Veronika Deseniška (Marica Gregorič Stepančič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Veronika Deseniška: Zgodovinska tragedija iz XIV. stoletja v petih dejanjih
Marica Gregorič Stepančič
Na naslovnici je avtorica zapisana kot Mar. Gregoričeva
Izdano: Jadranka 2/1-11, 1922
Viri: dLib 1, dLib 2, dLib 3, dLib 4, dLib 5, dLib 6, dLib 7, dLib 8, dLib 9, dLib 10, dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prvo dejanje se vrši v Zagorju l. 1414
Drugo in tretje dejanje se vršita v Krapini l. 1422
Četrto dej. se vrši v Samoboru l. 1426
Peto dejanje se vrši v Celju l. 1428

Osebe[uredi]

  1. HERMAN CELJSKI slavonski ban.
  2. FRIDERIK, njegov sin
  3. ELIZABETA FRANKOPANKA, Frid. soproga.
  4. IVAN SENJSKI, njen sorodnik.
  5. DOROTEJA GORJANSKA, njegova mačeha.
  6. ZIGMUND,' hrv. ogerski kralj.
  7. BARBARA CELJSKA, njegova soproga.
  8. IVAN ALBEN, zagrebški škof.
  9. ERAZEM WURMBERŠKI, Frider. prijatelj.
  10. BARTOLOMEJ VRANOVIČ, hrv. vitez.
  11. RADOSLAV DESENIČ, hrv. vitez.
  12. VERONIKA, Deseničeva hči.
  13. LUCA, njena nekdanja dojilka,
  14. LIZIKA, sobarica.

VID, JURIJ, BLAŽ, MARKO; Frid. služabniki.
LUKEŽ, BOŠTJAN, GREGOR; hrv. kmetje.
SODNIKI, ČASTNIKI, DEKLE.

PRVO DEJANJE[uredi]

Se vrši v Zagorju l. 1414

Na levi strani del deseniškega dvorca; na desni je gozdič. Pred dvorcem je drevo in ob tem miza s stoli in klopjo. V bližini grm ali drevo in kamen ob njem.

1. PRIZOR.[uredi]

Desenič, Lukež, Boštjan, Gregor.

Desenič (sedi ob mizi) Ako ne tugujete radi včerajšnje toče, si res nevem raztolmačiti vaše čemernosti.

Boštjan (stoji primerno oddaljen) Najbridkejša nezgoda je prišla nad nas, vitez.

Desenič Vam je nemara požar poškodoval domovja?

Gregor (odkima) Hujša, hujša šiba božja udriha po nas, gospod!

Desenič (nejevoljen) Tedaj se pa ne obotavljajte nadalje in mi urno povejte, kar se je priperilo! Vam je li pogonila krava? Ali se vam je zaril voz na klancu v blato?

Lukež (sedi - res čas tožno zroč v tla, na kamenu ob grmu. Ko prične govoriti nasloni levo roko ob koleno, z desno pa – v kteri drži robec – mahne po zraku.)

Celjani so nas pokončali, mili gospodar!

Desenič (od začudenja plane pokonci) Celjani? Se ti meša, Luka? Saj jih letos ni med nami, hvala Bogu! (pogleda k nebu in si malomarno naredi znamenje križa.)

Boštjan Na Velikem Taboru so, vitez!

Gregor Da, da! Komaj teden dni so tamkaj, pa že razgrajajo po Zagorju z vnebovpijočimi norčijamo.

Desenič (zanika) Kdo vas je vendar vznemiril s temi pravljicami?

Gregor Kdo drugi nego naše žene, naše lastne družine!

Boštjan Pa kaj ne pričajo dejanja? Kakor veste, smo od včeraj drvarili v hosti. Nemci pa so prihrumeli davi zarana.

Gregor In vsaki hiši so prizadeli večje ali manje zló.

Desenič Ali jih ni še spametoval vaš lanski upor? Sčim pa so se proslavili ti dični junaci? Govori, Boštjan!

Boštjan Meni so razmesarili vso čredo, mnogim ovcam so odrezali repove, kozam pa celo vimena ...

Desenič (koraka razjarjen) A, to je nečuveno, nečuveno!

Gregor (pokaže Lukeža) In Luki so ukradli ženo.

Desenič Ka-aj? Ali je to res, Luka?

Lukež Žalibog! –

Desenič Kje pa so tičali stari; ali so držali roke križem?

Boštjan Stari, stari ... Hm! Kaj bi stari? Saj še Filip – ki se ne zboji niti vraga – jim ni mogel do živega!

Lukež Malo nade brli v meni, a tem večji je moj strah, da si jo priborim mrtvo ... Kajti, danes ali jutri ... saj me razumete, vitez! Oh, gorje meni!

Desenič Joj, joj! In pri tebi, Gregor, so pustili tudi kak spomin?

Gregor Kako ne? Stožec sena so mi zažgali!

Desenič (zmaje z glavo) Brezsrčno, prekruto! In je zadela nesreča še koga drugega?

Gregor Seveda, milostljivi gospodar! Kum Lazar tarna, ko na pogorišču. In kako bi ne, ko so mu divjaki poteptali komaj posejane gredice.

Boštjan V naši dolini je sam jok in obup.

Desenič Pomirite se, revni moji kmetje! Še danes pošljem sluge na Tabor. A sedaj idite domov in recite svojim ljudem ... Ali ne, ne! Sam hočem z vami, da jih potolažim.

Lukež (vstane) Tisočera vam hvala, nepozabni dobrotnik!

Boštjan Naj vam Bog povrne milost, ki jo naredite nam!

Gregor Kaj bi bilo z nami, ako bi ne imeli vas? ...

Desenič Kar je v moji moči, rad storim! Le idimo, le! (gre mimo dvorca v gozd, kmetje pa za njim.)

  • ) Vprizoritev te drame se je vršila v tržaškem Narodnem domu. 7. maja 1891.


2. PRIZOR[uredi]

Friderik, Erazem, kasneje Vranovič (oblečeni kakor lovci s pušicami ob boku)

Friderik (se prikaže iz gozda, seveda iz nasprotne strani kakor je šel Desenič) Vidiš? Tamkaj v onem poslopju prebiva moja zala znanka.

Erazem (pokima) To sem takoj zaslutil, kajti tako krasna, kakor si mi jo pisal, je v vsem Zagorju le Veronika.

Friderik Oho! Celo po imenu jo poznaš?

Erazem Parkrat sem gostoval s Hrvati v tem dvorcu ter imel priloko občevati z gospodarjevo edinko.

Friderik Tedaj pa nikar ne odlašaj, Wurmberg, in vodi me urno na njen dom!

Erazem Vsaj tega ne zahtevaj od mene, prijatelj.

Friderik Grem pa kar sam! (stopi za korak naprej)

Erazem Prosim te, Friderik, pusti vendar dekletce v miru. Iz vajinega občevanja se uregne izciniti le kaj usodnega.

Friderik Eh, kaj bi že sedaj preudarjal o posledicah. Glavno čustvo, ki me navdaja, je poželjenje po tej lepotici ...

Vranovič (ustopi zamišljen in dvigne glavo še le, ko začuje govorico in ker Erazem ravno izgovori Veronikino ime, obstane za drevjem neopažen.)

Erazem Vem, da je tako. Sama strast te navdušuje za Veroniko, a ko dospeš do cilja, jo zavržeš ko iztisnjeno citrono.

Friderik In to govoriš ti, Erazem? Saj si ti ravno tak! Kolikokrat sva včasih skupno vasovala: vživala in nudila vžitek. Zato sva pač na svetu, kaj?

Erazem (njevoljno) Prosim, prosim ...

Friderik (smejaje) Zdi se mi, da razumem kam pes taco moli, Wurmberg! Ti me odvračaš od dekleta, ker bi si ga rad sam privoščil, ne?

Erazem Ves drugačen je moj namen! Toliko nedolžnih deklet je bilo že žrtev tvoje pohote ... vsaj Veroniki prizanesi!

Friderik I, zakaj neki?

Vranovič (stopi srdito v ospredje) Zato ... zato, ker vam drugače jaz polomim kosti ...

Erazem (kar ostrmi od iznenadenja)

Friderik (se začudeno ozre) Oho! Kdo pa je tak junak? (ga sune od sebe)

Erazem Saj to je naš mili Vranovič, hrvatski vitez.

Friderik Vitez Vranovič? To ime si moram zapomniti. Vendar mi vsaj to povejte, s kako pravico se vmešavate v moje zadeve in pošlušate najin pomenek?

Vranovič Le po naključbi sem naletel na vaju; poslušal pa sem le, ker sem začul Veronikino ime!

Friderik A –– tako? In kaj znači to zanimanje za deklico?

Erazem (naglo) Vitez je dekličin pobrátim.

Friderik Pobrátim? Meni pa se dozdeva, da je vitez Vranovič v tisto lepotico prav pošteno zateleban.

Vranovič Glede tega, vam gotovo ne bom polagal računov!

Erazem Pomirita se, pomirita! Sézita si v roko!

Vranovič Nikoli, vitez, dokler bo gojil vaš prijatelj nedostojne naklepe do mojih rojakinj.

Dekle (Izza dvorca se prikaže kmečko dekle, ki se jim bliža polagoma s težko butaro drv na hrbtu.)

Friderik (Vranoviču) Saj nisem izrazil drugega, ko najtopleje oboževanje z ozirom na lepoto vaše posestrime ... (uščipne dekleta v lice, dočim se dekle sramežljivo ozre v stran in izgine v hosti.) Glej, glej! Kako mehko lice ima ta kmetičica!

Erazem Vsaka ti prav pride! He, he!

Vranovič (zaničljivo) Obožujete plemkinje pa se ogrevate za take-le.

Friderik Za zabavo je pač vsaka ženska pripravna. Idiva za dekletom, Wurmberg. In pridružite se nama še vi, vitez, da vam mine nevolja. (odhaja)

Vranovič (prezirno) Hvala!

Erazem (pokima in mu da roko ter odide za Frid.)

Vranovič (gleda za njima) Wurmbergov prijatelj je? Bržkone oskrbnik kakega nemškega posestva. In tak vetrnjak bi si upal zalezovati Veroniko? (Vzdigne pest) Ti že jaz pokažem ... (Stopa zamišljen proti deseniškemu dvorcu in ne opazi takoj Veronike, ki – v obleki hrv. plemkinje in s preslico v roki – je izstopila iz dvorca)

3. PRIZOR.[uredi]

Vranovič, Veronika (približno v 16. leta)

Veronika (od daleč) O, ti se že vračaš z lova, Bartolomej?

Vranovič (mrko) Kakor vidiš!

Veronika (odlaga delo na mizo) Si gotovo truden! Sedi kar tukaj , jaz pa ti stečem po južino!

Vranovič Postoj! (odlaga lovsko torbo in sede) Nebo bom povžil ničesar; nimam nikakega teka!

Veronika (prisede) Pa menda nisi bolan, ker si tako otožen. Davi si bil pač boljše volje! (vzame delo v roke)

Vranovič Ne pričakuj vendar prijetnega razpoloženja od človeka , o katerem si se sama prepričala, kako je nesrečen.

Veronika A, to je? ... Oh! Ljubila bi te že zato, ker se mi smiliš.

Vranovič (mahne z roko) Ne dalje, Vera, ne! Udanosti iz pomilovanja ne maram, ker jé ne cenim.

Veronika Jé ne ceniš?

Vranovič Kako neki? Saj je nezmisel, saj je samo plod trenutnega sočutja; torej le začasna a tembolj pogubonosna, naklonjenost.

Veronika A prijatelja si morava vendarle ostati, ne?

Vranovič (ironično) Prijatelja, da, ali taka, ki se videta le, ko naneseta naključba in dolžnost. (ovija dolgo nit na vreteno)

Veronika (se kuja) T o je toliko kot nič!

Vranovič (razgreto) O, za boga! Ali naj ti prihajam pred oči in te gledam in poslušam, ko veš, da hiram od hrepenenja po tebi, čeravno ne smem zabiti, da je moja ljubezen brezuspešna ...

Veronika Moj mili, moj dragi prijatelj!

Vranovič Imej usmiljenje z menoj pa ne govori tako mamljivo. Kaži mi raje neprijazen obraz, da te obsovražim ...

Veronika Pač čudne so tvoje želje!

Vranovič Čemu nadaljnih besed? Ti me itak ne razumeš ... nisi pač še nikoli ljubila ... (jo pogleda pozorno) ne, Veronika? ––

Veronika (v mali zadregi) Ljubila? ... Seveda ne! No, da, tebe imam zelo, zelo rada ...

Vranovič In nihče drug se ti ne sili v spomin? Noben hrvatski vitez?

Veronika (zmedeno) Nobeden ... pobratim moj!

Vranovič Kakega priliznjenega Nemca ti niti ne omenjam, ker sem prepričan, da se ti ne izneveriš svojemu narodu.

Veronika (ko da je zadobila pogum) Nemca naj bi si jaz izvolila? Drugorodca jaz, Veronika Deseniška? Nikdar!

Vranovič Edino to je bila moja skrb; odslej mi bo lažje pri duši! (ustane)

Veronika Čemu si že ustal?

Vranovič Ker moram oditi, saj veš, kako daleč je moj dom.

Veronika Nekoč ti ni prihajala daljina niti na um. (ustane)

Vranovič (vzame torbo z mizice) Nekoč ne ... ali odslej ... (ji segne v desno) Pozdravi mi očeta! –

Veronika (mu molče poda roko in gleda vanj očitajoče.)

Desenič (se prikaže izza dvorca)

4. PRIZOR.[uredi]

Vranovič, Veronika, Desenič.

Desenič Kdo me pozdravlja?

Veronika (se naglo ozre) Bartolomej je tukaj, očka!

Vranovič (mu stopu naproti) Živeli!

Desenič (mu poda roko) Si-li mnogo nalovil, Bartol?

Vranovič Samo par jerebic, ujček! Nisem imel prave sreče!

Desenič Pa čemu bi že odhajal, saj je solnce še visoko.

Vranovič Vendar moram oditi, ker me nenavadno boli glava.

Desenič Preveč si kolovratil po solncu! Pa srečno hodi in pozdravi starše!

Vranovič Hvala! Zdravi! Z Bogom, Vera! (poda obema roko)

Veronika Zdravstvuj, Bartol! (stopi za njim do vrat, dokler jè oče ne pokliče.)

Desenič (sede k mizi) Veronika!

Veronika (pristopi) Poslušam te, oče!

Desenič Ti moraš proč od tu; ni drugače!

Veronika (začudena) Proč praviš? Kako proč? Bržkone se šališ, očka, ne?

Desenič Ne šalim se, ne! Na neki način te moram vendarle obraniti celjskih nasilnikov.

Veronika Celjskih nasilnikov? Ne razumem te!

Desenič Nemci so se naselili pred dnevi na Taborskem gradu in zato iz gole samopašnosti razgrajajo zdajci po Zagorju.

Veronika Tako? Ali so prizadeli ljudem kako škodo?

Desenič In pa še kakšno! Nekomu so ukradli celo hčer ... drugemu ženo ...

Veronika Ali je to mogoče? Joj, kolika nečlovečnost ...

Desenič No, vidiš in ravno zato se moramo pripraviti pravočasno.

Veronika In le zaradi Celjanov naj odidem od doma?

Desenič Prav zavoljo njih, da!

Veronika Toda, oče! V kmečko bajto si pač drznejo, v naš dvorec pa vendar ne.

Desenič Koča ali dvorec, to je njim vseeno, kadar hočejo kaj doseči. Ako prihrumijo semkaj, mene gotovo ne odnesejo, ženski pa preti vedno nevarnost naj je plemkinja ali kmetica, zlasti ako jo zasledi tak vetrnjaški pustolovec, kakršen je mladi grof.

