V Prago, Homotov, Berolin in na Dunaj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V Prago, Homotov, Berolin in na Dunaj.
Jakob Aljaž
Spisal Jakob Aljaž.
Izdano: Planinski vestnik(1896), leto 2, številka 10, str. 166-168; Planinski vestnik (1896), leto 2, številka 11, str. 176-179; Planinski vestnik (1896), leto 2, številka 12, str. 189-192
Viri: dlib 10,dlib 11, dlib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina:
I.
II.
III.

I.[uredi]

(Dalje)

Prijatelj mi je pred par meseci poslal iz Worishofena dopisnico, na kateri je naslikana Kneippova procesija. Mičen je ta šaljivi prizor: Kneipp v oblakih, v prvi vrsti kožuhar Eskimo z gospodično Zamorko za par, v drugi vrsti neki umetnik tanke postave, dolgih las, vzdigajoč roke proti nebu in blagrujoč dobroto Kneippovega zdravljenja, v tretji vrsti koraka Anglež z visokim cilindrom, črez ramo daljnogled, v roki dolgih las, Badeckerja, potem se vrste bavarski kmetje, pivovarji itd. Da dam temu prijatelju „revanche", sem mu poslal iz Berolina dopisnico s sliko Berolinske obrtne razstave. Domov prišedši, pa berem, da me ta muhasti gospod v časniku poživijo, naj svoje potovanje popišem. S tem me je nekoliko spravil v zadrego, prvič, ker imam malo časa, drugič, ker med potjo nisem nič zabeleževal. Pa naj bo! Ker sta mi Triglav in turistika dala povod k potovanju, objavim nekaj črtic v „Plan. Vestniku".

Skoraj mi je žal, da nisem Baedeckerja vzel s seboj, važnejših reči podčrtal, jih doma prepisal in potem kot svoje blago prodal. Pa je zopet sitno, če bi me kdo pri tem „uzmanju" zasačil. Izpustil bom statistične, etnogralične in druge natančne podatke, tudi ne bom z uro v roki pravil, koliko minut sem potreboval od ene vasi do druge, da me ne zadene Erjavčeva satira (Potovanje iz Ljubljane v Šiško) Evo nekatere prizore! Zakaj pa sem se peljal v drugem in ne v tretjem razredu državne železnice? Saj sem bolj demokratičnega kot aristokratičnega duha, Prvič zato, ker me je imenovani nagajivi gospod oštel, ko sem se nekoč na Notranjsko v tretjem razredu pripeljal, rekoč: „Jaka, zu Hause sparen, auf der Beise nobel fahren". Pa kakor da bi ga bilo sram nemščine, je on vračajoč se z Laškega, z ribniško temeljitostjo to v slovenščino prestavil: „Doma žgance , na pot u piščance" . Drugič je pri dalj njem potovanju potrebno iti v drugi razred z ozirom na brzovlak, ki nima tretjega razreda, kakor druge železnice, kar ni hvale vredno. Že v Glandorfu se mi je dobro izplačal drugi razred; kajti bila sva sama s častitljivim gospodom svetnikom najvišjega sodišča na Dunaju, ki se je vračal s počitnic od Vrbskega jezera domov, in ki je bil tako vesel in zabaven, da naju do polnoči ni nič motil zaspanec. Poznal je razmere vse Avstrije, posebno tudi Dalmacije, kjer je nekdaj služil. Pač bi si jaz želel vsako leto več takih izpodbudnih pogovorov! Težko sva se ločila, on proti Dunaju, jaz skozi St. Valentin naravnost proti Pragi. Pa obtožim naj se tudi svojih grehov. Zjutraj sem si kupil „Reichspost" in, ko sem jo bral, sem zamudil pogled na krasni Dunav. „Je že prepozno", mi pravi sprevodnik; „škoda, ravno sedaj je vsled deževja zelo velik". Nič ne de, saj ga bom videl nazaj grede pri Dunaju.

