Večni ženin Luka Pokljuka
| Večni ženin Luka Pokljuka. Jure Muhec |
| |||||||||||||
Ljudje zelo pretiravajo, če trdijo, da je Luka slaboumen. Jaz ga poznam in reči moram, da ni samo, kar se nekaterih stvari tiče, ravno toliko premeten, kot so ostali župljani, ampak jih celo prekaša. Morda se mu pa ravno radi tega, kot norci pametnejšemu, radi smejejo. K imenu Luka so mu izmislili priimek Pokljuka. Radi tega se Luka ni jezil, ampak ga je vzel mirno na znanje in ga nosi potrpežljivo kot koš, ki mu ga kmetje nalagajo, da sme zajeti pri njih skledi.
To je sicer vse, kar zna delati: nositi koš in jesti. Toda, ali ni mnogo ljudi na svetu, ki znajo samo drugo, prvega ne? Res je, da ima tak nos, da bi lahko lastavice gnezdile v njem in ga Bog ni obdaril s posebno lepoto; vendar pa ima krepko telo, s katerim si zna prislužiti pošteno svoj vsakdanji kruh, medtem ko ta in oni. ki je oblagodarjen z lepim nosom, tega ne zna. vsaj po pošteni poti ne.
Kadar so drugi fantje rogovilili po vasi, je Luka bral časopise. Drugi so se napili do omotice, on je bil strezen, kot le kdaj. Vse to tedaj prav nič ni kazalo na njegovo duševno omejenost. Nasprotno.
Le eno napako je imel in eno napako ima po pravici vsak človek. Ni imel daru prevdarnosti. Znal je misliti samo od danes do jutri, ne dalje. Morda ga je ravno ta lastnost v očeh ljudi delala slaboumnega.
Iz te preudarnosti ga je v njegovem dvajsetem letu pičila misel, da se mora oženiti. In ta misel ga je mučila v trideseto leto in čez.
Ni vasoval, ne nagajal dekletom; o, tega ne! Bolj spodoben je bil proti njim kot vsak drugi fant. Lepo je govoril, kadar jih je videl in se prijazno smehljal; oči pa so mu žarele.
Pogovor je napeljeval naravnost v smer ženitve, posebno v predpustu, da je bil predmet vseh pogovorov v vasi in vseh burk tistih dni.
"Ali se ne boš nič možila?" je tipal v dekliška srca.
"Kdo me pa mara?" so odgovorila dekleta.
"Če ne drugi ... Kdo se te upa vprašati, ki si tako imenitna?"
"Ti si imeniten, ne jaz. Saj komaj spregovoriš, če me vidiš."
"No, pa te vprašam: Vzemi me še ta predpust."
"Saj bi te," so se muzala dekleta. "Ali kako, ko si tolikim obečal."
"Ko me imajo pa vse za norca."
V tem je bila tragika. Luka je stokrat verjel, stokrat je bil varan v svoji veri. Zato je postal nekoliko previden in zagrenjen; ta grenkost je gledala iz glasu in iz besede.
"Kje imaš pa hišo? Kaj boš pa jedel?"
To vprašanje je biloo najtežje. Četudi je mislil samo od danes do jutri, ga je vendar ta misel zabolela. Jedel je, kar so mu dali in kjer so mu dali. Spal je v listju, danes tu, jutri tam; postelje od rojstva še poznal ni.
Iz tesnobe, ki mu je za hip zavezala grlo, je dejal:
"Sam imam prihranjenih petdeset kron."
Pri tej besedi je navadno ostalo.
Vsako dekle je zaključila norčavost z izgovorom:
"Saj si govoril z drugimi ... Jaz nisem zate."
Te žalosti še niso bile največje. Norčevanje vaških fantov še ne najhujše.. Skozi deset let je mislil na ženitev vsak predpust, ne drugače, in misli ni opustil do letos.
Letos je izvedel po strani, da je star. Ta vest ga je zapekla. Po drugi strani so ga opomnili na župnika:
"Pa z gospodom župnikom si govoril?"
"Saj ni treba, predno nimam neveste ..."
"Kaj, da ni treba? Kaj ti bo pomagala nevesta, če te pa on ne bo maral poročiti?"
Premislil je in uvidel o svoji pomoti, da je nevesta malenkost in da je v resnici glavna zadeva poroka.
Stopil je v župnišče.
"Oženil bi se, če bi me hoteli poročiti," je dejal po dolgem obotavljanju.
Gospod župnik ga je poznal, vendar ga je to pot pogledal globoko in ostro, kakor da hoče premeriti resnost njegovega govora. Ni bilo dvoma, mislil je resno.
"Kje pa imaš nevesto, Luka?" ga je vprašal.
"Nevesta bo že," je dejal ta. "Samo povejte, če me poročite!"
"Luka," je dejal gospod župnik z lahkim, karajočim glasom. "Luka, bodi pameten. Ali ne vidiš, da te imajo samo za norca drugi in ti sebe ne najmanj. Katera te pa vzame? Od česa bosta živela?"
"Saj sem prihranil petdeset kron," je jeknilo iz Luka.
"To je za par dni in potem?"
Več nego za par dni Luka ni mislil, zdaj je nastala praznina pred njim. Z muko je izvil novo misel iz sebe:
"Saj bo imela doto!"
"Kakšno doto?" je gledal župtoik v Lukovo trmasto misel. "In ko izgine dota?"
"Potem bo že Bog dal ..."
To je bilo vse, kar je mogel reči. Vendar pa se je ta hip rahlo zavedal brezupnosti svoje misli, ki jo je gojil deset let. Vas je kmalu izvedela, da je bil v župnišču.
"Ali je kmalu poroka? Zdaj pa si le poišči nevesto, če si dobro opravil."
V Luku ni bilo več ne humorja ne lahkomiselnosti. Misel, ki je prej gledala le od danes do jutri, se je raztegnila daleč, daleč; njegova desetletna želja se je obupno borila ž njo.
"Ne norčujte se iz mene," je dejal. "Ali mislite, da ne vem, da me nobena ne mara? Ali mislite, da ne vem, da bi me vsaka vzela, če bi imel hišo in denar?"
V besedi je bilo precej resnice, a zanj toliko grenkega, da je imel solzo v očeh.
"In vendar," je dejal, "se bo še lahko zgodilo, da bom kaj imel, takrat bom pa jaz izbiral. Poročit pa se grem v drugo faro!"
Ta misel na "maščevanje" mu je olajšala srce. Obenem mu je dala novo upanje, ki ni smelo ugasniti, da je imelo njegovo življenje zmisel; zakaj živeti samo sebi je bridko.
Večni ženin Luka Pokljuka pa čaka še vedno ...