Valentin Stanič, prvi veleturist
| Valentin Stanič, prvi veleturist Fran Orožen |
| |||||||||||||
Št. 1
[uredi]Seznanil vas bodem z življenjem in dejanjem znamenitega Slovenca, ki je bil priden in delaven kakor čebela in je vse svoje moči zastavil v prid slovenskemu narodu in v blagor človeštva.
Valentin Stanič je svojim rojakom vse premalo znan in gotovo vreden, da se ž njim in njegovim delovanjem natančneje seznanimo. Slovenci ga večinoma poznajo le kot slovstvenika, širšemu svetu in inozemstvu pa je bolj znan nego svojim rojakom po drugem delovanju. Slovi pa kot ustanovitelj veleturistike in kot najboljši veleturist v oni dobi, ko se je turistika sploh šele začenjala.
Valentin Stanič, sin preprostih kmečkih staršev, se je narodil dne 12. februarja l. 1774. v Bodrežu blizu Kanala na Goriškem. Starši sicer niso bili premožni, a vendar toliko imoviti, da so bistrega in nadarjenega dečka poslali v solnčno Gorico, kjer je dovršil prva dva razreda ljudskih šol. Potem pa je prišel v Celovec in tam dovršil tretji razred ljudske šole. V Celovcu se je nekoč kopal, in ker ni znal plavati, bi bil utonil, da ga ni rešil tovariš Blaž Potočnik. Odtod je šel v Solnogad, kjer je obiskoval srednje in bogoslovske šole. Z doma je dobival premalo podpore za nadaljevanje naukov in zato je moral sam gledati, kako se preživi in doseže svoj cilj. Posrečilo se mu je, da je prišel za domačega odgojitelja pri neki plemenitaški rodbini, kjer je imel prosto stanovanje in hrano in je bil preskrbljen z vsemi najpotrebnejšimi rečmi.
V Solnogradu se je marljivo učil računstva in prirodoslovja, posebno rastlinoslovsta. Kot bogoslovec je bil tudi marljiv telovadec in si je s telovadbo jako ojačil telo. Mnogo so pripovedovali o njegovi telovadni spretnosti.
Sloveči nemški rastlinoslovec profesor Hoppe piše o Staniču: »Leta 1800. sem se v Solnogradu seznanil z mladim Kranjcem, bogoslovcem in prirodoslovcem Staničem. Bil je nekoč pri meni v kamenolomu na gori Untersbergu in se tam predolgo mudil. Da bi še o pravem času prišel domov, se je spustil po jako strmem pobočju v tek in je prispel v treh četrtih ure v Solnograd, kamor je bilo poldrugo uro hoda. Stanoval je na strmem Nonbergu v samostanu, ki ga zatvarjajo ob devetih zvečer. Po tej uri niso nikomur več odprli vrat«. Ob strmi pečini pred samostanom je Stanič zgradil vrt s hladnico in kegljiščem. Na vrtu je posebno gojil planinske cvetice.
Ta planinski nasad je bil prvi v Avstriji in tudi na Nemškem. Iz pečevja je napravil stopicasto pobočje, na katerem so rasle lepe planinske cvetice. Sledovi planinskega nasada so bili tam še mnogo let po Staničevem odhodu v domovino.
Prav zanimiva je ta dogobica: Profesor Schieg je nameraval izmeriti višino blizu Solnograda se nahajajočih gora in je dal v to svrho postaviti na njih vrhovih droge, obite s pobeljenimi deskami, da bi opazoval z daljnogledom te dobro vidne točke. Nekoč pa je padla bela deska z droga na Gaisbergu (1290 m), in Stanič se je ponudil, da jo zopet pribije na drog, ki je bil nad 12 m visok. Kako priti na vrh tega droga? A Stanič si je znal pomagati. Iz vrvi si je napravil dve rahli zanki in ju nalahno privezal za drog;-potem je splezal po teh zankah, zdaj eno, zdaj drugo porivajoč kvišku, v pol ure na drogov vrh in razmotal vrvico do tal. Spremljevalca sta privezala desko in Stanič jo je potegnil kvišku ter jo z velikim naporom na drogu pritrdil. Mislimo si njegov položaj, kako se je moral z rokami držati droga in še de"sko potegniti kvišku in jo pritrditi! To je bilo jako nevarno in spremljevalca sta se bala, da omahne in pade Stanič z droga. A kmalu se je položaj na drugo stran neugodno izpremenil. Zanka na desni nogi se je zadrgnila in navzlic vsem naporom mu ni bilo mogoče, da bi spravil nogo iz nje. V tem usodnem položaju mu je svetoval spremljevalec, da naj skuša z levo nogo sezuti čevelj na desni nogi. To se mu je posrečilo. Poprijel se je z rokami in nogami droga in se spuščal doli ter padel končno nezavesten na tla. Toda kmalu se je zopet zavedel in premišljeval, kako bi zopet dobil na drogu viseči čevelj. Staničeva spremljevalca sta končno s kameni zbila čevelj z droga. — Na tedaj še malo znani Gaisberg pelje sedaj gorska železnica.
