Var'je ga
Hudega.
Dve telesi, duh edin',
Vez: ljubezen iz visin;
Vrag boji
Se moči.
VI. spev.
[uredi]Dan za dnevom v teku mine,
Luna tretjikrat mladi,
Črni vran iz gaja zgine,
Se na lipo preseli,
Ktera močne svoje veje
Razprostira tik gradú.
Noč in dan
Grdo kavka črni vran
In prežene drobne tice,
Da nič več ne žvrgolijo,
Vrana slišati ne mor'jo.
Ene nóči vran zaspi,
Drobna tica prileti
Pa zapoje pesem tožno:
V ječi strašni
Niroslav
Milo joče
In zdihuje
Za svobodo,
Za preljubo
Svojo ženo;
Črvi mu
Glodajo
Mlade kosti,
Gadi krog
Njega nog
Se vijó,
Nočna sova
Mu mrtvaško
Pesem poje;
Trdi kamen
Mu blazina,
Miza mu je
Blatna zemlja,
Kruh plesnjiv
Mu je jelo,
Grenke solze
Mu pijača;
Trda stena
Se solzí,
Ko njegove
Boli vidi,
Pa očetu
Se ne smili,
Ima oče
Trje srce
Od kamena.
Tak prepeva tica tožno
Al zbudi se črni vran
In zadavi tico malo.
Sliši peti mlada žena
Petje tožno tice male
Glas prebode srce njeno,
Da na tla se reva zgrudi.
Kar pristopi bela žena
Bela žena, krasna Vila,
Dá jej piti čudne vode,
Čudne vode od studenca,
Ki jo Vile pijejo.
V mlado ženo hipoma
Šine moč, junaški žar,
Kar na noge brzo skoči,
Meč jekleni si pripaše,
Dé na glavo si čelado,
Dene si oklep na prsi,
Da pokrije žensko nedro,
V ženskih prsih rahlo srce.
Svoje hlapce glasno kliče:
Nujte hlapci, nateknite
Si čelado in oklepe,
Ostre meče pripasajte,
Bistre konje osedlajte,
Gremo v starodavno Celje.
V strašni ječi tam zdihuje
Vaš preljubi gospodár,
Al ga čemo rešiti
Al pa vsi poginiti.
Hlapci bili so junaki
Vsi slovenske rodovine,
Gospodarja so ljubili,
Kar Veronika velela
Hipoma so vse storili,
Kot žerjavi v dolgi riži
Proti Celju se spustijo.
Prvi jaha vitez mlad
Vitez mlad Veronika,
Tak ponosen, tak je krasen
Da mu para ni v deželi,
Meč svoj suče kot junák,
Kakor vojvoda veleva,
Tropa jaha, da se konjem
Spod kopit iskri.
Kakor ribje óko jasno
Je nebó in brez oblaka
Zlate solnce žarke siplje
Na rumene njive žita.
Kosci kose brusijo,
Mlado travo sečejo,
Deklice pa jo veselo
Jim za pétami sušijo
In popevke pojejo,
Pa ko vgledajo junake
Kot žerjave dirjati
Ostrmijo,
Čudijo se tem junakom
Njih lepoti in pogumu.
Ko pokrije svet temota,
Zvon v zvoniku zadoni,
Delo tudi dokončá se
In „češčena si Marija”
Glasno moli družba vsa
In prikažejo se lučce
Na obnebji rajske zvezde,
In po hribih in višinah
Se plameni vzdigajo
Gor k nebesom švigajo
Fantje mladi, deklice
Kresu pesme pevajo:
Pridi, pridi, stari kres
Se ponovi vsako leto,
Plamen segaj do nebes
In razlivaj žar po svetu.
Mi Slovenci krepki smo
Ne bojimo se Turčina,
Naše srca plamtijo,
Kedar kliče domovina,
Kedar bojni glas grmi;
Naši kresi tud gorijo,
To spričuje, da smo mi,
In sovražniki bežijo.
Plamti plamti stari kres,
Žar razlivaj črez doline
Plamen segaj do nebés,
Znani slavo domovine.
VII. spev.
[uredi]Črne megle so zakrile
Na obnebji zvezde mile,
Bliska se ko k sodnjem' dnevi
In vrezava grom za gromom.
Dére sova se ponočna,
Kavkajo vranovi črni,
Joče milo bela žena,
Bela žena, smrt koščena,
Psi pa ženo vgledajo
In nemilo tulijo.
Herman stari spat' ne more
V gornjem gradu, v starem Celji,
Sliši kak se sova dere,
Kak vranovi kavkajo,
Sliši jok koščene žene
Sliši psov tuljenje votlo;
To pomeni vel'ko silo,
Hitro vstane, meč pripaše
In po gradu gledat teče,
Gledat teče na stolpove,
Blisk potegne sem iz megle
In pokaže mu junake,
Ki se gradu bližajo.