Kaj pa naj povem o Češki, katero sem na križem prevozil"? O krasna, bogata, kultivirana dežela! Koj sem primirjal Kranjsko s Češko in po daljšem, pa temeljitem preudarku sklenil sledečo resolucijo: Ko bi bil jaz deželni poslanec (pa takih želja nisem imel, jih nimam in jih ne bom imel), bi v eni prvih sej predlagal, naj se dajo vsaj za deset let vsako leto štiri ustanove po 300 gld. ukaželjnim mladeničem, in sicer dvema, da spopolnita študije v kmetijstvu, in dvema za daljnjo izobrazbo v obrtnih strokah, in naša dežela bi kmalu kazala velik napredek, če se ne motim. Ljubljansko mesto hvalevredno že sedaj podeljuje ustanove obrtnikom. Kako lepo, vestno je ne le polje, ampak čisto vsa zemlja obdelana; v gozdih, kjer je stari les posekan, kako lepi mladi nasadi, vsi v vrsto, da je krasota pogledati. Vse ceste in pota imajo drevorede iz sadnega drevja. To zahteva deželna postava. Sadje je dotičnega posestnika ob cesti, in če se drevo posuši, je njegova dolžnost, da novo nasadi, sicer to stori dežela na njegove stroške. Koliko praznega, pustega sveta pa leži na Kranjskem! Posebno pa zaostajamo v industriji; le kak tujec še kaj napravi, sinovi naših premožnih starišev pa sede doma za pečjo ali pa v gostilnici ter ostanejo starokopitneži, ker ne vidijo velikega napredka po svetu. Kdor ne napreduje, ta nazaduje! Po vsi Češki, posebno pa na južni se vidi veliko ribnjakov in jezer, naravnih in umetno narejenih, v katerih goje ribištvo z velikim dobičkom. Mlada gospa, ki je stopila v Budejevicah s sinkom v brzovlak, mi je pripovedovala, da to mesto samo preskrbuje celo leto s svežimi, okusnimi ribami tiste družine, ki se jih naroče. V Budejeviški okolici stanujejo Čehi, v mestu pa so namešani z Nemci. Gospa mi je pravila, da sedaj imajo mestno gospodarstvo še Nemci v rokah, kmalu pa da preide v češke roke. O strankarskih in drugih razmerah in kako Čehi napredujejo, mi je na poti proti Pragi še več pripovedoval neki semeniški vodja, ki večkrat v Rim potuje. V okolici Budejeviški se vidijo tudi Schwarzenbergova posestva, vsa vzorno oskrbovana. Svet je tod valovit in kaj prijazen. Polje, dasi ne tako rodovitno, kot na severu od Prage, je enako skrbno in umno obdelano, gozdi lepo zaraščeni, hiše po vaseh vse okusno zidane, kakor pri nas po malih mestih.

Skoraj nikjer ne vidiš starih, raztrganih koč, kakršne so še po slovenskih vaseh. Vse kaže napredek, kulturo, blagostanje. Ljudje so pridni, delavni, zmerni. Pijancev nisem videl ne med Čehi, ne med Nemci. Pri nas pa ob nedeljah in ponedeljkih toliko pijanih vešč okoli tava! Marsikateri kmetič na Kranjskem proda zdravo, tečno sadje in si kupi žganja. O kdaj se bomo iznebili naših „primojduševcev"! Ko že govorim o pijači, moram omeniti, da, bolj ko se pelješ proti severu, boljše je pivo; vina le malo, skoraj nič ne pijo. Pri imenitnih pojedinah pijo kozarček vina po juhi, potem pa pivo, deloma črno, v Berolinu že večinoma črno. Že bolj visoka gospoda pije pri jedi rensko vino v buteljkah pa šampanjca. Pa tudi snažnost in red, pravijo, da, tudi nravnost je proti severu zmeraj večja. Ko sem bil pred leti v Istri in na Jadranskem obrežju, so mi pravili, da cela vas ne premore enega stranišča. Bogme! sem rekel, kako, da gosposka nič ne stori, ki ob nalezljivih boleznih tako rada zasleduje bacile! Pri takih mislih in pogovorih sem že zagledal zlato starodavno Prago; le še skozi mali prerov, in v mestu smo, ki ima veliko zgodovino in je ponosno na svoje spomenike in stoterne stolpe.