Posebno veselje je imel Stanič do potovanja in hribolastva. Zlasti ga je mikalo priti na take gore, na katere še ni stopila človeška noga. Čeprav je potoval tudi v znanstvene svrhe, vendar mu to ni bil glavni namen. Stanič je potoval tudi iz zdravstvenih ozirov, da si je jačil telo in vzdigoval srce in duh v zračne višave do Stvarnika. Najsi je bil pot še tako dolg in težaven, da, celo ob hudi nevihti in megli se ni ustrašil in je nadaljeval svoje potovanje. Z rastočo nevarnostjo je rastel tudi njegov pogum in mu vzkipelo navdušenje za planinstvo.
Za svojega bivanja v Solnogradu se je posebno zanimal za Solnograške Alpe. Bil je prvi hribolazec na tem ozemlju in je na mnoge gore prvi splezal in jih barometrski izmeril. Najbolj ga je veselilo nevarno plezanje. Zavedal se je, da daleč nadkriljuje svoje vrstnike. O tem pravi: »Nekaj majhnih poskusov, ki sem jih čisto sam napravil, pričajo, da bi jaz ob drugih podporah dovršil to, kar morebiti malokdo zmore (rajši bi rekel nihče)«. Stanič je bil na visokih gorah že v oni dobi, ko so jih celo omikani krogi jedva po imenu poznali. Stopil je na Watzmann, Hoher Goli, Rathauskogel, Preber, Untersberg (večkrat), Hochstaufen (trikrat), Schafberg, Heukareck, Hohe Salve in na druge vrhove.
O drugi priliki poroča: »Na Untersbergu gotovo noben meščan ni bil tolikokrat kot jaz. Večkrat sem šel po noči na to goro in prenočil na vrhu. Iz doline sem zvlekel tri drevesa in jih postavil kot znamenje. Splezal sem na to goro zopet dne 15. decembra 1800. leta, ko je bila prav vsa pokrita s snegom. Gosta in zelo mrzla megla je ležala več tednov po vsej deželi. Nagib mojega početja je bila radovednost, kako je neki ob megli na gori . . . Na Hochstaufen sem splezal trikrat, in sicer po treh različnih stezah, od katerih je bila ena hujša od druge. Navzlic temu sem splezal zadnjikrat na to goro po noči s pogumnim Herrmannom, čigar stanovitnost še sedaj občudujem«.
Leta 1799. je splezal na 3800 m visoki Veliki Klek, a pred njim je že bil nekdo na tem najvišjem vrhu v Visokih Turah. Stanič piše : »Ko sem bil prišel na vrh gore, sem videl, da me je misel prevarala. Ugledal sem ondi vsajeno jelko; to je bilo gotovo znamenje, da je bil že nekdo pred mano tukaj. To me ujezi — grem in splezam po drevesu gori do čopa, da sem bil vendar še više nego oni, ki je bil pred mano na gori«.
Stanič je izvršil prva opazovanja na barometru, termometru in higrornetru na vrhu Velikega Kleka dne 29. julija 1.1800. ob poldevetih dopoldne. Barometer je kazal 17 palcev, 10 črtic. Profesor Schieg iz Solnograda pa je hkratu opazoval na Salmhohe.
Leta 1801. je bil prvi na Hochecku, to je na severnem vrhu Watzmanna, ki je po grozovitem prepadu ločen od vzhodnega vrha in je bil dotlej nepristopen. Na tej visoki gori je izmeril vrh in določil višino 8400 čevljev.
Na Watzman [1] je potoval s štirimi spremljevalci do lesenega križa in odtod sam na vrh. O nadaljnjem potovanju pravi: »Obložen z merskim orodjem, sem šel dalje. Že začetek je bil jako nevaren. Moral sem se dričati po veliki strmi pečini do zelo majhnega čela, ki je štrlelo nad groznim prepadom. Potem sem pa plezal po strmih pečinah navkreber in bil vedno v jako nevarnem položaju. Prelezel sem več nevarnih točk in razpoklin, nadejaje se, da bode kmalu bolje, a nadaljnji pot je bil še slabši. Zdaj sem se premikal, sedeč na ostrem grebenu, zdaj zopet kakor v zraku viseč plezal po strmih pečinah. Potem sem izginil iz obzora za mano gledajočim spremljevalcem, ki so pobožno pri križu molili.
Mnogokrat je bilo treba nadčloveškega poguma, da nisem obupal; kajti lazil sem po vseh štirih po ostrem grebenu, ki strmo prepada na desno in levo. Velika groza me obide, ko se malo z barometrom naslonim na greben in skoraj popolnoma izgubim ravnotežje. Padel bi bil v 400 sežnjev globok prepad. V takih primerih se je treba takoj odločiti in vse misli se morajo združiti le na to točko, na kateri smo tedaj. Nobena, tudi najpobožnejša misel se ne sme pridružiti, vsako stopnjo in vsak prst je strogo uravnavati. Zatorej vedno bodrim svoje ude k srčnosti in razumnosti z ozirom na nujni položaj. To mi je v največjo korist, da ne obupam na nevarnih točkah.
