V Študentovskih ulicah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani V študentovskih ulicah)
Skoči na: navigacija, iskanje
V študentovskih ulicah. Ljubljanska povest.
Miroslav Malovrh
Knjiga ima v resnici 17 poglavij, ker je po tiskarski pomoti četrto pomotoma dvakrat.
Izdano: Slovenski narod, 1909
Druge izdaje: Ljubljana (Narodna tiskarna, 1910). Ponatis pri založbi Klas iz leta 1937.
Viri: 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI.dno

I.[uredi]

Skoro na koncu Študentovskih ulic, odkoder se z okna že vidi zelenje in drevje na Gradu, je stanoval policijski kancelist slavnega gubernija Martin Knific s svojo hčerjo Heleno in s svojim pohabljenim sinom. Temno in vlažno je bilo njegovo stanovanje in kakor ni nikdar solnce posvetilo v te izbe, tako tudi ni nikdar v njih zasijal le najmanjši žarek sreče.

Dež, ki je curkoma lil ves dan, je popoldne ponehal in Helena je naglo odprla mala okna, da bi prišlo v stanovanje svežega zraka in nekaj vonja z Gradu, ki je bil ves v cvetju. Naslonila se je na okno in hlastno pila ta spomladanski vonjavi vzduh, ki je posvežil zadehle Študentovske ulice, kjer je sicer zrak vedno spominjal na mrtvašnico.

Helena je bila že osemnajst let stara, a izgledala je dosti mlajša, dasi je bila vsled vednega prebivanja v sobi nekoliko bleda in upadla. Njena bledost je še povzdigovala sijaj njenih črnih, velikih oči, ki so jih obrobljale dolge trepalnice, in opozarjala na njene polne, rdeče in sveže ustnice. Lasje so bili temni in roke nežne ter skrbno negovane, dasi se jim je poznalo, da morajo opravljati prav trda dela.

»Dež je ponehal in večer bo lep in svež,« je zaklicala Helena ter se od okna obrnila v sobo. »Če hočeš, Franek, te pripeljem semkaj k oknu. Tu boš lahko gledal otroke, ki se igrajo, in druge ljudi, ki pojdejo na Grad.«

»Ne maram« — je bil čemeren odgovor, ki se je slišal iz globine sobe kot odgovor na prijazno ponudbo.

Nastal je molk. Helena se je zopet sklonila iz okna. Pogledala je najprej na nebo, na katerem je veter trgal oblake in jih razganjal na vse strani, potem pa je vso pozornost posvetila vriskajočim otrokom in šolarjem, ki so skakali po mlakah in se v brezskrbnem veselju podili po zapuščenih Študentovskih ulicah. Resno so gledale njene velike oči to nedolžno razposajenost, nepremično in važno, dokler se ni zmračilo in so ostri ukazi strogih gospodinj ali mater pozivali otročad v hiše. Tedaj je tudi Helena zaprla okna in nekaj trenutkov pozneje se je na rdečih zagrinjalih pojavil svit, kažoč, da je v sobi zagorela luč.

V kotu ubožne sobe je stala postelj, na kateri je ležal pohabljeni Franek. Helena je potisnila mizo v njegovo bližino ter jo pogrnila in vse pripravila za večerjo, zakaj policijski kancelist Martin Knific je bil v vsakem oziru mož reda in točnosti in je hotel ob sedmi uri večerjati, tako gotovo, kakor je vstajal točno ob sedmih zjutraj. Tudi je zahteval, da mora biti miza zvečer ravno tako lepo pogrnjena in prirejena kakor opoldne, v petek tako kakor v svetek, dasi je meso jedel samo ob nedeljah in praznikih in je vedno večerjal samo kavo.

V trenotku, ko je na bližnji stolni cerkvi prvič udarila ura, naznanjajoč, da je sedem, je oče Knific prestopil prag svojega stanovanja. Bil je to velik, ves posušen mož, ki se mu je od daleč poznalo, da je kancelijski uradnik in da služi najmogočnejši vseh javnih gosposk, vestno in natančno, s sveto vnemo in neomahljivo zvestobo, čeprav za skrajno slabo plačo.

Ko je Knific odložil palico, klobuk in suknjo, se je vsedel za mizo. Šele zdaj je pozdravil Heleno in Franeka, a kratko in površno, ker je hotel prej nasititi svoj prazni želodec. Helena mu je hitro prinesla kavo, in šele ko je bil gospod Martin Knific z večerjo gotov, je postregla tudi sebi in bratu.

»Jutri me ne bo k obedu,« je končno izpregovoril Knific. »Na komisijo moram na Barje in se vrnem šele zvečer.«

»Prav, oče,« je odgovorila Helena in začela pospravljati mizo. »A ne ostanite zopet brez obeda, kakor že večkrat; to vendar ne gre, da bi gladovali.«

Knific je molče pokimal, kakor bi bil istega mnenja kot Helena, a izpod obrvi je njegov ostri, inkvizitorski pogled švignil čez mizo na posteljo, koder je ležal Franek, in Helena je vedela, da je bil njen opomin že v tem trenotku pozabljen in da si oče zopet ne bo privoščil niti skorje kruha, samo da bi zopet kaj prihranil za pohabljenega sina.

Po večerji se je Knific vsedel k postelji. Helena mu je užgala pipo, napolnjeno z najslabšim tobakom, Knific pa je prijel svojega sina za roko in je ostal pri njem, dokler ni prišla ura spanja. Tako je delal dan na dan, leto za letom. Ubogi deček pohabljenih nog mu je bil najmilejše bitje na svetu.

Franek je bil zdaj star deset let. Prišel je slaboten in rahitičen na svet in bil vedno slabih nog. Do svojega šestega leta je še za silo hodil, potem pa so mu noge onemogle in so otrpnile. Njegovo telo se je sicer normalno in dobro razvijalo, samo noge so ostale nerazvite in ga niso mogle nositi. Knific je bil že poklical vse ljubljanske zdravnike kar po vrsti. Od ust si je pritrgoval, da je mogel plačevati zdravnike in zdravila, a nobena stvar ni pomagala. Končno je prišel stari mož do spoznanja, da njegovemu otroku ni pomoči in to ga je potrlo tako, da se je v nekaj dnevih postaral za celo desetletje. Samo neizmerna ljubezen do nesrečnega otroka mu je dala moč, da je premagoval svoje slabosti, samo skrb za otroka ga je vzdrževala pri življenju.

Franek ni slutil, da je njegova bolezen neozdravljiva. Niti Helena ni vedela nič sigurnega, a uganila je tudi, da je oče te misli. Toda nikdar ni zinila nobene besedice o tej svoji misli, marveč še prepričevala očeta in brata, da bo Franek še gotovo zdrav. Franek ji je verjel in oče ji je bil hvaležen za to tolažbo, čeprav je vedel, da je ničeva.

Franeka je sploh samo še ena stvar veselila: govoriti s sestro, kaj bosta počela, kadar ozdravi. Natančno mu je morala Helena opisati vse kraje v mestu in v okolici, ki jih bosta obiskala, in morala je te opise neštetokrat ponavljati, dasi jih je Franek že davno znal na pamet.

»Kaj ne, Helena, prav daleč poj deva enkrat, daleč, notri do morja.«

»Da, Franek, notri do morja pojdeva,« je pritrjevala Helena, a morala je obrniti glavo v stran, da ni bolni bratec zapazil rose na njenih očeh.

S svojim tankim glasom je Franek na dolgo in na široko razlagal vesele načrte, ki jih je porodila njegova otročja fantazija, in Helena mu je obetala še mnogo več, samo da ga je zadovoljila. Stari Knific je ves čas molče sedel kraj postelje, pušil počasi in enakomerno in gledal predse v tla, kakor bi njegove misli begale kdovekje. V resnici pa je večer za večerom pazno poslušal te pogovore med Franekom in med Heleno, in bil je svoji hčeri od srca hvaležen za njeno ljubezen in požrtvovalnost, dasi ji ni tega nikdar povedal in ji samo na dan njenega godu poljubil ustna, mrmraje polglasno: »Bog ti povrni moja dobra Helena.«

Policijski kancelist Martin Knific je spadal med tista nesrečna bitja, katerim je že od rojstva sojeno, da bodo tavali skozi življenje od neuspeha do neuspeha. Sin malega krčmarja je vzrasel v nesnažnih prostorih predmestnega shajališča vsakovrstnih obupnih eksistenc. Mati je bila bolehna in melanholična, oče alkoholik in sirovež. Spomin na njegova otroška leta je bil žalosten in vendar se ga vse žive dni ni mogel otresti. Od matere je imel slabo kri in neodločnost, izredno ponižnost in vdanost napram močnejšim in bogatejšim, od očeta pa ono ostrost in brezobzirnost napram slabim in revnim, vsled katere je zamogel svojo policijsko službo dobro in na vzadovoljnost svojih gospodarjev opravljati. Bil je edini sin svojih staršev. Oče njegov se je v trenotku treznosti odločil, da napravi iz njega »gospoda« in ga je v ta namen dal v gimnazijo, ne da bi se potem kdaj le količkaj pobrigal, če kaj napreduje ali ne.

Martin Knific je dolgo študiral in le ni mogel priti prav naprej. Njegova omejena inteligenca, njega nepodjetnost in bojazljivost ga je delala sposobnega za službo nižjega uradnika pri policiji, kamor ljudje z nekolikimi srednješolskimi razredi takrat niso radi vstopali. Ko je končno alkohol spravil očeta pod zemljo, je Martin Knific popustil študije in vstopil pri policiji v službo. Odločil se je toliko raje za to, ker se je bil zagledal v črne oči predmestne natakarice in ga je mučila presrčna želja, da bi s tem lepim dekletom stopil v sveti zakon.

Po nekaj letih čakanja je končno Martin Knific postal stalno nameščen policijski kancelist in izpolnila se mu je tudi želja, da je svojo izvoljenko popeljal pred altar, dasi mu ni prinesla v zakon nič drugega, kakor svoje zdravo telo, katero je po njej podedovala Helena.

Ljubezen je Martina Knifica tolažila več let v vseh težavah, ki jih je nanj gomililo življenje. Toda z leti so rasle potrebščine in služba je bila slaba. Življenje Martina Knifica je bilo od tedaj neprestana, težka in grenka borba z revščino, dostikrat je Martin Knific obupaval, posebno od tedaj, ko je zapazil, da umira ljubezen njegove žene do njega, raste pa v njej nagnenje do pijače. Toda premagal je vselej take misli in udušil take namene. Vedno iznova se je v njegovem srcu porajalo upanje, da pride tudi zanj ura sreče, da se enkrat on reši nadlog, skrbi in bridkosti in da bo mogel živeti brezskrbno, tiho in zadovoljno življenje..

Nikdar ni mislil, odkod naj pride ta sreča do njega, rad je pa razmišljeval, kako bi si potem uredil življenje, če bi postal čez noč bogat. Kadar je imel take misli, jih je svoji ženi razlagal na dolgo in na široko in žena ga je poslušala s trdno vero v srcu, da se Martinu Knificu slej ali prej vendar posreči, uresničiti vse te svoje načrte in sanje.

Tako so tekla leta. Razen najstarejše hčerke Helene so polagoma pomrli vsi otroci še predno so dorasli. Martina Knifica je to žalostilo, kajti ljubil je svoje otroke resnično, še bolj pa je to žalostilo njegovo ženo, ki so ji bili otroci edino veselje. Začela je naglo veneti in ko je po večletnem presledku povila Franeka, je porod napravil iz nje staro ženo. Životarila je še nekaj let, dokler ni prišla tudi nanjo vrsta preselitve na pokopališče. Zapustila je svet in življenje, ne da bi ji bilo žal. Le bolehnega sinčka je priporočila možu in hčeri in potem mirno izdihnila, kakor zaspi od dela in skrbi izmučen človek.

Šele po smrti svoje žene je Martin Knific spoznal, da so vse njegove nade izjalovile in da ne sme od življenja ničesar pričakovati. Njegova natura je bila preslaba, da bi bil mogel še gojiti upanja in zato se je vdal resignaciji. Življenje njegovo je imelo samo še namen, opravljati cesarsko službo vestno in točno, da bi mogel v miru živeti v svojem uboštvu. Edina misel, ki ga je trla, je bila skrb za pohabljenega sina.

Kaj bo iz fanta, če me vzame smrti? Tako se je vpraševal Martin Knific vselej, kadar je stal pri svojem sinu, a nikdar ni vedel, kaj bi odgovoril. Zaradi otroka je štedil kar je mogel in celo stradal je, a pri svoji pičli plači le ni mogel toliko na stran deti, da bi bil sina le za eno samo leto preskrbel.

Ta skrb je mučila tudi Heleno. Nase ni nikdar mislila. Zavedala se je, da je zdrava in krepka in v tej zavesti je brez strahu gledala v prihodnjost. Če jo je oče slučajno enkrat vprašal, kaj misli storiti, ako bi ga vzela smrt, je s pogumnim usmevom na cvetočih ustnih rekla: »delala bom« in starec je bil pomirjen zaradi nje. Večni boj z uboštvom ni potrl Helene, ker sploh ni nič drugega poznala, kakor samo uboštvo. Sem in tam jo je pač prešinilo hrepenenje, da bi prišla v srečnejše razmere. Želela si je tedaj lepih oblek in veselih prijateljic, zabav in dobrega udobnega življenja, a to so bili le hipni pojavi njene duše, ki so v naslednjem hipu že tudi ugasnili.

Zadovoljna je bila. da je le videla zelenje na Gradu in da je mogla čitati kako knjigo, ki si jo je oče kje izposodil, sicer pa je živela sama zase brez znanstev in prijateljic, posvečujoč vse svoje misli samo pohabljenemu bratu.