Alo hlapci, brž na noge!
Bliža gradu se sovražnik,
Vzem'te meče najostrejše
Pa pri vratih grada ga
Tiho tiho pričakajte.
Janko, ti pa v mesto teci
Zdram' Celjane in jim reci:
Brž se v gornji grad podajte,
Ostre meče pripasajte,
Herman hoče tak imeti,
Kdor ne sluša, mora umreti.
Mladi vitez in junaki
Približujejo se srčno
Star’mu gradu na višavi,
Kjer zdihuje Miroslav
V strašni jami, grdi ječi.
Bliža njemu se rešitelj:
Draga žena, zvesti hlapci.
Noč junakom je pripravna,
Najti menijo vse speče,
Po nevedoma zidovje
Grde ječe prekopati.
Al od bliska so izdani.
Kakor bčele, ki o letni
Topli uri se rojijo
Panj obsípajo bčelnjaka,
Tako sipljejo se 'z grada
Hermanovi zvesti hlapci.
Mladi vitez z mečem seka
Zdaj na levo, zdaj na pravo,
Z mečem seka, kakor hlapec,
Kdar kosi o kresu travo.
Mahne enkrat, pet jih pade,
Če porine, šestim duša
'Z srca zgine.
Bliskajo se mu očesa
Vreje kri,
Med sovrage konj ga nese
Smrt pihaje v vragov trope;
Jok se sliš’ umirajočih
Sliši ránjenih ječánje;
Črni vrani kavkajo,
Sove iz skalin bežé.
Tu sprejemajo duhovi
Blagih duše v svoja krila,
Tam pa čakajo vragovi
Na hudobnih črne duše.
Na okólci duh leži,
Kliče k sodbi umorjene
Pred sodnika sodni stol.
Teče kri,
Da bi gnala kamne tri,
Na bojišči malo že
Hermanovih hlapcev je,
V beg so drugi se podali,
V grad bežijo še ostali,
Kar pomoril meč jih ni,
In zaprejo gradu vrata
Za seboj.
Mladi vitez k vratom stopi
Glasno vpije: hej odprite
V gradu čemo prenočiti,
Rano vstati, zopet iti,
Svoje blago s sabo vzeti
Svoje blago nam predrago
Gospodarja Miroslava.
Ako vrat nam ne odprete,
Hočemo jih razsekáti
Vas pa vse ob glavo djati.
Čuli so ga Hermanovi
Pa mu tako besedili:
„Ne odpremo, ne bojimo
Vas se célo célo nič.
Mi smo Nemci imenitni,
Vi pa ste za nič Slovenci,
Bote radi še bežali,
Kdar Celjani pridejo,
Glave bodo vam sekáli
In jih lovskim psom metali.”
Mladi vitez to posluša
Pa mu mar ni za groženje,
Vkup junake svoje kliče,
Da prešteje glave dragih,
Al jih ni več polovica;
Drugim so duhovi rajski
Duše nesli v božje krilo
V božje krilo za plačilo.
Mladi vitez in tovarši
Se solzijo za drugovi
In roté se meščevati,
Nad beriči Hermanov’mi.
Dolgost je le našega življenja
Za nebesa nekončani boj.
Vrag ošabno svojo glavo spenja,
V hudi bitvi teče s čela znoj.
Strasti, greha tropa naskakuje
Vedno nas sovražna noč in dan.
Nam življenje srečno obetuje,
Pa nam le zadaje novih ran.
Nam ponuja mir, prijazno roko,
Da le njemu pridemo v oblast.
Ker ne more zmagati v naskoku,
Nam ponuja spravo, svetno slast,
Da nebés si ne bi prisvojili
Zmage venca nevenljivega,
Da bi brez rešitve sužnji bili
Vse živoče dni sovrážnika.
Torej boj zapiš'mo na zastavo,
Naj ne vgasne v srcu nam pogum,
Želi bodemo tem večo slavo,
Več ko zmagamo sovražnih trum.
Hujši ko je boj, tem lepša zmaga,
Boljše, če zadene v boju smrt,
Večne sreče ona je podlaga,
Ki nas preseli v nebeški vrt.
Večno čaka zmage nas plačilo,
Dična krona venča nam glavó.
Ko se pred očmi bo nam stemnilo,
Plavala v nadzračje duša bo.
Da v nebesih prejme krono zmage
In posede večni sedež tam.
Za prestane trude čelne srage,
To bo krasno venčal Jezus sam.
VIII. spev.
[uredi]Hej, Celjani, brž na noge!
Z mehkih pernic se vzdigajte,
Ostre meče pripašite,
In se v gorni grad podajte.
Herman hoče tak imeti;
Kdor ne sluša, mora umreti.
Jako tak Celjane kliče,
Gor in dol po mestu hodi.
Praskajo se pa Celjani
Brišejo oči zaspani.
'Z mehkih pernic vstajajo,
In se v grad podajajo.