Nadaljni pot je bil boljši in prišel sem na Watzmannovo škrbino, to je najnižja točka med vrhovoma. Tu pa osupnem. V južni smeri je jako globoka razpoklina, čez katero drži zelo ozek kamenit mostec. Šel sem precej plašno čezenj, ker sem se bal, da se podere tudi pod neznatno težo. Srečno sem prehodil mostec in prišel po zelo strmem in napornem potu na vrh. Pri križu zaostali spremljevalci so me osupli in veseli, a tudi boječ se za moje življenje zagledali na vrhu«.
Nadalje opisuje razgled in poroča o merjenju višine in o svojem opazovanju. O povratku z vrha pa pravi: »Komaj sem šel nekaj korakov, pa nisem mogel dalje. Po strmi pečini, po kateri sem prišel, nisem mogel navzdol in preostala mi je le kamenita in strma drča, a bal sem se, da sprožim rahlo kamenje. Tako se je tudi zgodilo. Komaj sem malo hodil navzdol, se sproži kamenje in moral sem pred vsem paziti, da ne padem. S kamenjem sem dričal navzdol in dobil marsikateri udarec. Bil sem že blizu prepada, ko pred mano zdrči velika množica kamenja vanj. Blizu roba groznega prepada skočim z velikim naporom v zadnjem trenutku na stran na trda tla in hladnokrvno zakličem: »Holà, naprej pa ne grem več z vami!« Videl sem, ko so moji kameniti spremljevalci z velikim ropotom padli v globoki prepad. Previdno sem šel naprej in prišel po polurni hoji izmučen in razcapan do lesenega križa, kjer so me tam zaostali tovariši prav radostno sprejeli«.
Stanič je prišel še onega dne v Berchtesgaden na Bavarskem.
Zelo zanimljivo opisuje svoje potovanje rta vrh Hoher Goli, na katerem še ni bil nihče pred njim: »Po zložnem potu sem prišel do planine Eck in tam napravil tri glavne naskoke na to goro, ki se mi je kazala v vsem veličastvu. Treba precejšnjega poguma, da se odločiš polesti na skalnega orjaka, ki je po mnenju domačinov nepristopen. Quis (montium) contra me [2], si mislim in se odpravim v še temni noči na pot. Medpotoma srečam lovca divjih koz, ki me je spremljal precej daleč proti vrhu. Hodila sva daleč navkreber proti vrhu, ki je bil v gosti megli, deževno vreme pa naju prisili, da se vrneva na planino. Drugega jutra zarana se ob solnčnem svitu zopet napotim. Prekrasni solnčni vzhod me kar premami in mi vzbuja rajske občutke. Vsak trenutek pojavlja nove slike in predmete, ki so bili dotlej pokopani v temi. Kravji zvonci, klicanje in popevanje planšaric oživlja jutro. Grozen pogled na liohe Goli skuša iznova hribolazca pogum. Pot drži pod grebenom, katerega previseče skale prete pasti v grozni prepad. Po četrturni hoji prideš do velike plošče, ki je za marsikoga nepristopna. Plezal sem do njene razpokline in potem na desno do visoke stene, kjer sem našel razne okamenine. Tu je zelo opasna točka, le en spotikljaj in zdolaj si v globokem prepadu. Imel sem sam s sabo »consilium medicum« in plezal s skrajnjim naporom po strmi skalni steni, nadejaje se, da se kmalu izognem preteči nevarnosti. To se mi posreči. Naprej grem po skalnem grebenu in po enourni hoji sem na vrhu. Še nikdar nisem čutil tako neomejene radosti kakor ob tem velikanskem razgledu«.
Nadalje opisuje natančno razgled s te gore in o uspehih svojih opazovanj in omenja, da otožen zapušča to prvo mesto svetovnega gledališča, ki je bilo doslej meščanom in najbrž tudi lovcem divjih koz neznano.
O povratku pravi: »Obložen z aparati in ostalim jestivom, sem hodil čez led in preperel apnenec oprezno navzdol ter se ustavil nekoliko pod vrhom. Tu se poslovim od Solnograškega, kjer sem dobil temelj omike in doživel marsikaj prijetnega, a tudi hudega. Milo se mi stori, da nimam več prilike, to deželo z več vrhov videti. Srečno sem zopet prišel na planino. Odtod sem naslednje dni obiskal še druge dele te visoke gore. Nabral sem mnogo okamenin in znamenitih rastlin«.
Na koncu svojega opisa obžaluje, da mu vsled pomanjkanja gmotnih sredstev ni bilo mogoče polesti še na druge vrhove te v planinskem oziru znamenite dežele.
(Dalje prihodnjič.)
Št. 2
[uredi](Dalje.)
