V valovih življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V valovih življenja: Zgodovinska povestica.
Anonimno
Izdano: Domoljub 15. januar 1891 (4/2), 14—19
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pred blizo sto leti je divjala silna prekucija na Francoskem. Uporniki so umorili kralja in kraljico, in na tisoče drugih ljudi, vzlasti plemenitih in duhovnikov. Med zadnjimi je bil ujet tudi duhovnik St. Lipharski z imenom Landav; odvedli so ga v Nant v zapor. Ondi je bilo že mnogo jetnikov, katere so polagoma po noči vozili iz ječe na obrežje reke Loar, ter jih ondi natlačili v čolne, katerih tla so se skrivaj odpirala. Ko so prišli oporniki z ladijo sredi reke, spustili so tla in po dva in dva skupaj zvezana jetnika sta se izgubila v mrzlih valovih reke.

Nekaj dnij že čaka Landav na svojo usodo; kmalu pride vrsta tudi nanj. Ko jetničar odpre vrata, pokliče njegovo ime in ime nekega častitljivega starčka, s katerim sta se tolažila v dnevih britke poskušnje. Predno so se jetniki ločili, objeli so se še poslednjikrat, ker so vedeli, da gredó v smrt. »Da se zopet vidimo srečnejši — nad zvezdami! « Tako je slovelo jetnikov slovo. Pač po pravici: saj zaradi Boga in zaradi svoje vere morajo pretrpeti smrt.

Bila je pozna noč: na ulicah ni smel nikdo spregovoriti, ker so se uporniki bali, da bi veliko število v smrt obsojenih ne vzbudilo sočutja pri prebivalcih; zato so v to porabili gluho noč. — Kmalu pridejo do reke, kjer jih čaka pripravljena ladija. Urno rablji stlačijo jetnike zvezane po dva in dva na ladijo večinoma v spodnje prostore. Vse je bilo tiho, le vzdihe jetnikov je čulo zvezdnato nebo. Mirno plava nekaj časa ladija po reki; kar na enkrat zaženó uporniki na ladiji krik: »Državljani, oprostite republiko (državo)njenih sovražnikov!« In v istem trenutku odpre se dno ladje in po dva in dva zvezana jetnika izgineta v valovih reke. Landav in oni starček sta bila skupaj zvezana. Predno sta se dobro zavedla, že sta se borila v valovih s smrtjo.

Bil je tužen prizor! Glasni klici so se čuli iz valov, klici na pomoč tonečim; tu in tam so se prikazovale glave in roke na površje, a so zopet izginjale, ladija pa je plavala dalje in rablji na njej so bili mirni, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. S kruto roko so brezsrčneži suvali od ladije vtopljence, ki so se z rokami hoteli okleniti ladije. V tem vrvenju se je v srečo razvezala vrvica, ki je vezala Landava in tovariša-starčka. Duhoven Landav je bil močne narave in je znal dobro plavati.

»Le trdno se držite vrvi,« tolažil jo starčka, »upam, da pod varstvom božjim priplavava srečno do brega.« A to je bilo težavno, zakaj rablji so za svoj zločin porabili reko ondi, kjer je bila najširja.

»Jaz vas le zadržujem,« pravi starček duhovniku, »oprostite in rešite se sami, ako mogoče!«

Pri teh besedah je starček snel vrv sè sebe. Duhovnik to zagleda ter mu zakliče: »Ne, jaz vas ne zapustim: ali se rešiva oba, ali vtoneva oba! Krepko se z rokama mene oklenite, ne izgubite poguma, saj bodeva kmalu pri bregu.« — Žal, da so plavalcu prehitro jele pešati moči: starček je to zapazil in predno mu je mogel duhovnik zabraniti, ločil se je od njega in v trenutku zginil v valovih. »Z Bogom!« Ta glas je čul še Landav in bilo je zopet vse tiho, valovi so imeli novo žrtev.

Tedaj pa je jel tudi duhovnik obupavati. »Kaj hočem, ako tudi priplavam do brega; povsod imajo uporneži nastavljene svoje ovaduhe, ki bi me prijeli in zopet tirali v ječo. Polno takih mislij mu je rojilo po glavi, ko se je boril med valovi s smrtjo z zadnjimi svojimi silami. V tem pa začuje glas, kakor da bi vesla udarjala ob vodo; kak čoln mora biti blizo. Kmalu je čoln v njegovi bližini. Ali je prijatelj ali sovražnik, misli si Landav; vendar naj bo kdorkoli, poskusiti hoče, da reši svoje življenje. Ko se mu čoln približa, stegne svojo roko ter se oprime ladijinega roba.