Z novega se je zvedrilo,
Luna bleda prisijala,
Kot v mrtvaški bledi prt
Zemlja je povita bila.
Kril okol'co je savinsko
Silno studen smrtni duh.
Prikaz'vale tu in tam se
V strašni sliki so prikazni.
Ura je ednajst odbila,
Ura je duhovov bila.
Živo vse je trepetalo,
Kot o sodnjem strašnem dnevu,
Lasje kviško so šršeli
V strahu, kaj se bo godilo.
Stal molčé je mladi vitez
Sred junakov svojih dragih,
Slišal je Celjane priti,
Vidil jih bezbrojne glave
Proti grada se majati.
Vedel je, da mora vmreti,
Ni ga žalilo umreti,
Smrt mu bila jako mila,
Al, da rešiti ne more
Svoj'ga dragega gospoda,
To ga v srce je žalilo,
To žalilo to je v srce.
Tud ostale vse junake,
Ki so srčno se objeli,
Bogu duše izročili,
In molčé pričakovali
Bližajočih trum sovražnih.
Kot volkovi, ki spustijo
Gladni se nad čredo ovec,
Tak spustijo se Celjani,
Z njim za jedno Hermanovi
Na krdelo vitezovo.
Bòj se vname. Boj ne, ——
Bilo je mesarsko klanje.
Trupla mrtvih zdihajočih
Na bojišči so ležale,
Kakor snopje v času žetve
Za ženjicami po polji.
Boj za duše bil se vnel je
Z angelji in pa z vragovi,
Bil se vnel je boj strašán,
Kot na občni sodnji dan.
Mladi vitez hrabro bije
Se s sovražnikom bezbrojnim,
Kjer porine, vse leži,
Kamor vdari, vse beži.
Vendar mlada moč omaga,
Ž njo omaga truma zvesta;
Kri mu teče iz desnice,
Kri mu teče 'z mlade glave,
Kri mu teče 'z hrabrih prsi,
Moč junaška ga zapušča.
Bliža mu se s koso ostro
Bela žena, bleda smrt.
Vse moči telesne zbere
In porine meč v sovrage;
Šest jih pade, on pa zgrudi
Se na nje.
In čez mrtvih trupla goste
Vrejo v gornji grad Celjani
Bojne pesme prepevaje,
Da razlega zmage glas
Po savinski se dolini.
Slava junaku grmi iz ust navdušen'ga ljudstva,
Kteri je v ljutem boji kri prelil za pravico,
Na bojišči stoječ, kot skala med morskim valovjem,
V ktero buta vihar in morje zaganja valove.
Večno junakov spomin živi do poznih narodov.
Rad še pokaže vnuk otrokom gomilo prededa,
Ter ga postavlja v izgled junaškega srca in dlana;
Stavi kreposti v posnem, ki venčala dušo njegovo,
Gorko ljubezen do svojih, do doma, do svoj'ga vladarja,
Cvetke mile sadi na grob, na gomilo prededa.
IX. spev.
[uredi]Zel’še bere Rojenica
V noči po savinskem polji,
Zelše bere za zdravilo,
Da zaceli smrtne rane,
Smrtne rane na junaku.
Zmiva rane na junaku
S čudno vodo iz studenca,
Ktero pijejo le Vile;
In poklada, zdravo zelše
Gor na rane, jih povija
V rahle cunje, ko sneg bele.
Dá mu piti čudne vode:
Kar spregleda mladi vitez,
Vitez oj Veronika.
Vstane kar, obleko sleče;
Meč svoj v zemljo zakopá,
Rojenica pa jej novo
Kmečko oblačilo dá.
Al kam reva hoče iti?
Kam se hoče li podati?
Če ne najde Herman celjski
Na bojišči je pri mrtvih,
Hoče je povsod iskati
In poprej ne prenehati,
Dokler v pest je ne dobi
In vmori.
S hriba v polje urno teče,
In po stari gladki cesti
Se napoti prot Konjicam.
Jej rodi stopinja vsaka
Nove boli, nove solze;
Al ozira nad zvezdišče
Se pogostoma med potjo,
Gor tolažbe, upa išče,
In koraka tak naprej.
Strašni noči nasleduje
Dan prijeten, dan poleten,
Prerojeno vse migljá,
Živa je narava vsa.
Vse prepeva, vse živi;
Samo le Veroniki
Se oko solzi.
Bilo se je že zmračilo,
Ko Veronika dospela
V neko selo, Loka zvano,
Blizo grada Frankolskega.
Tam pri kmetu prenočila,
Kmeta so Bosača zvali.
Kmet Veroniko sprašuje:
Al bi htela mi služiti?
Lepo dam ti letno plačo,
Za navržek belo krilo;
Kam po svetu hočeš iti
Kam se dele obrniti,
Ki ne znaš ljudi, ne sveta!
Jaz imam ti dosti dela,
Dosti dela, dost' jedila.