Dne 6. januarja 1. 1802. je bil Stanič posvečen v mašnika, služboval je še do jeseni na Nonbergu v Solnogradu in sredi novembra prišel kot kaplan v Banjšice k Sv. Duhu (južno-vzhodno od Kanala) na Goriškem. Že kot dijak v Solnogradu se je lotil pesništva, ki ga je posebno v Banjšicah negoval. Bil je prijatelj in učitelj lepega petja ter je svojim pesmim sam zložil napeve. Poučeval je v petju otroke in odrasle. Ob nedeljah in praznikih je čakala množica pred župniščem in ga pevajoč spremljala v cerkev in zopet nazaj v župnišče. Staničeve pesmi so se v Banjšicah popolnoma udomačile. Bil je pa tudi vešč vezanju knjig, lesorezbi, strugarstvu in drugim mehaničnim delom. Za šolo je sam naredil klopi in poučeval je otroke in odrasle v čitanju in pisanju. Rad se .je pošalil in povedal kako smešnico. Imel je svojo tiskarnico, v kateri je sam troje svojih knjižic postavil, natisnil in zvezal in jih razdelil med narod.
Največje veselje pa je imel do hribolastva in še v starih letih je slovel kot srčen in drzen hribolazec. Za svojega šestletnega bivanja v Banjšicah je prehodil mnogo krajev na Goriškem in splezal malone na vsako znatnejšo višino. Bil je na Prestreljeniku in Mangartu, na Krnu in Kolku in na mnogih drugih vrhovih. Kar zmanjkalo ga je iz Banjšic po več dni in tudi po več tednov. Župljani so se večkrat bali, da se mu je prepetila kaka nezgoda. S početka ga je spremljal kot nosač Andrej Kumar iz Lehkij, a se mu je nekoč zameril, ker mu je ubil barometer. Potem si je Štefana Humarja z Brega izbral za nosača. S tem je Stanič prehodil in izmeril vse važnejše gore v Karnskih in Julskih Alpah.
Dne 21. septembra l.1808. je bil Stanič na Triglavu. V svojem dnevniku opisuje to potovanje na 44 tesno pisanih straneh. Ta opis je poslal za Novice dr. Bleiweisu 1. 1847. malo pred svojo smrtjo. Spis pa še ni objavljen v celoti. O usodi njegovi nisem mogel ničesar izvedeti. V ljubljanskem deželnem muzeju je Staničev nemški rokopis : »Etwas uber meine Reise auf den Triglou in Oberkrain«. Ta rokopis je tedanji muzealni kustos Karel Deschmann priobčil 1. 1885. v izpisku v »Zeitschrift des Deutschen und Osterreichischen Alpenvereins«. V skrajšanem izpisku poročajo o Staničevem potovanju na Triglav »Blatter aus Krain« (priloga k »Laibacher Zeitung«), št. 19, l. 1857.
Dne 18. septembra l.1808. je odpotoval iz Banjšic v Sv. Lucijo in skozi Bačo in Knežo v Podbrdo in odtod v Bohinjsko dolino. Tu pa ga je zadela nezgoda: udaril se je na jabolko na levem kolenu, da ga ni mogel upogibati in je moral nogo za sabo vlačiti. Po strmih senožetih je šepal v dolino in prišel v Srednjo vas, kjer pa je nastalo prav neugodno vreme. Tu je izvedel, da je bil dne 2. septembra srednjeveški kaplan Jakob Dežman s svojim bratom Janezom in vodnikom Antonom Kosom z Jereke na vrhu Triglava. Ker je bilo vreme neugodno, se je odločil za potovanje v Celovec, da tam obišče svojega pokrovitelja, tedanjega generalnega vikarja grofa Sigismunda Hohenwarta. Navzlic bolni nogi je šel peš skozi Bled in čez Ljubelj v Celovec, kjer so ga prav gostoljubno sprejeli. Vrnil se je zopet peš čez Zelenico in Bled na Bohinjsko Bistrico. Za izlet v Celovec in nazaj je rabil samo dva dni.
Z Bistrice je nameraval jezditi k Savici, a ker je kmet za uporabo konja zahteval 3 gld., je šel rajši peš, in sicer najprvo na Jereko in odtod z vodnikom Antonom Kosom čez Srednjo vas k Savici. Krasni slap je naredil velikanski vtisk na Staniča. Nekoliko prej so postavili nasproti slapu spominek nadvojvodi Ivanu, ki je bil 1. 1807. pri Savici. Na skali je marmorna plošča z latinskim napisom :
Geognostae Origines calcarei,
Alpini scrutanti ad fontem
Savi VIII Iduum Julii MDCCCVII.
Lenard Kelbel iz bohinske Belle isekau«.
Odtod je nameraval iti na Triglav, a vodnik ga je pregovoril, da sta šla v Srednjo vas, kjer mu je v župnišču pri večerji kaplan Jakob Dežman kratko, a jasno opisal svoje potovanje na Triglav. Vodnik mu je prej strašne reči pripovedoval o tem potovanju.