(Dalje prihodnjič)

II.[uredi]

Peljal sem se z izvoščekom po sredi mesta, da sem več videl, v Smihov, kjer sem hotel prenočiti. V Smihovu, ki ima, dasi se drži Prage, svojo upravo in svojega župana, stanuje tudi dr. Chodounskv, prof. zdravilstva na Praškem vseučilišču in znamenit turistiški pisatelj, Slovencem dobro znan. Lani in letos je bil na Triglavu. Preteklo leto je spisal tudi brošuro „0 slovanskih alpah" ter mi jo poslal, letos pa me osebno počastil; spodobilo se je torej, da mu vrnem obisk.

Sprejel me je prav prisrčno. Da bi me razveselil, mi je povedal, da njegovi otroci že pojo mojo pesmico „0 Triglav, moj dom", katero je bil priobčil „Plan. Vestnik". Pokazal mi je skozi stereoskop moje župnišče, Dovško vas, Mojstrano, [1]

več prizorov s Triglava, tako da sem se čutil doma. Vse to je letos mimogrede fotografoval njegov sin. Tudi njegova gospa in hči sta izvrstni turistinji. „ Bolj ko po gorah hodimo (seveda zmerno), lože hodimo in bolj smo trdni", mi je rekel dr. Chodounsky; „lenobo in pokoj je hudič iznašel". Poslušajte sodbo izkušenega zdravnika tisti nasprotniki slovenske turistike in našega planinskega prizadevanja, ki vedno tičite le v sobi, ali pa sedite pri kozarcu vina! Jaz poznam le vrlo može turiste, katere dičijo najlepše lastnosti. Da se ne bi-primerile nesreče, zato popravljamo pota in stavimo koče. Sicer pa potone pri kopanju dvajsetkrat toliko ljudi, kot se jih ponesreči po gorah. Mnogim čisti, jasni, od bacilov neokuženi zrak na planinah več koristi, nego drage toplice. Naj še dostavim, kar sem nekje bral: „Warst nicht aufeg'stiegen, vvarst nicht obeg'fallen", je dejal nizkoten človek; turist pa mu je odgovoril: „Warst du aufeg'stiegen, warst gesund geblieben; aber weil du unten g'soffon, hat dich der Schlag getroffen". O krasoti Božjega stvarjenja in izrednem dušnem užitku na planinah pa more govoriti le tisti, kdor je to sam občutil.

„Pošljite svojega izvoščeka domov", mi je rekel dr. Chodounsky; „popeljeva se skupaj v češki deželni muzej, kjer Vam pokažem reči, ki jih je sicer težko videti". Kako je gosp. profesor po mestu znan in priljubljen, sem videl med potjo, ko se mu je vsa gospoda odkrivala.

Češki deželni muzej! Krasna nova stavba, še lepše pa so dragocenosti, ki so v njej shranjene. Videl sem tudi najstarejše slovanske rokopise. V knjižnici sem našel Slovenca, znanega mi s Triglava, ki je letos zapustil Celovško bogoslovnico in prišel v Prago slavistiko študirat. Tu ga je Chodounskj prijazno sprejel. „Prav ste storili", sem rekel g. dijaku; „vsakdo naj si izvoli tisti stan, ki mu ugaja. Dobro znamenje je to, da sem Vas našel v biblijoteki."