Kravam mojim bodeš stregla,
Svinje moje bodeš pasla,
Drva, vodo mi nosila.
In Veronika privoli;
Stopi v službo pri Bosaču,
Skrbno pase tolste svinje,
Urno nosi drva, vodo,
Ne tožuje nič osodi,
Da postala je zdaj dekla
Prej gospá visoka knežja.
Pridno hodi k službi božji,
Pridno moli, pridno dela,
In kar si prihrani blaga,
Vse deli ubogim revnim.
Al ko zmisli se osode
Svoj'ga moža Miroslava,
Počiti jej srce hoče
In topi se v britkih solzah.
Vse čislá jo, vse spoštuje
Kot nebes prikazen višo,
Vsakdo si želi je v službo.
Vidno množi se imetje
V hiši, v hlevu kmetu Bosaču;
Vidno čez njegove njive
Božji blagoslov se zliva.
In nad vsim, kar kol' počenja,
Vidno blagoslov počiva.
Kadar nas v težavah, revah
Vse na zemlji zapusti,
Kedar več za nas pomoči
In tolažbe tukaj ni:
Oh ozrimo na zvezdišče
Z upajočim srcem se;
Gor imamo pomočnika,
Kteri nam pomagat če.
On, ki vsako leto cvetkam
Oblačilo krasno dá,
Ki nasiti vsako jutro
Tičic drobnih brez brojá,
Al bi On nas mar pozabil,
On, ki vseh stvari mu mar!
Ki je dal za nas življenje,
Ki smo prva božja stvar!
X. spev.
[uredi]V mladih letih bil je kmetič,
Ni imel še tovaršice,
Tovaršice, zveste žene,
Pa imel je preskrbeti
Še očeta, sivo glavo,
In boleno staro mater,
In nejake mlade sestre.
Jako treba pomočnice,
Zveste žene mu je bilo.
Zbiral si nevesto svojo
Za predrago milo ženo,
Zbral Veroniko si deklo
Za nevesto milo svojo.
Te volitve so se starši
Prav iz srca veselili.
Kliče svojo deklo v izbo,
In jej tako govori:
„Čuješ kaj, deklina ti!
Al bi hotla moja biti?
Al bi hotla mene vzeti?
Al bi hotla povrniti
Mi z ljubeznijo ljubezen?
Al bi smele moje roke
Kot nevesto te objeti
In peljati pred oltar.”
Te besede mlado ženo
Hudo v srce zapekó;
Slednjič mu besede pravi:
„Nikdar se ne bom možila,
Bogu le sem in Mariji
Vedno zvestost obljubila.”
Besedi se teh ni vstrašil
Kmet bogati, lep' mladeneč.
Nagovarja jo in prosi
Tako milo, ljubeznjivo,
Da bi se kamnito srce
Bilo dalo omečiti,
Zadnjič jej se tako pravi:
„Oh za Boga, moja žena
Ti postani,
Moj'ga srca, moje roke
Se ne brani.
Če nevesta moja draga
Nočeš biti,
Hoče me gomila v letih
Mladih kriti.
Kdo če starega očeta
Mi hraniti?
In boleno mojo mater
Ozdraviti?
Kdo nejake moje sestre
Če varvati?
Kdo po njivah mojih plodnih
Če orati?
Ptujci hočejo moj mili
Dom posesti,
In očeta, majko, sestre
Pa odvesti.”
Te besede srce zbodle
So Veroniki do smrti;
Noge so jej obnemogle,
Moč telesna jo zapušča,
Da se je na tla zgrudila.
So na posteljo domači
V zadnjo izbo jo prinesli,
In jo Bogu in Mariji
Žalostni priporočili.
Kedar hočeš si nevesto zbrati,
Moraš pridno dekle poiskati,
Ktera je pobožno izrejena,
V kteri greh še ni pognal kali;
'Ž nje postane mila dobra žena,
Zvesta tovaršica žive dni.
Kaj pomaga dota tud' bogata,
Kaj pomaga dnar in mošnja zlata,
Če se um z marljivostjo ne veže,
Kaj pomaga lice prelepó?
Če nevesta, kteri se priseže,
Samo le prinese dnar, blagó.
Blago srce, vajene ročice,
To najlepša dota je device!
XI. spev.
[uredi]Skor Veroniki bi duša
Bila truplo zapustila,
Da ni bela Rojenica
K njej v tem hipu pristopila;
In jej dala vode piti,
Čudne vode iz studenca,
Ktero pijejo le Vile.
Nova moč se jej povrne
Zopet v ude vse in žile;
Se na postelji vzdignila,
Zatočila solze britke
In tako izdihovala:
„Oh, da bela smrt me ni
Na bojišči pokosila!
Da s tovarši spala bi
In gomila bi me krila!
Oh, da me osoda je
V to dolino pripeljala!