»Nekoliko otožen se uležem«, pravi Stanič, »a kako se razvedrim, ko se pred drugo uro zbudim in vidim bleščeče zvezde na nebu. »Vstani, srečni človek!« izrečem in se pripravim na pot. Dobra gospodinja mi užge debelo svečo in odšla sva z malo-srčnim vodnikom s svetilnico navkreber. Ko se je zdanilo, sva že bila na veliki planini »u Skavnci«, kjer je še bilo mnogo živine na planinski paši. Odtod je mogoče na podlagi mojega kratkega opisa pota brez vodnika priti na Triglav«.
Nadalje opisuje pot na Velo polje in svoje občutke, ko v bližini zagleda starčka Triglava v vsem veličastvu. »Ko sva se na Velem polju okrepčala z vinom in odložila nepotrebno prtljago, sva se napotila proti Triglavu. Hodila sva že precej dolgo, ko zagledava srednji vrh in ob levi strani s snegom napolnjeno krnico, ki drži med Srednjim in Malim Triglavom do grebena. Pod Srednjim Triglavom je na južni strani globel, po kateri sva splezala na greben in tam imela najkrasnejši razgled. To točko bi imenoval »non plus ultra« za manj spretne hribolazce, kajti nadaljnji pot je zares nevaren. Moj malomarni vodnik ni hotel dalje. Že med potom mi je pripovedoval grozne reči, da bi me odvrnil od nadaljnje hoje. Pravil mi je o meščanih, ki jih je vodil in so mu obljubili, ako se srečno vrnejo z vrha, da ga oblečejo od nog do glave v svilo in žamet, a so to obljubo pozneje premenili v denar. Uganil sem njegov namen, da me hoče oslepariti, in ker ni hotel dalje iti, mu rečem : »No, dobro, počakaj me tukaj, hočem sam na vrh splezati«. Bil sem namreč tako previden, da sem že prej v Bohinju in od njega vse v orientacijo potrebno'izvedel. Ker ni ničesar dosegel, je šel z mano na vrh. Težavno sva plezala v severni smeri proti srednjemu vrhu. Mogoče ga je tudi na desni strani obiti; zgrešiti pota ne moreš, ker so malo proti desni in proti levi grozni prepadi. Na precejšnjo daljino sva obšla Srednji Triglav in prišla na ostri greben, ki veže veliki in srednji vrh«.
»Na preperelem grebenu, ki ima ob obeh straneh malone navpične stene, je morala noga iskati sigurne stopnje in večkrat se mi je bilo z rokami držati v ravnotežju. Sicer sva že nekoliko časa hodila v najgostejši megli in pogled v grozno globino nama je bil zaprt. Če pa je pritegnil veter in semtertja raztrgal meglo, sem zagledal s tem večjo grozo zevajoči prepad v globoki krnici. Čeprav sem splezal na najvišje gore solnograške, tako n. pr. na Hohenstaufen od raznih strani, na Hoher Goli, na Watzrnann, Veliki Klek in druge, sem vendar moral tu, česar nisem nikdar drugod storil, roke držati pred očmi, da nisem videl prepadov, ampak le naravnost naprej. A tudi močan jug je pretil ravnotežju mojega telesa. Nekoliko časa sva tako hodila do navpičnih skal, na katere sva splezala. Tu pojema prejšnja strmina grebena, greben se razširi in skozi goste oblake zagledava svoj cilj, namreč štiri čevlje visoki kameniti stolp, ki sta ga postavila kaplana brata Jakob in Janez Dežman dne 2. septembra I. 1808.«
Janez Dežman je bil drugo leto zopet na Triglavu in je postavil v razpoklino zamašeno steklenico z napisanim listkom, ki slove: »Sem bil tako korajžen, to pismice naj tukaj ostane, nikar ga ven ne vzemi, narvečje moje veselje je na gorah. Joannes Dežman, kaplan na Jesenici, dan 8. avgusta 1809.«
»Kake nepopisne nadzemske radosti bi bil tu užival moj duh, če mi ne bi bili zavidljivi oblaki zakrili vsega razgleda, tako pa je bil starček Triglav zavit v svojo navadno tenčico in mi je zakrival svoje svetinje. Seveda sme častitljivi očak zahtevati več napora za ta izredni užitek, nego da priteče tujec k njemu in zahteva to, kar tudi bližnjim sosedom redkokedaj podari. Postavil sem barometer in tako prvič dne 23. septembra l. 1808. na tem znamenitem vrhu barometrski in termometrski meril. Mraz, megla in vihar so pritiskali, in ko sem končal opazovanja, sem se vrnil zadovoljen, da sem dosegel glavni namen. Na vrhu ni bilo snega, pač pa sem opazil na trdi pečini mnogo sledov električne sile. Prijatelji prirode bodo razumeli moje občutke na nebotičnem vrhu: Kako majhen in slab si človek na telesu — kako velik pa v svojem duhu! — V prah se izpremene tvoje kosti, v prst se izpremeni to pečevje — ali tvoja duša je neumrjoča!«
Na povratku s Triglava je šel Stanič na »Srednji Triglav« in je našel pod tem vrhom pritlikasto vrbo, ki je rasla liki mah med kamenjem. S težavo je prišel do točke »non plus ultra«, ker je nosil barometer in ni mogel iztegniti betežne leve noge. Vzela sta s sabo na prej omenjenem mestu položene instrumente in lezla po zrahljanem grušču navzdol. Kar začne močno snežiti. V hudem metežu sta zgrešila pot in morala daleč nazaj, da sta prišla na stezo nad Velim poljem. Nehalo je snežiti in ob hudem nalivu sta zopet prišla na Velo polje, kjer sta se okrepčala v pastirski koči. Ob lepem vremenu sta zapustila Velo polje in dospela pod večer do one koče, kjer sta davi zajutrkovala. Zaradi slabega vremena sta morala tu prenočiti in se vrnila drugo jutro zgodaj v Srednjo vas.