Enakomerno so tekla leta. V življenju Knifičevih se ni nič premenilo. Niti zapazili niso, da je postal Martin Knific sključen in da je dobil sive lase, niti niso opazili, da se Helena razvila v jedrnato zdravo in lepo dekle, za katerim se je vse oziralo, če si je ob nedeljah v svoji skromni obleki privoščila poseben užitek, da je šla ob enajstih k maši v stolno cerkev. Že ko je bilo po vsem mestu znano, da je Knifičeva Helena najlepše ljubljansko dekle in ko so že gosposki sinovi, mladi uradniki in cesarski oficirji hodili postajat ob nedeljah pred stolno cerkev samo da bi videli Heleno, niso pri Knifičevih o tem ničesar vedeli. Študentovske ulice so živele svoje življenje in kar se je zgodilo v mestu, to so izvedeli v Študentovskih ulicah navadno šele čez nekaj tednov. Samo o eni vrsti novic so bili prebivalci Študentovskih ulic prej obveščeni kakor drugi Ljubljančanje — kdaj bo imel kaj opravka na vogalu (v Nollijevi hiši) stanujoči »Frajman«.


II.[uredi]

Toplo poletno solnce je razlivalo toliko svetlobe in gorkote po Gradu, da je mladina trumoma hitela navkreber, da se posveti običajnim svojim igram in zabavam. Tudi pestunje z otroki so šle na Grad, vedoč, da najdejo tam zabavno družbo mladih vojakov, in sem in tja se je prikazal tudi kak mestni človek, ki je pokašljuje ubiral strmo pot, da bi se na vrhu nasrkal gorkote in se pregrel.

Helena je slonela na oknu in z očmi je sledila vsakemu, ki je prišel mimo, dokler ni izginil za ovinkom, koder se začenjajo korarski vrtovi. Opazovala je te ljudi z mirno brezbrižnostjo, saj jih je poznala vse od prvega do zadnjega, kajti prihajali so vsak topli dan skoraj vedno po isti vrsti in zanimalo jo je prav za prav le to, kdo izostane.

Ta dan pa se je Helena začudila, kakor še nikdar pri teh popoldanskih opazovanjih. Počasnih korakov je namreč prišel po ulicah tuj gospod, ki ga Helena ni še nikdar videla. Hodil je, kakor hodijo samo ljudje, ki se jim nikdar ne mudi in ki ne vedo, kaj je skrb.

Tujec je bil izbrano elegantno opravljen, kakor so se nosili v poletju leta 1847. samo odlični gospodje. Na prvi pogled je spoznala Helena, da tako, kakor ta tujec, ni opravljen nobeden ljubljanskih gospodov, kar se jih je ob nedeljah razpostavljalo okrog stolne cerkve.

Izgledal je, kakor bi že bil kakih štirideset let star, a štel jih je komaj pet in trideset. Njegova temna polt in njegove jasne oči so ga delale vzlic temu interesantnega. Bil je po navadi svojega časa popolnoma obrit in držal se je pokonci, nekako leseno, kakor se drže oficirji, če so civilno oblečeni. Šele ko je že bil mimo okna, je Helena opazila, da tujec leve roke ne more prav lahko pregibati in uganila je, da mora biti ta tujec kak oficir, ki je bil kdo ve pri kaki priliki trajno poškodovan na roki.

Že je hotela Helena zapustiti svoje opazovališče, ko se je tujec nenadoma vrnil z Grada. Najbrž niti do vrha ni prišel, si je mislila Helena. Tujec je šel zopet mimo njenega okna, ne da bi jo bil zapazil in je potem obstal na koncu ulic, kakor bi koga čakal. Poznati je bilo, da je postajal nestrpen. Pogledal je vsak hip na uro in s svojo dolgo, tanko palčico trkal po zidovih in po svojih hlačah. Medtem je stopical sem in tja ter naposled začel hoditi po Študentovskih ulicah gor in dol.

Helena ga je opazovala z opravičljivo radovednostjo. Ni dvomila, da nekoga čaka, in bila je prepričana, da čaka na kako žensko bitje. Bila je že mnogokrat priča ljubavnim sestankom pod svojim oknom, a še nikdar ni videla tako finega in odličnega gospoda tod čakati. Mučila jo je radovednost, koga pričakuje; rada bi bila videla to damo, ki ima toliko poguma, da gre s takim gospodom pri belem dnevu na ljubavni sestanek na Grad, in zato je nepremično vztrajala pri oknu. A tudi pri vseh drugih oknih v Študentovskih ulicah je bilo videti ženske glave, ki jih je elegantni tujec zanimal in ki so z največjo nestrpnostjo pričakovale, da pride »ona«.

Končno je prišla. V svetli, šumeči obleki, z velikanskim modrim klobukom na zlatih laseh in veselim usmevom na ustnah in v očeh je zavila v Študentovske ulice in glasno zastokala, ko je njena drobna noga napravila prve korake na nerodnem tlaku.

»Ah,« je šlo od okna do okna v Študentovskih ulicah in ženske glave so se nagnile iz vseh oken, kajti takega presenečenja ni nihče pričakoval. Dama, ki je zdaj tako prijazno podala roko spoštljivo pozdravljajočemu tujcu, je bila znana vsej Ljubljani. Imenovali so jo samo »grofico Lici«, Sicer je bil njen mož grof Attems tudi poznan, a vendar je poleg svoje žene tako izginil, da marsikdo ni vedel, kako se grofica piše, ker jo je poznal samo z imenom »grofica Lici«.

»Dober dan, dober dan, ljubi baron,« je slišala Helena odzdravljati grofico Lici in strme je gledala na to dvojico, ki je tako brezskrbno krenila po poti na Grad, dasi se je z vsakega okna oziralo dvoje oči nanjo. Grofice Lici ni ta radovednost preprostih žensk prav nič motila. Še všeč ji je bilo, da je v teh zapuščenih ulicah vzbudila tako velikansko pozornost, dasi je sicer vse te in enake ljudi iz vsega srca prezirala.

Ko sta bila baron Spinetti in grofica Lici že izginila za ovinkom, je Helena še vedno gledala za njima in poslušala zvonki smeh lepe dame, ki ga je donašal na njeno uho lahki veter.

Ne meneč se za ljudi, ki sta jih srečavala, sta šla grofica Lici in baron Spinetti svojo pot. Grofica se je ves čas samo smejala, a baron ji je neprenehoma govoril o svoji ljubezni. Vedel se je skrajno spoštljivo, prav pretirano, a njegovi vroči, brezstidni pogledi so razodevali, da ga navdajajo vse drugačne misli, kakor bi se dalo sklepati iz njegovih besed. Grofica Lici je slušala te besede z zadovoljstvom in je z izzivajočo prešernostjo odgovarjala na te poglede, sicer pa ni bila čisto nič razgreta ali razburjena in se je le venomer smejala. Take ljubezenske igre so jo nadvse zabavale, a čutila ni pri njih ničesar, njeno srce je ostalo hladno in mirno.

Toda baron Spinetti je lepo grofico že toliko poznal, da ni verjel v njeno nepristopnost in izkušnje z ženskami so ga izučile spoznati, da je zdaj na pravi poti in da pride enkrat gotovo do cilja, če si sam s kako nerodnostjo vsega ne pokvari.

Prav nazor, da človek pri vsaki ženski lahko vse doseže, če si sam ne pokvari igre, je barona Spinettija in grofico Lici sprijateljil. Oba sta namreč pri neki priliki zagovarjala ta nazor in sta se od tedaj drug drugemu vse bolj približevala, kakor bi se hotela prepričati, če je to mnenje utemeljeno ali če je napačno.

Hodila sta dlje časa po Gradu in se končno vsedla na trato pod sedanjimi razvanami, kjer ju je obsevalo zahajajoče solnce, a ju vendar ni nihče videl.

»Ne morete si misliti, grofica, koliko trpim, ker nimam nikdar prilike z vami govoriti na samem,« je z lahnim vzdihom rekel baron Spinetti in se nekoliko primaknil h grofici, tako da je morala njena polna roka pri vsakem gibu zadeti ob njega.

»Saj govorite že celo uro na samem z menoj,« je hitro pripomnila grofica, »svoje srce ste že opetovano izpraznili ...«

»Ali vam to zadostuje, grofica?«

»Popolnoma,« je odgovorila grofica Lici nekam ostro, a njen smejoči se pogled je pričal, da ne misli tako resno.

Baron Spinetti je začel roke viti, kakor bi bil ves obupan, potem pa se je nagnil h grofici in ji zašepetal na uho:

»Saj ne veste, kaj bi vam rad povedal.«

»To prav lahko uganem,« mu je odgovorila grofica. »Sicer pa nisem prav nič radovedna.«

»Bodite milostna in poslušajte me, grofica,« je silil baron Spinetti. »Danes ste mi dovolili ta sestanek. Srečen sem, a vendar nesrečen. Tu niste varni, vsakdo naju lahko vidi in sliši ...«

»Kaj za to? Prišla sem občudovat razgled.«

»Da ... da ..., a jaz vam imam še marsikaj povedati in to vam morem povedati samo na samem. Glejte, tu doli ravno pred nama je ograjen vrt, v katerem je prijazna, z zelenjem obrasla lopa. Nihče ne pride na ta vrt. Lastnik stanuje nekje daleč v mestu. Koj po oni stezi se pride do vrat.

»Ki jih odpre skrivnosten ključ in tičica je v pasti,« se je smejala grofica Lici na ves glas. »Nič me ne vabite, ljubi baron, v tuje vrtove ne maram zahajati.«

»Kake kaprice imate danes, grofica,« je zavzdihnil baron Spinetti in začel jezno gledati lepo cvetočo ženo, ker ni vedel, ali se brani le navidezno, ali ga ima za norca.

»Vrt je res vreden, da si ga ogledate,« je nadaljeval baron Spinetti. »Nekake terase so napravljene in redke cvetice so tam nasajene. Razgled imate po najstarejših hišah ljubljanskega mesta in čez njih strehe po vsem barju in do tivolskega gozda. Ker radi slikate, vas bo ta razgled gotovo zanimal.«

Baron Spinetti je skrbno prikrival, da je bil pred dobrim tednom vzel ta zanemarjeni vrt v najem in dal tam postaviti prijazno, lepo opremljeno lopo, pravo ljubezensko gnezdo.

»Torej ... grofica ... upam, da ste si vendar premislili?«

»Kaj?« je vprašala grofica vidno raztreseno, kakor da so njene misli kdo ve kje in je že zopet pozabila, kar se je prej govorilo.

Baron Spinetti se je ugriznil v ustnico. Norčevanje grofice Lici mu je že presedalo, a bil je toli previden, da tega ni pokazal, saj je vedel, da sicer ne bo imel nikdar več take prilike kakor danes.

»Ne trpinčite me tako neusmiljeno ... bodite dobri, grofica ... pridite jutri. Videli boste, ta vrt je krasen ...«

»Ah, kako ste dolgočasni,« je vzkliknila grofica nevoljno. »Že drugič mi pojete o tem vrtu. Kaj res mislite, da se zanimam za salato in peteršilj.«

»Ne ... ali učeni ljudje pravijo, da pameten človek ne sme odnehati, kadar gre za njegovo srečo.«

Baron se je zopet nekoliko primaknil grofici in jo prijel za roko. Toda grofica je roko hitro odmaknila in že v istem trenotku vstala s trate.

»Solnce je že skoro zašlo ... treba je, da grem domov.«

Grofica je hotela svojega spremljevalca kar na mestu odsloviti, toda baron Spinetti je pač z veseljem poljubil podano roko, odpraviti pa se ni dal, na noben način, niti ko mu je grofica očitala, da je nadležen, in ko mu je rekla, da je impertinenten. Naposled se je vdala v svojo usodo in je dovolila, da jo je baron Spinetti spremil.

»Pa samo do konca Študentovskih ulic,« je rekla slabovoljno in hodila, kar je mogla hitro. Baron Spinetti je to zadnjo priliko dobro izrabil. Prosil in rotil je grofico brez prestanka, naj ga usliši, naj se ga enkrat, samo enkrat usmili in pride na označeni vrt, samo da bi mogel pasti pred njo na kolena in poljubiti rob njenega krila.

Še na koncu Študentovskih ulic, ko se je bilo treba ločiti, se baron Spinetti ni dal odgnati. Grofica je bila vsa nervozna, vsa iz sebe, »Bom videla ... ne vem ... morda,« je končno rekla, kakor bi ne vedela, kaj govori, in hotela oditi, v zadnjem hipu pa se je še enkrat obrnila in dihnila: »Kaj ne, vrata bodo odprta.«

Pohitela je od njega, kar bežala je, baron pa je z zadovoljnim usmevom na svojih pohotnih, poljubov vajenih ustnah ostal še nekaj časa na izhodu ulic in gledal zmagonosno za lepo ženo, prepričan, da o njegovi zmagi ni nobenega dvoma več. Nič ni zapazil, da je iz malega okna v ulicah gledalo dvoje črnih oči z napeto radovednostjo nanj.

Prišedši do stolne cerkve je gofica Lici načela počasneje hodila, ker je morala biti pripravljena, da jo bodo srečavali in pozdravljali različni znanci. Kadar je grofica Lici počasi hodila, se je nekako vzibala v bokih. Zavedala se je te svoje edine napake, a ni je skušala popraviti, češ, da pride tako bolj do veljave. Vedela je tudi, da s svojo hojo moške naravnost provocira, vzklic temu se te hoje ni hotela odvaditi. Koprnela je po uspehih vedno in povsod in se ni branila nobenega; tudi če jo je le tako neznaten človek občudoval, ji je to ugajalo.

Šla je počasi okrog mesta, ponosno, skoro ošabno, a vendar občudovana od vseh. in zavidana od mnogih. Ustavljala se je pred raznimi prodajalnami, ne da bi ogledovala razloženo blago v oknih, marveč da bi dala ljudem priliko, ogledovati njo samo, in šele ko je postalo temno, je šla proti domu.