Kak' je ranjeno srcé,
Oj, da bi ga zdravit' znala!
Oh, da sem mladenča šla
Srca rahlega služiti!
Raje pač trinogu bi
Htela zadnja sužnja biti.
Oh, da zbrala bi brlog
Si za bivališče bila!
Korenince brala krog
In studenčnico bi pila!
Al pa, da bi v ječi bla,
Kjer moj Miroslav prebiva,
Tik njega priklenjena,
Bila mrtva že al živa.
Herman, Herman, oče moj!
Miroslava meni dajte!
Oh izpustite ga koj,
In za sneho me spoznajte!”
To poslušal mladi kmet,
Ki pri vrat izbe stal,
Pa mu jc žareče srce
Ledenelo in strmelo.
Kar je tekel do soseda
In mu djal: Preljubi Janez!
Glej, pri nas gospá je knežja,
Miroslava lastna žena,
Ktere išče stari Herman
V kotu vsakem po deželi.
Kdor jo v roke mu 'zroči,
Sto cekinov ta dobi.
To novico Janez sopet
Svojemu sosedu pravi,
In od ust do ust novica
Gre kot oginj 'z strehe v streho.
Nek Celjan zazvé novico,
Urno v gornji grad hiti
Herman se mu nasmeji,
Sto cekinov mu deli.
Brž beriče svoje skliče
In jih tako nagovarja:
„Pojdite na Frankolovo,
V selu loškem poprašajte
Za Bosača prost'ga kmeta;
Deklo vklénite njegovo,
Ki mu tri že mesce služi:
Pripeljite sem jo varno,
Ker je dekla čaravnica;
V gornji grad jo pripeljite.”
In beriči so veseli
Stekli tje na Frankolovo,
Lovske pse so sabo vzeli,
Ostre meče privezali,
In verig si oklenili.
Pri Bosači poprašali,
V Loki so za tujo deklo,
Ki od kresa služi njega.
Kar so v izbico planili
In Veroniko vklenili,
Lovske pse na njo ščevali,
Kot bi divja bla zverina,
Ter jo bili in suvali.
In Veronika pustila
Je kot jagnje se vkleniti,
Se vkleniti in suvati
Vražje kleti, zaničvati;
Ni besede 'zgovorila.
So Ločani pristopili,
Za Veroniko prosili;
Al beriči so vaščane
Kakor smeti razpodili.
So Veroniko do Vojn'ka,
Trga majhnega peljali;
Vsi tržanje so pritekli,
Gledali junaško ženo
In jej slavo glasno peli.
So Veroniko beriči
V slavno Celje pripeljali,
So Celjanje prihiteli
Gledat žene tak' junaške.
Naj se nam nebó tud poobleče,
Vsred se bel'ga dneva naj stemni,
Vžigajo tud' strele naj goreče,
Otrpéva naša žarna kri;
Vrag čez nas naj 'z pekla oginj meče,
Naj se proti nam vse zaroti;
Stojmo krepko, Bog nad nami kraljuje,
Ki hudobo vsako ponižuje.
Naj se žuga nam največa sila,
Zguba vsega, kar še veže nas;
Naj od žalosti nam poka žila,
Od skrbi izpade vsaki las;
Naj odpira groba se gomila,
Naj trobenta sodni poje glas:
Stojmo krepko, Bog nad nami kraljuje,
Kteri žalost v radost spreminjuje.
Med zločince tudi naj svet nas šteje,
Naj tepta se naša čast, imé;
V ječah naj umiramo od žeje,
Naj se na morišče z nami gre,
Naj že tam tud sapa zadnja veje,
Naj za nas že vse zgubljeno je:
Stojmo krepko! Bog nad nami kraljuje,
Ki nedolžnost vsako ohranuje.
Da le vest ničesar ne očita,
Kamen kak na duši ne leži,
Vsaka solza, tu od nas prelita,
Lesketala bode v večnosti,
Ko nedolžnost naša bo odkrita
Prišla pred sovražnikov oči.
Oni v pekel bodo ropotali,
Mi se bomo v nebu radovali.
XII. spev.
[uredi]Herman pahne v strašno ječo
Mlado ženo, svojo sneho.
Daje jed jej kruh plesnjivi,
In pijačo blatno vodo,
Da bi reva v temni ječi
V strašnih mukah poginila.
Trdi kamen jej blazina,
Postelja jej blatna zemlja,
Grde cunje oblačilo; —
Pa jej angelvarh prijatel,
Dobra vest jej tovaršica,
Sveta vera tolažnica,
Jej molitev pomočnica.
Nada njena so nebesa,
Kjer plačilo neizmerno
Je čez male ure čaka.
Duša nje iz solz doline
Se v nebesa preselila,
Na telesne svoje muke
Pa je čisto pozabila.
Milo pesem je zapela
Od nebeškega veselja;
Milo pesem je zapela
Od ljubezni nevenljive;
Milo pesem je zapela
Od zvestobe zakonske.