Veronika In le njega se bojiš?

Desenič Njega najbolj, kajti le on je izvor zlà, ki jè počenjajo nemški ljudje. Ne brani se torej.

Veronika No, pa bodi po tvojem! Prehodim vsaj nekoliko naše lepe hrvatske zemlje. Toda s kom naj potujem?

Desenič Z najboljšima prijateljema: s Šimunovičem ali Juriničem.

Veronika Simunovič ne utegne, ker so gostje na Sujegradu. O Juriniču pa veš, da je v Modrušah.

Desenič Je že zopet v Žudijevcu in ako ga zaprosim za uslugo, sem uverjen, da mu celo ustežem, kaj? (jo pogleda z nasmehom.)

Veronika Vem kaj misliš, ali kaj to pomaga, saj se jaz ne bom omožila.

Desenič He, he! Vse deklice tako govore toda zgodi se naposled vendarle nasprotno. Kaj pa bo s teboj, ko umrjem? Če ostaneš sama ti odtegnejo velikaši premoženje in zapro v kak samostan. Zato vedi, da bi mi bilo ljubše, da si omožena z neprijateljem, nego da ostaneš sama.

Veronika O, izmed nasprotnikov me gotovo nihče ne zasnubi, ker poznajo našo narodno zavest.

Luca (vstopi s košarico jabolk, sede pod deblo in jih jame lupiti.)

Desenič Ni tako, kakor misliš! Grajščak Wurmberški bi te rad odvedel v Ptuj.

Veronika Z grofije Celjske torej? Nikoli, oče! Nikoli ne bo moje srce ljubilo Nemca. Odkar se spominjam, čujem vedno o krutosti celjskih knezov.

Desenič Sovraštva do njih ti sicer ne vcepljam v srce, pač pa ti svetujem, da se jih ogibaš. (Z roko po čelu) Na Tabor pa sem skoro pozabil. (ustane.)

Veronika Kaj nameravaš, oče?

Desenič Slugo moram odposlati takoj v grad.

Luca Ali naj jih pokličem, gospodar?

Desenič Ne, ne! Odidem sam do njih. (odhaja)

Veronika Toda ti ne odjašeš z njimi? (ustane)

Desenič Danes ne; bodi le brez skrbi, Veronika! (odide)

5. PRIZOR[uredi]

Veronika, Luca.

Veronika (zopet sede k mizi in jame presti. Naposled odneha in pozabivša na Luco, vzdihne) Oh!

Luca (ozrša se k nji) Zdihujete, gospodinjica?

Veronika (se ozre) Kmalu bi bila pozabila, da si tukaj, Luca.

Luca Sem-li v nadlego?

Veronika Bog ne daj! Pred svojo nekdanjo dojilko vendar ne bom imela skrivnosti.

Luca To je tudi prav, a zlasti tedaj se mi zaupajte, kadar bi vas utegnilo kaj žalostiti, kakor naprimer sedaj ...

Veronika O, saj mi ni nič! Le tako obžalujem, ker ne morem očetu ustreči v vsem, dasi je tako nepopisnó dober.

Luca Aha! Gospodar je gotovo zopet govoril o vitezih, kaj?

Veronika (prenagljeno) Samo o pravem ne! (v zadregi) To se pravi ...

Luca (smeje) Ej, ej! Kako je moja Verica zmedena. Je torej vendarle nekdo, o kterem oče niti ne sluti?

Veronika (v zadregi) Ne ... nikar! Saj niti ne vem, kdo je in odkod je. Komaj dvakrat sva se po naključbi sešla v tem logu.

Luca (ustane s košarico) In vendar je že oognala ljubezen v vašem srčecu?

Veronika Ljubezen? Ljubezen naj bi to bila? O, saj ni mogoče, saj bi bilo bezmiselno in brezupno.

Luca (odhajaje) Mladi ste še, Vera, in zato gotovo na vse to še pozabite! (odide)

Veronika (tožnim nasmehom) Oh, pozabim naj na oni hip, ko se me je dotaknila njegova desnica in je vzdrhtelo vse moje telo tajne blaženosti? (ustane in zanika) Nikoli več! (odhaja zamišljena proti gozdu nato se tuintam skloni in utrga z grmov cvetko. Mahoma obstane in posluša s pogledom proti hosti.) Ptica je zacvilila v vejevju, zadela jo je lovčeva puščica. Oh – ali ni morda na lovu ravno on? (se prime za srce) On, po katerem koprni moja duša? Oh, srce mi hoče iz prsi.

6. PRIZOR.[uredi]

Veronika, Friderik.

Friderik (Se prikaže na odru, ko izreče Veron. zadnje besede. Smejoče ji pohiti naproti ter jo nagovori veselo, ker je spoznal, kako se je zganila vsled prijetnega presenečenja.) O, kolika sreča, da te zopet vidim, prekrasna Zagorka! (jo prime za roko)

Veronika (Se ob njegovem prihodu vidno zgane in se mu hoče izviti) Gospod!

Friderik (proseče) Saj ti ne bom storil žalega, prezala mladenka.

Veronika (je vsa zmedena) Oh!

Friderik Vroča nestrpnost po tebi me je silila od doma, kajti odkar sem te spoznal, hrepenim le po tvoji naklonjenosti.

Veronika (sramežljivo) Domov moram, gospod.

Friderik (otošno) Saj te nihče ne kliče; ostani tu pri meni in veruj, da te obožujem, da mi je življenje brez tebe puščobno in brez smisla.

Veronika Bojim se ...

Friderik (strastno) Ne bojiš se me, ne, deklica. In raje reci, da tudi ti ljubiš mene in da si v tem hipu prav nikogar ne želiš zravenf ko samo mene ... (jo objame)

Veronika (se mu sprva vsa blažena privije a takoj zmedena odstopi) O, kaj je z menoj? Jaz moram domov, gospod ... K očetu moram, ki me pogreša ...

Friderik (odločno) Pa idiva, da spoznaš kako sem ti udan, da spoznaš, kako si me očarala s svojo ljubeznjivostjo, s svojo ...

Veronika Saj ni mogoče!

Friderik Ali ne moreš verjeti, da mislim neprestano nate? Ali se me ti prav nikoli ne spominjaš, deklica?

Veronika (naglo) Oh, večkrat! (v zadregi) Ne, ne ...

Friderik Da, da! Ti premišljaš tudi o meni! Oh, čemu se (skloni se smejaje k njej) zatajuješ, ko me vendar osrečuje vsaka tvoja besedica?

Veronika (naivno) Kaj vam neki more koristiti moja naklonjenost, saj se posloviva danes za vselej.

Friderik (zavzeto) Za vselej?

Veronika V par dneh odidem iz te krajine.

Friderik (bridko) Ti ne ugaja več v tej rajski goščavi?

Veronika Saj ostavljam s krvavečim srcem milo domovje, vendar moram od doma, ker želi tako moj oče.

Friderik (začuden) A! Ti se z očetom preseliš drugam?

Veronika Ne! Oče odpošlje le mene v daljino, da me skrije celjskim velikašem.

Friderik (od presenečenja kar odstopi) Celjskim velikašem? O, zakaj neki?

Veronika (začudena) Kaj ne veste, da razgrajajo Nemci po Zagorju?

Friderik Tako!

Veronika Da! In med raznimi zlobami, ki jih uganjajo je ta, da kradejo ženske.

Friderik O-o!

Veronika In kakor čujem je mladi grof pravi lopov.

Friderik (odstopi od užaljenosti pa se zatajuje) Tvoja mržnja do grofa Celjskega je torej neizrecna?

Veronika Ne, tako ga ne sovražim, da bi ga istočasno ne opravičevala; Grof Celjski je pač mlad lehkomiseln vitez, ki ne pozna bede ...

Friderik Seveda, seveda!

Veronika Ako bi prebil on le en sam dan sredi siromakov in uvidel s koliko muko si pribori vsak grižljej, bi se njegova samopašnost gotovo izmanjšala. O, če bi ga spoznala!

Friderik Je-li to tvoja iskrena želja?

Veronika Moja najtoplejša.

Friderik In vendar hočeš od tu v daljave ... oh, kako bi te pogrešal, kako bi koprnel po tebi, ki si angelj ... (jo napol objame)

Veronika (se oddalji in ozre) Nekdo prihaja. Idiva proti dvorcu. A! Moj oče je! (steče smejaje naproti očetu)

Desenič (prihaja ob palici iz dvorca)

7. PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, Desenič.

Veronika: Iščeš morda mene?

Desenič: Da, hotel sem ... (zagleda Frid., ne da bi ga spoznal) A, si bila v družbi! S sosedom Dolcem?

Veronika (zmedena): Ne, oče!

Friderik: (ki je obstal oddaljen, se bliža.) Pozdravljen, mili vitez!

Desenič (ga spozna in je napram grofu zelo ponižen) O, koliko iznenadenje, milostljivi grof!

Veronika: (začudena) Grof?

Desenič: Verka, morda niti ne slutiš, kakega visokorodnega gospoda si dovedla pred svoj prag?

Veronika: (začudena zanika z glavo.)

Friderik (se pred njo pokloni z nasmehom) Friderik, grof Celjski.

Veronika (se od presenelenja naglo prime za glavo in vsa zmedena odstopi v stran.)

Friderik (pristopi skrbno) Ali vam je slabo?

Desenič Pametna bodi, hčerka, in nikar ne kaži, da nisi vajena imenitnih gostov.

Veronika (vzdihne).

Friderik Vam je li bolje?

Veronika (v zadregi) Saj mi ni bilo nič, milostni knez!

Desenič Seveda ne! Le veselo presenečena je, da toli visokoroden gost počašča naš skromni dvorec.

Friderik Mislite si, da sem vajin dober prijatelj!

Veronika (resno in spoštljivo) Hvala, blagorodje!

Desenič (se pokloni) Ob danâšnjem lepem vremenu ostanemo lahko tu v hladnici. (ponudi Fr. stol) Izvolite, knez! (Veroniki) Postrezi gostu, s čemur je preskrbljena naša shramba. Upam, da nam ne odrečete postrežbe, visokost.

Friderik (sede na stolico) Sprejmem z zadovoljnostjo in prepičanjem, da postrežete radi tudi tujcu. Slovani ste pač gostoljuben narod.

Desenič (se pokloni in sede na klop) Slehern običaj naših pradedov je potomcem drag, ko svetinja.

Friderik Danes me gotovo niste pričakovali na svojem domu! –

Desenič Res ne in vendar ste mi dobrodošli, ko da sem vas povabil, kajti do vaše milosti gojim za svoje trpeče rojake skromno prošnjo.

Friderik Ustrezam vam brez obotavljanja!

Veronika (se vrne in pogrne prt preko mize in zopet odide.)

Luca (vstopi z Veroniko in postavi na mizo krožnike in drugo. Odide.)

Desenič Davi se je pripetilo v Zagorju nekaj takega, kar vničuje vsako potrpežljivost in se utegne končati le z uporniškimi izgredi.

Friderik Vzbujate mi radovednost, vitez! Kaj se je pripetilo?

Veronika (se povrne s košarico ali vazo cvetja, ki jo postavi pred grofa in sede)

Desenič Povem kasneje! Uvidevam, da ste bili na lovu; potrebni ste torej okrepčanja (Veroniki). Ali ne izkažeš velečislanemu gostu časti, ki jo veleva naša slovanska šega? (Vzame stekl. in polni kozarce.)

Veronika (ustane, vzame cvetko in poklonivša se pred grofom mu jo podari.)

Friderik Ovenela bode, vendar si jo ohranim v sladek spomin (ji poljubi roko.)

Desenič (z lastno kupico v roki) Bodi nam v srečo obisk plemenitega gosta!

Friderik (trči) V večno prijateljstvo, Radoslav Desenič! (trči z Veroniko) Na zdravje prezala plemkinja!

Desenič Popoldne sem nameraval k vam, na Veliki Tabor.

Friderik Ne dobili bi me, dasiravno biva tamkaj moja sestra, kraljica te krajine. Jaz prihajam iz Vrbovca.

Veronika Iz Vrbovca?

Desenič Potemtakem niste bili davi s spremstvom v Zagorju?

Friderik Nikakor!

Desenič Moji siromašni kmetiči so vsi potrti, a ožalostila jih je grajska gospoda. Nekemu revežu so grajski hlapci namreč izgnali živino iz hlevov, da se je vsa preplašena poizgubila po goščavah. Drugim so onesnažili olje v kamnitih posodah ali pa prerezali mehove žganja. (razgreto) Naše ljudstvo je po nravi pohlevno, toda o tej priliki je zelo razjarjeno. Pri svojih vitezih prosi obrambe in jaz, knez, sem pripravljen voditi užaljeno krdelo z dvignjeno desnico.

Veronika (zaprosi) Nikar, oče!

Friderik Lepo je, da se zavzamete za svojce ali nepotrebno vam je. Prepustite mi za nekaj dni čilega konjiča, da odjašem na Tabor. (ponudi Deseniču mošnjiček z denarjem) To pa, prijatelj, razdelite med oškodovane.

Desenič (se pokloni) Naj vas doleti sreča, predno zatone denašnje solnce.

Veronika (prisrčno) Naj se vam izpolni srčna želja, milostljivi.

Friderik (jo pomembno pogleda) Marsikdaj sem bil sicer tudi jaz deležen neprijetnih prizorov, ali ... zaupajte mi! Uplivati hočem, da se obrne na bolje.

Desenič (mu nalije v kozarec) Neizrecna vam je moja hvaležnost.

Luca (ob vratih) Prijahali so hrvatski vitezi, gospodar! (odide)

Desenič (ustane) Dovolite mi, svetla milost, da sprejmem došle goste! (se lahko pokloni)

Friderik Prosim, prosim

Desenič (odide.)

Veronika (ko Desenič odide pogleda molče Friderika in potem nekako zmedena proti gozdu.)

Friderik (ostajajoč na svojem sedežu je le z glavo klonil k Veroniki ter jo presunljivo motril. Ko se pa ozre Veronika proti gozdu, ustane in stopivši molče k nji, se skloni do nje) Veruješ li, Verka, da mi ostanejo ti bajni trenutki v najzalšem spominu? –

Veronika (pogleda Frid., ko se ji približa, a ko on izpregovori ustane in zmedena gleda v tla.)

Friderik (ji položi roko preko rame in jo gleda dolgo s klonjeno glavo, dokler se ona, ki je zmedena zrla v tla, zopet ozre milo vanj.)

Veronika (ga zopet pogleda a tedaj se oddalji in reče boječe:) Milostni knez!

Friderik (govori polagoma in zelo zapeljivo) Oh! Je-li ljubezen tvoja toli neznatna, da je ugasnila takoj? Verka! Verka! (ostane na svojem mestu, ko se mu je oddaljila jo gleda otožen)

Veronika (se približa takoj, ko magnetizirana) Friderik!

Friderik (prostre vzradoščen roki in jo objame vso.) Ti, ti, duša moja! Ljubim te neskončno! (jo poljubi strastno na usta)

Veronika (je po njegovem poljubi, ko v omotici, ga pogleda sramežljivo v oči, nato si skrije obraz na njegovih prsih.)

Friderik (ji ves blažen boža lase in poljubuje glavo, ki jo je Veron. naslonila na njegove prsi.)

Zavesa pada polagoma.

DRUGO DEJANJE[uredi]

Se vrši v Krapini l. 1422.

(Dvorana v gradu. Izmed pohištva je ob steni tudi klečalo. Nad tem je podoba Matere božje, pred njo oljnata svetilka.)

1. PRIZOR.[uredi]

Friderik, Herman (vitežki opravljena)

Friderik (čmeren) In kaj pravijo zdravniki glede Hermanove bolezni?

Herman (sedi v naslanjaču) Tolažijo me, ali jaz umem, da moj najmlajši sin ne dočaka moje, ne tvoje starosti.