Grof Attems, soprog grofice Lici, je imel veliko in lepo urejeno stanovanje v Gosposkih ulicah. Celo prvo nadstropje je imel v najemu in še nekaj sob v drugem nadstropju. Bil je kakih dvajset let starejši od svoje žene in je prebival v Ljubljani samo iz ozirov na svojega bolnega sina. Poskusil je bil že v Gorici in v Trstu pri vseh zdravnikih, da bi mu otroka ozdravili, in ker mu tam niso mogli pomagati, je prišel z dečkom še v Ljubljano.

»Ah — tu bi se človek lahko zadušil.« S tem vzklikom je stopila grofica v obednico in pohitela k oknu ter je odprla, dočim je hišna prižgala svetilko nad mizo.

Ko se je grofica obrnila, je videla v kotu na zofi ležati svojega moža.

»Kaj — ti si doma?« se je začudila. »Mislila sem, da si v kazini.«

»Bil sem tam, a danes ni bilo mogoče spraviti partije skupaj. Spinetti se ni prikazal in če ni njega, ne gre nobena stvar. Sam vrag vedi, po kakih krivih potih se plazi. Ta človek si še vedno domišlja, da se mora vsaka ženska vanj zaljubiti. In tudi srečo ima. Vse tiste, ki hočejo s pravega pota, začno ž njim.«

»Vse se pa menda vendar ne,« se je zasmejala grofica in v njenih očeh se je pojavil sijaj prešernosti.

Grof je bil medtem vstal z zofe. Poljubil je svojo ženo, se ž njo pogovoril o vsakovrstnih brezpomembnostih in se potem poslovil od nje, češ, da gre še pred večerjo na sprehod. Grofica Lici je z okna poslala svojemu možu še en pozdrav in potem gledala za njim, kakor bi ga še ne poznala dobro vzlic dvanajstletnemu zakonu.

»Za junaka kakega romana pač ni,« je rekla sama pri sebi, »a slabši tudi ni od drugih — kdo ve, zakaj ga pravzaprav varam?«

Razmišljala je dolgo o tem, a povoljnega odgovora ni našla.


III.[uredi]

V prijazni svoji sobi je grofica Lici vrgla na zofo. V temi je najlaglje in najraje razmišljala. Navadno je posvečala ta čas pred večerjo zidanju zlatih gradov v oblake. Bila je nezadovoljna s svojo usodo, hrepenela je po čem novem, misleč, da so še čuvstva in slasti na svetu, ki jih ne pozna.

Ta dan pa so se njene misli bavile samo z baronom Spinettijem. Niso ji bile prijetne te misli, celo nadležne so ji bile, a ni imela dovolj moči, da bi jih pregnala.

»Pravzaprav sem mu obljubila ta ljubavni sestanek,« je rekla sama pri sebi ležeč vznak na zofi in podpirajoč s svojima polnima, mehkima rokama svojo glavo. »Kako sem bila bedasta. Ko bi tega politalijanskega polnemškega barona le količkaj rada imela, bi že nič ne rekla, da se hočem tako lahkomiselno kompromitirati. Toda — saj mi ni nič zanj. Čisto nič. Poslušam ga rada, to je vse, saj zna tako dobro voditi pogovore, da se sučejo vedno na skrajni meji dopustnosti, a je vendar nikdar ne prekoračijo. Res, nikdar bi ne bila verjela, da bom temu človeku obljubila ljubavni sestanek. Kako je to pač dosegel? Menda me je premagala njegova volja. Da, voljo ima in železno vztrajnost.« 

Zatopila se je v sanje. Spoznanje jo je obšlo, da barona Spinettija ne ljubi in da ga ne bo nikdar ljubila, ter da vzlic obljubljenemu Ijubavnemu sestanku ne bo pri njej nikdar ničesar dosegel, niti enega poljuba ne. To spoznanje ji je omogočilo, da so se njene misli vendar osredotočile na druge stvari.

»Ah, da ... z Leonom je bilo drugače ... da, Leona sem ljubila ... resnično sem ga ljubila ... Ubogi Leon ... zdaj mora jezdariti po italijanskih ravninah ... Kdo ve, če ga bom še kdaj videla ... Če pride res do vojne s Pijemontom, kakor govore ... morda mi ga ubijejo ... Ubogi Leon ... da ... lanskega leta ne pozabim nikdar ... Ah — kdo ve, kdo postane Leonov naslednik v mojem srcu ...«

Planila je z zofe, kar naenkrat, kakor bi jo bila vrgla neznana moč. Ali je to bilo čuvstvo, da bije njeno mišljenje vsaki morali in vsaki spodobnosti v obraz? To spoznanje pa ni dolgo grajalo. Zasmejala se je glasno.

»Ah, kako sem otročja in bedasta,« je vzkliknila in stresla z glavo, da so se razpletli njeni lasje. »To je pač življenje! Tudi jaz imam pravico do sreče. In kaj je sreča? Iz samih trenotkov blaženstva je sestavljena, vmes pa so cele dobe vsakdanjosti in dolgočasja.«

Uredila je svoje lase v naglici in stekla v drugo nadstropje, kjer je potrkala na vrata, vzkliknivši:

»Gospodična ...«

»Prosim, milostiva grofica,« je spoštljivo odgovoril ženski glas in trenutek potem so se vrata odprla.

Soba, v katero je vstopila grofica Lici, je bila prostorna in lepo opremljena, a vendar se je na prvi pogled spoznalo, da prebiva v njej bolnik. Videti je bilo vsakovrstne stole različne konstrukcije, stole za ležanje, stole s kolesi in z drugimi pripravami, na posebni mizi pa so bila razpostavljena različna zdravila in obveze. Miza sredi sobe je bila polna igrač in tudi na postelji, stoječi v kotu, so bile vsakovrstne igrače. Samo običajnega lesenega konja ni bilo v tej tužni sobi, kajti bolni otrok, nad katerega se je zdaj nagnila grofica Lici, bi ga ne bil mogel rabiti. Mali grof Emil Attems je bil pohabljen in se ni mogel premikati, kakor njegov sotrpin v zadehli nizki sobi policijskega kancelista Martina Knifica. V Študentovskih ulicah so poznali isto bedo in isto trpljenje kakor v Gosposkih ulicah.

Malo mesecev po svojem rojstvu je mali grof Emil padel na tla in se poškodoval na hrbtenici. Zdravniki v Gorici in v Trstu so bili poklicani in so ga zdravili na najrazličnejše načine, a pomagali mu niso.

»Emil mora ozdraveti, mora,« je kričala grofica Lici, videč negotovost v očeh poklicanih zdravnikov. »Mora, mora.« Zdravniki so grofico zagotavljali, da bodo storili vse, kar se da storiti, a resnice se tej ženi nišo upali povedati v obraz. Pustili so ji nado, dasi je sami niso prav nič imeli; pustili so ji to nado iz samega usmiljenja, ker je bila to edina tolažba njene vesti.

Vedno vesela, vedno smehljajoča grofica Lici je bila namreč sama kriva nesreče svojega sina. V svoji razposajenosti se je ž njim igrala skrajno neprevidno. Nekoč ga je metala v zrak in ga lovila z rokama. Pri taki priliki ji je otrok padel na tla in si poškodoval hrbtenico. Bil je od tedaj obsojen na hiranje in na prezgodnjo smrt.

Grofica Lici ni svojemu možu nikdar povedala o tej nesreči. Pustila ga je v veri, da se je otrok sam ponesrečil. Toda imela je ure, ko jo je vest pekla tako, da je hotela zblazneti in samo tolažbe zdravnikov, da tisti nesrečni padec ni ničesar povzročil in da otrok zanesljivo ozdravi, so ji dale moč, da je tiste bolesti premagala.

Od tedaj so bila potekla leta in grofica Lici se je v tem dolgem času navadila verjeti v tolažbe zdravnikov in v svojo nedolžnost na otrokovi nesreči. Sem in tam jo je pač zapekla vest, včasih je celo obupavala, a to je vedno hitreje in laglje minevalo. Navada jo je pripravila do tega, da je zdaj nesrečo svojega otroka gledala vobče še dosti mirno.

Ljubila je Emila tako iskreno, kakor je sploh bila zmožna ljubiti, toda časa in skrbi mu ni posvečala nič preveč. Prišla je pač po dvakrat in trikrat na dan v sobo, kjer je živel s svojo guvernanto, ga objemala in poljubljala, a ostala je navadno le malo časa. Zbežala je vselej, ker bolni otrok ni ljubil ne objemov, ne poljubov in ker je bil vedno čemeren ter se je vprav bal hrupa, ki ga je provzročala mati.

Otrokova bolezen je bila tudi vzrok, da je nastala med grofico Lici in med njenim možem neka hladnost. Grof sicer ni vedel, kaj je pravi vzrok sinove bolezni, a slutil je, da mora biti Lici kolikor toliko kriva. Sklepal je to iz vsega njenega vedenja. Ker se je Lici bala, da bi mož zvedel resnico, se ga je po možnosti izogibala. Tako sta se tekom let drug drugega nekako odvadili, toliko laglje, ker prave ljubezni med njima itak nikdar ni bilo. Hodila sta pač skupno po poti življenja, a vsak na drugi strani te poti. Pripoznavala sta drug drugemu popolno svobodo in si s tem zagotovila mir. Prav da bi se mogla svobodneje gibati, sta vedno živela samo v mestih. Kot bivši oficir se je grof najraje gibal v oficirskih krogih in zato mu je v Ljubljani posebno ugajalo, kajti tu je imel mnogo družbe in grofica Lici je bila tu še najbolj zadovoljna.


IV.[uredi]

Bilo je komaj poluštirih popoldne, a v Študentovskih ulicah ni bilo nič več poznati, da sije solnce z vsem svojim sijajem nad Ljubljano. Prebivalcem Študentovskih ulic je to izpričevalo samo jasno nebo, kolikor ga je bilo videti iz teh ozkih ulic.

Knifičeva Helena je sedela kraj odprtega okna in je šivala, kakor vsako popoldne, kadar so bila končana domača dela. Helena si je svoj sedež s podloženimi deskami umetno povišala, tako, da je mogla gledati na cesto in opazovati mimoidoče ljudi, ne da bi ji bilo treba le za trenutek prenehati z delom. Že od daleč je vsled kamenitega tlaka in v ulicah vladajoče tihote slišala tudi najrahlejše korake.

Ko je tako sedela sklonjena nad svoje delo, je začula rahlo šumenje in drobne korake z ulice. Pogledala je z okna in v tenotku ji je padlo šivanje iz rok. Skočila je s stola in se naslonila iz okna.

»Kaj pa gledaš, Helena?« je vprašal Franek, ki je sedel na starem fotelju blizu Helene.

Sestra mu ni ničesar odgovorila; najbrže ga še slišala ni, s tako pozornostjo je gledala lepo damo, ki je lahnih korakov stopala po ulicah in odšla mimo okna na Grad.

Ko je dama izginila, je Helena z globokim vzdihom zapustila okno in začela pobirati svoje šivanje.

»Kaj si pa videla, Helena?« se je zopet oglasil Franek. »Nekaj posebnega si videla.«

Franek, ki po cele mesece ni prišel iz sobe in se niti spominjal ni več, kako izgleda mesto, se je že vsled silne enoličnosti svojega življenja zanimal za vsako najmanjšo stvarco, kaj šele za stvar, ki je vzbudila pozornost njegove sestre v taki meri, da je vrgla celo delo iz rok.

»Oh, ko bi ti vedel kaj sem videla,« se je Helena nasmehnila Franeku. »Tako lepa gospa je šla mimo — še nikoli nisem videla take.«

»Kakšna pa je bila?« je poizvedoval Franek.

»Čisto belo je bila oblečena in zlate lase ima.« 

»To je pa čudno,« je zamišljeno pripomnil Franek. »Še nikoli ni šla tod nobena lepa gospa mimo. Kam je neki je šla. Ali na Grad?«

»Kam pa naj gre,« se je smejala Helena. Toda njen smeh je bil nekoliko prisiljenj kajti imela, je podobno misel, kakor bolni brat, samo da jo je znala določneje izraziti. Ni se namreč vprašala, kam je šla lepa tuja gospa, marveč čemu je šla na Grad.

»Jaz bi jo tako rad videl,« se je skoro jokaje zopet oglasil Franek. »Še nikoli nisem videl lepe gospe; tu pri nas se potikajo same grde ženske. Kaj praviš, Helena, morda pride zopet tod nazaj.«

»Lahko mogoče,« je menila Helena. »Čez Grad najbrž ne pojde.«

»Če pride nazaj, pa mi jo pokaži,« je prosil Franek. »Ti ne veš, kako bi jo rad videl. Le dobro pazi, da je ne izgrešiš.«

Helena je obljubila, da bo pazila. Obrnila je celo svoj stol, da je gledala proti Gradu, a ker je venomer pazila na svoje delo, je postal Franek, čim dlje je čakal, tem bolj nemiren.

»Ti nič ne paziš,« je očital sestri. »Samo na tisto šivanje gledaš. Nikoli se ne ozreš na cesto. In jaz bi tisto lepo gospo tako rad videl. Helena, ti jo še gotovo zgrešiš.«

Helena je morala končno odložiti šivanje, tako nestrpen je postal mali brat. S prekrižanimi rokami je sedela kraj okna in zrla nepremično na oni vogal, izza katerega se je pojavil vsakdo, ki je prišel z Grada. Minula je že dobra ura in lepa dama se še ni vrnila.

»Gotovo je šla na drugi strani doli,« je mislila Helena in prav hudo se ji je storilo pri srcu, tako rada bi bila zopet videla lepo damo.

Čez trenotek pa se je na vogalu prikazalo nekaj belega. Helena je zadrhtela in skočila s stola.

»Zdaj gre,« je zaklicala polglasno v sobo in dvignila Franeka ter ga posadila na okno.

Počasi, brezskrbnih korakov je prišla belo oblečena dama z zlatimi lasmi po poti z Grada in je zavila v Študentovske ulice. Bil je pač le slučaj, da je, prišedši blizu hiše, koder je stanoval kancelist Knific, dvignila poglede in jih uprla prav na okno, odkoder sta jo z napeto pozornostjo gledala Helena in Franek. S presenečenjem je videla in spoznala izredno krasoto brhkega dekleta, v čigar očeh je žarel čudovit ogenj, in zapazila nato tudi bolehni bledi izraz na oknu sedečega dečka. Spomnila se je svojega otroka in povesila glavo ter pospešila korake kolikor je mogla. Čez nekaj hipov je že izginila Heleni in Franeku izpred oči.