In od zore do večera
Pevala je sladke pesmi,
Sladke pesmi miloglasne.
Tičica začula petje
V strašni ječi, temni ječi;
Pa je k oknu prifrfrala,
Da bi petje poslušala.
Je na oknu obsedela,
Pa je peti tud začela.
Ko Veronika je pela.
In od zore do večera,
Od večera spet do zore
Si Veronika prepeva,
Mala tica jej odpeva
Sladke pesmi miloglasne.
Se razlega rajsko petje
Po vsem gradu do dvorane.
Sliš'jo v temni ječi petje
In med sabo govorijo:
Kdo prepeva v strašni ječi
Take pesme miloglasne?
Ne prepeva jetnik pesmi, —
Jih ne more od bolesti, —
Pesme take duh prepeva,
Ki se klati po gradovi.
Herman čuje rajsko petje
In nasluša, 'z ktere ječe
Milih pesem glas dohaja,
Ki ga v črno dušo speče.
V temno ječo kar hiti,
Da tam vidi, kdo predrzne
Pevati celó se v ječi.
Stopi v ječo, pa zagleda
Živo še Veroniko.
Al mu srce je kamnito,
Je kamnito kot zidovje,
Ki mu dela krog zavetje.
Bil bi z mečem jo prebodel,
Ali taka smrt bi bila
Še prelehka, še premila.
Po postavah čaravnica
Mora le sežgana biti.
Torej skliče Herman celjski
Vse sodnike štirske v Celje,
Da obsodbo bi sodniki
Čez Veroniko izrekli.
Na poziv njegov zberó se
Vsi sodniki pravdoznanski
Iz dežele v staro Celje.
Imenitni vitezovi,
Kmetje prosti in tržani,
Vse potuje v slavno Celje,
Tam kopiči se grmada,
Da Veronika zgori v njej. —
Al le ena se beseda
Potujočih vedno sliši:
„Ona čisto je nedolžna,
Njena kri bo v nebo vpila,
Za mašč'vanje nad rodbino
Celjskih imenitnih knezov.”
Le nedolžen more peti
Tud zapuščen od ljudi,
Osramočen, v strašni ječi,
Ker ga nič kaj ne teži.
Le nedolžen povzdiguje
Z rajskim petjem kviško se,
Leta duh njegov v višave,
Truplo zemlji je v oblast.
XIII. spev.
[uredi]Stojaj, stojaj staro mesto,
Staro mesto, slavno Celje.
Sredi mesta majhen tržič,
Sred tržiča širok oder,
Širok oder za sodnike
Za sodnike pravoznanske,
Za tožitelja Hermana
In Veroniko junaško.
Vse se tare ljudstvá v Celji.
Ni o shodu taka gnječa
V starem mesta nikdar bila.
Dan žari se, dan prestrašni,
Ko bo javno se obsodba
Čez Veroniko izrekla,
In nedolžna žrtva
Na morišči darovala.
Ura bije, ura bije,
In devet odbije.
Kar na oder se podajo
Vsi sodniki pravoznanski,
In se vsedejo na stole.
Za sodnikom vstopi Herman,
Za Hermanom pa beriči
Pripeljajo mlado ženo,
S črno halo odeveno.
Herman bere zbranim tožbo:
„Herman jaz po volji božji,
Celjski knez in ortengraški,
Ban hrvaški in slavonski,
Tožim ženo pričujočo,
Da očarala mi sina
Miroslava, oskrunila
Rodovino celjskih knezov,
In zahtevam vaše sodbe,
Da sežgè se na grmadi."
Al Veronika molčé je
Na visokem odru stala,
Veličastna in čarobna;
Nije stala, se zibala
Je med nebom in med zemljo,
Kot nedolžni angel rajski.
Duša njena se vzdignila
Je v nadzračje k Bogu bila.
Živo v licu izražena
Bila je nedolžnost njena.
Sveti mir se lesketaval
Na obličji njenem milem.
Moli v duhu še presrčno,
In se na odhod pripravlja,
Tak' obsodbe pričakuje.
Vseh oči so na-njo vprte
V mlado ženo zatoženo,
Vseh oči so se solzile,
Srca vseh za njo so bile.
Tud sodnikom pravoznanskim
Ni beseda gladko tekla,
Gledali so rajsko sliko,
Rajske zrli so očesa
Vilovitega telesa.
Kak molčé so došli bili,
Tak molčé so zapustili
Oder, ženo in Hermana
In domu se spet vrnili.
Herman škripal je z zobmi,
V srcu mu je kipel srd,
Dihal srd in strup in smrt.
Mu 'z oči je plamen vrel:
Kar beričem zagrmel:
V Ojstrovec pošast drvite,
V črno ječo jo pahnite,
Ječi vrata zazidajte,
Okno dobro zakovajte,
Da pogine tam od glada.