»Ko napoči dan, se poslovim od vodnika. Pripovedoval mi je po poti, da je na cente težke okamenine proti majhni odškodnini spravljal iz planin v dolino. Obljubim mu, da pogostim njega, ženo in znance na svojem domu, ko bodo romali na Sv. goro. Mislil sem, da se zadovolji za poldrugi dan zamude s hrano in tremi goldinarji odškodnine. Zahteva pa 6, potem 7 in nazadnje celó 8 goldinarjev, in ko mu jih ne plačam, vzame moj kotomer. Za-pretim mu s tožbo, a on zahteva še vedno 5 gld. Tako sva se ločila. Pustil sem še 2 gld. gospodu kaplanu Dežmanu za vodnika in dobil pri poznejšnjem izletu v Bohinj zopet svoj kotomer.«
Zaslužnemu turistu v spomin je »Slov. plan. društvo« 55 metrov pod Triglavom napravilo Stan i čevo zavetišče, in sicer po Aljaževem načrtu. To zavetišče, ki je stalo nekaj nad 600 K, je iz žive skale izsekana duplina na južni strani Triglava. Vrata so lesena in premična in imajo okence. Notri so miza, dve klopi in stol. Zavetišče dobro služi ob hudi nevihti in je varno pred strelo, ker pri zgradbi ni nič železa. V njem je prostora za osem sedečih ljudi.
(Konec prihodnjič.)
Št. 3
[uredi](Dalje.)
Spomladi l. 1809. je bil Stanič imenovan za vikarja v Ročinju. Prejšnji njegovi župljani so jako žalovali po svojem priljubljenem duhovniku, ki še sedaj živi v ustnem poročilu med tamošnjim prebivalstvom. Tudi v Ročinju je mnogo deloval v blagor svojih župljanov. Vojna, razne bolezni in lakota so trle ljudstvo, Stanič mu je pomagal po svojih močeh in se trudil, da razširi duševno naobraženost in gmotno blagostanje. Osnoval je v Ročinju šolo in potrebne slovenske šolske knjige dobival iz Ljubljane. Ustanovil je tudi svojo tiskarnico, v kateri je natisnil nekaj knjižic in jih razdelil med župljane. Posebno rad je imel otroke, ki jih je ob raznih prilikah uril v telovadbi. Peljal jih je večkrat na travnik in jih vežbal v korakanju, skakanju in drugih spretnostih. Razdelil jih je v čete, ki so se bojevale; sam je poveljeval svojim in sovražnim četam. Bolj spretne med mladimi vojaki je obdaroval z denarjem. Zadnje dni velikega tedna je peljal otroke v zvonik ragljat, da so si urili roke. Nad Ročinjem je visoko nad Sočo znamenje »turški križ«, ki stoji nad globokim prepadom. Sem je včasi zahajal z otroki, privezal zdaj tega, zdaj onega na vrv in mu velel, da mora po jako ozkem potu okrog znamenja lesti. Poučeval je otroke tudi v plavanju.
Ob jasnih večerih je zbiral otroke in jih poučeval v zvezdo-znanstvu in ob takih prilikah je navadno na licu mesta sredi ljubljene mladine večerjal. Storil je tudi mnogo za procvit sadjarstva. Porabil je tudi cerkvene propovedi v ta namen, da je ljudstvu govoril o gospodarskih predmetih in ga tudi v tem oziru poučeval. Stanič se je tudi pečal z raznimi rokodelstvi. Že v Banjščicah je bil zidar in mizar, v Ročinju pa je bil tudi kolar in kovač. Izdeloval je vozove in koval konje. Tolmincem je izdelal poseben voz, na katerem so vozili teleta v Gorico. Ko so se l. 1813. Francozje pred avstrijsko vojsko umikali z Goriškega, so podrli soški most pri Kanalu. Nov most so domačini postavili po načrtu Staničevem in pod njegovim vodstvom. Ker ni imel čolna, da bi izmeril na dotičnih točkah globino Soče, je izpahnil sodu dno na enem koncu in tako mu je služil sod namesto čolna. Potegnil je dolgo in debelo vrv čez Sočo, privezal z drugo vrvjo sod na debelo vrv in v sodu se vozeč izmeril z dolgim drogom deročo in globoko Sočo. Stanič je tudi kot zdravnik mnogo storil za narod. Leta 1796. je angleški zdravnik Edvard Jenner izumil cepljenje koz. Ker so jako razsajale osepnice in imele zelo hude posledice, se je poprijel Stanič novega izuma in dosegel dobre uspehe. Ker pa ni imel pripravnega nožiča za to, je stavil koze — s trnjem.