»Imejte usmiljenje z vtopljencem; truden sem in zdaj zdaj me potegnejo valovi za seboj, ako me ne rešite!«

»Dobro se primite ladije,« pravi veslar s tihim glasom, »dva človeka vozim, pa jih ne poznam, kdo da sta. Ali niste vi duhovnik?«

»Da, sem; prosim vas potegnite me v čoln, sicer je po meni; moje moči so pri kraju.«

»Precej, precej,« pravi čolnar, »samo pogledati moram na drugi konec, ali ona dva spita!« Kmalu pride nazaj. »Le notri v čoln,« pravi, »bomo videli, kaj se bo dalo storiti.« — Veslar pogrne debelo volneno odejo ter pokrije ž njo duhovnika, ki je seveda trepetal v zimskem mrazu ves premočen.

»Tukaj počivajte, a ne smete se ganiti, da vas tujca ne zapazita. Kakor hitro izkrcam ta dva na določenem kraju, vas že privedem na suho.«

Landav ni smel druzega, kakor da je hvaležnega srca stisnil roko svojemu rešitelju.

Nekaj ur pozneje sta bila Landav in čolnar sama na ladiji.

»Gospod, sedaj smete vstati, sama sva in v varnosti. - Kaj ne da ste morali veliko pretrpeti? Tukaj imate par požirkov krepilne pijače, da se nekoliko ogrejete. Obleke seveda nimam, a zavijte se dobro v to odejo, ko stopite na suho. Vem, da me žena ne bo grajala, ako pridem brez odeje domov ter ji povem, koga da sem ogrnil ž njo. Dobro ženo imam doma, ki mi večkrat pravi:

»Pojdi, dragi mož, pojdi s čolnom in poglej, morda zopet najdeš kake nesrečne jetnike ter jih rešiš. In kader izvemo, da jih bodo pripeljali, vselej sem na vodi, in hvala Bogu, vi niste prvi, katerega sem rešil iz valov.«

»Blagoslov božji naj rosi na vas iz nebes za vašo iskreno ljubezen. Upam, da bo uslišal Bog mojo prošnjo ter spremljal vaše življenje s svojo milostjo!«

»Žal mi je,« pravi čolnar, »da vas ne smem pri svojej koči postaviti na suho. Zakaj okrog moje hiše vedno begajo ovaduhi in gorjé mi, ako me zasačijo; nobenega, niti sebe bi več ne rešil iz valov. Tam bolj doli na samoti vas bom izkrcal. Ne bo vam treba daleč hoditi in prišli bodete do majhne koče. Tam potrkajte na vrata. Dasi je koča borna, vendar pod njeno streho prebivajo dobri ljudje. Možu ali ženi, kdorkoli vam bo odprl, dajte ta-le kos papirja; kaj da pomeni, bodo že vedeli kočarji. Danes zjutraj imam naročeno vožnjo, torej moram domov. Nič se ne bojte, če bote tudi sami.«

»Kaj se hočem bati,« odgovori Landav; »saj mi je Bog očitno v pomoč, ker me je po vas čudovito rešil iz vodnih valov.«

Ladija priplava v tem h kraju in oba stopita na suho. Čolnar pokaže duhovnu stezo, po kateri bo kmalu prišel do hišice. Landav iskreno zahvali svojega rešenika in ločita se — plemenita moža.

Landav pride kmalu do koče ter potrka rahlo na vrata. Starček pride, odpre vrata, a ko zagleda čudnega v odejo oblečenega človeka, vstraši se ga in se umakne.

»Kdo ste?« vpraša stari mož.

»Nesrečnež,« odgovori duhovnik, »ki so ga ravnokar izvlekli iz vode. Blagi mož, ki me je rešil, naročil mi je, naj vam izročim ta-le list.«

»Pozdravljeni! Pozdravljeni!« začne starček; »vstopite urno v našo hišo, Bog vas sprejmi. Revni smo, a postregli vam bomo, kakor bomo mogli.« — »Vidite,« nadaljuje hišni gospodar, »z vašim rešiteljem imava skrita znamenja, kader rešimo kakega jetnika, dava mu list iz svojih molitvenih bukev; na tem listu ga spoznajo naši prijatelji. Pred vsem se nekoliko s hrano poživite, potem pojdete h počitku, katerega ste po tolikih trudih gotovo zeló potrebni.«

Solzán je ta večer opravil Landav svojo večerno molitev; dogodki dneva so mu bili živo pred očmi in spoznati je moral čudovito roko Gospodovo, ki ga je rešila smrti. Žal, da je bil on jedin tako srečen. Njegov stari tovariš, katerega bi bil tako rad rešil in ki je gotovo že sedaj plačilo prejel za svoje mučeništvo, ta mu ne gre iz spomina.

Drugi dan je prišla vsa družina ribičeva v kočo, da vidi rešenega duhovna.