Helena je Franeka dvignila z okna in ga zopet položila na blazine. Deček je bil ves iz sebe, ničesar ni rekel, nego le stiskal blede ustne, kakor bi imel kdo ve kako resne in težke misli.

»No Franek, ali si zdaj zadovoljen?« ga je naposled vprašala sestra, ko je že zopet s šivanjem v rokah sedela pri oknu. »Ali ni res lepa ta gospa?«

»O, da,« je vzkliknil Franek, kakor bi se bil prebudil iz sanj. »O, lepa je ta gospa ... še veliko lepša kakor si ti.«

Helena se je veselo zasmeji srca ji je prišel ta smeh.

»Kdo pa pravi, da sem jaz lepa?«

»Vsi,« je odgovoril Franek in nekam merno dostavil: »Pa ta bela gospa je še veliko lepša.«

»Kaj pa praviš to tako nevoljno,« je vprašala Helena. »Ali ti morda ni prav, da je ta gospa lepa?«

»Da ... prav je že ... pa jaz bi rad imel, da bi bila ti še lepša,« je menil Franek. »Vedno so pravili, da si ti najlepše dekle v Ljubljani, da študentje nate pesmi zlagajo in da te gospodje in oficirji pred cerkvijo čakajo. Zdaj pa ne boš več najlepša.«

»Oh ... otrok ... kaj govoriš take neumnosti,« je vzkliknila Helena. »Kako naj bi se jaz primerjala s to lepo gospo.«

»Morda bi bila pa ti vendar najlepša, če bi imela tako lepo obleko in tako velik klobuk s takimi peresi in take rokavice in tak solnčnik ...«

»Ne, ne, Franek, tudi tedaj bi se ne mogla primerjati tej gospe,« je polglasno in nekako potrto menila Helena. »Tega ne more storiti nobena obleka na svetu. Saj si vendar videl, kake lase ima ta gospa ...«

»Ah ... da ...« je zavzdihnil Franek skoro bolestno in ni več rekel nobene besede.

Od tega dneva dalje sta se Helena in Franek najraje pomenkovala o lepi beli gospe. Izvedela sta pač, da je imenitna gospa, a o njenih razmerah in o njenem življenju nista imela pojma. Tudi ju to ni toliko zanimalo, kakor oseba sama. Ne da bi se kaj zmenila, sta bila tako rekoč vedno na straži, željno pričakujoč, da se lepa gospa že vendar zopet pojavi. Upanje, da pride, je Franeka kar poživelo. Čez dan je ležal neprestano pri nogajh; svoje sestre, šivajoče kraj okna, kajti hotel je biti vedno pripravljen, da ga dvigne Helena na okno.

Zgodilo se je, da je prišla grofica Lici ob Masti uri zopet v Študentovske ulice in odšla na Grad ter se zopet čez dobro uro vrnila. Zgodilo se je to večkrat. Nekako instinktivno se je vselej ozrla na okno, s katerega sta jo gledala Helena in Franek. Tako so se Helena, Franek in grofica Lici kmalu prav dobro poznali, dasi je grofica vselej le za trenotek pogledala na ono okno.

Franeka je zanimala na grofici vsaka malenkost. Zapomnil si je vsako krilo, vsak trak, vsako cvetko, ki jo je zapazil, in pripovedoval o tem cele dni. Pogled na to krasno gospo je vzbudil v njem misel za lepoto in finost in stari Martin Knific se ni mogel prečuditi, ko mu je njegov sinko začel pripovedovati, da bi moral Heleni kupiti lepe obleke in solnčnike in klobuke, da bi bila vsaj podobna tuji gospe.

Nekega dne je bil Franek zaspal na svoji blazini pod oknom in ko je prišla lepa tuja gospa, ga Helena ni zbudila. Hotela si je enkrat sama in neovirano ogledati to gospo, kar jo je toliko bolj mikalo, ker je ta dan zopet imela spremljevalca, onega istega gospoda kakor prvi dan. Korakajoč tik lepe gospe, je ta mož neprestano, nekako proseče, hitro in razburjeno govoril. Helena je opazila, da se vede z nekako spoštljivo familijarnostjo, dočim je lepa dama očitno slabovoljna. Zmajevala je z glavo in njene ustnice so bile tako stisnjene, da se je komaj videlo, da so rdeče. Helena se je lepe gospe skoro ustrašila. »Hudobna mora biti,« si je rekla, »in njen izraz je neusmiljen.«

Tuja gospa je nekajkrat tudi s solnčnikom nevoljno sunila ob tla in Helena si je rekla: »strastna mora biti.«

Ta dan tuja gospa ni dvignila svojega pogleda na okno, kjer je tolikrat videla Heleno in Franeka. Pa Helena tega prav ta dan še zapazila ni. Še bolj kakor lepa gospa je ta dan obračal njeno pozornost nase vitki, črnopolti spremljevalec, ki se je gredoč poleg lepe dame, slučajno ozrl, če ga kdo gleda in zapazil črne oči Knifičeve Helene. Ko je zagledal Heleno, je nehal govoriti in se je za pol koraka oddaljil od svoje spremljevalke. Heleni se je dozdevalo, da se je naglo vzravnal in zadobila nekako jasen izraz.

Prišedši do konca ulic, je tuja gospa dala svojemu kavalirju roko, naglo in površno jo je stisnil, nakar je dama odšla po cesti, ne da bi se ozrla in ne da bi se svojemu spremljevalcu le malo nasmehnila. Njen kavalir je ostal še trenotek v ulici, potem je tudi on odšel na cesto na nasprotno stran.

Helena še dolgo ni mogla zapustiti okna, dasi so jo čakala vsakovrstna opravila. Če sta prišla po isti poti — zakaj sta se tako sumljivo ločila in nista šla skupaj ven iz Študentovskih ulic.

Ničesar ni vedela, ne o teji dami, niti o njenem spremljevalcu, toda slutila je, da ta spremljevalec ni soprog lepe dame in tudi ne njen brat ali sorodnik. Zdelo se ji je to, kakor bi se samo ob sebi razumelo. Videla je ob nedeljah gospodo in meščanstvo in je vedela, da se vedejo zakonski ljudje pri takih izprehodih povsem drugače, kakor ta dvojica. Tudi ji je bilo jasno, da se ta dva človeka nista sešla le slučajno in da nista le navadna znanca. Začelo se ji je svitati, da to dvojico vežejo nežnejša čuvstva, začela je uvidevati, da morata to biti zaljubljenca in kar iznebiti se ni mogla domnevanja, da svoje ljubezni ne smeta javno pokazati. To je v njenem srcu vzbudilo doslej neznana čuvstva in v njeni duši hrepenenja, ki si jih sama ni znala prav tolmačiti, ki pa so bila tako sladka, da se jih ni branila.

Od tega dneva je Helena samo še enkrat, in to šele čez nekaj tednov, videla tujo damo iti na Grad, a se nenavadno hitro zopet vrniti. Zaman sta Helena in Franek čakala na oknu, lepe dame ni bilo več na izpregled.

Helena je imela navado, da je na obletnico smrti svoje matere nesla iz preprostih cvetk spleten venec na njen grob. Vsako leto je na primitivnem vozičku peljala s seboj pohabljenega brata. To leto pa je deček bil ravno isti dan posebno slab, zato ga je pustila doma v varstvu tolste vdove, ki je stanovala v temni kamri poleg Knifičevih in si kot postrežnica pri raznih rodovinah služila vsakdanji kruh.

Najprej je šla Helena z vencem, ki ga je sama spletla, v stolno cerkev in je potem odkorakala na pokopališče. V sredi med grobi ubožnih, med grobi, na katerih je bik videti večinoma samo lesene križe, tam je počivala njena mati. Položila je venec na grob, s katerega je populila ves plevel ter potem užgala dve sveči ter jih vtaknila v zemljo. Potem je pokleknila kraj križa in se zatopila v molitve in misli.

Zganila se je šele, ko slišala tanek otroški glas vpiti:

»Do konca me moraš peljati, prav do konca.«

»Danes je že prekasno,« je pripomnil nato blagodoneč ženski glas.

Helena je vstala in se obrnila k poti, vodeči sredi čez pokopališče. V trenotku se je izza goste ciprese prikazal voziček, na katerem je dobro odet ležal bled, upadel deček. Voziček je potiskal mlad sluga in poleg njega je korakala dama, očividno mati bolnega otroka.

Helena je stopila izmed grobov na pot. Zanimal jo je bolni deček, saj se je takoj spomnila svojega brata, ki ga je ta dan pustila doma. Šele ko je bil voziček prišel mimo nje, se je ozrla na damo in ostrmela, videč, da je to ona lepa tuja gospa, ki jo je tolikrat opazovala s svojega okna.

Pa tudi tuja gospa se je stresla, ko je spoznala ono dekle, ki je je tolikrat videla gredoč na Grad in nazaj. Z zanimanjem je premotrila revno oblečeno, a vendar tako lepo dekle, lahen usmev se je prikazal na njenih ustnih, potem je nadaljevala stojo pot.

Helena je ostala kraj ceste in je gledala za damo in za vozičkom. Naenkrat se je voziček ustavil in bi se bil skoraj prevrnil. Deček je prestrašeno zakričal in tudi njegova mati se je ustrašila.

Sluga je poskusil voziček dvigniti in je videl, da se je kolo na eni strani obesilo. Nekaj se je bilo pokvarilo. Tuja gospa in njen sluga si nista znala pomagati in sta bila v največji zadregi. Helena pa je od daleč videla, da je manjkal vijak, ki je kolo držal okoli osi. Brez dvoma se je bil izgubil. Njen bistri pogled je naglo preletel vso pot in zagledala je res nekaj korakov od sebe izgubljeni vijak, prav v trenotku, ko je hotel sluga dvigniti bolnega otroka z voza in ga na rokah nesti domov.

»Počakajte, milostiva,« je zaklicala Helena za tujo gospo ter stekla po vijak in ž njim pohitela k vozičku. »Vijak se je snel,« je prišedši do gospe dostavila, kakor bi se hotela opravičiti. »To se bo pa hitro popravilo.«

Stopila je k vozičku, a morala je sprevideli, da nastale poškodbe brez orodja ni vstanu popraviti.

»Potrpite malo, milostiva,« je dejala, »samo da si pri cerkovniku izposodim klešče.«

»Če hočete biti tako ljubeznivi — prav hvaležna vam bom,« je odgovorila gospa, ki je z vidnim dopadenjem ogledovala brhko dekle, čudeč se, da je tako nenavadna krasotica tako ubožno oblečena in da ima tako izdelane roke.

Helena se je kmalu vrnila od cerkovnika in je voziček v kratkem času popravila, da je bil poraben. Tuja gospa se ji je toplo zahvalila in jo začela prijazno izpraševati po njenih razmerah, ni pa z nobeno besedico omenila, da jo že dolgo pozna. Helena, ki ni še nikdar govorila s tako damo, se ni upala prekiniti pogovora, nego je odkritosrčno odgovarjala na vsa vprašanja lepe dame. Povedala je tudi, da ima pohabljenega brata, prilično iste starosti kakor je deček na vozičku in morala je obširno pojasnjevati, kako dečka zdravijo in kako ž njim ravnajo.

»To me zelo zanima,« je rekla tuja gospa, »in rada bi poskusila, če bi to in ono ne bilo morda dobro tudi za mojega sinka. A jaz sem v takih stvareh tako nerodna in neokretna, da me je kar sram. Kar so vas navadni zdravniki naučili, je morda dosti boljše, nego kar so prvi zdravniki odredili za mojega sinka. Jaz tega ne morem presoditi, pač pa bi to mogla storiti moja guvernanta. Kaj, ko bi jo vi malo poučili? Ali naj jo pošljem k vam?«

Helena je zardela in ni nič odgovorila. Sramovala se je priznati, da nima časa, da mora delati za denar drugim ljudem in da bo njen oče jako nevoljen, če pride tuja ženska gledat njegovo mizerijo.

Gospa je takoj zapazila, da je spravila Heleno v zadrego. Uganila sicer ni, zakaj ni Heleni všeč, da bi prišla guvernanta k njej na dom, a ker je hotela na vsak način, da bi guvernanta spoznala, kako ravnajo Knifičevi z malim Franekom, je takoj izpremenila svoj načrt.

»Morda bi bilo še bolje, če bi me vi hoteli obiskati, gospodična,« je dejala kar najbolj ljubeznivo. »Dobro delo bi storili, morda bi pomagali ubogemu mojemu dečku. Jaz bi vam bila hvaležna. Jaz stanujem v Gosposkih ulicah. Le vprašajte za grofico Attems — vsakdo vam bo pokazal k meni. Ali hočete, ljuba gospodična?«

Helena se ni upala te prošnje odbiti, niti kaj obljubiti. Da očetu ne bo prav, je vedela. Toda grofica Lici zdaj ni hotela videti tega omahovanja.

»Dajte mi roko, ljuba gospodična, da pridete že jutri. Kdaj vam je najljubše, dopoldne ali popoldne? Pred polutretjo uro popoldne ne grem nikdar z doma.«

Te besede so Heleno spomnile na skrivnostne popoldanske izprehode lepe grofice na Grad in pred oči ji je stopil tudi lepi, črnopolti gospod, ki je dvakrat mimo njenega okna spremil grofico. Prešinila jo je misel da je grofica sumljivo prijazna ž njo in da naj ji nikar ne zaupa, toda v istem trenotku je že tudi spoznala, da je njen strah smešen.

»Če vam je prav, milostiva grofica, pridem te dni enkrat po drugi uri popoldne,« je končno rekla Helena. Rekla je to nekako zadovoljno, ker ji je prišlo na misel, kako vesel bo tega Franek in koliko zanimivih stvari mu bo vedela o tem obisku povedati.