Dr. Chodounsky me je povabil, naj ga še popoldne obiščem, da se zopet kam popeljeva, pa ker nisem utegnil, sem mu odgovoril: „Na svidenje drugo leto na Dovjem"!

O Praških znamenitostih mi ni treba veliko govoriti, saj jih vsakdo najde v knjigah popisane. Prelep je pogled z mosta na široko, mirno Vltavo in njene otoke. Ogledal sem si jako lepo novo baziliko v Smihovu s slikanimi okni. Edino to mi ni dopadlo, da je cerkev pretemna, kar sem tudi grajal vpričo g. kaplana. „Arhitekt je tako hotel, ker zahteva slog", mi je pojasnil. Pojdite se solit, arhitekti, ki govorite „o svetem tajinstvenem mraku, v katerem je mogoče moliti". V nobeni knjigi o umetnosti ne najdem tega, in pamet mi pravi, da po dnevi nam ni treba v temi biti. Isto napako ima sicer prekrasna votivna cerkev na Dunaju. Ljubljanska lazaristovska cerkev, Kranjska, Radovljiška, Dovška, vse te imajo tudi slikana okna, pa so zadosti svetle, in tako je prav. — Bil sem tudi v staroslavni gotični (francoska gotika) cerkvi sv. Vida na Hradčinu. Nje sprednji del je bil pred petsto leti dodelan, zadnji del pa poslednjih trideset let dozidavajo z dvema stolpoma. Veličastna cerkev, nič manj lepa, nego votivna cerkev na Dunaju, pa zadosti svetla.

Povsod v Pragi in po drugih čeških mestih najdeš sledove husitskih in drugih vojska. Na-lesenih rezbinah okoli velikega altarja sv. Vida se vidi, kako Husiti plenijo cerkev in odnašajo iz nje dragocenosti. Na desni strani je znamenita kapela sv. Vaclava, ki ima v stene vzidane najdražje kamene in bisere češke dežele. Izmed petdesetih cerkva v Pragi naj omenim le še kapucinske z loretsko kapelo in z dragoceno zakladnico. V tej zakladnici, v katero spremlja strežaj, drugi strežaj pa čuva pri vratih, sem videl mimo druge lepe cerkvene oprave monštranco, nakičeno z demanti, vredno štiri milijone. Vse te reči je darovalo visoko češko plemstvo; narejene so večinoma iz nevestnih lišpov. Tudi jezuviti so v Pragi veliko zidali, večinoma v svojem baroknem slogu, postavim cerkev sv. Nikolaja z mogočno kupolo, znotraj skoraj preobloženo z mramorjem, zlatom, pisanimi freski in kipi.

Kaka pa so gledališča? Oboje, češko in nemško je izvrstno; še boljše je češko, to je naravno; kajti v Pragi je 82% Čehov in le 18% Nemcev. Ker v češkem tisti večer ni bilo opere, sem šel v nemško, kjer so peli Wagnerjevo opero „der fliegende Hollander". Prav lepa predstava, pa skoraj polovico sedežev v parterju je bilo praznih v tem jako prostornem gledališču. Tukaj mi je ugajalo, da ni le orkester niže skrit (kakor v Ljubljani), ampak tudi kapelnik, tako da se njegovega mahanja z rokami nič ne vidi; med kapelnikom in gledalci je namreč okrogla stena (rakovina).

Naročil sem v Pragi dva venca iz svežih Cvetlih za Schmidtov spomenik v Homotovu, enega v svojem imenu in enega v imenu „Slov. plan. društva", ker drugi dan popoldne se je imel odkriti slovesno ta spomenik. Če še omenim, da so me Schmidtovi stariši v Smihovu preprijazno sprejeli, naj zapustim Prago, da se odpeljem v Homotov.