»Hvala Bogu,« prične gospodinja, »da ste rešeni! Že toliko časa moramo živeti brez duhovnika in brez službe božje in za božične praznike vas je kakor nalašč sam Bog k nam pripeljal. Kaj ne da nam bodete v božičnih praznikih maševali, ako se toliko odpočijete od prestanega trpljenja?« — Vse za mašo potrebno so ljudje poskrili iz svoje cerkve, še predno so jo uporneži zaprli in odvedli duhovna v ječo. Torej so imeli vse pripravljeno za službovanje.

V majhni koči, podobni betlehemskemu hlevu opravljal je Landav polnočnico, obdan od svojih gostoljubnih rešiteljev. − Bog ne daj, da bi se bili verniki v tistih letih v kaki cerkvi zbrali k očitni službi božji; to je bilo prepovedano s smrtno kaznijo. Kako tudi ne? Saj so brezbožneži v svoji drznosti odstavili celó Boga in neko vlačugo postavili kot boginjo na oltar. V takih razmerah sevéda so morale biti cerkve oropane in zaprte.

Še nekaj tednov je ostal duhovnik pri svojih novih znancih. Bil je vesel; jedino kar mu je grenilo njegovo življenje, bila je misel na njegove farane, ki so sedaj kakor čreda brez pastirja in ki gotovo že molijo za svojega — mrtvega župnika. Nepopisna je bila zato njegova radost, ko se razznani hitro kakor blisk po vsem Francoskem, da je konec grozoviti vladi brezbožnežev in da se smejo vsi pregnanci, tudi duhovni, vrniti v svojo domovino. Ta vesela novica je došla tudi v St. Lyphar, kjer je nekdaj pastiroval duhovnik Landav, sedaj ie toliko časa ločen od svojih dragih. Tukaj pa je ta novica napravila več žalosti, nego veselja, zakaj duhovnega pastirja so zgrabili, zaprli v ječo in najbrže, da se mu je tako zgodilo, kakor drugim. In nekoliko pozabljena britka izguba se je poživila v St. Lypharu z novimi žalnimi spomini.

Župnik Landav pa je hrepenel po svojih in za pot pripravil že vse potrebno. Pred vsem urno sporoči svojim faranom, da je še živ in da se kmalu povrne v njih sredo, ako mu Bog ohrani ljubo zdravje.

Posebno veselje je prevladalo po vasi, ko se raznesla ta radostna novica. Precej so jeli delati priprave, da slovesno sprejmò svojega pastirja - mučenika. Prihod je bil napovedan dné 19. marca.

Bilo je lepo pomladanje jutro. Duhovnik Landav je že blizo svoje župnije; vedno glasneje mu vtriplje srce, skoro mu hoče počiti samega veselja, da po tolikemu prestanku še enkrat pozdravi svoje zveste, katerih ni upal nikoli več videti na svetu.

In prišli so si nasproti — pastir in ovčice. Toda dasi so se poprej pripravljali duhovnik in verniki, kako se bodo pozdravili, kako odzdravili, vendar sedaj, ko se snidejo, ko se vidijo, ne gredó jim besede iz ust, solze pričujočih pričajo, kaj bi si radi povedali, ko bi jim srca ne bila prepolna veselja.

»Dovolj sem srečen, da le umrjem v sredi med vami!« pravi naposled duhovnih, blagoslavljajoč svoje farane. — Sprevod se bliža vaški cerkvi — tukaj so oni stari in bolehni ljudje zbrani, ki niso mogli tako daleč naproti: tudi ti so hoteli pozdraviti svojega vodnika, tudi ti so hoteli biti priče skupne zahvale v domači cerkvi.

In ko vstopijo v svetišče Gospodovo, tedaj zapojo cerkveni pevci pesem: Blagoslovljen, ki pride v imenu Gospodovem! Oltar je okrašen z najlepšimi pomladimi cveticami, lučice prižganih sveč razsvetljujejo svetišče in sedaj stopi duhovnik pred oltar, kjer je tolikrat stal in daroval, kakor srednik med Bogom in ljudstvom, ki pa je sedaj toliko časa samoval brez duhovnika.

Tedaj pa z vzvišenim glasom zapoje duhovnik pesem: Te Deum! Tebe Boga hvalimo! — Pevcev zbor mu krepko odgovarja, a ko duhovnik pri besedah: Torej Tebe prosimo, da prideš na pomoč svojim služabnikom! poklekne, sklone se in se zgrudi polagoma ob oltarjevih stopnjicah ...

Prepolno je bilo srce njegov hvaležnosti in veselja, da bi ga moglo nositi — umr je duhovnik ob vznožju oltarja v sredi med svojimi. Pesem: Te Deum, katero je pričel že na zemlji, nadaljuje sedaj nad zvezdami — otet iz valov življenja v zavetišče večnega pokoja.