In brž v Ojstrovec beriči
So Veroniko peljali,
Jo pahnili v črno ječo,
Ječi vrata zazidali,
Okno ječi zakovali
In jo smrti prepustili,
Strašni smrti od gladú.
Krasne zvezde so leskeče,
Krasne polja so cvcteče,
Veličasten jutra žar;
Al še lepše, ko cvetlice,
Je nedolžno, čisto lice,
Je najlepša božja stvar.
Kar je božja dlan stvarila
Lepšega ničesar bilo
V celem res stvarjenji ni.
V lice svoj je lik vtisnila,
Z rajskim čarom ga oblila,
V sedež ga izbrala si.
So narisane nebesa:
Svitle zvezde so očesa,
Rajskih slasti je izvir,
Duh nebeški ga obdaja,
Barva čistih svet'ga raja,
In čez njo razlit je mir.
Oh zató nedolžnost zlata,
Kak čarobna je, bogata,
Še v spominu starih dni!
Ko postane lice velo,
Rad spominja starček celo
Časa se nedolžnosti.
XIV. spev.
[uredi]Dan enak je temni noči.
V črno ječo ne pošilja
Žarkov svojih zlato solnce.
Zlato solnce, mila luna
V črno ječo ne prisveti
V črno ječo ne migljajo
Od obnebja svitle zvezde.
V črno ječo ne duhtijo
Cvetke krasne od poljane.
Rajsko petje mičnih tičic
V črno ječo se ne čuje.
Le ostudni strupni gadje,
Se vijó po ječi temni;
Al Veroniki ničesa
Ne storijo žalega.
So prijatelji jej dobri,
Dosti boljši kakor ljudje,
Ž njimi ona si igrava,
In prepeva mile pesme.
Gadi slušajo veseli,
Ko doni nebeško petje.
Čuden svit od glave njene
Razsvitljuje črno ječo.
Bela žena Rojenica
Jej prinese v noči vsaki
Bel'ga hleba, bistre vode.
Ž njo se rada pogovarja
Od slovenskega naroda.
Pa se milo jej pritoži,
Da narodje so slovanski
Med sebó tako nezložni.
Milo toži, da je lipa
Čisto čisto pozabljena.
Milo toži, da se širi
Ptuji duh ko živa kuga
Po slovenskih vseh krajinah.
Milo toži, da sinovi
So nezvesti svoji mamki,
Da po tuji hrepenijo,
'Z tujih virov le pijejo,
Lastno polje rodovitno
Pa popuščajo v celini,
Da ga gosti mah zarašča,
In se trnje korenini.
Pa spominja Rojenica
Radostno se zlate dobe,
Ko je vladal Samo silni,
Ko hrvaški slavni kralji
So Slovene osreč'vali;
Se spominja Marka kralja,
Lazara, kdaj Srbom cara,
In Veroniki govori:
„Zlata doba je cvetela
Nam Slovenom stare dobe:
Al je zlata doba prešla,
Kakor krasni dan preide,
Noč za dnevom spet nastopi;
Al za nočjo svitla zarja
Spet dan krasen napoveda:
Tako pokrajine naše
Je pokrila črna tema,
In jih krije in bo krila,
Let še štirkrat sto in dalje.
Hudi boji spodkopali,
Bodo naše pokrajine;
Se 'zneverili sinovi,
Ptujci v šako jih dobili
Da v domači lastni hiši
Po domače ne bo smelo
Se več govoriti celo:
Tedaj zora spet napoči,
Ptice spet se predramijo
Po slovensko peti jele
Da Slovence prebudile,
Lipa bode brst pognala,
Zelenela in cvetela,
V hlad Slovence spet vabila;
Cvetke nove se rodile,
Med po njih bučela brala.
Mili car bo tedaj vladal,
Oče vsem podložnim svojim,
Ki zapisal na zastavo
Svojo je enakopravnost
Vsem narodom, milim svojim.
Tedaj bodo so Slovenci
Spet iz spanja prebudili,
Za orodje poprijeli
In ledine preorali.
Trnje samo ne bo dalo
Hitro vspešno se končati;
Milo solnce bo sijalo,
Pokrajine ogrevalo.
Cvetke vse v krasoti cvele,
Tice nam po naše pele.
Mati Slava radovala,
In bo sine objemala;
Z lastnim mlekom jih dojila,
Z žarom, umom in pogumom
Jih pojila, jih sitila.
In ljubezen bo narode
Vse slovenske ogrlila."
Tak Veroniki je bila
Rojenica govorila;
Ž njo je plakala, solzila,
Pa se ž njo tud veselila.
Hej Slovenci
Ustanimo!
Solnce vzhaja
Za gorô.
Pevajo že
Tičice,
Vstajajo že
Cvetlice.
Lepo jutro
Se mladi,
Modro nebo
Rumeni.
Čujte, čujte
Mili glas!