»Prav srčno se vam zahvaljujem, ljuba gospodična,« je rekla grofica in je dala Heleni roko, »in prav vesela bom, ko pridete.«

Tako prijazno, kakor te besede, tako prijazno je potem grofica tudi vzela slovo od Helene in odšla v mesto, dočim je Helena zaostala pod pretvezo, da mora še h grobu svoje matere.

Toda zdaj ni bila več zbranih misli in četudi se je trudila spominjati se matere, so njene misli vendar ubegale vedno h grofici Attems.

Kakor se je sicer rada mudila na pokopališču, ta dan ji kar ni bilo obstanka. Šele zdaj se je prav zavedla, kako žalosten kraj je pokopališče, spominjajoče pri vsakem koraku le na smrt, dočim se je njej hotelo življenja. Ni ji bilo več obstati med križi in med grobovi, in hitro, kar mogoče hitro je zapustila ta kraj ter se odpravila domov.

Korakala je hitro, ne da bi se zmenila za ljudi, ki jih je srečavala in ki so se obračali za njo. Ustavila je šele korake, ko je nenadoma zagledala pred seboj grofico Attems s sinkom na vozičku. Tako hitro je torej hodila, da je grofico še došla. Tega jo je bilo kar sram. Ustrašila se je, da bi se grofica nepričakovano obrnila in jo zagledala.

»Še mislila bo, da sem jo zalezovala,« si je rekla Helena in je izginila urno v stranske ulice.

Policijski kancelist Martin Knific je bil prav neprijetno iznenaden, ko mu je hči po večerji, ko je bil mali Franek že zaspal, povedala o novem znanju, ki je je napravila na pokopališču. Martin Knific je namreč iz vsega srca sovražil aristokrate, pred katerimi je moral v uradu že toliko let pripogibati hrbet in ki so ž njim ravnali še slabše, kakor s svojimi slugami in še veliko slabše, kakor s svojimi psi. Zato se je Martin Knific v zadetku kar najodločneje uprl, da bi Helena šla obiskat grofico Attems. Toda Helena ga je znala pomiriti, češ, morda prinese to znanje kako korist očetu ali Franeku, in takim argumentom mož ni znal kljubovati ter se je vdal.


IV.[uredi]

Na las je taka, kakor sem vam jo popisala,« je rekla grofica Lici zibaje se rahlo na svojem pletenem stolu. »Sicer jo bodete pa sami videli. Morda še danes. Neka slutnja mi pravi, da pride danes in moje slutnje me niso še nikoli varale. Ta glava, te oči in ti lasje — čudovito, vam rečem! Telo močno in krepko razvito. Obleka beraška. Ko bi imelo to dekle lepo obleko — knežje in grofje bi se zaradi nje streljali.«

»Beži, beži,« se je smejaj grof Attems, ki je ležal na pleteni zofi in pušil iz debele pipe. »Prav čudim se, da si ti tako navdušena. Navadno imaš jako malo simpatij za ženske.« 

»Da, to je res, žensk ne maram,« je pritrdila grofica Lici svojemu možu. »A v tem slučaju sem naprava izjemo. Kaj hočeš, v Ljubljani je tako dolgočasno, da bom še umrla od tega dolgega časa.«

Baron Spinetti, ki je sedel kraj male mizice in pušil cigareto, je očitajoče pogledal grofico, kakor bi ga bila obdolžila kdo ve česa.

»A kdaj se vendar prikaže ta čudesna krasotica?«

»Saj sem vam že rekla, da najbrže danes,« je odgovorila grofica. »Pričakujem jo že štiri dni in čudim se, da ni že prišla. A morda misli, da je zahteva dobre vzgoje priti na tako povabilo šele čez nekaj dni. V teh malomeščanskih krogih imajo svojo posebno etiketo in še strože se je drže, kakor na dvoru.«

»Meni se pa zdi, da je sploh ne bo,« je dejal grof Attems. »Tako preprosto dekle izgubi ves pogum, če pride z visokimi krogi v dotiko.«

Grofica tega ni hotela verjeti in je neprestano zatrjevala, da pride Helena gotovo in da jo brez dvoma le kaj posebnega zadržuje.

To se je godilo na prostornem hodniku, ki je spadal k stanovanju grofa Attemsa. Bilo je v sobah tako vroče, da je grof s svojo ženo po obedu navadno posedal na hodniku. Tu se je s črno kavo postreglo znancem, ki so prišli po obedu na partijo pikéja ali whista. Danes je bil edini gost baron Spinetti, ki je posebno pogostoma prihajal, odkar je grofica Lici ustavila svoje popoldanske sprehode na Grad.

Ker se za napovedani obisk hčere preprostega kancelista baron Spinetti in grof Attems nista prav nič zanimala, dobro vedoč, kako ekscentrična in pristranska je grofica Lici, sta se začela pogovarjati o drugih stvareh, o konjih in o vojakih, o pripravljajoči se revoluciji v Italiji in na Ogrskem, o igri in o gledališču.

Grofico Lici so taki pogovori dolgočasili. Naslonila se je na svoj gugajoči se stol, ogledovala si skrbno negovane nohte in se zatopila v svoje misli. Bila je nevoljna, da je prišel baron Spinetti prezgodaj, še predno je šel Attems z doma. Rada bi bila sama z baronom Spinettijem. Ne, ker je želela poslušati njegova ljubezenska zatrjevanja. Ta so ji že presedala.

»Poznam ves vaš repertoar ljubezenskih fraz,« mu je rekla zadnjikrat, ko je začel ubirati take strune, »a ker vem, da vaše srce ni primeren lokal za nežnejša čuvstva, vas ne maram poslušati.«

Rada pa se je vendar pogovarjala z baronom. To se pravi: prerekala sta se neprestano. A prav ta boj, to kosanje, polno namigavanj, ta prepir, ki se je vedno raztegnil do skrajne meje dopustnosti, je delal grofici Lici veselje. Bilo ji je v veliko zadoščenje, če je baron Spinetti z vso svojo italijansko mijfičnostjo ni mogel ugnati, če ga je spravila v zadrego in ga odslovila v trenutku, ko je bil najbolj razdražen in razburjen in bi bil storil vse, če bi jo smel le poljubiti.

To ji je bilo toliko veče zadoščenje, ker je bil črnopolti italijanski aristokrat tedaj najbolj v modi. Vse ljubljansko ženstvo se je zanj zanimalo in imel bi bil lahko ljubic, kolikor bi jih bil hotel. Občeval je v najrazličnejših rodbinah in z vsemi količkaj veljavnimi damami, a dasi ga je vse opazovalo in zasledovalo, se vendar ni ničesar določnega o njem razvedelo.

V onih dnevih, ko je Še grofica Lici delala svoje izlete na Grad in ni bilo barona Spinettija v tistih urah nikjer videti, ga je nekoč grof Attems v kazinski kavarni nenadoma vprašal, kod da se potika od dveh popoldne do mraka. Toda barona Spinettija to ni spravilo v zadrego.

»Po mestni periferiji hodim, po tivolskem gozdu, po mestnem logu in po takih krajih.«

»Kaj vendar delaš tam,« se je začudil grof Attems in ž njim vred se je začudila vsa družba.

»Vrle hčere tega kremenitega naroda navajam na krepostno življenje,« je s ciničnim smehom odgovoril baron Spinetti in napravil pogovoru konec s tem, da je poklical karte. Kadar so bile karte na mizi, tedaj je bilo konec tudi najzanimivejšemu pogovoru med takratno ljubljansko aristokracijo.

Baron Spinetti je torej sedel na hodniku pri Aremsovih in pušeč cigareto za cigareto, jezil grofico Lici na poseben način, s tem namreč, da je njenega dolgočasnega in lenega soproga kar najbolje zabaval. Grof Affems je ljubil ljudi, ki so mu znali zanimivo pripovedovati mične stvari, ne da bi bilo treba njemu kaj govoriti. Grofica Lici je sedela na svojem zibalnem stolu, ogledovala svoje nohte in se jezila, da se njen mož tako dobro počuti, da niti z doma neče. Že je izgubila upanje, da se bo ta dan mogla po svoje zabavati z baronom Spinettijem in že se je hotela odstraniti, ko je na vratih pri stopnicah zapel zvonček. Hišna je koj na to naznanila grofici Lici, da želi ž njo govoriti neka tuja gospodična.

»To je ona — to je moja znanka,« je vzradoščeno vzkliknila grofica Lici. »Zdaj jo bodeta videla in zdaj se pokaže, če sem k prav sodila.«

Grofica je pozabila na vso svojo aristokratsko visokost in je kakor kak deklic stekla po hodniku Heleni naproti, jo prijela za roko in jo ljubeznivo pozdravila. Skromno sicer, a vendar nekam samozavestno je odgovorila Helena na ta pozdrav in se opravičila, da ni že prej prišla, češ, da je bil njen brat bolan. Resnica pa je bila, da zato ni prišla že prej, ker si je morala šele pripraviti primerno obleko.

Grofica je Heleno najprej predstavila svojemu možu in baročni Spinettiju. Oba sta se lahno, nekako malomarno priklonila in Heleno s hitrimi pogledi premerila od nog do glave.

Helena je barona Spinettija takoj spoznala in obšlo jo je neprijetno čuvstvo, ko je zapazila njegove ostre, motreče in prodirajoče oči. Najraje bi bila zopet odšla.

Toda grofica Lici jo je rešila iz tega mučnega položaja ter jo peljala v drugo nadstropje, kjer je s svojo guvernanto prebival njen pohabljeni sin. Helena je bila prav vesela in grofici hvaležna, da jo je tako kmalu odpeljala.

V svetli, prostorni sobi, kjer je prebil pali grof Emil tužne dni svojega uničenega življenja, je grofica začela razlagati Heleni, kako zdravi svojega otroka in kako ž njim ravna. A pripovedovanje ni bilo posebno gladko, ker grofica sama ni prav dobro vedela, kaj mora povedati. Zato je kmalu utihnila in prepustila guvernanti, naj s pripovedovanjem nadaljuje. Razumna guvernanta je kajpak začela popolnoma iznova vse pojasnjevati in razložila je vsako stvar tako umljivo, da bi bila Helena lahko povedala svoje mnenje, če bi bila pozorno poslušala. Toda Helena se je samo ozirala po sobi. Z vročimi pogledi je premotrila vsako najmanjšo stvar, da bi si jo bolje zapomnila in da bi jo mogla kar mogoče natančno popisati bratu Franeku, ki je s toliko nepotrpežljivostjo čakal njenega povratka. Ko je naposled zagledala brezštevilne igrače, razmetane po vseh kotih, je kar zardela radovednosti. Njeni začudeni pogledi so dvigali od ene igrače do druge in smehljala se jim je kakor otrok. Z nekim bojazljivim občudovanjem je vzela to in ono igračo v roke in jo je težko zopet odložila iz rok. Grofico Lici je to zabavalo, mali Emil pa je strmel, da se tako veliki gospodični vredno zdi, baviti se z njegovimi igračami, ki ga že davno niso veselile in se jih včasih kar po več tednov ni dotaknil.

Grofica Lici je uganila misli svojega sinka.

»Veš, Emil,« je rekla in se nagnila k njemu, »ta gospodična ima bratca, ki je le malo starejši kakor ti in je ravno tako bolan, kakor ti, moj ljubček. Zdaj ko gleda tvoje igrače, se spominja svojega bratca. Prosi gospodično, naj si jih nekaj izbere in naj jih v tvojem imenu daruje svojemu bratu.«

»Ah, naj jih vzame vse,« je vzkliknil z izrazom silnega zaničevanja do svojih igrač. Ni mu šlo v glavo, da more sploh komu kaj biti da teh lepih in dragih reči, ki jih je bil do grla sit.

Toda Helena ni hotela ničesar sprejeti. Nikakor ne. Ne samo iz neke sramežljivosti, nego tudi iz nekega ponosa. Sodila je, da bi se moglo misliti, da je prišla z namenom, dobiti kako darilo ali celo kako miloščino in zato se ni dala pregovoriti.

Grofici Lici je to jako ugajalo, in lepo dekle jo je začelo zanimati. To zanimanje je bilo toliko večje, ker res ni vedela, kaj bi počela ves popoldan. Namesto da bi pustila Heleno oditi, jo je povabila na kavo in jo je odpeljala iz otroške sobe zopet v prvo nadstropje.

Na hodniku je grofica Lici na svoje začudenje našla barona Spinettija.

»Kaj — vi ste še tu, gospod baron?« je vzkliknila grofica. »In kje je moj mož?«

»Grof je odšel na sprehod in pojde potem v kazinsko kavarno,« je odgovoril baron Spinetti, »jaz pa sem ostal, ker brez slovesa vendar ne morem oditi iz hiše, kjer sem deležen tako izredne gostoljubnosti.«

»No, prav, to je res srečen slučaj,« je rekla grofica in se baronu prešerno nasmehnila. »Povabim torej še vas na kavo. Pomagali mi boste zabavati to gospodično.«

Grofica Lici je imela trden namen, pridobiti si posebno naklonjenost Helene, ker je bila ta lepa, pa vendar vse drugačne lepote, kakor grofica sama. Kontrast med njima je še povzdignil čar in kras vsega posebe. To je izkušeni baron Spinetti takoj spoznal in uganil je tudi, da se tega zaveda grofica. Nič se torej ni čudil, da je bila grofica izredno ljubezniva s Heleno. Izpraševala jo je previdno in z očitno rahločutnostjo za vsakovrstne stvari in pripovedovala potem vsakovrstne vesele stvari, da se je morala Helena od srca smejati. Marsičesa Helena niti razumela ni, a bila je tako srečna, da se je samega zadovoljstva smejala. Krasna, svetla soba, lepa oprema, ljubeznivost grofice, galantna pozornost in spoštljiva vljudnost barona Spinettija, vse to jo je navdalo s čuti sreče, tako, da je kar pozabila na svoj dom in na bolnega brata, pozabila na ves svet in se samo radovala, da sedi s tako imenitnimi ljudmi pri isti mizi in pije kavo iz finih skodelic ter sluša prijazne besede, ki jo silijo na smeh. Vse je bilo zanjo tako novo, še nikdar si ni predstavljala kaj takega in zdaj je to doživela, ona, Helena Knific, hči ubožnega policijskega kancelista Martina Knifica, stanujočega v plesnivih, zadehlih sobah starodavne hiše v Študentovskih ulicah.