Leta 1816. in 1817. je bila posebno vsled vremenskih nezgod huda lakota po Soški dolini. Stanič je storil za olajšanje bede, kar je mogel. Povabil je najmanj po enkrat na teden ubožne župljane na kosilo, da so se ta dan nasitili. Poslal je vladi spomenico in živo naslikal veliko revščino Ročinjcev in njih sosedov. Opozoril je na stavbo zidanega mostu pri Kanalu, kjer bi dobili reveži dela in zaslužka. Sklenil je pa svojo prošnjo s temi verzi:
|
»Uns drückt Not, |
Cesar Franc I. je uslišal njegovo prošnjo. Ko je Stanič spomladi l. 1817. našel na polju prvi klas, ga je nesel v cerkev in po ginljivi propovedi vtaknil v monštranco in ž njo blagoslovil do solz ginjeno množico. Stanič je bil tudi stavbnik. Sezidal je za svojega kaplana v Ročinju hišo in vodil in nadziral sam to stavbo. Ko je bilo dodelano zidovje, so položili delavci v zgornji sobi trame za pode. Predrzni Stanič je hotel po enem brunu priti na drugo stran. Komaj pa pride do srede, se zasuče bruno, ki še ni bilo pritrjeno, in se Staniču izpodmakne izpod nog. Stanič pade, a pri padcu nanagloma z rokami objame bruno in tako obvisi v zraku. Delavci mu prihite z lestvico na pomoč in ga rešijo iz neprijetnega položaja. Ko je bila nevarnost pri kraju, reče Stanič: »Saprabolt, skoraj bi me bili mrtvega pobrali.« —
Leta 1819. je poklical goriški škof Walland svojega prijatelja Staniča za kanonika v Gorico, kjer je l. 1828. postal višji šolski nadzornik. Njegovo delovanje za šolstvo in za narodno izobrazbo sploh je bilo zelo požrtvovalno in uspešno. Stanič se je jako zanimal za slovensko slovstvo in mu je bil radodaren podpornik. Ker v Gorici tedaj še niso prodajali slovenskih knjig, jih je naročal iz Ljubljane in prodajal prijateljem in znancem. Mnogo knjig je pa tudi podaril svojim ožjim rojakom in učencem. Ko so l. 1843. začele izhajati »Novice«, je naročil sam 50 iztiskov in jih razpošiljal po Goriškem.
(Dalje prihodnjič.)
Št. 4
[uredi](Konec.)
V to zadnjo dobo spada Staničevo glavno slovstveno delovanje, čeprav je že v Solnogradu zlagal slovenske pesmi. Njegovo slovstveno delovanje je znani slovenski pisatelj in ocenjevalec Paulus (Fr. Leveč) l. 1873. natančneje ocenil v »Soči«. Kot slovstvenik spada Stanič med pisatelje srednje vrste.
Leta 1845. je v Gorici ustanovil »družbo zoper trpinčenje živali«, ki je bila prva te vrste v Avstriji. Stanič je bil podpredsednik tega društva in je v pouk ljudstvu preložil iz nemščine knjigo »Kratke povesti s podobami«. Nemško knjigo »Der Verein gegen die Tierquälerei« je spisal Radovljičan dr. Anton Füster, tedanji profesor verouka v Gorici. Füster je bil leta 1848. eden glavnih voditeljev dunajske revolucije in potem in contumaciam obsojen na smrt. Zbežal je v Ameriko, kjer je živel v Filedelfiji nad 30 let kot učitelj modernih jezikov. Vrnil se je potem na Dunaj, kjer je umrl pred nekaj leti.
Stanič je bil tudi ustanovnik goriške gluhonemnice, kateri je posvetil vse svoje moči in precejšnji del svojega premoženja. Gluhonemnica se je ustanovila 1. 1840. Stanič je odslej malone ves čas prebil v tem zavodu in je prav po očetovsko' skrbel za mlade sirote. Mnogokrat je šel z njimi na bližnje griče in gore, jih pogostil in se z njimi prav prisrčno zabaval. Dne 24. junija leta 1844. je peljal svoje gluhoneme dečke in deklice na Sveto goro. Tu se je prav otroško veselil z otroki in z njimi igral razne igre. Sedemdesetletni Stanič je splezal na star oreh in dečki za njim. Vsi so se gugali po vejah, a deklice so se obešale na veje; marsikdo je telebnil na tla, a brez posebne poškodbe. Ko pa je užival prekrasni razgled ter motril preljubljeni gorski svet ter se spominjal onih rajskih ur, ki jih je prebil na teh gorah, se ga je polastila neka otožnost, da ne more več obiskati teh svojih starih in ljubih prijateljev.