Friderik Morda pa vendar ni tako hudo! Veš kaj, pošlji ga sem v Krapino; tu mu utegne biti bolje, ker je milejše podnebje. Istočastno mi bo vsaj tuintam preganjal dolgčas.

Herman (ustane nejevoljen) Dolgčas? Kako more vendar tak korenjak kot si ti ... kako more sploh mož, ki ima tako krasno ženo, kakoršna je tvoja Frankopanka, govoriti od dolgem času?

Friderik (porogljivo) Ha, ha! Krasna? No, da! Ali njen čar me najmanje ne ogreje, kakor me ne zamore niti umetniško izklesan kip.

Herman (cinično) Je itak v tebi preveč toplote!

Friderik (nejevoljno in sede) A zanjo ne! Moje srce ji ostane navek tuje. Zato je bilo pač nepotrebno, da si se toliko potegoval za najino spravo.

Herman Reci rajše, da sem postopal lokavo in prebrisano. Pravzaprav mi je malo mari, v koliki meri ljubiš lastno soprogo. Pač pa si želim, da ji ljubezen kažeš. Koristno je, da nam rodbina teh hrvatskih velikašev ostane naklonjena ... Razumeš? ...

Friderik Vem, vem, da se laskaš Frankopanom le zato, da na ne odvzamejo velesile nad Elizabetinim imetjem.

Herman Kaj bi tajil? Za doto, a kakoršno te je obdaroval knez Štefan, si človek lahko beli glavo. A ker postopaš ti tako lehkomiselno, moram poskrbeti jaz za večno prijateljstvo med nama. Le pomisli, da je tvoja soproga podedovala najplodovitejšo krajino: Trsat, Krk, Bakar in Bribir.

Friderik (razdraženo) Eh, kaj mi hoče vse to? Rajše imam že ljubko siromašno bitje v svojem naročju, nego to ledeno bogatinko.

Herman (sede) Si ti res član knežje rodovine, pred katero trepeta vse ljudstvo? Ko te tako poslušam, se mi zdi, da sem naletel na zaljubljenega kravjega hlapca. Kdo pa ti brani imeti take kratkočasne stvarice? A kadar si doma in si s svojo ženo v javnosti, si dolžan pokrščino in udanost samo njej.

Friderik (se med govorom nejevoljno premika. Končno mahne z roko) Uf! Kako si dolgočasen!

Herman Ali meniš, da sem jaz poročil tvojo mater iz pristne ljubezni? – No, in vendar ni imela kneginja neenkrat uzroka pritoževati se nad menoj.

Blaž (se ob uhodu spoštljivo prikloni) Zapazil sem, da se kneginja Gorjanksa šeta po vrtu z mojo preblagorodno gospodarico!

Friderik (ustane) Prav si storil, da si mi to javil. Vedi, da me ni doma.

Herman Morda pa jo kneginja sprejme v tej sobani!

Friderik Prav lahko! Zato pa odidiva skoi ta-le vrata! (Blažu mahne z roko, da odide.)

Herman (ustane) Jaz itak odjašem. Kaj bi tu med samimi kislimi obrazi ...

Friderik Blagor tebi, ki lahko menjaš dom. No, spremim te! – (odideta oba.)

2. PRIZOR.[uredi]

Elizabeta, Doroteja Gorjanska

Obe sta oblečeni kakor hrv. kneginji in prihajata izza glavnih vrat na pol objeti. Elizabeta je na levi strani in drži desnico preko Dorotejinega pasu. Doroteja se je z levico ovila El. vratu.

Doroteja (zroča okoli.) V novem domu novo življenje, Elizabeta.

Elizabeta (ji odkaže sedež) Da! Novo življenje toda tako, ki je vzklilo iz osemletne borbe.

Doroteja (živahno in smejoče) Ej, kdo bi se neki ukvarjal venomer s prešlostjo! – Bodi krepka tudi napram nezgodam. Jelisava, saj si vendar Frankopanka!

Elizabeta (je bolj resne nravi in ves čas govori otožno) Ali včasih mi je od same žalosti naravnost neznosno. Morda je bilo boljše, da sem ubogala teto Kato in odpotovala k njej v obmorski Devin.

Doroteja Res škoda, kajti oba, teta in stric Hugon, sta prava veseljaka in bi te brezdvomno razvedrila. No, pa navzlic temu pazi, da se ti obnovijo rajske ure, kakoršne so ti bile spočetka poroke.

Elizabeta Pičlo številce jih je bilo z brezčutnim Friderikom, ki je mrzel, ko lednik.

Doroteja On mrzel? Kaj še! Čudaj je, čudak, semintja nenavadno resen in neugodno razpoložen. Zato pa je tvoja naloga, da ga raztreseš.

Elizabeta (sede) Oh, zdi se mi, da bi smatral vsako mojo ljubeznjivost za usiljivost.

Doroteja Kaj zato? Jaz se poslužujem napram Nikolaju tudi vsiljicosti, če je potrebno. Žena naj se vobče ravna po moževem licu.

Elizabeta Kako vendar, kako? O, le povej, saj storim vse, kar mi svetuješ, da se le prikupim Frideriku.

Doroteja Preklaverna je tvoja udanost ...

Elizabeta Oh, Dora! Ko bi ti razkrila velikost svojega čustvovanja in ko bi ti vedela kako sem koprnela v dolgih osmih letih ločitve po njem ...

Doroteja Verujem, da ti je morala biti doba ločitve dolga in mučna.

Elizabeta In to tolikobolj, ker se čutim tudi sama nekoliko krivo.

Doroteja Toda končno bodi vse pozabljeno. Bodi z grofom vedno dobre volje in že nocoj mu razodeni o prvi priložnosti vse, vse ... Vsaka tvoja kretnja naj mu razkriva hrepenenje, slehern pogled naj mu izraža blaženost, da si zopet v njegovi bližini. In, veš, z obema rokama se ga okleni ...

Elizabeta (poseže vmes z bridkim nasmehom) Ko bi le mogla ... Toda jaz nisem slične nravi. Ko stopi on pred me, sem ko priklenjena k tlom.

Doroteja Saj je vendar tvoj mož. Česar nisi mogla dosedaj, stori odslej; izpremeni se popolnoma, saj se je tudi on.

Elizabeta (zanika z glavo) O tem me ne uveriš! Da je prišlo med nama do zopetne sprave, je bržkone Hermanovo prizadevanje. Sicer dvomim, da bi imel moj tast pri tem le najblažji namen. Zaman mu krški občani niso zasnovali zarote.

Doroteja Pravzaprav Frideriku, ne Hermanu ...

Elizabeta Frideriku? To mi je bilo pa neznano, o, povej mi, povej!

Doroteja (v zadregi) Veš, vedela sem a ušlo mi je iz spomina.

Elizabeta (očitajoče) Nekaj mi prikrivaš, prijateljica!

Doroteja: Nikar, le pomolčala bi rada o žalostnih dogodkih.

Elizabeta Ona ustaja je bila torej v zvezi z mano?

Doroteja Vzroki upornikov so bili sicer različni, vendar so imeli isto smer. Dočim se je ena stranka togotila nad Friderikom radi tebe, je razgrajala druga, ker je svet obsojal radi grofa neko deklico ...

Elizabeta (pikro) Menda ono ničvrednico?

Doroteja Ne tako, sorodnica! Krepostna žena, kakoršna si ti, gre s samozatajevanjem preko najačje jeze. Nesrečnico jo imenuj, Jelisava, ničvrednice nikoli! –

Elizabeta (porogljivo) Braniš jo, ko da je tvoja znanka ...

Doroteja (odločno) Odkar sem se pomenkovala o njej z Blagajsko, je ne obsojam. Vojvodinja je namreč njena krstna kumica.

Elizabeta (sočutno) Veronika je sirota. A osirotela je revica, ko je njen pošteni oče izvedel o ljubimkovanju s knezom. Bil je rodoljuben Hrvat in odličen plemenitaš ranjki Desenič!

Elizabeta (zamišljeno) Veronika Deseniška je torej razrupila mojo mlado srečo? Oh!

Doroteja Prebila je tudi ona svoje trpko razočaranje, kakor marsikatero dekle. Odpusti ji!

Elizabeta Ko bi mi le ne nudila več povoda k obupu, kajti drugače, drugače, Dora, ima v meni najstrožjo sovražnico.

Doroteja (ustane) Bodi brez skrbi! (se pomakne k oknu) Kako krasne barve so razprostrte po obzorju, ali spominjajo me zahoda. Zelo sem se zakasnila.

Elizabeta (ustane) Saj si vendar moj gost, Teja!

Doroteja Nocoj ne, draguška! Niko me pričakujej v sosedovem gradu.

Elizabeta Radostila sem se te torej zaman?

Doroteja (roko v slovo) Prihodnji mesec te posetim zopet!

Elizabeta (jo spremi do vrat) Pridi čimpreje, pridi!

3. PRIZOR.[uredi]

Elizabeta, Blaž.

(Soba polagoma potemnjuje)

Elizabeta (Se počasno in tožno vrača od vrat; naposled, ko da se je nagloma domislila, odide zopet k vratom in pozvoni s tem, da potegne za vrvico. Komaj odstopi za nekaj stopinj, ko ustopi sluga.)

Blaž (se globoko prikloni) Pozvali ste me, preblagorodna kneginja!

Elizabeta (ozrša se k njemu) Sporoči viteziču, da ga želim k sebi.

Blaž Mladi grod je odjahal sam v okolico.

Elizabeta Kar sam brez dovoljenja in spremstva?

Blaž Oskrbnik je bil zelo nevoljen, pap ni pomagalo, kneginja.

Elizabeta (prijazno) Frankopani vzgajajo pač drugače svoje sinove nego Celjani, kaj, Blaž?

Blaž (strese sico glavo) Mislim pa, da so Nemci prepustili viteziča še pravočasno vašim milostnim rokam, svetla gospodarica!

Elizabeta (mu pokima) Prav imaš, Blaž! Šestnajstletnega mladeniča lahko še vzgojim v hrvatskem duhu! (mahne Blažu z roko)

Blaž (se globoko prikloni in odide.)

Elizabeta (Se ozre proti podobi Matere Božje in odhaja s sklenjenimi prsti.) Izprosila si mi milosti pri Vsemogočnem, presveta Mati! (Vzame molek in poklekne; soba potemnjuje nekoliko)

4. PRIZOR.[uredi]

Elizabeta, Friderik.

Friderik (Je ves čas razburjen, zaničljiv, sploh neugodno razpoložen, kakor človek, ki je pripravljen na prepir. Prišel je izza stranskih vrat in obstal ob uhodu ter gledal okoli. Potem se oddalji od vrat proti sredini sobe) Vse tiho! Nikogar? ... (Hoče zopet oditi, ko zapazi Elizabeto pred svetilko. Pogleda jo zaničljivim nasmehom in pokima) Moli! Že zopet moli! Kadarkoli se ji približam, jo zasledim pri molitvi. (Prižge svečo, ki je na mizi in soba je dobro razsvetljena) Kneginja! –

Elizabeta (se presenečena ozre, ustane in prijazno stopi naprej) Ste li že dolgo tukaj, grof?

Friderik (mrklo) Toliko že, da bi lahko prejahal Krapino.

Elizabeta (začudena) Oprostite! Molila sem rožni venec.

Friderik Zrnca na onem molku postanejo menda gladkejša, nego so kamenčki na produ. Vam bi se prav prilegal naslov samostanske predstojnice.

Elizabeta (smejaje) Vi se pač vedno radi šalite!

Friderik Nikakor, ampak res obžalujem, da vaš stric Anž ni ustanovil nobenega ženskega samostana, kako je toliko moških. Storite sicer to itak lahko sami.

Elizabeta (s hladnim nasmeškom) Ako mi vi pomagate, da!

Friderik Jaz ustanovnik samostanov? Vi ste menda še tako zamaknjeni v svojo pobožnost, da vam plove duh nad oblaki. Ali vzdramite se! Pred vami ne stoji nikak svetnik! –

Elizabeta Pač pa moj zopetni soprog.

Friderik Žalibog!

Elizabeta (odstopi užaljena) Izrekli ste nekaj, kar vam je ušlo iz nepremišljenosti ...

Friderik Da, nehote mi je ušla beseda in nehote sem izdal čustvo, ki me grize v prsih. Vendar, saj me poznate; opravičevanje smatram jaz vselej za nekaj poniževalnega.

Elizabeta (bridko) Torej ste še vedno nezadovoljni z meno?

Friderik In kdo bi ne bil? Sprva ... ko sva se komaj poročila ...

Elizabeta (prisrčno) Blaženi hipi!

Friderik (osupnjen) Tudi zaničljivi znate biti? ... O? Torej čujete! V prvih mesecih ... v prvih letih sem prišteval vašo molčečnost k sramežljivosti, vaše zatajevanje k tihi udanosti, vašo pobožnost k nedolžnosti! – No, človek se naveliča tudi tega, in vi ... ste mi postali dolgočasni ...

Elizabeta Ah!

Friderik Vaša ravnodušnost je vplivala, da je ugasnila v meni vsaka iskra ljubezni.

Elizabeta (je v veliki zadregi, hoče govoriti a molči.)

Friderik (jo začudeno opazuje, naposled se oddalji z guban. čelom.) No, vi niste krivi. Zaročena sva bila celih sedem let, ne da bi se poznala. Ljubezen izsiljevati pač ni mogoče.

Elizabeta (Vsled notranje razburjenosti, pristopi in zopet odstopi.) Gorje meni! Jaz ... vi me niste ...

Friderik Vas nisem ljubil? O, tudi možje smo občutljici čeprav ste ženske mehkejše nravi. In jaz bi vas bil ljubil takrat že kot lepo ženo, ako bi bil zapazil pri vas kaj drugega, ko golo mlačnost.

Elizabeta Vi ... vi me niste umeli! Vi ...

Friderik O, da! Spoznal sem, da sva si po srcu v največjem nasprotstvu. Le zamaknite se hipno v preteklost! Kadarkoli sem vas pobožal, ste me blagoslovili, kadarkoli sem zahrepenel po toplem poljub, ste me prekriževali ...

Elizabeta S tem hočete povdariti, da je bila najina ločitev umestna?

Friderik Seveda, saj skupno življenje je med nama nemožno. (razgreto) Meni ugaja ognjevita, strastna žena ... ženska, katere ljubezen se spaja z mojo, katere občutki vodijo k istem cilju ko moji lastni ...

Elizabeta (pikro Recite kratko, da vam ugaja razposajenka.

Friderik (kljubovalno) Zadeli ste! Tudi razposajenost mi je dobrodošla, ako izvira iz ljubezni. Gotovo! Za tako žensko bi storil vse, kar bi poželela. Vse bi žrtvoval za življenje z razvedljivim bitjem.

Elizabeta (cinično) Kaj pa zame, ko nisem taki ženski podobna?

Friderik (zbadljivo) Za vas? To, o čemur sem prepričan, da bi vi storili zame. Romal bi kleče k Martinu V. v Rim, ako bi mi kaj koristilo.

Elizabeta (bolestno) In tako mislite o meni? O, da, prav sodite! Tudi jaz bi romalal kleče kamorkoli le, da si ... da si ... pridobim (naglo a zelo tiho) vašo ljubezen. (Je od sramežljivost v zadregi.)

Friderik (jo iznenajen pogleda, toda pozna se mu, da je ni umel.) Kaj ste rekli?

Elizabeta (ga pogleda ljubeznjivo, hoče k njemu in prostre roki nekoliko, toda kmalu jih zopet potegne skoro okorno k sebi in jih spusti navzdol dočim diha težko.)

Friderik No, ponovite! Nekaj je prizvenelo na moje uho, ali ... bržkone se varam, kajti ... nemogoče. Ne, ne! Toda, ponovite vendar!