Ura je minila za uro in Helena se ni ne enkrat spomnila, da je čas iti domov, ne enkrat ji ni prišlo na misel, kar je obljubila bolnemu Franeku, da se povrne čim prej ...

Šele ko je prinesla hišna prižgano svetilko v sobo in jo postavila na mizo, se je Helena zavedla, da je zunaj že mrak in da je treba iti.

Prestrašila se je in planila izza mize.

»Ah, oprostite, milostiva grofica ... Kar pozabila sem na vse ...«

Sram jo je bilo, da je ostala toliko časa. »Rekli si bodo, da nimam nič olike,« si je mislila in je zardela do las.

»Kaj hočete že iti? Ostanite, saj se imamo vendar dobro.«

Grofica je prav resnično želela, da bi ostala Helena še pri njej, saj je bilo še dve uri do večerje in grofica Lici ni vedela, kaj bi ta čas počela.

»Ne morem, milostiva grofica, ne smem,« je jecljala Helena in bi se bila kmalu razjokala, tako žal ji je bilo, da je Franeka toliko časa pustila samega.

»No, mislim, da se vendar tako ne mudi,« je še dejala grofica, a Helena se je bila le pripravila za odhod. Poljubila je grofici roko.

»... tako srečna sem bila ...« to je bilo vse, kar je grofica razumela Helenine zahvale in v trenotku je Helena že zbežala iz sobe.

Na končna stopnic tik pri hišnih vratih jo je dohitel baron Spinetti. Helena je bila v naglici pozabila v sobi svoj solnčnik in baron Spinetti ga je prinesel za njo. Moral se je zelo podvizati in hitro steči, da jo je se došel.

»Gospodična!« Primoran je bil jo poklicati, sicer bi mu bila ušla, a na ulico ji ni mogel slediti, ker je bil razoglav.

Izročil ji je solnčnik z nekaterimi vljudnimi frazami in ji dal roko. Položila je vanjo svoje prste in on jih je stisnil. Heleno je spreletel nekak strah pred tem, sicer lepim človekom. Njegov pogled se ji je zdel sumljiv. Zdelo se ji je, kakor bi jo slačil z očmi in to jo je zbegalo še bolj, kakor njegovo zdaj zopet čudno vedenje. Menila je, da se tako kakor zdaj baron Spinetti napram njej vedejo taki gospodje samo nasproti dekletom, ki jih smatrajo za lahko pristopne. To ji je pognalo kri v glavo, a tudi vzbudilo njen ponos. Pozdravila je kratko in energično ter odšla hitro iz hiše.

»Prekrasno dekle!« je vzkliknil baron Spinetti napol glasno. A Helena je slišala ta vzklika toda ona se že ni več zmenila za te besede in za njih pomen. Hitela je kar je mogla. Imela je samo eno misel, da pride čim prej domov. Pekla jo je vest, da se je tako zamudila in da je bolnega bratca pustila toliko časa čakati.

Končno je zavila v Študentovske ulice.

Kar ljube so se ji zdele te mračne, ubožne ulice. Brez sape je pridrvela domov.

Ko je odprla vrata in jo je zagledal Frank, je zakričal od veselja in stegnil po njej roke, kakor da se je vrnila iz največje nevarnosti. Objela ga je in ga stiskala k sebi. Pri tej priliki je zapazila, da ima vse rdeče oči in mokra lica.

»Franek, kaj si jokal?« je zavzdihnila Helena in zopet jo je zapekla vest, da je toliko časa izostala.

»Ne, ne,« je zatrjeval Franek. »Saj sam ne vem. Ah, da si le zopet doma. Tako hudo mi je bilo po tebi.«

Položil je obe roki okrog njenega vratu, pritisnil svoja upadla lica ob njena polna razgreta lica in drhteč radovednosti prosil:

»Povej, Helena, kaj si videla tam.«

Helena je sedla kraj postelje in držeč brata za roko mu je začela pripovedovati o svojem obisku pri grofici Lici. Z neznanskim zanimanjem jo je Franek poslušal. Morala mu je povedati vsako najmanjšo stvar, popisati obširno vsako malenkost in še je imel Franek vse polno vprašanj, na katera je morala Helena odgovoriti.

»In kaj je bilo potem?« je vprašal Franek; ko je bila Helena popisala, kar je videla v sobi malega grofa.

»Potem me je grofica peljala v krasno sobo in tam sem ž njo pila kavo in jedla slaščice. Ah, in smejala sem se toliko in srečna sem bila, da sem na vse pozabila.«

»In kdo je bil še zraven?« je vprašal Franek.

»Neki imenitni gospod, baron Spinetti.« 

»Ah, kako je to neumno ime,« je vzkliknil Franek. »Ali je ta gospod mlad? Ali se ti dopade?«

Helena se je smejala in je zatrjevala, da sama ne ve, če se ji baron dopade ali ne.

Franek je seveda še dolgo izpraševal svojo sestro tudi še po večerji, ko je oče molčeč in zamišljen zavzel svoje običajno mesto poleg postelje, in tudi najnatančnejši odgovori ga niso vselej zadovoljili.

»Ah — ti tako dobro dišiš,« je naenkrat vzkliknil Franek in se vzravnal v postelji. »Tvoja obleka diši nežno in tudi tvoji prsti.«

Vohal je vonj finega parfuma, ki ga je bila prinesla s seboj Helena na krilih in postal zamišljen. Ko je Helena stopila k njemu, se je je strastno oklenil in plašno vprašal:

»Kaj ne, Helena — pa me vendar ne zapustiš, čeprav je tam tako lepo?«

In Helena je imela mnogo posla, predno je dečka prepričala, da ostane pri njem, in da ga ne bo nikdar zapustila.


V.[uredi]

Grofica Lici je bila žena, ki je imela vsak dan druge želje in druga nagnjenja. Kar jo je danes še veselilo, to jo je jutri že dolgočasilo; po čemer je sedaj hrepenela z vso močjo svojega srca, to je vrgla brezbrižno na stran, čim je bilo doseženo.

V tej nestalnosti svojega značaja bi bila gotovo kaj hitro pozabila tudi na svojo lepo znanko iz Študentovskih ulic, da je ni nanjo neprestano spominjal njen sinček. V dolgih urah samote in molčečnosti je mali grof neprestano razmišljal o lepem dekletu, ki se je tako živo zanimalo za njegove igrače, in o njenem bratu, ki je bil ravno tako bolan kakor on sam.

Samota, v kateri je živel, ga je morila. Znal je na pamet vse pripovedke svoje guvernante in jih ni maral več poslušati. Tudi prijateljev svoje starosti ni imel. Grofica Lici je bila pač pripeljala več dečkov iz dobrih rodbin, ki naj bi delali malemu grofu družbo, toda bili so vsi zdravi in čvrsti in zato jih je mali grof sovražil in jih tudi hitro prepodil. Od tedaj je bil vedno sam in to samoto je prenašal vse težje.

Ko je nekega dne slišal velik hrup na cesti, ga je guvernanta nesla k oknu. Videl je tedaj veselo družbo bosonogih dečkov, ki so dirjali okrog hiše v vsi prešernosti svoje mladosti. Ruvali so se in se pretepali, kričali in vriskali — mali grof Emil Attems pa je sloneč na oknu tiho jokal, da mu je tako razveseljevanje onemogočeno. Tedaj ga je prešinila želja, da bi dobil tovariša in tedaj se je spomnil malega Franeka. Guvernanta je morala takoj iti klicat grofico.

»Mamica, nekaj bi te rad prosil. Pa obljubi mi naprej, da mi to storiš.«

»Vse ti storim, kar si želiš,« je odgovorila grofica, ki ni bila prav nič radovedna na željo svojega sinka.

»Potem te prosim, pripelji bolnega brata one lepe gospodične. Jaz ne maram biti več sam. In še danes naj pride.«

»Še danes naj pride,« je potrdila grofica Lici, prav kakor bi se šlo za stvar, ki se lahko kupi v prvi prodajalni.

Uro pozneje je stara ženica, ki je včasih pomagala Heleni pri gospodinjstvu, stala na hišnem pragu in se z vidno razburjenostjo ozirala proti koncu Študentovskih ulic. Čakala je na Heleno, ki je bila šla na trg. Čim jo je zagledala, ji je hitela nasproti.

»Slišite, Helena, — pismo je prišlo za vas.«

V hiši policijskega kancelista Knifica so bila pisma kaj redka stvar. Heleni je včasih pač kak dečko skrivaj prinesel pisemce kakega zaljubljenega študenta ali sešitek pesmi, toda pravega pisma še ni nikdar dobila.

»Pismo — in zame?« je vprašala Helena in nekoliko nezaupno gledala drobno dehteče pisemce v rokah stare sosede.

»Da, za vas,« je potrdila soseda. »Neki gospod je bil tu — zlate gumbe je imel na suknji in visok klobuk. Velik gospod je bil in jako imenitno se je držal.«

Helena se je spomnila tega gospoda z zlatimi gumbi, ki ga je bila videla v hiši grofice Lici in prevzela jo je tako vesela slutnja, da je od radosti zardela. Minilo je že več kot teden dni, kar je bila pri grofici in bolelo jo je, da se je grofica vse te dni ni spomnila ne enkrat. Očitala si je, da se je neredno obnašala in da vsled tega grofica neče več ž njo občevati.

Roka ji je trepetala, ko je odprla pismo in čitala z ljubeznivimi besedami izrečeno povabilo grofice Lici, naj pride popoldne na kavo in naj pripelje s seboj svojega brata, »da se seznanita bolna otroka, ki ju je nemila usoda tako kruto zadela, da je dolžnost človekoljubnosti jima življenje olajšati.«

Helena je stekla po stopnicah in planila v sobo, da se je mali Franek skoro prestrašil.

»Kaj ti pa je?« je vprašal Franek, ko je videl žareči obraz svoje sestre. »Kaj se je zgodilo?«

Sklonila se je nad posteljo in objela Franeka.

»Ah, fantek moj, ko bi ti vedel! Taka sreča. Zdaj ti ne bo treba ničesar več pripovedovati! Zdaj boš vse sam videl.«

Franek je ves trepetal, tako silna je bila radovednost, ki ga je spreletela. »Kaj pa, kaj, povej vendar.« Dečko je slutil, kaj mu bo sestra povedala, a ni se upal verjeti, da se uresniči njegova najskrivnejša želja, ki je ni bil še nikdar izustil.

»Popoldne te peljem seboj,« je hitela pripovedovati Helena, »grofica mi je pisala, naj pridem in naj pripeljem tebe seboj, ker je dolžnost človekoljubnosti, da ti življenje olajša. Z malim grofom se boš seznanil, vse njegove igrače boš videl, vse tiste lepe reči, ki jih je polna njegova soba. O, Franek, kako sem srečna.«

Malo, da se nista razjokala samega veselja. Heleni se je zdelo, kakor da je svetlo solnce razlilo svoj blesk po njeni mračni in vlažni sobi. Menila je prej, da ne pride nikdar več z grofico Lici v dotiko in v sled tega jo je prijazno povabilo tako neskončno osrečilo.

Helena je morala takoj vse pripraviti za ta obisk. Najprej je vzela v roko Franekovo obleko. Bala je tako revna, narejena iz obnošene obleke starega Knifica in treba je bilo mnogo in urnega dela, da jo je vsaj za silo spravila v red. In potem je morala misliti tudi nase. Prelikala je svojo obleko in preiskala vso zalogo obledelih trakov, kar jih je bilo pri hiši, da bi čedneje izgledala. Franek ji je neprestano sledil z očmi. Govoril je malo, celo vpraševal ni več, kakor je bila sicer njegova navada, samo na staro uro na steni se je neprenehoma oziral.

Opoldne pri obedu je stari Knific izvedel za povabilo grofice Lici. Molče je prečital pismo, potem je osorno rekel.

»Iz tega ne bo nič — tega nikakor ne dovolim.«

Franek je prebledel kakor smrt in tudi Helena se je očetove odločbe tako ustrašila, da nekaj trenotkov ni mogla ziniti.

»Ali — oče — kaj naj vendar storim — tako lepo povabilo —,« je končno jecljaje vzkliknila Helena in z rosnimi očmi gledala na brata, čigar roke so krčevito stiskale odejo, kar je pričalo, da je v njegovi notranjosti divjal največji vihar.

»Ti, Helena, greš lahko, če te veseli,« je na svoj odločni način izjavil. »Toda Franeka mi ne boš vlačila po tujih hišah. Lahko se prehladi, jedel bo najbrž stvari, ki jih niti ne pozna in si morda nakopal kako bolezen ...«

»Ah, oče, saj to si lahko mislite, da bom nanj dobro pazila, še bolj kakor doma,« je dejala Helena in solze bridkega razočaranja so ji začele teči po licu. »In če Franek ne sme tja, pa tudi jaz ne maram iti.«

»Toliko bolje — vsak naj se giblje samo v svojem krogu,« je ravnodušno odgovoril Knific in se lotil obeda. Ko je končal in je odložil žlico, je še enkrat zapovedujoče rekel; »O tej grofici mi sploh ni treba več pripovedovati.«

Helena, ki se obeda ni dotaknila, je pospravila mizo. Z nobeno besedo ni več ugovarjala očetu, a prikrivati ni mogla, da jo navdajajo trpka čutila. Knific je poznal svojo hčer in uganil je njene misli, a dasi mu je bilo hudo pri srcu, se vendar ni izdal.

