Večer (Anton Medved)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Večer (Medved))
Jump to navigation Jump to search
Bratje zapojmo! Večer
(Pesmi 1)
Anton Medved
Bilo je ...
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I

Vedno tiše in tiše
zvonci s planin se glase;
somrak ovija hiše,
mesec spè nad gore.

Manj in manj se čimdalje
loči stvar od stvari,
zemlja od nočne halje
črna enako se zdi.

Kadar se bliža človeku,
srečnemu tukaj nikjer,
konec nemirnemu teku,
hladni življenja večer:

Svoje premišlja izkustvo,
truden od pota in star;
včasih obide ga čustvo,
kot bi ne živel nikdar.

Trnje minulega časa,
cvetje presnivanih sanj
zdaj brez bodic in brez krasa:
kake razlike sta zanj — ?


II

Sprejmite zopet me, domači logi,
v prijetni senčni hram!
Visokih jel in temnih borov krogi,
kako sem hrepenel dospeti k vam!
Sprejmite me in pomirite
srca mi čute valovite!

Po starem vse, kar bilo je pred leti,
enak je cvetja duh.
Le sem in tja med veje žar posveti,
senice glas udari mi na sluh.
Nad bujnim resjem in lepenjem
bršljan prepleta gozd z zelenjem.

Počijem naj na zapuščeni klopi,
pozabim vnanji svet!
Le ti, spomin na mlada leta, stopi
pred moja dušo enkrat živo spet;
ti vzbudi v meni mlade sanje,
pričaj slike mi nekdanje.

Živeti moral leta sem težavna
med tujimi ljudmi.
Zato se mi zdi táko davna
minula kratka doba lepih dni;
zato premišljujem bridko-milo,
kaj v tuji svet me je gonilo.

Dokler ni človek v črno zemljo legel,
po sreči hrepeni,
le česar duh nemirni ni dosegel,
v tem sluti srečo in za njo hiti.
Naprej, naprej kot v reki kaplja
v silnejše vale se potaplja.

Nikjer mirú, obstanka in pokoja! —
Nazaj, nazaj — zaman!
Predolga pot, stopinj preurna hoja
zanesla ga na vek je v drugo stran.
Srce hitelo koprneče
od sreče je in ne do sreče.

Zato hladite me, domači logi,
prijatelji vsekdar!
Odmevajo v somrak pastirski rogi,
izginil je za gore sončni žar.
Večer nad vami tiho vlada,
na liste hladna rosa pada.

Počije zemlja, da vzbudi se čila,
vzbudi se tičev zbor.
Komu, o logi, bodete hladila
izlivali v srce, ko sine zor?
To vem, da boste vi za mano:
a jaz, kje bodem, ni mi znano. —


III

Nad mano se zgrinja večer,
življenja večer in narave,
nobenega žarka nikjer,
da pota obsveti goščave.

Da pač! Za gorami ob Savi
igrajo nebeške zarnice,
kot daljni, ognjeni pozdravi
jasné obledelo mi lice.

Dežele odsevi so zlati,
kjer dvigal me sladek je vzlet,
kjer moral sem v grob zakopati
življenjskega jutra lesket ...


IV

Življenja majnik jasni, z Bogom!
Na nebu dneva luč pojema,
strmi namé priroda nema,
le vran kriči nad temnim logom.

Zelenja, cvetja drobne kite
po tleh po stolih razmetane,
ob jutrih sočnatih nabrane
z večerom tihim usahnite!

Za mano vse! Vse proč! Vse zadaj!
V zaprte vekomaj prostore
nazaj korak mi več ne more,
zdaj žgi, spomin, zdaj solza padaj!

Zdaj črtaj, čas nemili, gube
mrakotne mi v obraz upali,
v obraz, ki nanj v mladosti zali
prižemal sladke si poljube! —