Elizabeta Ponavljati? Ah! ... Pustite me, pustite! Saj se mi zdi, da sem polmrtva radi prejakih srčnih čutov. Joj meni, nesrečni! –

Friderik Nesrečnika sva oba! Vi ne ljubite mene, jaz ne ljubim vas; in vendar živiva skupaj. Hm! Kolika nezmisel. (razgreto) Kak pekel v tem večnem nasprotovanju. In po vašem verskem naziranju je to menda celo greh, ne? A grešiti sva primorana oba, ker zahteva to cerkev in papeštvo.

Elizabeta (odvračajoče in resno; ide k zofi in sede) Nehajte, nehajte, kajti tako besediči le kedor duševno propade.

Friderik (raztogočeno udari z nogo) Toda večji grešnik je vendarle tisti, ki mi daje povoda, da tako propadam. Če bi naju papež razvezal, bi najina mržnja odjenjala in srečevala bi se z ravnodušjem. Vi bi se zdužili z onim, kogar ljubite ... in jaz ...

Elizabeta (mu seže v besedo) Dovolj, dovolj! Idite od tu, knez, idite, ker kakor ste brezbožni ste tudi neusmiljeni, kruti ...

Friderik (mirneje) Takoj! Vendar vam moram še povedati čemu sem prišel ... Saj potrebujete družico, ne, kneginja? (jo pogleda po strani)

Elizabeta Veseli me, da ste to zapazili, toda, ne umem si raztolmačiti vašega zanimanja.

Friderik Tedaj vedite, da sem vam jo že našel.

Elizabeta Vi? Vi sami?

Friderik (jo pogleda previdno) Da, jaz sem! Mladenka je sirota, prepuščena sama sebi, zato ji želim priskrbeti varno zavetišče.

Elizabeta (sočutno) Revica! – In kdo je ta?

Friderik (skoro bojazljivo) Mlada Zagorka! Iz dvora ... Desenič ...

Elizabeta (ki je sedela naslonjena, se zravna in krikne bolestno) Za Boga ... Vendar ne ona ... Veronika Deseniška? ...

Friderik (se od osupnjenosti zgane a reče navidezno mirno) Vi jo poznate?

Elizabeta (resno) Osebno ne, in niti ne maram poznati take vrste žensk.

Friderik To vam je najpoštenejše dekle, ako pa veste vi o njej kaj slabega, je vse le laž, ki so vam jo natvezile podle duše.

Elizabeta Saj to ni od včeraj ... Saj ste zadeli to rano mojemu srcu že pred osmimi leti. In že takrat ste postopali brezvestno napram meni, a da ste laglje dosegli svoj cilj pri raznih ženskah, ste zahtevali najino ločitev, mesto da bi jo bilo zahtevala jaz.

Friderik (jo odslej vsled velike razburjenosti tika) Kaj sem hotel s teboj, ki si mi bila vedno hladno mrtvo bitje? Pri tebi nisem vžil nikoli iste prijetnosti kakor bi jo mogel pričakovati od svoje žene.

Elizabeta Pa idide zopet od mene in tecite v naročje razuzdank, ali vedite, da nočem poznati vaših ljubimk. Pod to streho ne privedite nikogar! Nobene izprijenke ne maram poleg, najmanje pa Veroniko Deseniško, tisto malopridnico ...

Friderik (Skoči razjarjen k nejj s stisnjenimi pestmi) Kaj? Malopridnica praviš?

Elizabeta (kljubovalno) Da, in to ponavljam!

Friderik Molči, žena! (Se od srda kar trese)

Elizabeta (mirno a zbadljivo) O, tako težko slišiš neprijetno besedo o tisti deklini, ki ...

Friderik Pri bogu ... če spregovoriš samo še eno besedo ...

Elizabeta Ne bojim se, ne tebe , ne one propadnica ...

Friderik Dovolj, pravim, dovolj!

Elizabeta O komu dovolj? O tisti punčari najnižje vrste?

Friderik Vedi, da mi kri valovito drvi po žilah.

Elizabeta Le iz jeze, ker se ti ni posrečilo privesti v hišo vlačugo, da bi se ž njo družil pohotno ...

Friderik (skoči k njej in jo zabode) O, jezičnica, ti!

Elizabeta (pade vznak, ker jo je Friderik zabodel v prsi) Uh! Uh! ...

Friderik (se je med njenim govorom kar opotekel od razjarjenosti. Zabodel jo je naglo, kakor je naglo potegnil bodalo izza pasu. Ko je pa Elizabeta kriknila zadnji vzdih, je potegnil okrvavljeno bodalo zopet k sebi ter ga za hip pogledal zbegan in ga sunil od sebe z izbuljenimi očmi. Nato stopi za korak od nje, pristopi zopet in prijemši se za glavo za lase teče k vratom pa se zopet povrne) Kaj sem storil? Kaj sem storil? ... (bolestno zaihti) Ubil! Oh, ubil, ubil! (Poklekne k njej, jo gleda ... prijemlje za roko in bolestno krikne) Elizabeta!

Blaž (odgrne zaveso in samo pokuka in skoro obenem zapazi bodalo na tleh in Elizabeto z zaprtimi očmi. – Od presenečenja zgane z glavo in neopažen zopet zgine)

Friderik (zakliče v drugo) Elizabeta! Odpri oči! Slušaj! Prenaglil sem se, oh! Razburila si me, Elizabeta! Ozri se name, angelj moj dobri! (jo poljubi na čelo)

Elizabeta (se strese, odpre oči, ga pogleda)

Friderik (ji poljubi roko) Moja, na veke moja. Oprosti, Elizabeta! Ozdravi! Lepše življenje bova živela odslej ... (ji goreč in strastno poljubuje roko in gladi po laseh)

Elizabeta (ga lakno poboža) Naj pride ona, naj ...

Friderik (zanika) Ne bo prišla, pomiri se! A prisegam ti, da je brezmadežna in sem ji jaz hotel le izboljšati življenje, ki sem jè ogrenil. Odpusti mi! (jo poboža po čelu.)

Elizabeta (se mu nasmehne, poskuša dvigniti glavo)

Friderik (ji pridržuje glavo)

Elizabeta (izgovarja šepetajoče) Oh, kako sem te ljubila, kako te še ljubim! (poboža Friderika) Oh! Umreti moram, Friderik, umreti! (Se ga oklene krog vratu) Pazi na Urha! Z Bogom! Bodi ... pokliči ... (pade z glavo in vzdihne)

Friderik (položi svoj obraz na njeni koleni, ko je obupno vzkliknil) Mrtva! –

(Zavesa pade.)

TRETJE DEJANJE[uredi]

Se vrši mesec kasneje, torej l. 1422 in tudi v Krapini.

Dvorana v gradu.

1. PRIZOR.[uredi]

Herman, Friderik, kasneje Barbara

Herman (koraka po sobi res razjarjen): Groza, groza! In ve-li kdo o tem tvojem zločinu?

Friderik(sedi ob mizi, podpirajoč si glavo): Mislim, da ne! Kvečem, da sumi kaj zdravnik, ker ga nisem pustil blizu.

Herman: Zlepa ali zgrda zavežem še jaz zdravniku jezik. – Vedi pa, da kakorhitro zapaziš pri komu najmanjšo slutnjo, ga odpošlješ s kako pretvezo nemudoma k meni v Celje ... da ga utaknem v podzemsko ječo. Si razumel?

Friderik (zaničljivo): Tako se ragrevap, ko da sem s tem umorom pokončal vso tvojo slavo, ali kakor da bi ne bil še nikogar spravil prevrano na drugi svet.

Herman: Tvojih očitanj ne maram, pač pa si želim vsaj tvoje navidezno grevanje napram vsakomur.

Friderik: Eh, kaj bi se kremžil nadalje ... No, da! V prvem hipu mi je bilo sicer malo hudo, ker sem spoznal, da me je žena ljubila ... (zlobno) Še stokrat bi jo bil lahko varal, ona pa bi mi še stokrat odpustila ... he, he! Ali, končno ...

Herman: Kar je, je! Kaj ne?

Friderik: Kako pa? MIsel na zlato svobodo, ki jo vživam me tako prevzemlje, da si s spominom na tistih par kapelj krvi ne belim več glave!

Herman: Lopov, ti! Toda to hudodelstvo naj te vznemirja še zaradi Ulrikove dediščine.

Friderik: Ali ti nisem pravil, da nihče ne sluti ničesar ... Čemu naj bi se torej bal, da mi kdo izpodtakne njeno zapuščino?

Herman: Mesec je že pretekel od tistega nesrečnega dne in prijatelji ti bodo prihajali s sožaljem v grad. Bodi oprezen torej!

Frideirik: Kar se tiče moje previdnosti, bodi brez skrbi, saj veš kako se umem pretvarjati in zatajevati.

Herman: (pogleda proti izhodu) Stopinje čujem! Le pazi, da odpraviš posmihanje z obraza. Gorje meni! Kedaj vendar zadremljem brez skrbi? ...

Barbara (oblečena v črnini, prihaja ponosno a z lahnim nasmehom, ko izgovarja Herman zadnji stavek): Tudi danes si čmeren, oče? Opusti vendar to spokojnost; ti prav nič ne pristoja.

Herman (kimajoče): E, Barbara! Lasje mi ne osive prerano le radi njega, ampak tudi glede tebe. Dolgo itak ne bo, ko izve kralj o tvojih ljubezenskih sestankih ... (sede)

Barbara: Hi, hi! Misliš, da je Zigmund brez napak in kaka poosebljena zvestoba? Kdor (s počasnim poudarkom) zahteva brezmadežnost, naj je tudi sam čist.

Herman: Moškemu prezremo včasih baš ono, kar pri ženski obsojamo, kajti ženska naj vobče niti ne premišlja o pohotnosti.

Barbara (pokaže s stegnjeno roko posmehljivo proti oknu): To velja le za one tamdoli po njivah, ki se trudijo od zore do mraka in so rojene le za muko, nikakor pa zame: bogato, lepo, mlado, živahno ...

Herman (ji seže v besedo): In vročekrvno, kako je bil tvoj ded.

Barbara (kljubovalno): V srcu mi plamti res želja po razkošju in uživanju. Vrela kri se pretaka po mojih žilah.

Herman: Prava lava. (pokima)

Barbara (mu pokima): Ognjena lava, dá! In vendar si me omožil še polotroka z mršavim starcem, ne da bi me vprašal, če ga sploh maram. In ravno tako si storil z nesrečnim sinom. Kaj ne, Friderik? (stopi k njemu.)

Friderik (ki ju je ves čas le raztreseno poslušal, se pretvarja v otožnega, nedabi ji kaj odgovoril.)

Barbara (mu objame glavo z obema rokama): Ne žaluj toliko, Friderik.

Friderik: Ne muči moje duše, Barbara!

Herman (urno koraka po sobi in je v skrbeh, da bi se Frid. ne izdal.) Soprogina smrt greni, kraljica, četudi ne živi mož srečno z njo.

Barbara: Za samomorilci se smemo tugovati, saj si moramo biti v svesti, da vživajo pokoj, ki so ga pogrešali v življenju.

Friderik: Sestra, sestra! Zdi se mi, da riješ z ostrimi nohti po mojem srcu.

Barbara: Eh, kaj bi toliko premišljeval o tisti prevzetni Hrvatici.

Herman (se ustavi sredi sobe) Razvedrila potrebuje! No, upam, da ga ti, Barbara, popolnoma raztreseš še predno odideš iz tistega gradu.

Barbara: Prizadevala si bom. Sicer, veš kaj, Frid.? Z menoj pridi na stolpič, da se boš naslajal ob razgledu; jaz pa ti zabrenkam na harfo.

Friderik: Kasneje ti prav rad ustrežem, a sedaj počakam tukaj, da pozdravim kralja.

Herman: Lahko odideš, kajti kraljevo potovanje od Budima do tukaj je bilo mučno; kdo be kedaj se odpočije.

Barbara (ki je pogledala ravno proti izhodu): Je že tukaj!

2. PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, kralj s spremstvom.

Zigmund (vstopi dostojanstveno v spremstvu treh oseb, ki se pa takoj oddaljijo in obstoje zunaj sobane.)

Friderik (stopi urno k Zigmundu; mu roko poljubi.): Dobrodošli na mojem domu, veličanstvo!

Zigmund: Zelo upadli ste, mili grof! (Odzdravi Herman novemu poklonu.)

Barbara (koketno): Ali bi ne tugoval kralj Zigmund po kraljici Barbari?

Zigmund (ji poljubi prijazno roko): Vam, vladarica, ki poznate moje čustvovanje, je odgovor na to vprašanje nepotreben. Glede vašega brata pa mislim, da bi se končno udal v usodo z ozirom na blago ranjko.

Herman (ki je nemiren dokler govore o ranjki): Naj počiva v miru! (mu odkaže prostor) Prosim, veličanstvo!

Zigmund: Le tega ne umem, kako se je mogla usmrtiti sama baš ona žena, ki je posvečevala Bogu ves svoj prosti čas. (sede)

Barbara (zaničljivo): Taka svetnica, he, he!

Herman (zroč srpo v Friderik): Nepremišljen trenutek.

Barbara: Eh, kaj! Friderik se že potolaži.

Friderik (ki je ves čas nevoljen, reče navidezno žalosten): Izguba drage ranjke mi je nenadomestljiva, ljuba sestra!

Zigmund: Kajpada! Zato pa ne segajmo še nadalje v rano, ki krvavi. A čujte, svak! Morda bi ne bile napačno, ako odpotujete z danskim kraljem v Jeruzalem?

Barbara (z vidnim zanimanjem): O-o! Dospe morda kralj Erih na naš kraljevi dvor?

Zigmund: Da! Iz Benetk mi je že poslal slà s poročilom da me poseti, predno odide preko Dalmacije v Palestino.

Herman (Frideriku pomembno): Nasvet njega veličanstva naj ti je izredno dobrodošel, sinko!

Friderik: Ali bo zadovoljen danski kralj s svojim dolgočasnim sopotnikom?

Barbara (prijemši ga za ramo): Tuje krajine te raztresejo, brat.

Herman: Stori, kar ti veleva veličanstvo!

Blaž (se ob vhodu globoko prikloni, nato stopi pred kralja ter mu na podložnici odda dva zavitka.)

Zigmund (ogleduje): To je škofov pečat in to Frankopanov grb. (slugi) Ko se prišleca odpočijeta naj takoj ustopita.

Blaž: Njega svetlost knez Senjski in prečastni škof zagrebški sta že v predsobju, veličanstvo! (odide)

Herman (ki je prestrašeno pogledal Frid., ko je Zigmund izrekel »Frankopanov grb« reče naglo): Moj sin in jaz se lahko odstraniva, jasni vladar!

Zigmund: Nepotrebno; ne pričakujem nikakih tajnosti.

Herman: (Nevoljen in poln skrbi molče seže z dlanjo preko čela in temena.)

3. PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, Alben, Ivan Senjski.

Alben (ustopi z blagoslovom. Pozdravi kralja spoštljivo)

Zigmund: Pozdravljeni, reverendissime!

Alben (se prikloni pred kraljico in Hermanom nato odide k Frideriku, ga še posebej blagoslovi in z njim pošepeta.)

Sensjki (ustopi ponosno takoj za Albenom. Tudi on se najprvo prikloni pred kraljem): Vašemu veličanstvu se klanjam najspoštljivejše!

Zigmund: Dobrodošli, vrli banič! Ste li vedeli, da sem tukaj?

Senjski (ko se je takoj po pozdravu s kraljem globoko prikl. kraljici.): Izvedel sem, veličanstvo! In ker je že mesec potekel, odkar počiva moja pokojna sorodnica v celjski grobnici, sem uporabil priliko, da pred Vašim običjem, visokost, izražam sožalje njenemu soprogu.