Prosili so me bili, naj naznanim, kedaj da pridem, ker me bodo na kolodvoru čakali; pa ker sem imel dojti šele ob ½11. zvečer, nisem nič sporočil in storil kakor Ribničan, ki je rekel: „Vsaj dobro vem, da je izgubljeni konj v oni dolini, pa grem vendarle v to dolino". Tudi jaz sem izstopil na najbližji postajici pri mestu, na glavnem daljnjem kolodvoru pa so me čakali. Toda kmalu smo se sešli v gostilnici, kjer so me s petjem in z govorom pozdravili.

Homotov je čedno, snažno mestece s 14.000 prebivalci, ima veliko šol (šolsko mesto) in železnic. Tu imam že več znancev, ki so bili že na Triglavu. Ljudje so rekli o meni: „Podoben je Kneippu", ki je nekaj mesecev poprej tu predaval o vodi, pa razen debele glave nimava s Kneippom menda nič skupnega. Dijaki, v vrsto postavljeni, pa so dejali: „To je tisti župnik, ki je našega pokojnega profesorja tako častno pokopal".

Drugi dan opoldne smo šli v izprevodu iz mesta v lepo dolino, najljubše izprehajališče rajnega načelnika Schmidta, kjer se mu ima spomenik odkriti, od mesta poldrugo, uro daleč. Z odborniki Erzgebirgsvereina smo stopali naprej, za

nami pa 2000—3000 gospode. Parkrat so mi rekli: „Gospod župnik, prosimo Vas, da bi nekoliko bolj počasi hodili, ker ne dohajamo", pa mislil sem si: „Bosto vsaj vedeli, kaj so kranjski turisti izpod Triglava".


III.[uredi]

(Dalje.)

Izredno lepa slavnost je bila pri odkritju spomenika Schmidtovega. Planinsko društvo „Erzgebirgsverein" je svojemu pokojnemu načelniku, ki se je lanjsko poletje ponesrečil na Triglavu, častno dokazalo zahvalo in priznanje za njega velike zasluge. Slavnostni govor je govoril sedanji načelnik Karol Jentscher, ki je Slovencem in meni jako naklonjen, in ki ima največ zaslug, da se je do 1500 gld. nabralo za spomenik, in da se je vse dostojno izvršilo. Pred govorom in po govoru je pelo 60 pevcev slavnostne pesmi, ki so se mogočno razlegale po veličastni gozdni okolici. Mene, častnega člana njih društva, je slavnostni govornik tudi pozdravil in mi zaklical prav srčen „dobro došel", čemur je preštevilna množica navdušeno pritrdila. V svojem govoru je slavil premnoge vrline pokojnega Schmidta in njega velike zasluge za turistiko. Prof. Schmidt je trinajst let načeloval društvu „Erzgebirgsverein" in ta čas zasnoval ter izvršil imenitna in važna dela za razvoj plemenite turistike. Poznal ni le domačih gora, prehodil je tudi laške, švicke, Julijske Alpe. Prirodoljubje ga je lani gnalo tudi v Triglavsko gorovje, in tu ga je dne 30. julija še ne 42 let starega zalotila prenagla smrt.

Načelnik je završil govor z naslednjimi besedami: „Naš slavljenec počiva daleč od nas sredi veličastnega planinskega sveta, katerega je nad vse ljubil, tam, kjer se je vedno štel srečnega. Na najlepšem prostoru na Dovškem pokopališču so pokopani njegovi zemeljski ostanki, in gospod župnik Aljaž je varuh in oskrbnik njegove predrage gomile. Ker pa mi ne moremo vedno in tudi ne vsi tja pohajati, zato hočemo semkaj k njegovemu spomeniku hoditi in mu tukaj svojo zahvalo in ljubezen, svoje spoštovanje izkazovati. Zato želimo, da smatra naše društvo ta spomenik kot svojo dragoceno in sveto stvar, da ga čuva in pazi, da bode on, ko naša usta ne bodo več govorila in naša srca več ne utripala, še poznejšim rodovom oznanjal, kako je naše društvo ljubilo in čislalo svojega načelnika. In zato naj ta trdna stavba prebije vse preteče nevihte in ta kraj postane shajališče vsem prijateljem prirode.