O razgledu s Svete gore piše sam: »Obračale so se moje oči pred vsem proti severju ti j ži" proti gori Clapsavonu v Karniji mej Tolmezzom in Piavo, na kateri sem bil pred več leti; oziral sem se tija na bovške gore, kder sem z večnim snegom pokritemu Prestrelniku i majestetičnemu Mangartu večkrat stopil na teme; gledal sem tija proti 6000 m visokemu ljubemu Krnu, proti Kuku, Jalovniku i Hladniku, na katerih sem tudi bil ter vse z barometrom premeril. Posebno pa je vleklo moje oči tija proti sivemu očaku Triglavu, na katerega sem 21. septembra leta 1808. priplezal ter ga prvi z barometrom meril in opazoval. Bliže so mi bile ročinjske gore, kder sem l01/2 leta 2000 duš pasel; kar pod nogami pa mi je ležala banjška kaplanija, kder sem pod slabo slamnato streho 6 let i pol v dušnega pastirstva novicijatu živel.«
Le še malo let so mu prisodile rojenice in te je v veselju preživel med svojimi malimi ljubljenci. Nekoč se je prevzdignil na vrtu gluhonemnice, ko je hotel prevaliti težek kamen. Legel je v posteljo in je ni več zapustil. Bil je pri zavesti do konca, molil zadnje molitve, se prijel za žilo na roki in štel nje utripanje. Spoznal je, da se mu bliža zadnji trenutek, in z vzklikom »Ravno zdaj umrjem« izdihnil blago svojo dušo dne 29. aprila leta 1847 ob 11. uri dopoldne. Pokopan je na goriškem pokopališču, kjer mu je postavila gluhonemnica spominek (marmorno ploščo) z latinskim napisom.
Navzlic veliki radodarnosti je zapustil blizu 12.000 gld. premoženja, ki ga je večinoma določil za ustanove. Ena ustanova je za dijake iz kanalske župnije, druga pa za nakupovanje šolskih potrebščin ubogim kanalskim in ročinjskim učencem. Spomnil se je pa tudi svojih sorodnikov z raznimi volili.
S Staničem je pred malone 60 leti legel k večnemu počitku izredno delaven in podjeten rodoljub, ki je bil gotovo prvi in najboljši slovenski turist, znan in spoštovan po vsem omikanem svetu kot ustanovitelj veleturistike. Bil pa ni le imeniten hribolazec, nego tudi znanstven turist in planinoslovec. Hrepenenje po znanosti, ljubezen do bližnjega in človekoljubnost so biseri njegovega značaja, ki se bleste liki rdeča nit skozi njegovo življenje. Resnične so besede, ki mu jih je posvetil v nekrologu v »Novicah« Luka Jeran v pesmi: »Solzica Novic ranj. v. g. Balantu Staniču«:
|
»Komur srce, kakor Tebi, bije : |
Končujem svoj spis želeč, da se o priliki kake večje planinske stavbe spomnimo čislanega našega rojaka izrednih zaslug za turistiko.
SLOVSTVO O VALENTINU STANIČU.
Valentin Stanič: »Meine Erfahrungen bei den Excursionen auf den hohen Goli«. (Zeitschrift des D. u. o. A. V. 1881.)
» » »Etwas iiber meine Reise auf den Triglou in Oberkrain«. (Zeitschrift des D. u. o. A. V. 1885.)
» » »Die Wallfart der Taubstummen auf den heil. Berg am 24. Juni 1844«.
Ludwig Purtscheller: »Zur Entwicklungsgeschichte des Alpinismus«. Zeitschrift des D. u. o. A. V. 1894, str. 110.)
» » »Die Erschliessung der Ostalpen.« I. Bd. (Str. 265., 268., 284., 289., 305., 308.) »Blatter aus Krain 1857«, str. 73.
Dr. H. Wallmann: »Der Bergsteiger Valentin Stanig«. (Der »Tourist«, 1880, Nr. 23.)
Paulus (Fr. Leveč): »Valentin Stanič«. (»Soča« l. 1873., ve feljtonov.) Slomšek: »Valentin Stanič«. (»Drobtinice« 1.1848.)
Nekaj dogodljajev iz Staničevega življenja imajo »Novice« 1.1847.: št. 51., 52., 1.1848.: št. 15., 1.1863.: str. 245.
»Slovenski Narod« 1. 1868., št. 51., ima Jan. Wolfa govor o V. Staniču. A. Rudež : »Gluhonemi«. (»Gorica« 1. 1894.)
Rakuša: »Slovensko petje«
Correspondenzblatt f. d. kath. Clerus Osterreichs. (Wien 1896, št. 6., 7.) Staničevo sliko je slikal gluhi slikar I. Peteani v Gorici. To sliko ima g. Anton Rudež, učitelj v goriški gluhonemnici.
- ↑ O svojem potovanju na Watzmann in na Hoher Goli je poročal »Karlu baronu Mollu. Ta rokopis (»Meine Erfahrungen bei den Ekskursionen auf den H oh en 0611«) hrani kr. bavarska dvorna in državna knjižnica v Monakovem. Spis je priobčen v »Zeitschrift des, D. u. o. A. V.« 1. 1881
- ↑ Katera gora je zoper mene.