Zigmund: Storite to, knez, storite! Potolažite ga!

Senjski (Frideriku, ki je šepetal z Albenom in kraljico): Vi, grof Celjski, razumete moje misli in namere, kaj?

Friderik (ga pogleda osuplo a odgovori pikro) Ne, knez, ker vas nisem poslušal prepazljivo!

Senjski: Ne? He, he!

Barbara (ki se je preje približala Albenu in Frideriku, reče s pogledom po drugih): Posmehuje se v toli svečanostnem trenotku.

Herman (vznemirjen): Kaj to pomeni?

Senjski (govori vedno jako neustrašno): Res, svečanosten je ta trenotek, presijajna kraljica, in istočasno najusodepolnejši.

Zigmund (resno): Jasneje, vitez!

Senjski: V moji notranjosti, visokorodna gospoda, se bojujeta v tem hipu srd in veselje.

Alben: Quid hoc sibi vult?

Herman: Čudni občutki!

Zigmund: Danes ste mi nerazumljivi, Frankopan!

Senjski: Dokler ne dospem s svojim sklepom do zadoščenja, me ne mine jeza. Vesel pa sem zato, ker bom morda še danes rabil svoje orožje naprem onemu, ki zasluži moje najglobje zaničevanje.

Friderik (ga pogleda strupeno): In kaj nas to briga?

Barbara (zaničljivo): Knez Senjski menda misli, da sedi pod lipo v krogu svojih kmetov.

Senjski: Frankopani se ne izpozabljajo, mislostna cesarica.

Zigmund: Razkrijte nam vendar, kar ne spada v tajnost, knez Ivan!

Senjski: Stvar, o kateri razpravlja vsa Hrvatska ni nikaka skrivnost, najmanje pa vam, (Frideriku) je-li?

Friderik (prime razjarjen za meč in stopi molče naprej)

Herman (naglo): Premladi ste še, banič, da bi smeli tako smelo govoriti pred vladarsko dvojico.

Barbara: Res je! Ako pa gojijo krški knezi kaj izrednega proti nam, naj dospe vsaj Nikolaj Frankopan, ne pa tak golobradec.

Senjski: Moj oče je danes v Ljubljani, kjer obnavljâ zvezo s habsburškim vojvodom Ernestom Železnim. To je pač znano Vašemu veličanstvu, prejasna kraljica? (se ji spoštljivo prikloni).

Zigmund: Razodenite nam torej vse, kar imate na srcu, knez. Ako pa jej naposled odpuščanje mogoče, pomislite pravočasno sami.

Senjski: Kdor je razžaljen ne pričakuje mislosti. Prišel sem, da dobim zadoščenje od vaše kraljevske roke. Ta meč, ki ga oprimlje sedaj moja desnica, se želi namakati v gnjili krvi morilca. (pogleda Frid.)

Friderik (se obrne v stran s prestrašeno presenečim obrazom; v zmedenosti pa molči in si le potegne roko preko čela. Še le čez nekaj časa izpregovori.): Saj se mu blede!

Herman (se ob zadnji besedi kar zgane): Grozovita obtožba!

Alben: Horrend! Quid faciendum?

Barbara: In še celo od takega mlekozobega vitežiča. Sramota! –

Senjski: Ako se prelomi v boju moj meč, kraljica, ne zdvajam, saj hrvatski ban ima še devet sinov.

Zigmund (Frideriku resno): In kaj poročete k tej strašni obtožbi, vi, grof Celjski?

Friderik: (gleda zmedeno v kralja hoteč odgovoriti, ali kraljica ga prehiti)

Barbara (naglo): Vendar ne prisvajajte mojemu bratu takega zločina, kralj! –

Herman: To je naravnost nečuveno, sja sta se z ranjko komaj izmirila.

Alben: In kako sem se potegoval za to spravo jaz per viam exceptionis.

Barbara: To je nekj neizvedljivega!

Zigmund: Čujete, knez Ivan! Uvažujem, da vas je nagla smrt vaše sorodnice zelo potrla. Baš zato vam tudi oproščam ostro postopanje, a prekličite urno, kar ste govorili ravnokar v naglici.

Senjski (otožnim nasmehom): Umem! Neverjeten se vam zdi zločin, ki zahteva osvete tolikobolj, ker je bil povzročen le, da si grof ustvari udobnejše življenje s svojo priležnico.

Friderik (ki ni prikrival svoje preplašenosti, se mahoma zravna) Hrvat! V meni tli! Vedi, da je Celjanov meč izborno nabrušen! – (iztegne meč)

Senjski (prezirno): Nabrušen je tvoj meč, Nemec? Menda ne misliš, da nosi Hrvat zarjavelega s seboj. (se meri s Friderikom)

Barbara: Mogočni kralj!

Zigmund: Proč z orožjem, knez Frankopan! Le iz obzira na ogromne vrline, s kterimi si je vaš rod zaslužil od mene banstv, sem vas poslušal mirno. Vendar sedaj zahtevam dokaze. Friderik (gleda odslej Senjskega jezno in pripravljen na naskok.)

Alben (kralju kimajoče): Pleno jure! Dokazi so največje veljave.

Herman: In sicer brzo, brez obotavljanja.

Senjski: Prejasna gospoda!Kar sem razodel, sem izrazil pred povzročiteljem občne nevolje. Ako je knez Ortenburški nedolžen, vam poklonim takoj svoj tilnik za svoje obrekovanje ... Ali, ker se navzoči zločinec ne opraviči sam , so li dokazi še potrebni?

Zunaj, v daljavi močan hrup.

Zigmund (Frideriku): Grof Celjski, Zagorski in Ortenburški! Ker vas knez Frankopan obtužuje neustrašeno, vam zapovedujem, da se opravičite dostojno.

Friderik (Med kraljevimi besedami pogleda Hermana in kloni glavo.)

Blaž (ob vratih): Ljudstvo se bliža gradu z raznovrstnim orožjem! (odide)

Herman: To so najbrže uporniki!

Alben: Koliko neprijetnosti naenkrat!

Barbara (ironično): Prišli so pač na kneževo povelje.

Senjski: Nikakor, kraljica! Ali, ako so ustajniki, jih pošilja hrvatski narod. Moji hrabri rojaki hočejo morda nositi grofovo glavo v sprevodu.

Zigmund (maje z glavo)

Friderik: (se oddalji od družbe, sede in si zakrije obraz)

Barbara: Predrzna svojat!

Senjski: Toda samo, kadar zahtevajo pravice. (Hrup narašča)

Zigmund (v skrbeh): Prečastni škof!

Alben (ustane): Razumem, visokost! Bog naj mi pomaga ukrotiti zbesnele ljudi. (odide)

Barbara: Pokažite se, vi, knez Ivan, in množica se razide brezdvomno.

Senjski: Preogromna zahteva, blagorodna gospa! Kako naj mirim svoje ljudi jaz, ki sem njihovih čustev? Kako naj tolažim rojake, ko potrebujem sam utehe? Narod zahteva zadoščenja in ako jim jè ne priborim jaz, store to drugi. Saj vam je znano, da imamo Frankopani onstran morja pripravljenega zaveznika.

Zigmund (pokima)

Alben (se vrne in istočasno narašča tudi hrup, ki je preje ponehaval.): Danes ne odneha brez prelivanja krvi.

Barbara: Gorje! (Gre k škofu in govori z njim.)

Zigmund (premišlja gledajoč v tla.)

Blaž: Narod sili na dvor! (odide)

Senjski: So-li brambovci tega gradu zaspali?

Herman (samozavestno): Za hrvatske sužnje zadostujemo mi.

Senjski: Surovi barbar!

Zigmund (Albenu): In kaj zahteva zbrana množica, čestiti?

Alben: Vpije, da odkar gospodujejo po Hrvatskem Nemci, ni nihče gotov ne lastnega življenja, ne imetja.

Senjski: Da, da! Bridke izkušnje same in neopravina nasilstva na moje rojake nahujskale.

Herman: Naj ubije grom to kmečko tolpo.

Senjski (Hermanu): Prizanašam vam – kraljevi dvojici na ljubo – toda vedite, da v prsih imam srce, ob pasu pa oster meč. Slovan ne pozabi prizadetih ran.

Herman (stopi korak naprej ...)

Zigmund (Hermanu): Stojte, knez, in ne izzivajte dalje ...

Uporniki so prav blizu. Razumejo se že vskliki: Krvoločniki, brezbožniki! Najprej vojaki, pred kralja!

Barbara: Oh, pomoré nas!

Zigmund (Senjskemu): Vse je v vaši moči; pomirite jih, blagi Frankopan!

Senjski: Za glavo kneza Celjskega!

Barbara (bolestno): Brezsrčnež!

Zigmund (Frideriku resno in dostojanstveno) V treh dneh se opravičite z dokazi, drugače vas pahnem v najstrožjo ječo.

Barbara: Prekruto! Oh!

Senjski: Hvala, veličanstvo! (Se pokloni in odide.)

(Ko izide Frankopan se začuje zunaj gromovit: Živijo naš knez! Slava Frankopanom! Živela svoboda! Živela! Proč s trinoštvom, konec suženjstvu! Po odhodu Senjskega, so na odru vsi preplašeni, zamišljeni, molčeči, dokler trajajo vzkliki.)

Alben (ko zunaj potihnejo vzkliki): Ljudstvo krivi grofa Zagorskega istega zločina, kakor banič.

Zigmund (se zgrozi): Torej je vse to resnica? Ah! Čemu še dvomov, saj je grof dovolj potrdil s svojim vedenjem. Vendar končno hočem slišati istino še iz vaših ust, grof Ortenburški! Govorite pred čestitim škofom ko pred spovednikom, prej menoj, ko pred sodnikom, a pred očetom in sestro, ko pred prijateljema.

Herman: Od danes nadalje mu nisem več prijatelj. Moj sin, visokost, je res morilec. In zato prepustitega ga uklenjenega moji moči. Najglobja celica v ostroviškem stolpu je ravnokar izpraznjena! –

Alben (pogleda z grozo Friderika, ko izjavi Herman da je Friderik morilec.)

Barbara (se z vzdihom približa Zigmundu.)

Friderik (pogleda Hermana po zadnjih besedah preplašeno in prav tiho reče kralju): Kriv sem, veličanstvo.

Zigmund (zaničljivo stopi korak proti vratom, pomigne častniku ter mu, ko ta ustopi molče pokaže Friderika.)

Častnik (ustopi in se približa Frideriku): V imenu njegovega veličanstva, kralja hrvatskoogerskega zahtevam orožje! –

Friderik (si odpaše sabljo in jo odda častniku)

Častnik (mu zveže roki z verigo, ki jo je imel pri sebi.)

Senjski: (ustopi, se približa in presenečeno pogleda Frid.)

Zigmund (Senjskemu): Grof Celjski je priznal. On je jetnik in prepuščen oblasti strogega slavonskega bana.

Senjski (se z vidno zadovoljnostjo molče pokloni pred kraljem, poljubujé mu roko.)

(Vsi zro potrto pred se; dočim se čuje, kako se zunaj hrup izginja v daljavi.)

Zavesa pada.

ČETRTO DEJANJE[uredi]

Se vrši v Samoboru l. 1426.

Dvorana v gradu. Nedaleč od okna je zibel ali voziček, na srednji steni vise meči.

1. PRIZOR.[uredi]

Veronika, kasneje Luca.

Veronika (v narodni noši hrv. kneginje gleda skozi okno): Oh! Na vsej prostrani cesti nobenega popotnika, ki bi v meni oživel upanje, da je vendarle Friderik. (odhaja proti vozičku, v kterem spi dete) Milo moje otroče. Ti se smehljaš tako brezskrbno, ker se ne zavedaš kaj prestaja tvoja mamica. (premika voz.) Komaj je zadihalo v tebi življenje in že razprostirata skrb in žalost svoj plašč nad tvojim čelom.

Luca (ob vratih): Čujte veselo novost, gospodarica! Ravnokar je prijezdil naš knez na grajsko dvorišče. (odide)

Veronika (veselo iznenajena se prime za srce): Oh, pomirjeno je moje srce! (odhaja proti vratom)

2. PRIZOR.[uredi]

Veronika, Friderik, kasneje Jurij

Veronika (odpre vrata in tedaj se prikaže Friderik. Prostre roki hrepeneče proti njemu.): Friderik!

Friderik (se ljubko nasmeje in jo objame): Misel moja!

Veronika: Dospel si ljubimec, da olajšaš moje srčne bolečine. Oh, kako sem te težko pričakovala.

Friderik (se pomika naprej polobjet): Si se li zopet bala, da ležim v vratolomnem brezdnu?

Veronika: Ni me mučil le strah, da te napade v samoči krvoločna tolpa; Morila me je večinoma misel, da te zaloti slovanski ban.

Friderik (zavzeto): Moj oče? Kako? (odloži pokrivalo z glave in sede)

Veronika: Tedaj se nista sestala nikjer? Hvala Bogu! Veš, pred tednom je bil tukaj. (obstane ob njem in se napol nasloni nanj.)

Friderik (naglo): Tu v Samoboru? Pa kaj namerava?

Veronika: Le čuj! Ti nisi dojáhal niti do onega pogorja tam-le, (pokaže proti oknu) ko je prispel v spremstvu mnogih vitezov in srdito rohnel nad menoj.

Friderik: Strupeni zmaj!

Veronika: Ne razburjaj se Frid., tvoj oče je! –

Friderik: Naj ga razmesari tresk še danes.

Veronika (ga pogladi po laseh): Ne tako, ljubček!

Friderik: Zasluži li kaj drugega? Ti li nisem pripovedoval o mukah, ki mi jih je prizadeval v ječi samo, da izvedo Frankopani kako strogo postopa z menoj?

Veronika (ga poboža po licu): Odpusti mu, Friderik!

Friderik: Nikdar, Vera! V meni ni več neene žilice, ki bi trepetala zanj.

Veronika: Pomiri se in poslušaj svojo soprogo, kajti čuj, skriti se morava!

Friderik: Aha! To pa je gotovo v zvezi s celjskim tiranom. Sem res radoveden, kaj je hotel na najinem domu.

Veronika: Ponujal mi je zlato in čast, da te le ostavim ... Naposled pa mi je zagrozil, da se ti ne povrneš več iz Steničnjákovega gradu.

Friderik: Zelo ugodno zame torej, da se nisva srečala. No, ne skrbi nadalje, saj sem zopet pri tebi, duša moja! (jo prisrčno objame in poljubi) In kje je najino dete?

Veronika: Zlatka najbrže spančka svoj miren sen? Poglejva! (se ozre proti zibki in gre do nje)

Friderik (stopi do zibelke): Preljubeznjiva Zlatka moja! (se nagne in poljubi otroka)

Jurij (ustopi in se pokloni): Nek menih bi rad govoril z milostljivim gospodarjem.

Friderik: Ali si ga vprašal po imenu?

Jurij: Da! Toda redovnik me je zavrnil naj ne bom radoveden.

Friderik: Čudno! No, pa naj ustopi.

Jurij (odide).

Veronika (preplašena): Kdo utegne biti?

Friderik: Premaguj nepotreben strah. Menih je, ki bržkone prosi podpore za svoj samostan.

3. PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, menih (Erazem)

Menih (se pokloni ob vratih): Hvaljen bodi Odrešenik!

Veronika (s poklonom): Na večne čase!

Friderik: Rad bi poznal vašo željo, pater!

Menih: Smo li na varnem? (pogleda okoli)

Friderik: Samo brez skrbi; imajo pasje svojstvo.

Veronika (prestraš.): Oh!

Menih: Brez strahu, svetla kneginja! (Frid.) No, no, prijatelj! Se-li zatajuješ ali me res ne poznaš? (potegne ruto z glave.)

Friderik (začudeno): Ti, Erazem?