Slava mati
Kliče nas:
Brž na delo,
Čas je s'jat.
Seme v zemljo
Zakopat.
Bode klilo
Iz zemljé,
Sad rodilo
Veke vse.
Zemljo varje
Mili car,
Naš preljubi
Gospodar.
Solnce sije,
Dež rosi.
Blagor kaplja,
Seme kli.
Krepko raste,
Že cveti,
Da pod cvetjem
Se šibi.
In stoterni
Vrne sad,
Kar trpimo
Na spomlad.
Dušno polje
B'lo dozdaj
Neobsejan,
Pust je kraj.
Mnogo pustih
Že ledin
Oboral je
Slave sin.
Dušno polje
Že cveti,
Cvet nad cvetjem,
Se šibi.
Ga varuje
Mili car,
Solnce greje
Topli žar.
Nada sije
Boljših dni.
Rod slovenski
Več ne spi.
XV. spev.
[uredi]Eno leto je minulo,
Ali duša ni spomnila
Se Veronike nobena.
Herman davno že je menil,
Da med mrlve se prišteva.
Njen preljubi oče kmalo
Je končal življenje svoje,
Brž ko strašno je osodo
Svoje ljube hčerke zvedel.
Celo Miroslav je zabil
Ljubljene nekdaj sopruge
Pa za drugo se deklico
Plazil kakor volk za ovco,
In jej dušo davil čisto.
Neki dan, glej, v Ojstrovec so
Tropo vjetih pripeljali,
Ječe ž njimi napolnili.
Tedaj vrata odkopali
In so ječo otvorili;
Kakšno, čudo se prikaže!
Vse obide strašna groza
Ko zazró prikazen čudno,
Živo še Veroniko.
Lasje so jej do kolena
In krijó nagoto udov;
Vsa v molitev je vtopljena,
V Boga vsa je pogreznjena.
Vse strmi in plaho gleda,
Toda Herman zdajci slugi
Da ukaz presilno ljuti:
Brž mi v kopelji vtopite
To pošast pregrozno, strašno,
Da je žive več ne vidim.
Zdaj so z vodo sod nalili
In Veroniko vtopili.[1]
Zdaj Veronike je duša
Svoje telo zapustila,
In se v svitle kraje rajske
V božje varstvo povrila.
Z rajskim petjem so duhovi
Spremljali jo v božje krilo,
V božje krilo, na plačilo;
Telo njeno pa v Braslovčah
Črni zemlji se izročilo.
Bela žena Rojenica
Vsak dan grob obiskovala,
Za Veroniko še dolgo
Se solzila in jokala. —
Kje dežela, kje leži,
Mesto tisto, kje stoji,
V kterem sreča je domá,
Solz nobeden ne pozná?
Iščem je po svetu krog,
Hodim čez planine, log,
Kamorkoli se podam,
Sreče le ne najdem tam.
Pridem v mesto, v carski dvor,
Tam prepeva pevcev kor;
Vtihne kor, in jok in stok
Napolnuje zlat obok.
Kar od tod naprej hitim,
Mesto za sebó pustim.
Pridem v malo snažno vas.
Tu je sreča, slišim glas.
Al tud sreča tu domá
Stanovitna ni še bla;
Mnogokrat med vrisk ljudi
Že nesreča prihiti.
Blizo vasi vrt leži,
Mnogo križcev v njem stoji,
Ta je sreča tu domá,
Tak' napis na znanje da.
Ta dežela, tu leži,
Tisto mesto tu stoji,
V kterem sreča je domá,
Solz nobeden ne pozná.
Tu leži tik brata brat,
Ne veljá cekin, ne zlat.
Tu nobeden kralj in kmet
Ne prepira se za svet.
Tu ni bolečine več,
Sèm ne seže ostri meč;
Tu ugasne vsaki črt,
Ker do sèm le seže smrt.
Oj dežela, da sem le
Enkrat vendar našel te,
Kjer doma je sreča, vem,
Zdaj iz tebe več ne grem.
S k l e p.
[uredi]Oh razlegaj se mi petje
Čez Sloven'je dični raj,
Čez pečine tje in cvetje,
Čez doline, hrib in gaj!
Lipa slavna, ki sprejela
Pevce si pod senčni hlad,
Bog ti vrni, da živela
Veke bi, rodila sad.
Vas objamem, pevci mili,
Ki glas svoj'ga petja ste
Moj'mu petju pridružili,
Bog vam vrni večno vse!
Vas zahvalim, vi duhovi
'Z cel'ga svojega srcá;
Vam Savine, oj valovi
Slabi pevec hvalo dá.
Vas Slovence vse objamem
In pritisnem na srcé;
Pa od vas vseh slovo vzamem,
Ki poslušali ste mé.
Moj pozdrav seboj nosite
Čez doline, hribe, log,
Reve pevca ne zabite
In vse blagoslovi — Bog!
- ↑ 17. oktobra 1428.