In zdaj naj zdrsne zavesa s spomenika, katerega izročam vsem dobrim ljudem, ki tako mislijo in čutijo kot mi, ki smo ga postavili tukaj v tej divni gozdni prirodi v kras Homotovski okolici in našemu domačemu okrožju!"

Ko je zavesa zdrsnila s tega prekrasnega spomenika, ki je vzbudil splošno občudovanje in veselje, je končal moški zbor slavnost z lepo pesmijo: „Nebesa slavijo Večnega slavo". Spomenik je postavljen na kamenit temelj, na katerem so vsajena drevesca in rastline iz Budnega pogorja in iz Alp. Iz tega podstavka se vzdiguje pet metrov visok obelisk iz krasnega peščenca. Vanj je vdelana reliefna doprsna podoba pokojnika v turistovski obleki in pod njo vklesan napis: »Svojemu prezaslužnemu načelniku, marljivemu pospeševatelju domače turistike, iskrenemu prijatelju planinskega sveta, prof. Alojzu Schmidtu, ki je dne 30. julija 1895. l. padel s Triglava in preminil, posvečuje ta spomenik v znamenje ljubezni in spoštovanja Rudnogorsko društvo Homotovsko".

Načrt spomeniku je naredil prof. Trautzl na Dunaju, izvršil pa ga kipar Günzl v Homotovu.

Naša dva venca (društveni z napisom: Planinski pozdrav - Slovensko planinsko društvo, moj z napisom: Rajnemu načelniku - Župnik Aljaž) sta se izmed premnogo drugih zelo odlikovala. Neki fotograf - amateur me je pred spomenikom fotografoval.

Zvečer je bil v Homotovu slavnosten banket, katerega se je udeležilo nad sto gospodov in dam. Meni so izkazovali ves čas skoraj preveliko čast. Na pozdrav načelnikov sem se seveda tudi oglasil in izpregovoril nekaj primernih besed. Brzojavk je došlo črez dvajset; najbolj so izmed vseh odobravali brzojavko Slov. plan. društva.

Znamenito je, da nas Homotovci tako zelo čislajo, dasi jo ondotno ljudstvo „deutschnational". Naš Triglav, našo kočo in celo kapelo na Kredarici poznajo do dobra.

Iz Homotova sem se peljal z železnico v Most (Brüx), kjer se zemlja useda, Zato sem izstopil že na predzadnji postaji ter se peljal z izvoščekom do mesta. Mesto je čedno, ima kakih 18.000 prebivalcev in znamenito staro, pa sedaj prenovljeno gotično cerkev. Tod je obilo premogovnikov. Rjavi premog leži na nekaterih mestih blizu površja, da ga kar proč vozijo. Vzpričo tega nastajajo jame in se usedajo njive. Bogata družba plača seveda kmetom odškodnino za to, toda kolikor mogoče pičlo. Na drugih krajih leži premog bolj globoko, na primer pod mestom. Ker bogata, pa lakomna družba domačih in tujih kapitalistov premog koplje po roparskem sistemu, se delajo votline, voda izpira sipo in hiše pokajo ter se podirajo, pa ne pod vsem mestom, ampak le v obližju kolodvora. Videl sem kakih deset hiš razpokanih, kakor v Ljubljani po potresu; kakih dvajset hiš pa so bili že podrli. Toda meščani se večinoma ne zmenijo dosti za to kvaro; saj so od zaslužka pri premogu obogateli, in družba jim mora škodo plačati rada ali nerada. Če pomislimo, da izkopljejo premoga samo pri Mostu (Brüx) na leto okolo 50 milijonov metrskih centov, si lahko mislimo velikanski promet. Brüxer Zeitung tistega dne, ko sem bil v Mostu, je zelo zabavljala vladnim rudokopnim nadzornikom in zahtevala, naj pridejo inozemski veščaki. „Našim nič ne zaupamo", pravi, „ker z rudokopnimi uradniki skupaj šampanjca pijejo. — Zakaj pa ste zaprli delavca, ki Vam je sleparstvo očital in povedal, kako ste rov zazidali, da ga preiskovalna komisija ni videla, potem ste pa tega delavca brez preiskave in brez kazni zopet izpustili?"