Ko je Helena zapustila sobo, se je Knific obrnil k postelji, kjer je ležal Franek in se ustrašil, tako bled in prepadel je bil dečko in tako neskončna bolest se je zrcalila v njegovih očeh.

»Franek,« je dejal stari Knific mehko, »fantič moj ...«

Kakor bi bil očetov glas prebudil dečka iz nezavesti, tako se je zganil Franek in v naslednjem hipu ga je začel stresati zamolkel jok s tako silo, da je oče opotekajoč se planil k njemu, kakor bi se bal, da mu zdaj in zdaj umrje.

»Franek, moj Franek,« je ihtel stari mož in se sklonil nad otroka. »Kaj ti je. Ali bi rad šel h grofici?«

Deček ni mogel odgovoriti, samo prikimal je, a stari mož itak ni čakal odgovora. Otrokova bolest je podrla vse njegove sklepe.

»Saj pojdeš, Franek, saj pojdeš,« je obetal dečku. »Le nikar ne jokaj, saj pojdeš.»

Očetova obljuba je otroka pomirila.

»Ali smem res, oče. Še Heleni recite, da smem.«

Poklical je Heleno in ji ponovil svoje dovoljenje, a da bi prikril svojo slabost, je začel iskati izgovorov in zahteval od Helene svečano obljubo, da bo na Franeka pazila bolj kot na punčico v svojem očesu. Potem pa je takorekoč zbežal z doma, čuteč prvič v življenju, da je nepotreben in da njegova navzočnost moti Heleno in Franeka.

S tiho, a iskreno radostjo se je zdaj Helena lotila zadnjih priprav za svoj obisk. Sama si ni mogla raztolmačiti, zakaj jo to tako veseli, kaj jo vleče v ta, docela tuji krog, a kadar jo je obšla taka misel, vselej se je le prav malo navila ž njo. Franek je s svojimi velikimi očmi z napeto pozornostjo zasledoval njeno početje in nemir njegov je rasel, kolikor bolj se je bližala ura odhoda.

Končno je bilo vse pripravljeno. Franek je bil čedno umit in počesan, Helena pa je izgledala kakor mlad cvet. Tako je, čeprav v skromni obleki, prišla do veljave njena lepota. Dečko je veselo za vriskal, ko ga je Helena dvignila s postelje in ga nesla iz hiše na voziček, v katerem so ga navadno vozili po mestu.

Pred hišo je stal mlad, vitek študent sredi mlajših prijateljev. Kadar je videl Franekov voziček pred hišo stati, je vselej počakal pri vratih, vedoč, da pride Helena. Zadnji čas je bil posebno pogostoma na straži, odkar je namreč po neki teti podedoval nekaj stotakov in si domišljal, da je bogat ter da si sme že izbirati nevesto. Helena je bila ž njim sicer vedno prijazna in se je rada nekaj trenotkov ž njim pomenkovala, ali njegovih zaljubljenih pogledov ni marala nikdar zapaziti in kadar ji je začel govoriti o svojih čuvstvih in hrepenenjih svojega srca, mu je vselej pobegnila.

»Ah, kako ste danes zopet lepi, gospodična Helena!«

S temi besedami je študent pozdravil Heleno, ko je stopila iz hiše in se ji je približal ves očaran od njene čudovite lepote.

»Kaj mi morate vsak dan eno in isto povedati?« je nevoljno vprašala Helena, ki ji prav ta dan ni bilo prav nič všeč, da jo je študent čakal pred hišo. »Tako učen gospod, kakor ste vi, bi se res ne smel venomer ponavljati.«

Rezki odgovor je spravil študenta v zadrego. Vajen je bil, da so ga dekleta rada imela in jezil se je že dolgo, do pri Heleni ne more doseči niti najmanjšega uspeha, a ta njena porogljivost spričo tovarišev, ga je zelo razhudila.

»No, naj vam pa rečem, da ste danes zelo ošabni,« je dejal zbadljivo. »Prav nenavadno ošabni. No, pa saj ni čuda, ko vas je zadela tako velika čast, da smete prestopiti prag resnične grofice.«

Da je Helena povabljena v hišo grofice Lici, je vedela seveda že vsa soseska.

Helena ni ničesar odgovorila na študentovo odurno opazko, a kaznovala ga je s tem, da je šla brez pozdrava mimo njega.

»Gospodična Helena — rokavice ste doma pozabili,« je zaklical za njo študent, ko je bila že nekaj korakov od njega in je mislil, da se je hudo maščeval in Heleno ponižal. Toda Helena je bila vzlic vsi revščini ponosno in rezko dekle.

»Nisem še ničesar podedovala, da bi si mogla rokavice kupiti,« je zaklicala čez ramo, »pri grofici me pa imajo radi tudi brez rokavic.«

Zavila je z vozičkom okrog vogala in izginila dijakom izpred oči. Študentu Bernardu je bilo pri srcu, kakor da je dobil zaušnico. Da njegovo samozavestno vedenje Heleni ne ugaja, da ji sploh ni všeč njegovo zapeljevanje, tega fant ni pojmil, ker ni poznal Heleninega značaja. Helena je bila željna ljubezni in sreče, a njeno srce se je dalo pridobiti samo z nežnostjo in finostjo, ne tako, kakor je poskušal študent Bernard.

Pri vsi predrznosti, s katero je nastopal študent, je pa vendar čutil, da je resnično zaljubljen v Heleno. Poskusil je že mnogokrat, da bi se ji približal kako drugače, a ni mogel, ker mu je to branila njegova nrav. Naj se je potrudil kolikor je hotel, vedno se je naposled pokazal arogantni zmagovalec in je vselej prepodil Heleno.

Kadar se mu je kaj takega primerilo, vselej je svojo jezo in svojo užaljenost v topil v pijači. Kolikor bolj je rasla njegova strast do Helene, toliko bolj je popival, ne meneč se ne za šolo in ne za bodočnost. Ljubil je Heleno na svoj način, a ta ljubezen je pognala v njegovem srcu že tako globoke korenine, da jih ni mogel več izdreti. Gospodinja, pri kateri je stanoval, je že obupavala nad njim, kajti vsa njena dobrohotna svarila niso ničesar zalegla.

Bernard je šel domov, da bi pri knjigah pozabil na poraz, ki ga je ta dan učakal. Toda pri knjigah mu ni bilo obstanka. Opirajoč glavo ob roke je pač zrl nepremično na knjigo, toda misli njegove so se mudile pri Heleni. Cele ure je tako presedel, srce mu je postajalo vse težje, dokler mu naposled ni pritekla debela solza po licu. Tedaj je v onemogli ljutosti zagnal knjigo v kot in je pobegnil z doma v umazano predmestno krčmo, kjer je v pijači iskal utehe in pozabljenja.

Helena je bila komaj zapustila Študentovske ulice, ko je že pozabila na Bernarda in na prerekanje, ki ga je imela ž njim. Kaj je bilo njej v tem trenotku za študenta, ko je bila na potu v hišo grofice Lici. Pospešila je korake kar je mogla, kakor bi se bala, da kaj zamudi.

Naposled je dospela do hiše in zdaj ni vedela, kaj naj stori, ali naj pusti voziček v veži, ali naj naredi kakor doma, kjer je navadno nesla najprej Franeka na posteljo in potem šele voziček prinesla v stanovanje. Med tem razmišljevanjem pa je že prihitel sluga, da pomaga Heleni. S Franekom na rokah je šla Helena za slugo, ki je nosil voziček in ji kazal itak že znano pot v sobo malega bolnega grofa.

V sobi je bilo vse pripravljeno za sprejem sotrpina Franeka. Celo poseben stol za bolnika-obiskovalca je bil pripravljen, tako, da je sluga pustil voziček na hodniku. Po mizah in stoleh so bile razpostavljene vse lepe in številne igrače grofa in odprte so bile njegove knjige, da so se videle najlepše slike. Toda Franek vsega tega ni zapazil. Njegovi pogledi so viseli na bledem obrazu mladega grofa. Gledal ga je nepremično s svojimi velikimi očmi. Grofica je sama primaknila stol svojega sina k Franekovemu stolu in potem z lahkim pomežikanjem na oba otroka pozvala Heleno in guvernanto iz sobe, češ, če bodeta otroka sama, se bodeta najprej sprijaznila.

»Kaj me pa tako gledate,« je po dolgem molku vprašal mali grof.

Helena je bila sicer Franeku ostro zabičala, da mora malega grofka vikati, a Franeku se je zdelo silno smešno, da je tudi grof njega vikal.

»Da te bom poznal,« je odgovoril naivno in popolnoma pozabil na vikanje.

»Ali si ti tisti bolni deček, ki stanuje v strašno starih ulicah in nima nobenih igrač,« je vprašal mali grof in tudi tikal Franeka.

»Da, jaz sem to,« je odgovoril Franek in naglo, kakor da je bil ponižan, je dostavil: »Pa meni ni prav nič za igrače, saj se s Heleno še bolje zabavam.« 

»Helena je tvoji sestri ime? Ali je ves dan pri tebi, da se tako dobro ž njo zabavaš?«

»Seveda, ves dan.«

»Kaj pa počenjata?«

»Pogovarjava se in stori je mi pripoveduje, in potem se o tebi pogovarjava.«

»To mora biti veselo,« je zavzdihnil mali grof. »Jaz se nimam z nikomur zabavati; gospodična mi je že stokrat povedala vse storije, kar jih zna in se neče z mano pogovarjati, mamica pa pride le za malo časa k meni in mi ne ve ničesar povedati. Meni je ves dan dolgčas.«

Dečka sta umolknila. Grof je razmišljal o usodi Franeka. Mali grof je začel domnevati, da mora biti kaj prijetno in kratkočasno pogovarjati in zabavati se s sestro in zavidal je Franeka, da ima Heleno in da se ž njo bolje zabava, kakor z najlepšimi igračami. »Zakaj nimam jaz take sestre, kakor je Helena,« to je malemu grofu rojilo neprestano po glavi.

Franek je zopet razmišljal, zakaj da krasna gospa ne zabava malega grofa, zakaj se ne utegne ž njim tako pečati, kakor Helena s svojim bratom. In smilil se mu je mali grof, da ima pač polno igrač, a nikogar, ki bi ga kratkočasil s pogovori in mu pripovedoval lepe storije.

Zatopljena v svoje misli sta dečka sedela drug nasproti drugemu. Oba sta molčala in niti pogledala se nista.

Čez nekaj časa sta prišla grofica in Helena pogledat, kaj dečka delata in sta se začudili, da sta tako mirna in molčeča. Helena se je ustrašila, misleč, da se je Franek vzlic vsem njenim naukom nespodobno obnašal, grofica pa je menila, da njenemu dečku tudi ta družba ne ugaja. Stopila je k malemu grofu in se nagnila k njemu in Emil jo je strastno objel. Franek je imel tedaj priliko, primerjati grofico Lici s svojo sestro. Videl je fine bele roke okrašene s prstani in krasno obleko s čipkami in jezilo ga je, da ima Helena trde, izdelane roke, slabo obleko in niti bliščečih prstanov in niti uhanov. Ko ga je hotela Helena pogladiti po licu, je njeno roko nevoljno pahnil od sebe.

Guvernanta je prinesla južino za dečka. Mali grof ni skoro ničesar použil, Franek pa se skoro ni upal jesti. Tako lepih skodelic ni še nikdar videl in niti sanjalo se mu ni, da je na svetu toliko sladkih stvari, kot jih je sedaj videl pred sabo. Ko je pil kavo s smetano in jedel razne slaščice, se mu je zdelo, da uživa nekaj nebeškega. Pri vsakem požirku je z ganljivo hvaležnostjo pogledal grofico Lici in kadar je bila blizu njega, se je s prsti rahlo dotaknil njene obleke, prav kakor bi se hotel prepričati, da je to živo bitje in ne samo krasna prikazen.

Po južini je guvernanta razkazala Franeku igrače malega grofa. Pokazala mu je marijonetno gledališče, razpostavila pred njim svinčene vojake, konjenike in pešake, cerkvice z zvončkir različne ure z godbo in vsakovrstne druge stvari. Franek je gledal in strmel; ves se je tresel in se komaj upal dotakniti se teh krasnih reči. Pozabil je popolnoma na malega grofa, videl je samo te igrače. Pred njim se je v tem hipu odprl nov svet neskončno lepih zabav in užival je, kar mu je ponudil trenotek, da ga je mali grof kar strme ogledoval, saj njemu te igrače niso nikdar napravile toliko zabave.

Ko se je začelo mračiti, se je Helena odpravila domov. Franek bi bil rad še ostal, ugovarjal je celo svoji sestri z nenavadno svojeglavnostjo, a njen ostri, temni pogled ga je premagal. Vdal se je, a z nevoljo. V tem trenotku bi bil svojo sestro rad prepustil malemu grofu, če bi mu ta dal nekaj svojih igrač in svojo lepo mamico.

Molče je Helena peljala Franeka domov. Vso pot nista izpregovorila nobene besede.

Kakor bi bilo solnce, ko je zatonilo, poneslo s seboj vso sredo, ki sta jo še uro poprej imela v svojih srcih.

Helena si je, videč Franeka tako molčečega in zamišljenega, bridko očitala, da ga je peljala k malemu grofu. Zakaj mu je povedala, da je grofica poslala povabilo? Samo iz lastne ničemurnosti, samo da bi mogla sama zopet h grofici in sedeti pri njej, zato ni poslušala glasu razuma, ki ji je veleval, naj pusti Franeka doma. Kako hudo mu bo zdaj, ko bo moral zopet živeti v domači revščini, ki jo je doslej lahko prenašal, ker ni poznal ničesar tega, kar imajo premožni ljudje.

Franek je zopet, videč Heleno, ki je stopala pred njim in vodila njegov voziček, delal neprestano primere med Heleno in med grofico Lici. Bolelo in jezilo ga je, da je Helena tako ubožno oblečena in da nima nobenega lišpa in zdelo se mu je, da je prav grda in da je ne bo mogel več tako rad imeti, kakor poprej.

