Vedeževalec
| Vedeževalec (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
| |||||||||||||
— — —
tiho ...
tiho ... tiho ...
Izpod zemljé pa vseširne pod noč se razgrinja zvenenje ...
V starem stolpu bije: ena —
se razgrinja zvenenje v kolobarjih …
V starem stolpu bije: dve — tri —
v kolobarjih, v njih središču: človek-navpičnik.
Štiri — pet — deset — dvanajst.
Sekund in zemljé pluskotanje na
gladino večnosti buri mojega duha ocean.
Iz sebe razpel sem vrtinčastih misli omrežje,
skrbnó sem se sklonil nad ta čudotvorni strunjak
in prisluškujem ... skozi mrežo strmijo oči:
Evropa:
roka ogromna z globoko vrezanimi črtami-kačami!
Vodoravno razprožen črn križ!
O, beli človek: trpiš — trpiš,
ali tvoj križ ne raste v nebo,
v tla vkoreninja se, grize zemljó na široko
v črnem gnevu, ki puha iz sebe dim in požar. —
O, beli človek, živalsko trpiš:
kakor sestradan lev ali tiger ujeti,
ki lastni mu mozeg pali drobovje.
O, dlan Evrope, pogrezajoča se:
na križiščih zlih črt se v lučih kričočih
bliščijo ogromni zbiralniki tvojih solz:
šantani, beznice, menjalnice novcev in src.
vrtiljaki prepričani, bratstva, ljubezni in grobnice živih ...
In noč molči in zlohotno požira to
mrzlično vzdušje in se niža ...
lokavo se niža njen črni pokrov — želva vesoljna ...
da bo vse spokojno in ravno —
na črni plošči bodo bodoči, vztočni vrtnarji
trgali rože škrlatne ...
Plodna bo tvoja smrt, Evropa, Evropa!
Ali noč je obstala:
čuj pokajoči pokrov, ki je zadel ob stebre ognjene.
Osamljeni žarni stebri!
Šibijo se ali vsak hip se še silneje vzpno,
da bi odmaknili mrtvaško odelo med zemljo in nebom.
Rdeči stebri:
muke onih, ki molijo, — —
božansko trpljenje duha, visoko trpljenje,
rastoče v višino egipčanskih piramid!
— — — — — — — — — — — —
Tiho ...
tiho ... tiho ...
V stolpu ne bije.
zvenenje je utihnilo,
tesnobno premirje, — —
vseokrog kot ob stvarjenju: motnjava meglá.
Čakam ... čakam ... čakam ...
Ali nas ne pregrne
težki pokrov vsemirske noči?
Ali zrasto iz bolesti
samotarjev
piramide s kresovi
svetečih križev?!