Veronika (iznenajena): Graščak Wurmberški?

Menih: Prav jaz!

Friderik (smejajoče): Kedaj si se odločil pristopiti v red samotarcev, ti, s svojimi posvetnimi nazori? Ha, ha! (ga objame)

Menih: Za vaju dveh, predraga, bi ne storil le tega!

Veronika (nagnivša se zvedavo k njemu): Kaj se je pripetilo, vitez?

Friderik (mu ponudi stol): Sedi vendar!

Menih (sede): Pa ne dolgo. Ko se zmrači odrinem nepoznan iz Samobora.

Veronika (sede): Čemu? Radi naju?

Menih: Prihajam s Celja ...

Friderik (mu seže v besedo): V tej opravi vendar nisi več tajnik mojega očeta?

Menih (smejaje): Pa niti nikak redovnik nisem. Le slušajte me kajti čas mi je odmerjen. Knez Herman in kraljica Barbara nekaj spletkarita nad vama ...

Veronika (obupno): Moje slutnje, moje slutnje!

Menih: In zato sta me poslala s pismenim poročilom v Budim. Svoj posel moram izvršiti na vsak način, ako ne maram leči na raztezalnico.

Friderik (se v skrbeh prime za glavo): Kaj storiti?

Menih: Tudi jaz sem na dolgi poti premišljal kako bi vaju obvaroval. Zato sem se med potjo zavil v to haljo, da me nihče ne spozna v Samoboru. In tako stojim pred vama z opominom, da urno pobegneta iz tega gradu.

Veronika (vije roki): Joj, joj!

Friderik: A kje naju ne doseže kraljeva roka?

Veronika: Kako sva nesrečna! (odhaja potrta k zibki.)

Friderik (koraka zamišljen po sobi.)

Menih: Za prvo silo pobegneta v Novomesto ali Kostanjevico.

Veronika (se skloni): Tvoje čelo je tako vedro, ker ne čutiš viharja, ki se zbira nad teboj.

Menih (z otožnim pogledom): In ravno jaz moram biti prinašalec prekrutih novosti ...

Friderik: Tisočera hvala za ves tvoj trud, Erazem (se približa k Veroniki in jo objame) Ne boj se, Verka! Nečesa sem se domislil. Ti se odpelješ takoj z Zlatko v Kostanjevico, da dospeš pred zoro tjakaj.

Veronika: In ti, dragi?

Friderik: Vidiva se, ko odneha nevarnost! (zakliče) Jurij! (ko ustopi sluha mu reče) Nemudoma uprezi, a ko se docela zmrači, odideš s kneginjo in otrokom in s svojo ženo v Kostanjeviški grad.

Jurij (odide molče in se pokloni, kakor ob ustopu)

Veronika (objame Friderikovo glavo): Friderik, Friderik! Kako si nesrečen zavoljo mene!–

Menih: Umirite se, grofica! Po nevihti zaveje navadno najblagodejnejša sapa.

Friderik: Tvoja tuga mi trga srce, potrpi!

Veronika: Bojim se le zate in Zlatko!

Friderik: Utolaži se in ne odlašaj niti trenotka.

Veronika (stopi pred Erazma): Ostanete še tudakj, vitez?

Menih (ustane a zopet sede, ko odide Ver.): Par milij lahko jakam z vami, kneginja.

Veronika (odhajajoča): Hvala vam, hvala!

Soba potemnjuje.

Menih: Opozarjam te, prijatelj, da pobegneš čimprej tudi ti, ker bi te mrevarili, dokler jim ne oddaš soproge. Tvoj oče jé namreč noče na nikak način pripoznati za svojo sinaho.

Friderik: Barbaro zaprosim pomoči.

Menih (mahne z roko): Kraljica ni ničmanj razvneta, nego tvoj oče, da si se poročil skrivaj. Sta pač nesrečna oba v tem neizprosnem preganjanju.

Friderik: No, da! Ako bi bil poročil grofico Armgard, ki je posredovalka tajnih ljubezenskih sestankov moje sestre, bi bilo pač vse dobro in lepo ... Ali to ti povem, Wurmberg, ako imam Veroniko še vedno rad, vpliva pač največ odpor moje rodbine ...

Menih: Sem torej vendarle uganil, da je tičalo v sklepu za tvojo poroko več kljubovalnosti nega ljubezni do Veronika! Ej, Friderik, Friderik!

Friderik: V tvojih besedah čutim očitanje ... todo seveda, braniti se ne smem ... Oh, saj me moraš sovražiti, moj ubogi Erazem! Saj ...

Menih (šepetajoče): Utihni, utihni! Ne brskaj med mojimi spomini! –

Friderik (mu hoče odgovoriti a zagleda ob vhodu Ver.)

4. PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, Veronika, Luca.

Friderik: Si že pripravljena?

Veronika (otožno): Vse je v redu! (se ozre k Luci) Odpelji deklico, Luca, in zavij jo, da se ne prehladi.

Luca (odloži na mizo gorečo leščerbo in soba je zopet vsa razsvetljena; potem odide k vozičku in ga odpelje iz sobe.)

Friderik (gre tudi k vozičku): Naj te objamem še enkrat, hčerka!

Menih (se nagne nad otroka): Nedolžno dete!

Veronika (Luci): Pazi nanjo, Luca!

Luca (odhaja z otrokom.)

Menih: Čas je da odrinem. Na svidenje ob cesti izven Samobora, grofica! (ji poljubi roko)

Friderik (ga spremi do vrat): Zaupam ti svoje edino veselje, moj zvesti Wurmberg!

Menih (odide): Ad dies vitae, amice!

Veronika: Soprog moj! Prepričanje, da sem te onesrečila, se utrjuje v meni z vsakim dnem.

Friderik: Ne toži, duška! Končno razvidi tudi moj oče, da se samosvoj gospodar.

Veronika: Preljubljeni! Ti, moja srčna kri!

Friderik: Življenje moje! Potuj srečno! (se objeta pomikata proti vratom. Ob vratih se poljubita.)

Veronika (izgine skozi vrata a se čez nekaj časa zopet vrne v Friderikov objem ga molče obljubi vnovič milo pogleda, stisne roko in odide.)

Friderik (Se ob slovesu ustavi na pragu izhoda zroč tožno za Veroniko. Ko se je pa ona zopet povrnila, jo on molče in strastno objame in poljubi. Po njenem zopetnem odhodu, se vrača zamišljen v sobo.)

5. PRIZOR.[uredi]

Friderik, Vid.

Friderik (odhaja k oknu in pogleda ven.): Napoltemna noč; brez mesečine. Tih, bajen večer, izboren za begunce ali tudi za roparje ...

Vid (je rdečelas, se vede hlinjeno, da je v svojem nastopu prav zopern.): Moj poklon, veleštovani.

Friderik (ga ne opazi): Ravno taka noč je bila pred enajstimi leti, ko sem jahal iz Deseniča ves blažen in omamljen od njene lepote ...

Vid (je poslušal z roko ob ušesu in pokima): Vaš naj ponižnejši služabnik je v vaši bližini, gospod knez!

Friderik (se naglo ozre): A, ti si , Vid?

Vid: Naj li pripravim obed, visokorodni gospodar?

Friderik (naglo): Da, da!

Vid: Tudi za preblagorodno kneginjo?

Friderik (sedi sredi sobe): Oh! Kako sem s še pred eno uro veselil nocojšnjega večera. Toda komaj sem se sestal z Veroniko ...

Vid (ustopi naglo): Prijahali so neki vitezi, ki silijo v grajščino.

Friderik: Mogoče so potniki in želijo samo prenočišča. Kaj niso razodeli svojih željâ?

Vid: Ne, grof! Vendar postopajo z nami zelo gospodovalno.

Frid. Kje pa tičijo drugi stežaji? Naj vas li še-le jaz opozarjam, kaj vam veleva dolžnost? Poizvedi!

Vid (se oddalji in komaj izide iz sobe se prikaže Herm.)

6. PRIZOR.[uredi]

Friderik, Herman, Vid, pozneje častniki.

Herman (ustopi ponosno v knežji opravi): Končno si doma, sinek?

Friderik (ki je po Vidovem odhodu obstal in premišljal, se ob očetovem ustopu zgane od presenečenja): Ah!

Herman (cinično): Od kedaj pa si tak strahopetec, ti hrabri vitez?

Friderik (zmedeno): Zamišljen sem bil in zato moje iznedadenje. Tu je sedež, ako si truden!

Herman: Razvidim, da ti moj obisk ni ravno po volji. No! (sede) Jutri odjašem itak že naprej!

Friderik (molči in je tako v zadregi, da si nevede odpasuje meč, ki ga postavi na mizo. Končno sede v naslanjač, prekriža nogi in roki in zroč raztreseno v tla posluša do konca; potem odgovori malomarno): Prenočišča ne odrekam mimopotujočim nikoli!

Herman: Jaz sem tedaj zate le to, kar ti je neznan potnik? Sem torej boljši od tebe, ker nisem še pozabil, da si moj prvorojenec.

Friderik (kakor predramljen zagodrnja sprva mrko a z vsako besedo raste v njem jeza.): Nisi zabil? – Nedavno si me pa neusmiljeno in brezčutno trpinčil v osterviškem stolpu, kakor da se ne bi spočel iz tvoje lastne krvi, kakor da bi mi nen bil dal življenja ravno ti.

Herman (nejevoljno): Kar je bilo, naj ostane zakopano; povedal bi ti rad, zakaj sem prišel sem.

Friderik (porogljivo): To je še edino, kar me zanima od tvojega govorjenja.

Herman: Prišel sem, da te pe enkrat očetovsko povprašam, ali hočeš opustiti končno svojo trmo.

Friderik: Propal si tako, da zamenjaš značaj s trmo, da smatraš za svojeglavost, kar spada k človeškim dolžnostim.

Herman (ustane in reče ironično): Raje pomisli, da nam pretijo hudi časi. Ljudstvo je postalo objestno in sanjari o nekakih pravicah in narodnem gospodarju ter nas smatra tujcem.

Friderik: Pa ga zavrni in udrihaj po zobeh.

Herman: Ali slovanski narod je muhast in se utegne upreti tudi kraljevi velevlasti, ako bi Zigmund izvolil po moji smrti zopet Nemca slavonskih banom.

Friderik (ironično): Pa si prizadevaj to preprečiti. Saj je vendar kraljica tvoja hči.

Herman: Čemu neki, ko dospem lahko drugače do svojih ciljev? Vidiš, tebi bi se ljudstvo ne protivilo, ker si v sorodstvu s Frankopani ...

Friderik: Uganil sem takoj, da te je privedla semkaj le sebičnost. In kaj zahtevaš od mene?

Herman: Znano ti je, da si prizadevam neprenehoma raztegniti moč svoje rodovine. Celjski rod je že od nekdaj najuglednejši in najslavnejši a bil bi tudi najimovitejši, ako poročiš grofico Armgard ...

Friderik (naglo): Povedal sem ti že zadnjič, da sem cerkveno poročen s plemkinjo Deseniško. A ena sama žena mi za sedaj zadostuje.

Herman (pikro): Dotične beračice ne pripoznam nikoli za svojo sinaho. Po bogatih sobanah celjskega gradu se ne bo nikoli šopirila ona deklina ...

Friderik (ustune srdit): Ne govori mi o njej po tem načinu! Kaj ti je vendar storila žalega?

Herman: Sina mi je zapeljala. Toda, hm! Ko bi le njega, he, he! Menda ti je znano, kako se vsi hrvatski plemiči noreli za njo in kako je ona vse te mladeniče omamljala samo, da jih je videla trpeti. Ha, ha! Postopala je torej kakor navadna ničvrednica.

Friderik (se zaleti proti njemu): Nehaj in odidi od mene čimprej!

Herman (hladnokrvno): Do kosti ga je očarala; docela izgubljen je! (kima z glavo)

Friderik: Prerojen, prerojen sem, odkar poznam njo. In še le odkar sem poročen z njo, vem ceniti svet in kar je v njem lepega.

Herman (pomaje z glavo): Glej, glej! Tako izborno te torej ume zabavati? Hm! Kje pa se skriva tako dolgo tvoja golobica?

Friderik: Moja soproga je vsled glavobol že v svoji spalnici.

Herman: To mine kmalu. Kar pokliči lehkoživko, da naju pokratkočasi.

Friderik: Ne izzivaj nadalje, da ne vzkipi dejanski kar vihra v mojih prsih. Ven od tukaj! Ven! (pokaže z roko proti izhodu.)

Herman: Oho!

Vid (poluka skozi vrata in je od hlimbe napol sključen): Ste me poklicali?

Herman: Ne, rdečelasec! Toda pravočasno si se prikazal. Čuj! Potrkaj ob spalnici one lepe tujke ...

Friderik: Vid! Knez se, seveda samo šali.

Herman (izvleče iz nedri natlačeni možnjiček in ga pokaže Vidu.): Glej, pa celó sami rmenjaki.

Vid (stopi za korak naprej in poželjivo boječe zašepeta): Grofice ni doma!

Friderik (pogleda slugo prestrašeno a molči.)

Herman (stopi pred Vida): Oho, oslinjenec! Me-li nameravaš spraviti na krivo sled? Zapomni si, da sem slovanski ban in da ne poznam šale. (ga strese za ramo.)

Friderik (navidezno hladen): Idi mi po čašo vode!

Herman: To storiš lahko kasneje! Sedaj odgovarjaj meni ali čuvaj lovanjo, ako se zlažeš. Je-li bil danes tukaj kak vitez?

Vid (se plaho odmakne k Hermanu in zroč bedasto vanj): Ne! Viteza nisem videl v tem tednu nobenega tukaj.

Friderik (se neopaženo olajšan oddahne in prime za srce.)

Herman: Ali nekaj vendar veš, ti, spačena krinka! Govori!

Vid (bojazljivo zroč zdaj v Herm., zdaj v Friderika): Prihajal sem ravno iz vrtne lope, ko zapazim, da iz skritih grajskih dverc izstopi grofica s služabn ... (pobegne proti uhodi, ker je zapazil, kako je Frid. hlastnil po meču na mizi. Ali še predno se izmuzne iz sobe telebne vsled Frid. udarca na tla.)

Friderik: (Ga spočetka gleda z izbuljenimi očmi, nato zgrabi meč na mizi in udari z njim Vida po hrbtu tako, da pade na tla zunaj sobe.): To imej za plačilo, peklenski ovaduh! (vrže srdito meč zopet na mizo)

Herman (ves iz sebe): Kaj? Nje ni doma? Je ni v gradu? Povej!

Friderik (sope težko): Kaj tebe briga, kje je? –

Herman: Ne briga me? Bomo videli! (zakliče jezno) Častniki!

Friderik (ga prime za prsi): Kaj nameravaš, kaj ti je?

Herman (se brani): Pusti me nemudoma! Ne bo mi pobegnila, ne!

Friderik: A tako? Razumem te! (pokliče proseče) Marko, Marko! (tesno drži Hermana)

Marko (prispe, posluša, odide.)

Friderik: Potegni mostnice, da nidko ne izide!

Herman (ki ga še vedno drži Friderik): Častniki! Kje tičite, hudiči!

Častniki (prideta dva in hočeta braniti.)

Herman: Naročite vojakom naj zajašejo brzo konje. eni naj uderejo preko gorovja na Ogersko, drugi proti Brežicam, da ujamejo njegovo ženo. Poberita se, in pošljite mi druge častnike sem.

Častnika (odideta.)

Friderik (spusti Herm. in hoče z mečem, ki je bil na mizi, pobegniti za častnikoma.)

Herman (steče k njemu in izdrši mu meč, ga vrže skozi okno): To poišči jutri v prepadu! Ha, ha!

Friderik (teče k steni, kjer vise ostali meči.): Imam še druge!