Povsod po zapadni Češki je polno rovov, iz katerih vlačijo parni stroji premog na dan. Po noči se vidi na dimnikih cele vrste električnih luči (obločnic). Ni čuda, da je industrija na Češkem tako razvita. Veliko premoga pa izvozijo črez mejo. Ko bi naša vlada od vsakega centa, ki gre črez mejo pobirala davka le 1 krajcar, kar bi cene premogu nič ne izpremenilo, kako lepe dohodke bi imela država! Toda premogovskim baronom-bogatinom prizanašajo, kmetiču pa, ki kupi in prepiše majhno gredico, nakladajo velikanske stroške.

Pa zapustimo Češko in pojdimo črez Saksonsko ob Labi v Berolin. Blagostanje na Saksonskem je od leta do leta večje; nad polovico prebivalcev se peča z obrtnijo. V turistiškem oziru je važna Saksonska Švica, to je gorata pokrajina ob Labi, 38 kilometrov dolga in 30 kilometrov široka. Ob obeh straneh Labe vidiš razjedeno gorovje, navpične stene, velikanske peščene stolpe čarobnih oblik. Semtertja raste kako drevo na vrhu, vmes pa so prijazne doline, po katerih tečejo stranske vodice v Labo. Visoke so te gore po 200 do 700 metrov. Dva župnika: Gützinger iz Neustadta in Nikolaj, iz Lohmena sta leta 1795. opozorila na lepoto tega kraja ter mu nadela tudi imenitno ime: Saksonska Švica. Potem se je ustanovilo gorsko društvo ter uredilo turistiko, in na tisoče turistov je začelo potovati v te kraje. Sedaj najde turist tukaj vse prijetnosti in najboljšo postrežbo, in bogati Angleži, Holandci, Nemci in drugi prinašajo veliko denarja domačinom.

Pa vsa Saksonska Švica je le igrača proti naši Gorenjski dolini, o kateri je pisal slavni angleški naravoslovec Humphry Davy dne 19. avgusta l. 1827., ko je stanoval Pod Korenom v gostilnici pri Bazingerju: „Dolina od Ljubljane do pod Korena (pri Kranjski Gori) se mi zdi najlepše, kar sem videl v Evropi". Koliko dela še čaka našega Slov. plan. društva! Bogatin Anglež, Francoz, Nemec, Rus rad izda na dan 10-20 gld., da le najde lep kraj in dobi dobro postrežbo. Ker sedaj vsaj 99/100 izobraženih Slovencev še ni vpisanih v naše planinsko društvo, je nujno potrebno in truda vredno, da vsak ud ob novem letu pridobi še dva nova uda. To je sedaj najbolj pereče vprašanje, to je naša združena Slovenija!

(Konec I. dela)
  1. Kamenopisna slika Sv. Višarij se nahaja v „Jahrbueh des osterr. Alpenvereines" 1. 1865., delo Pernhartovo; einkogiafija Mangarta od Sv. Višarij v „Zeitschrift des D, u. 0. A.-V." 1. 1888 , delo Zoffovo. Panoramo Sv. Višarij je risal in imena določil prof Julij vitez pl. Siegl, izdalo pa jo „Nemško in avstr. plan. društvo". Priložena je tudi v „Jnhresbericht des Steirisehen Gebirgsvereines" 1. 1896., ki ima na str. 12.—13. kratek popis „Der Luscliariberg" iz peiesa prof. dra. J. Frisehaufa.