Častnika (ustopita)

Herman (častnikoma): Primite ga! (Se postavi s prostrtima rokama pred meče..)

Častnika (skočita k Frideriku in ga po dolgi branitvi stiskata za roki.)

Friderik (častnikoma, o se približata): Proč, proč od mene! (Sed dolgo brani, končno je premagan.)

Herman (stopi do stene, oziroma do mečev in ker vidi, da je Frid. premagan zakliče): Tako je prav! Držita ga, dokler se ne vrnem! (odide)

Friderik (zmajuje obupano z glavo zroč za njim.)

(Zavesa pade)

PETO DEJANJE.[uredi]

Se vrši v Celju l. 1428.

Lična sobica v gradu. Ob mizici sedi Veronika v priprosti ohlapni obleki z vezenino v roki. Trenotek zre zamišljeno pred sè.

1. PRIZOR.[uredi]

Veronika, kasneje Lizika.

Veronika (zroča v dalj.): Oh! Koliko časa bode še trajalo to moje neznosno življenje? Kedaj bo konec moje tuge? (si zakrije obraz z dlanjo) Oh!

Lizika (ustopi naglo): Li zopet jokate, kneginja? Potolažite se, boljše čase vam prerokujem.

Veronika (zmaja z glavo): Dobrega ne upam več na svetu. Izprevidim, da sem rojena le za nesrečo sebi in drugim.

Lizika: Ali ne obupavajte, gospa, in poslušajte raje veselo novost, ki vam jo prinašam.

Veronika (bridkim nasmehom): Veselo? O, le razodeni mi jo, dasiravno ne zaupam vanjo. Vem, Lizika, da hočeš samo vliti vame nekoliko tolažbe.

Lizika: Nikar, milosljiva! Ampak prav resnica je, da me je nekdo opozoril naj vam sporočim, da vas še danes obišče grof Friderik.

Veronika (se zgane ko elektrizovana): Friderik? Kdo ti je to povedal, kdo?

Lizika: Stari služabnik Matevž, ki vé za vsak pripetljaj v tem gradu.

Veronika (ustane): Saj to ni mogoče, ne! ... Pa odidi, Lizika, in kakorhitro naletiš na Matevža, ga izprašaj, kje je neki to izvedel.

Lizika: Prav rada vas slušam, kneginja, ker sem uverjena, da vas moj odgovor vzradosti. (odide)

Veronika (raztrešeno): Je-li mogoče, da mi nečloveški Herman podeli to milost? O, ne, ne! (ko da se je nečesa domislila) Pa morda se moj grozoviti tast le maščuje na ta način, da mi ga dopošlje predno ga usmrti. O, Bog, prizanesi mu! –

Služabnik (ob vratih): Naznanjam vam obisk grofa Friderika. (odide)

Veronika (se od presenečenja zgane in ko sluga odide, se prime s smejočim obrazom za glavo. Hip obstane na mestu, naposled steče, ko blazna k vratom in ker se ravno odpro, prostre roki.)

2. PRIZOR.[uredi]

Veronika, Friderik

Friderik (ustopi molče in se spusti v njen objem.)

Veronika (vsa blažena): Po dolgotrajnih dveh letih si zopet v mojem naročji. Oh! In vendar me spreletuje groza (ga vodi dalje proti sredini sobe) ob misli na to snidenje.

Friderik (se ozre okoli): Kakor uvidevam ni tvoja ječa prav nič podobna moji.

Veronika (sočutno): Izvedela sem v kakšni temnisi si hiral. Oh! Tvoje trpljenje je bilo pač hujše nego moje ... Tako upadel in reven si, soprog moj! –

Friderik (se sili biti prisrčen a njegova hladnost je očividna): Veronika draga!

Veronika: Kako sem včasih koprnela po takem trenutku! ... In ti istotako, kaj ne, Friderik? Oh, pozabi, pozabi v tem hipu na vso tugo, saj sva si zopet drugobdrugem, saj si zopet samo moj, ves moj ... (ga poljubi v lice.)

Friderik (ji vrne poljub a brez vsakega ognja): Seveda! Ti si mi in mi ostaneš vedno kar si mi bila! Vendar, slušaj me! No, sediva in pomeniva se! (Sede in odkaže prostor na bližnji stolici tudi Ver.)

Veronika (pomakne svojo stolico prav blizu njegove ter se nasloni z roko ob njegovo koleno, ko da ga hoče bolje poslušati.) Da, da! Pripoveduj mi, karkoli hočeš; dokler si mi blizu pozabljam na vso grenkobo.

Friderik: Kako si otročja!

Veronika: Reci raje, da sem srečna in neizrecno blažena poleg tebe! Oh! Se li spominjaš, kolikokrat sva v tihih blaženih urah slonela enako ko sedaj?

Friderik (je v zadregi in se nekoliko pomaknje od nje, ko se je ozrl proti vratom): Veš, obiskal sem te v hipu, ko mojega očeta ni v gradu ... Lahko pa bi nenadoma kdo ustopil ... In tedaj bi utegnilo biti obema neljubo ...

Veronika (dvigne glavo, ki jo je preje ljubeznivo nagnila k njemu in reče otožno): Ženske nismo pač nikoli dovolj oprezne, zlasti kadar ljubimo istinito in nesebično. (ustane)

Friderik (tudi ustane): Naj je to nekako očitanje?

Veronika: Nikar! Pametno govoriš, saj nisva tu na lastnem domu. Toda nekaj drugega se polašča mojega srca.

Friderik: Kaj neki?

Veronika: No, sama ne vem; le to čutim, da nisi več isti, saj si tako nepopisno hladen, da me tvoja resnost kar skeli ...

Friderik: Brez vzroka gotovo nisem tak, saj sem se skrivoma prikradel do tebe, da te pozdravim in se ... poslovim.

Veronika (boječe): Posloviš, Friderik? Kako to? Saj mi je Wurmberg sporočil, da si oproščen ječe.

Friderik: Sem! Od včeraj vživam zlato svobodo, ali za drago ceno sem si jo odkupil.

Veronika (ga sočutno objame): Povej, povej, možek moj! Ti je namenjena smrt, ako me ne zapustiš? O, govori, da mi srce ne poči presilnih udarcev.

Friderik (v zadregi): Ne, ampak ...

Veronika: Kaj neki? Tvoja smrt bi bila zame najgroznejše. Jaz bi te ne preživela, Friderik; moja ljubezen sega onkraj groba.

Friderik: Ne tako, Vera! So trenutki v življenju, ko moramo pozabiti tudi na najtoplejše srčno nagnenje ...

Veronika (ga gleda začudeno): Kaj pomenijo tvoje besede? Govori jasno, razločno. Zaklinjam te!

Friderik (jecljaje): Oče mi je stavil pogoj naj te zatajim in zahteva, da se s teboj več ne snidem ...

Veronika (preplašena): In ti, kaj si rekel nato? Oh, kaj? (ga objame)

Friderik (molči in jo polagoma loči od sebe.)

Veronika: Zakaj molčiš? Kaj naj to znači? Uh, mene je groza!

Friderik: Obljubil sem!

Veronika (se prime za mizo, ko obstreljena zroč vanj z dolgim pogledom.)

Friderik: Poslušaj me do konca in potem sodi. Izprevidela boš, da nisem mogel postopati drugače.

Veronika (indiferentno): Poslušam!

Friderik: Toda ne jezi se name, ker želim, da se posloviva ko prijatelja.

Veronika (neumevno): Ko prijatelja? Kako? O, prosim te, rotim te, razgrni mi to resnico, razgrni, da ne umrjem same nestrpnosti.

Friderik: Veš, kadarkoli je prihajal oče k meni v ječo, ga nisem niti poslušal ali pa ga ozmerjal celó pred jetnišničarji. Pred nekolikimi dnevi pa se mi je res zasmilil ... Nedavno je namreč umrl brat Herman, ki ga je oče oboževal.

Veronika (ki ga je poslušala z zanimanjem, reče nejevoljno): Dalje, dalje!

Friderik: Bridko mi je potožil svoj položaj, pa me rotil naj se ga usmilim, naj ustopim vnovič v krog nekdanjih prijateljev ter postanem njegov naslednik.

Veronika (nestrpno in namrgodelo): Oh, kedaj začujem vendar zaključek vsega tega? Ne muči me vendar tako polagoma!

Friderik: Nekoliko sem se branil, kajti tebe noče oče pripoznati na nikak način za svojo sinaho. (je v zadregi)

Veronika: Ali kaj naju to briga? Odidiva od tu, pa živiva sama zase, brez njegovega pokroviteljstva. Kaj nama treba njega? Saj imava Zlatko, imava Urha.

Friderik (namrgodelo): Ali ravno zato vidiš, ker sem oče, moram paziti, da si zavarujem prihodnjost svojih otrok.

Veronika: Pa kdo ti to brani?

Friderik: Moj oče! Ali te ostavim za vselej, me ...

Veronika (mu seže v besedo): Kaj? Kaj čujem? Ti, ti bi me res utegnil zatajiti? Ti ...

Friderik: Ne misli vendar tako naglo ...

Veronika: Povej, kar urno povej! Nemara si me že zatajil? (ga gleda z velikimi očmi)

Friderik (se obotavlja): Samo za nekaj časa in le z besedo, ne s srcem, sem se mu moral nalagati, da je bila najina združitev ... le šala ...

Veronika (se zgrozi): O, to je preveč, preveč za ubogo žensko srce.

Friderik: Uvažuj moje stališče. Drugače nisem mogel ravnati. (jo poskuša objeti)

Veronika (se mu izmuzne iz objema in mu s kretnjo veli molčati.)

Friderik: Posmisli, da mi je hotel oče vzeti vse imetje. Od vseh treh gradičev mi ni hotel pustiti niti najskromnejšega. Pomisli torej kako siromašno življenje bi naju čakalo. Jaz pa nočem, da bi ti stradala ...

Veronika (porogljivo): He, he! Ali ni stradanje, v katero si pahnil mojo dušo hujše nego bi bilo ono?

Friderik: Kako priposto in nepremišljeno govoriš.

Sluga (ob uhodu): Gospod knez! (odide)

Veronika (raztreseno zre okoli in je od tuge vsa prevzeta.)

Friderik (se ji približa): Saj se bova lahko skrivoma shajala?

Veronika (ponosno in zaničljivo): Jaz, tvoja prava žena naj se s teboj shajam skrivoma? Mari meniš, da kakor si si osvojil nekoč vse moje srce, si si tudi ves moj ponos? Idi mi izpred oči, pustolovec!

Friderik: Prepovedujem ti vsako žalitev, ali oprostim ti, ker uvažujem tvojo hipno jezo. Toda ... tako se ne smeva ločiti, kajti le okoliščine ...

Veronika: Si li pozabil v kakih okoliščinah sem živela jaz nekdaj? Toda moje čustvovanje do tebe je kljubovalo vsaki zapreki. Zbog ljubezni do tebe sem si pokopala očeta in zapravila ugled in udanost vsega sosedstva. Bila sem čista in nedotaknjena, a se nisem brigala za ljudstvo, ki me je javno sramotilo z najgršimi pridevki. Moja ljubezen je mogočno plula nad vsakim črtom in prezirom.

Friderik: In nisem li jez ostavil zate vsega sorodstva in vseh prijateljev?

Veronika: Ti si me ljubil, dokler si živel v razkošju. Kakor hitro pa ti je oče zagrozil, da ti odvzame premoženje in ostavi v priprostosti, si me zatajil. Uh, gorje meni, gorje!

Sluga: Skrajni čas je, veleštovani! (odide)

Friderik: Ne sodi tako strogo. Saj ko umrje stari knez, te pokličem zopet k sebi.

Veronika (z zaničevanjem): Strežaj te je v drugo poklical! Pojdi, strahopetec; jaz te ne poslušam več!

Friderik: Na tak način se ne maram ločiti od tebe. Tvojo roko hočem. (se bliža nerodno)

Veronika: Proč od mene, goljuf, ne dotikaj se me!

Friderik (se presenečen zgane): Grem, in omenim ti le še to, da si oprezna pred mojim očetom. Njeno sovraštvo do tebe je na višku.

Veronika (se zlobno in bolestno posmeje): To je prav! On pač vstraja v svojih čutih zame.

Friderik: Poprosil bom Vurmberga, da te čuva, dokler si v očetovi oblasti.

Veronika (ponosno): Tvojo pomoč odklanjam, podlež!

Friderik (se zgane a molče obrne proti vratom. Odhaja ponižen, klonjene glave. Ob vratih se še enkrat ozre in obstane.)

Veronika (gleda mrklo pred se a po zadnjih svojih besedah počasi dvigne pogled in zre za njim. Ker se Friderik ozre, se ona hladno obrne v stran in raztreseno stopi k mizi. Ko čuje da so se vrata zaprla, se vsa strese in zaihti obupno): Zatonila je moja sreča; mrklo je moje solnce ... O! Vsa tista njegova ogromna ljubezen je bila le gola strast ... strast ... (sede na stolico, zajoče obupno in si zakrije obraz z rokama): Moj Friderik! Moj Friderik!

3. PRIZOR.[uredi]

Veronika, Herman, kasneje Lizika.

Herman (ustopi izza stranskih vratic.): Friderika kličeš? He, he! (se približuje) Ko bi ti vedela, bi ga ne klicala.

Veronika (se je od presenečenja kar stresla, ko je začula Herm.): Za boga! Izginite, izginite izpred me. Vsaj sedaj me pustite samo, knez, vsaj sedaj ...

Herman: Se me-li še vedno bojiš, moja plaha veverica? (se ji približa) In vendar ravnam s teboj kakor nisem še nikoli s svojimi jetniki.

Veronika: Idite vendar od mene, idite, d ne zblaznim od same tuge in studa pred svetom.

Herman: Ti menda niti ne pojmiš, kako si mi nehaležna. Toda čuj! Predno te je moj hlapec privedel pred me, sem ti določil najglobjo temnico. Ali ko sem te zagledal (govori strastno) po tolikem časi še krasnejšo, sem vztrepetal od občudovanja nad tvojo lepoto in poželjenje po tebi me je tako prevzelo, da sem ti namesto ječe odstopil to sobico. Ali umješ končno?

Veronika (ki se je plaho oddaljevala od njega.): O, raje bi pač bila med golimi stenami, nego tukaj, kjer nimam pokoja pred vami.

Herman: Govoriš pač tako priprosto, ker ne poznaš vlažnih in smrdljivih grajskih temnic. Pa ni niti potrebno, da jih prekoračiš; lepše življenje te čaka, lepše ti je določeno, ako sprejmeš moje pogoje ...

Veronika: Umolknite, za boga, umolknite! –

Herman: O, jaz sem hraber vitez in ne odneham tako brž. In glej! Nanovo te prosim, da postaneš moja, vsa moja ... (zelo strastno)

Veronika: Nikoli! Izbijte si vendar enkrat iz glave te pohotne naklepe.

Herman: Vse bogastvo in veš lišp celjskega gradu ti postavljam ob vznožje. Toda udaj se (jo hoče objeti) mi krotko in pokorno, kot pristoja ženski.

Veronika: Saj vas mrzim do skrajnosti! –

Herman: Čemu bi se mi toliko upirala, golobica? Končno me bodo tvoje bele roke itak objele.

Veronika (se zgrozi): Uf!

Herman: Kaj bi se otresala. Še nobena ženska, ki sem jo kedaj poželel, se mi doslej ni izognila. Niti ti se mi ne boš, ljubica ... (jo objame)

Veronika: Proč od mene, pustite me, drugače zavpijem!

Herman: Tako nespametna anti še nisi, ker veš, da bi ti le škodilo!

Veronika: Torej me pustite, pohotni starec!

Herman: Starec? He, he! Nasprotno, nasprotno ... Žgoča krv obdaja moje ude in samo od tebe si želim, da jo pogasiš ... (jo z vso strastjo tesno objame, poljubi in pritiska k sebi.) O, ti, ti! –

Veronika: Lizika! Oh, Lizika!

Herman: Ali si zblaznela? (jo naglo spusti)

Veronika (se oddahne): Volk nesramni!

Lizika (ob vratih. Ker zagleda Hermana se globoko prikloni.): Kaj želite, gospa?

Veronika (je še vsa zmedena): Moje vezenje spravi z mize in potem ... potem počakaj!

Lizika (pristopi ponižno k mizi, vzame delo in odhaja – spravljajoč ga skupaj – ali proti oknu ali proti omari, kjer se obotavlja)

Herman (odkar je ustopila služabnica, je ves izpremenjen; njegova govorica je jednakomerna, hladna in resna): Povedali so mi, gospa, da se ukvarjate s čarovništvom. Ako se prepričam, da je to resnica vas ovadim sodišču.

Veronika: Jaz čarovnica? Za boga milega, česa se še bodete izmislili? Oh. –

Herman: Na to vam seveda ne odgovarjam. (se ozre proti Liziki in ker je neopazovan, nagne glavo k Veroniki in reče šepetaje): Moje pogoje pa itak poznate! (glasneje) Še teden dni imate časa. (Se hladno obrne in izgine udkoder je prišel.)

Veronika (gleda obupno za njim. Končno stopi, ko omamljena do stolice, sede in zavpije bolestno): Strašno! Kaj bo še prišlo nad mano, kaj?

Lizika (prihiti do nje in se je molče dotakne).

(Zavesa pade.)

4. PRIZOR.[uredi]

Javno sodišče. Sodniki, Veronika, Herman, vitežtvo in priprosto ljudstvo.

Sodišče naj se vrši ali v grajskem parku, torej na prostem, da se med grmičjem vidi v dalji tudi del ribnika, ali naj se vrši v sobani, ki ima vrata in okno z razgledom na grajski park v Celju.

Prostor napolni najpreje priprosto občinstvo, ako možno v narodni noši. Koj za tem prihaja skupno ali posamezno tudi vitežtvo. Oblečen kakor hrvatski plemič dospe tudi Bartolomej Vranovič, ki hoče biti neopazovan. Za vitežtvom dospo sodniki z zakritimi obrazi in posedejo prostore ob mizi, na kteri leže papirji in črnilnik in razpelce. Komaj zasedejo prostor, se prikaže Veronika v črni priprosti obleki, ki stopa tožno zroč v tla, dokler dospe pred omizje. Na vsaki strani ima straže, eden izmed obeh je rdečelasi Vid. Veroniki sledi Herman z Wurmbergom. Ko ponosno prikaže Herman, se priprosto ljudstvo globoko klanja. Nato utihnejo tudi sodniki, ki so se med seboj pomenkovali.

Sodnik (na levi strani): Danes se vrši razprava napram Veroniki Deseniški iz Zagorja. Obtožena je čarovništva in potepanja. Tožitelj je naš prejasni ban. Zategadelj pozivljam prevzvišenega kneza, da ponovi svojo obtožbo pred zbrano množico še enkrat, kakor zahtevajo sodnijski predpisi.

Herman (stopi ošabno v ospredje): Ker mi v prvi vrsti ležita na srcu dobrobit in sreča poverjenega mi prebivalstva, moram ovaditi vaši sodnijski oblasti žensko, ki se klati po okolici kakor čarovnica. Ker pa se čarovništvo v našem času tako plodi in prinaša ljudem vse polno nezgod, je moja želja, da obsodite to žensko na grmado. Dasiravno je priprosta kmetica, si ta deklina prizadeva povspeti se do najvišjih slojev. V to svrho je z mešanico strupenih zelišč opojila mojega sinu, grofa Friderika. Ali, ker sem ga zategadelj pahnil v ječo, je začela končno zalezovati celo mene, da bi me začarala. V svoji prekanjenosti si je usojala v mojo palačo, kajti za denar ji ni pregrešno nikako dejanje ... (umolkne in odstopi.)

Sodnik (iz desne strani ustane. Da je Veroniki neprijazno naklonjen, je opaziti že iz tega, da med Hermanovim govorom pokimava in se zgraža molče.) Veronika Deseniška! Zagovarjajte se pred mogočno in brezdvomno upravičeno obtožbo našega velikaškega gospoda, kneza Ortenburškega.

(Množica se premika, da bi bila bližje Veroniki. Vitezi se pomenkujejo z raznimi kretnjami.)

Veronika (pogleda proti nebu): Stvarnik vsemogočni naj se usmili njegove duše, kadar se približa Božjemu prestolu. Naj odpusti On, česar bi mu jaz ne mogla niti v smrtni uri. Kaj naj vam rečem v svojo obrambo? Kje naj zajmem moči, da opravičeno razkrinkam brezvestnega lažnjivca, kakoršen je moj tast Herman Celjski?

Herman (ves razvnet hoče k Veron.)

Sodnik (iz desne): Ne izpozabljajte se obtoženka, da ne bode razsodba strožja! –

Veronika (neustrašeno): Nedolžna sem, nedolžna na vsem, spoštovana gospoda. Da! Tako sem nedolžna, da se bode moja kri maščevala nad vašimi potomci, ako poslušate mojega nedostojnega obrekovalca.

Herman: Ali ste čuli? Maščevala se bode. Mari nisem rekel, da je čarovnica?

Veronika: Moj največji pregrešek je, da sem se zaljubila v grofa Friderika, ko sem ga smatrala hrvatskim vitezom. A on je vplival name čudovito, da sem ga slepo oboževala tudi, ko sem izvedela za njegovo pokoljenje in poroko. Ločila sva se, ali usoda je pač hotela, da sva se čez dolgo dobo slučajno zopet sešla. Kmalu zatem je postal udovec in tri leta kasneje moj soprog. Ta združitev pa je mojega tasta tako razjarila, da naju preganja na najkrutejši način kakor zmore le brezbožen in brezsrčen človek.

Sodnik (na desni): Ne pozabite, da je vaš tožitelj mogočni slavonski ban in gospodar naše domovine. Govorili ste dovolj!

Veronika: O, vi me morate poslušati, gospodje sodniki in mi dovoliti, da se opravičim primerno in zadostno. Potem ravnajte z menoj kakor vam bo narekovala vest. Res je, da je moj tožitelj najvišja glava te dežele ali zato gotovo ni najuglednejša oseba. Kdo ga čisla? Nihče, niti vi sami ne! Ljudstvo ga sluša, ker se boji njegove krutosti ali ravno isto ljudstvo ga zaničuje v svojem srci.

Herman (strogo proti sodnikom): Ali moram oditi že pred obsodbo?

Sodnik (iz desne): Zaključimo obravnavo. In zasluženega spoštovanja do našega presvetlega poglavarja, jé ne smemo poslušati dalje! –

Sodnik (iz srede): Vse prav, vendar nam mora še pojasniti, oziroma opravičiti svoj prihod v celjski grad. Raztolmačiti nam mora kako si je upala k presvetlemu banu.

Veronika: Nisem dospela semkaj po lastni volji. (pokaže Vida) Ta le moj zlobni nekdanji sluga, me je pred kakim mesecem na banovo povelje napadel v kostanjeviški goščavi, ter me polnezavestno odvedel v celjski grad, v katerem sem živela neprestanem trepetu, da ustopi potomec velikaške nemške rodovine ... O, prišel je večkrat, prihajal je skoro vsak dan s svojimi pohotnimi zahtevami. Branila sem se, kolikor je v mojih močeh, ali moje prošnje ga niso ganile, kakor ga niso razžalile moje psovke ...

Herman: To je grda laž!

Veronika: Oskruniti je hotel ženo lastnega sina, kakor ...

Herman (stopi razjarjen k Veroniki in ji zažuga z mečem.)

Sodnik (iz leve): Pomirite se, knez! Obtoženka ima pravico izpovedati se popolnoma.

Veronika: Ničesar nimam več povedati, ko to, da sem prepuščena le vaši milosti. O, sodite me pravično! (dvigne roki).

Sodnik (iz srede): Predno izrečemo svoje pravično mnenje, mislim, da bi bilo najuspešnejše, ako nam velečastni knez pokliče sem tudi grofa Friderika.

Herman (osorno): On je tukaj nepotreben! Prikazal pa se bo pred javnostjo še le, ko obsodite v smrt to hinavko in licemerko. Sicer je tu navzoč moj tajnik, graščak Wurmberg, ki vam lahko pove kako je ta deklina že v rani mladosti umela omamljati mladeniče.

Veronika (se presenečena zgane ko začuje ime Wurmberg, ker upa, da jo bode zagovarjal.)

Sodnik (iz srede): Približajte se, Grof Wurmberg, in govorite!

Erazem (pristopi zmeden a pozna se mu, da je nevoljen in ozrši se od sodnika do bana reče): Spoštovani sodniki ... prevzvišeni knez ... jaz ... jaz nevem ničesar ...

Veronika: Oh, vse me zatajuje in zapušča, vse ... (otožno povesi glavo.)

Sodnik (na sredi): Tedaj ne poznate Veronike Deseniške? In ne veste ničesar v njeno obtožbo ali v njeno obrambo?

Erazem (jecljaje): Poznam jo premalo, da bi mogel nastopati zanjo ali pa proti presvetlemu banu.

Vranovič (ki je stal nekako skrit za ljudstvom, stopi junaško v ospredje): Ničesar ne veste v njeno obrambo, Erazem Wurmberški? In vendar ste bili neštetokrat dobrodošel gost v njenem dvorvu. (zaničljivo) Vi, da ste že pozabili, kako vam je čestokrat njena roka postregla z okrepčilom?

Sodnik (na desni): Kdo ste vendar vi, ki si drznete nepoklicano besedovati napram ugledni rodbini celjskih velikašev?

Vranovič: Hrvatski plemič sam! Ime pa mi je Bartolomej Vranovič, doma iz Vranovine.

Veronika (se ozre z nasmeškom proti njemu): Bartol, pobratim moj!

Herman: Aha! To je oni človek, ki venomer hujska kmete in vodi vsak upor proti nam Celjanom.

Vranovič: Nikogar ne ščuvam! Ali v bran za svoj narod sem se in se bom še vselej postavljal, kadarkoli si bo kdo iz tujega rodu predrzno osvojeval naše narodne pravice.

Sodnik (na desni): Ako nadaljujete po tem načinu, vas posadim na zatožno klop.

Sodnik (iz srede): Da! Brzdajte svojo govorico in nam povejte kar veste o Veroniki Deseniški. Je-li ona res kmečkega rodu?

Vranovič: Hrvatska plemkinja je! Saj je že njena mati bila do svoje poroke vedno družica krških velikašic, dočim je njen oče oskrboval imetje vojvode Blagajskega.

Sodnik (iz leve): Vojvode Blagajskega?

Vranovič: Kako bi ne vedel, saj sme bil porok te zakonske zveze.

Herman: Laže, ko cigan.

Vranovič: Pred tem razpelom prisegam a ne samo, da sem bil porok jaz, ampak tudi Erazem wurmberški.

Herman (Erazmu): Ah, izdajalec! – Toda čemu vznemirjenosti, saj je bilo vse le zabavna šala mojemu sinú.

Vranovič: Poznam Veroniko še izza mladih in let vsekdar, kadar sem bil na lovu v zagorskih goščavah sem, kakor Wurmberg in Celjski, gostoval v deseniškem dvorcu. O tistih prilikah sem se prepričal, kako jo zalezuje grof Friderik. In kaj bi vam pravil dalje? Vse svoje tužno življenje vam je resnično opisala obtoženka sama. (odstopi)

Sodnik (iz srede se pomenkuje z obema sodnikoma a naposled ustane): Razprava je dovršena! Sluga, odveži vrv, ki tišči obtoženko!

Herman: Razumem kaj nameravate, sodnik, toda vedite, da vrhovni poglavar te dežele sam le jaz in zato bom dal usmrtiti to žensko, ako se sama ne spravi iz naše pobožne krajine. (odhaja razjarjen.)

Erazem (gre potuhnjeno za Hermanom)

Slugi (odideta tudi za Herm.)

Sodnik (iz srede): Proglašam vad nedolžnim, Veronika Deseniška. Svobodni ste, kneginja Celjska! Še danes pa se zglasite v našem uradu, da vam priskrbimo, kar vam je potrebno za odhod. Saj ste čuli, da ne morete imeti obstanka v tej krajini.

Veronika (kakor hitro zasliši iz sodnikovih ust svoje ime, se otroško veselo nasmehlja, pogleda hvaležno sodnika in poklekne, pekrižajoča roki na prsih. Ko pa sodnik umolkne, ga zopet pogleda in reče): Hvala vam, čislani sodniki! Hvala vaši milosti in pravičnosti! – (Položi obe roki na mizo pred razpelom, si nasloni glavo in hip molči, dokler si misli, da je ljudstvo odšlo. Naposled ustane in ko se polagoma ozre in zapazi le Vranoviča nedaleč od sebe, mu stopi naproti in mu poda roko.) O, Bartolomej! Kako ti povrnem, kar si storil zame požrtvovalnega? V hipu največje stiske si se mi prikazal, ko zvezda na viharnem obzorju.

Vranovič (ji drži roko z obema rokama): Rad sem prihitel, ko sem izvedel kaj se s tabo dogaja. Saj nisem imel miru, odkar sem čul, da si v Hermanovi oblasti. Ali sedaj utihni in ne razvnemaj se; potrebna si dušnega počitka!

Veronika: Bodi mi stokrat zahvaljen, Bartolomej! Saj sem uverjena, da te je samo tvoja čista, nesebična ljubezen dovedla danes pred moje oči. A jaz, Bartol, nisem umela ceniti tvoje nekaljene udanosti ter sem se raje nagnila v naročje pustolovca ... Oh, Bartol ...

Vranovič (jo pogleda prestrašeno): Kako govoriš, kje je tvoj soprog, Veronika? Ne pričakuješ li njegove pomoči?

Veronika (z glavo zanika): Friderik me je zatajil, pobratim moj! (zakrije obraz na njegovih prsih in ihti.)

Vranovič (jo objame prisrčno): O, ti, sirotica moja! ... Ali kaj še dalje čakamo v tem preklenskem kraju? Idimo, Veronika!

Herman (ko položi Veronika glavo na Vranovičeve prsi, se za njegovim hrbtom prikaže Herman z zakrinkanim licem. Tik njega stopa po prstih rdečelasi Vid brez krinke. In dočim pomigne slugi naj prime Veroniko, plane z močno roko na Vranoviča ko je ta ravno izustil zadnje besede.)

Vid (plane k Veroniki in ji zamaši usta.)

Vranovič (se naglo okrene): Ko si, zverina, da napadaš poštene ljudi z zakrinkanim licem? Pobegni Veronika! (potegne meč a Herman mu drži roko)

Veronika (zavpije istočasno, ker jo je sluga prijel, ko je komaj dvignila glavo raz Vranovih prsi. Nato umolkne, ker ji je sluga zamašil usta.)

Herman (ne da odgovora Vranoviču, in mu krepko drži roko v kteri ima Vranovič meč.)

Vranovič (je ko blazen): Pusti me, pes!

Herman (Vidu): Potopi jo v ribniku!

Vranovič (obupno): Iztrgaj se mu, Veronika! O, ljubezen moja! (telebne premagan na tla)

Vid (zgine z Veroniko za grmom ali iz sobe)

Herman (poklekne Vranoviču na prsi in se ž njim bori)

Vranovič (se mu posreči strgati s Hermanovega obraza krinko): A, ti, ropar gnusni! Proklet! Proklet! (Istočasmno se začuje ali zapazi pljusk vode)

(Zavesa pada polagoma med Vranovičevim govorjenjem.)