Naposled je Helena zavila v Študentovske ulice. Gredoč mimo skupine dijakov, je čula besede: »Bernard bo danes zopet pijan,« a ni se zanje zmenila, morda niti razumela ni, kaj je bilo ž njimi povedano.

Pred hišo je stala soseda. Čakala je že dobro uro, da bi izvedela, kako je bilo v hiši grofice Lici, a na svoja vprašanja ni odgovora dobila.

»Trudna sem na smrt.« je rekla Helena, »jutri vam vse povem.«

Nesla je Franeka na posteljo in se potem naglo razpravila, kajti treba je bilo pripraviti večerjo za očeta. Ostala je celo aro v kuhinji. Ko se je vrnila, je čula s postelje tiho ihtenje.

»Franek — kaj ti je?« je vprašala.

Dečko se je oklenil z obema rokama:

»Helena — ne bodi huda, saj te imam čez vse rad.«

Torej bi ti ne menjal z malim grofom?« 

»Ne, ne, Helena, samo pri tebi hočem biti.«

Poljubila ga je tiho in v njeno srce se je zopet povrnilo veselje.


VI.[uredi]

Margareta grofica Lichtenberg, rojena baronica Plass, najboljša prijateljica grofice Lici, je stanovala na gradu v Rakovniku v prostovoljnem vdovstvu. Njen mož je služboval kot cesarski oficir v Veroni. Dokler je prebival v Milanu, je bila njegova žena rada pri njem, kajti veselo, razuzdano življenje milansko ji je močno ugajalo. Uživala je to življenje tako, da je notri na Kranjsko prišel glas o njenih ljubavnih dogodkih, in ljudska govorica je vse dogodke tako razpihala in povečala, da so se križale pred njo pobožne in nepobožne ljubljanske gospodične. Ko je pa bil njen mož premeščen na višje mesto v dolgočasno trdnjavo Verono in je nikakor ni hotel pustiti same v Milanu, izprosila si je od njega »dopust« za nedoločen čas in se je nastanila na gradu v Rakovnika, kjer je bila vsled bolehnosti kmalu prisiljena ostati dlje, kakor je iz začetka nameravala.

Na ljubezenske doživljaje, kakor v Milanu, sedaj pač ni bilo več misliti, a življenje je grofico Lichtenberg še vedno veselilo.

Plesati ni smela več, a prišla je vendar vsak ples gledat. Kadar pa ni bilo nobenih zabavnih priredb, je vabila k sebi znanke in znance, zlasti grofico Lici in barona Spinettija, s katerim je bila znana še iz Milana.

Globokoumni ti pogovori, ki so jih imen, pač niso bili, da, niti posebno pametni. Grofico Margareto in grofico Lici je družila najbolj lastnost, ki sta jo sicer pred ljudmi kolikor toliko prikrivali, namreč frivolnost. Obe sta se najbolj zanimali za ljubezenske škandalčke, ker sta obe stali na stališču, da je uživanje edini namen človeškega življenja in da je ljubezen najslajši vseh užitkov.

Družil pa ju je še spomin na mladost. Obe sta bili vzgojeni v istem samostanu in grofica Lici se je kot mlado dekle čez glavo zaljubila v brata grofice Margarete, ki jc sedaj kot dragonski ritmojster služil v Italiji. O tisti skrivni ljubezni med grofico Lici in med baronom Leonom Plassom ni nihče drugi ničesar vedel, kakor baronova sestra grofica Margareta in še ta prav mala. Slutila je samo, da je morala biti to strastna, velika ljubezen, kajti spoznala je lahko, da grofica Lici vzlic dolgoletni ločitvi in vzlic svojim številnim ljubezenskim aferam barona Leona še vedno ni pozabila.

Minila so bila že leta, kar se grofica Lici in baron Leon nista videla. Leon vsled nevarnega položaja v Italiji doslej ni mogel dobiti dopusta. Nadejal se ga je za to leto, odkar je prišla vest, da utegne morda priti na obisk vsaj za nekaj časa, je grofica Lici pozabila na vso previdnost in je neprestano izpraševala, če je baron Leon dobil dopust in kdaj pride.

Na nekdanji terasi rakovniškega gradu je sedela jesenskega dne grofica Margareta v družbi z grofico Lici in njenim kavalirjem baronom Spinettijem, ko je sluga prinesel iz mesta pismo.

Grofica Margareta je komaj spoznala rokopis na ovitku, ko je veselo presenečena vzkliknila:

»Leon piše — gotovo kaj prijetnega, ker še ni dolgo tega, kar sem od njega dobila pismo.«

Razpečatila je pismo in ga pozorno prečrtala.

»Ljuba Lici — naznanjam ti novico, da je dobil Leon trimesečen dopust in da pride že v kakih osmih dneh.« In nagnivši se h grofici je s porednim usmevom, kakor bi hotela namigniti na nekdanje znanje med grofico Lici in baronom Leonom, rekla šepetaje: »Lepo te pozdravlja in srčno se veseli, da te bo zopet videl.«

Spinetti je imel dober sluh in je bil sploh zvijačen in pozoren človek. Nobena stvar mu ni ušla, naj je bila še tako malenkostna. Ko je zaslišal šepetaje izrečene besede grofice Margarete in je videl, da je grofica Lici lahko zardela, je začel takoj ugibati, kakega značaja utegne biti znanje grofice lici in barona Leona. V krepost in čisto ljubezen baron Spinetti sploh ni veroval, to je smatral za bajko in kvečjemu priznaval, da so česa takega zmožni samo popolnoma omejeni ljudje. Obšel ga je sum, da sta se grofica Lici in baron Leon nekdaj ljubila in začel se je bati, da pri grofici Lici naposled vendar ne doseže svojega namena, če nastopi nekdanji ljubimec baron Leon. Ker ni bil čisto nič orijentiran in je hotel prej jasno vedeti, predno se odloči, kako bo nadalje postopal, se je začel delati zamišljenega in raztresenega. Dal je tako grofici Lici in njeni prijateljici priliko, da sta se med seboj zaupno pogovarjali, V tem, ko je on ogledoval cvetlice na terasi ter vlekel na ušesa vsako besedo, ki jo je bilo slišati.

Zvečer se je peljal z grofico Lici v mesto. Nameraval je pripraviti grofico do tega, da bi se kako izdala. Grofica Lici je slutila, kaj hoče njen častilec in ga je prehitela. Začela mu je očitati, da jo kompromitira, da se vede preveč zaupno in da očitno kaže svojo zaljubljenost.

»Tako nikakor ne gre več,« je dejala odločno. »Ljudje že itak kdo ve kaj govore in tega ne morem več trpeti. Če se ne boste drugače obnašali, bom prunorana se vas izogibati.«

Grofica Lici je natančno vedela, kaj je hotela s tem doseči. Želela je namreč, da bi baronu Leonu ostalo prikrito njeno ljubkovanje z baronom Spinettijem.

»To je čisto nemogoče,« se je zagovarjal baron Spinetti. »Grofica Margareta je odhaja je iz salona stala med vratmi in name je hrbet kazala.«

»Ah, lepo vas prosim — tako izkušena ženska, kakor je Margareta, vidi tudi to, kar se godi za njenim hrbtom. In oni dan, pri meni, se tudi niste nič ozirali na Heleno in ste me hoteli poljubiti. Helena je bila tako prestrašena, da je kar prebledela.«

»Saj pa je tudi čudno, da to dekle vedno k sebi vabite,« se je raztogotil baron Spinetti. »Jaz res ne razumem, kaj imate s to predmestno pomarančo, da jo hočete vedno pri sebi imeti. To je zdaj menda vaša najljubša prijateljica.«

Grofica Lici se je zasmejala na glas, ne le ker jo je zabavala Spinettijeva nevolja, nego tudi, ker je videla, da se ji je njena zvijača posrečila in da je Spinettiija premagala.

»Zopet pretiravate, ljubi baron,« je vzkliknila. »Moj Emil hoče in hoče svojega sotrpina Franeka vsak dan pri sebi imeti. Naravno je, da pride z njim tudi Helena in naravno je, da sem ji hvaležna. Vsled tega sem ž njo prijazna. Sicer pa, če bi si tudi res izbrala Heleno za svojo najboljšo prijateljico — kaj more biti vam na tem?«

Baron Spinetti je bil že zopet ukrotil svojo nevoljo in je z običajno vdanostjo zagotovil grofici Lici, da nima ničesar zoper njeno prijateljstvo s Heleno.

Povedal je še premalo. Helena ga je pač včasih ovirala pri njegovem ljubimkovanju z grofico Lici, ali vzlic temu jo je rad videl in ji je posvečal razmeroma mnogo pozornosti. Dekle mu je ugajalo, samo rad bi se ž njo sestajal v kakem drugem krogu in ne v hiši grofice Lici, kjer se ni mogel svobodno gibati in je iz ozirov na grofieo moral postopati z največjo previdnostjo.

»Če se prav spominjam,« je po kratkem molku rekla grofica Lici, »ste včasih z izobraženejšimi besedami govorili o Heleni kakor danes. Predmestno pomarančo ste jo prej imenovali. Tega pač ni zaslužila. Pa ne da ste pri njej poskušali stojo srečo?«

»Kaj vendar mislite,« je protestiral baron Spinetti s patosom poštenjaka, misleč pri tem, da se na to šele pripravlja.

»No, posebno se na vas ni zanašati,« je menila grofica. »In ker vas dobro poznam in ne maram, da bi Helena prišla v kako nesrečo, sem storila, kar mi je velevalo prijateljstvo. Svarila sem Heleno pred vami. Zapazila sem, da vam ugaja in zato sem ji povedala mnogo slabega o vas; da ste predrzni, da imate velikansko srečo pri ženskah, da nimate nič vesti in da je najbolje, če se vas Helena varuje kolikor je le mogoče. Kaj ne, delala sem vam veliko krivico?«

Šegavost grofice ni baronu Spinettiju prav nič ugajala. Kar mu je povedala, ga je resnično jezilo, a pokazal tega ni. Celo smejal se je od srca, a na dnu njegove duše je vse vrelo, ker ga je grofica tako dobro poznala, da mu je znala vsak načrt pokvariti.

Nevolja, ki je obšla ta dan barona Spinettija, se je ponovila s še večjo silo naslednji dan, ko je imel priliko spoznati, da se ga Helena plaho ogiba. Kar je grofica Lici rekla Heleni, da jo svari pred baronom Spinettijem, si je Helena dobro zapomnila in trdno je bila odločena, da se po tem ravna. A vzlic vsemu prizadevanju ni mogla zadušiti suma, ki se je vedno iznova porajal v njenem srcu, suma, da grofico Lici in barona Spinettija ne veže samo prijateljstvo. Vzgojena v brezpogojnem respektu pred svetostjo zakona, si tega dolgo ni mogla raztoimačiti, dokler ni slučajno videla, ko je baron Spmetti hotel grofico poljubiti. In tudi tedaj še ni mogla verjeti, da veže grofico in barona prepovedana ljubezen, sodeč, da bi to moral vendar opaziti grof Attems in da bi tega gotovo ne trpel.

Bala se je zdaj barona Spinettija, videč v njem poosebljeni greh zapeljivosti. Če je morala biti nekaj trenotkov sama ž njim, jo je strah vselej tako prevzel, da ni mogla izpregovoriti nobene besede. Vedno se ji je zdelo, da pride trenotek, ko iztegne baron Spinetti po njej svoje roke in da bo čutna na svojih ustnih njegove polne, temnordeče, vedno v brezstiden usmev nabrane ustne.

Videla je barona Spinettija skoro vsako popoldne. Stari Knific ni bil mož krepke volje. Odkar se je prvič uklonil solzam svojega sinčka, ni nikdar več nasprotoval obiskom Helene in Franeka pri grofici Lici. Nekaj časa mu sicer niso bili po volji, toda polagoma se je tega navadil in končno se mu je še dobro zdelo, da imata njegova otroka pristop v hišo, kamor ne pridejo njegove vrste ljudje. Dobri mož pri tem ni slutil, da je grofica Lici svoje znanje z merodajnimi gospodi dobro izrabila njemu v korist. Dosegel je zvišanje plače in dobil nagrado za svoje dolgoletno, neumorno službovanje, ter se tega priznanja veselil kakor otrok, ne da bi se mu le sanjalo, da mu je to izpostavala grofica Lici.

Dober teden po obisku grofice Lici in barona Spinettija pri grofici Margareti na Rakovniku, je prišla Helena zopet ob navadni uri na obisk. Pustivši Franeka pri malem grofu, je šla nazaj v prvo nadstropje. Ker je bil pri grofici obisk, je stopila v stransko sobo in nehote slišala pogovor, ki se je vršil v salonu. Iz tega pogovora je izvedela, da je to jutro dospel v Ljubljano dragonski ritmojster baron Plass in da ga njegova sestra še ta dan pripelje na obisk grofici Lici.

Zamišljeno je sedela Helena kraj okna. O baronu Plassu je doslej vedela le jako malo. Šele zadnje dni je bilo njegovo ime nekajkrat imenovano. Kakšen je? se je vpraševala Helena. Brez dvoma bo podoben svoji sestri, si je mislila; velik bo, temnolas in hladen. Najbrž bo tudi tako nedosežno ponosen kakor njegova sestra. Helena se je kar stresla, ko si je predstavljala, da jo bo tako kratko in površno pozdravil, kakor je to storila grofica Margareta in da jo bo potem ignoriral.

Zatopljena v take misli, je preslišala lahke korake, s katerimi se je približal baron Spinetti.

»Kar sama ste?« je dejal baron in se vsedel poleg Helene, »Grofica najbrže ne ve, da ste prišli. Ali pa morda ne sna tako ceniti vaše družbe, kakor jaz.«

Helena je bila v veliki zadregi in ni vedela, kaj bi rekla.

»Tu je tiho in prijetno,« je nečakajoč odgovora nadaljeval baron Spinetti. »Tu sem ne segajo zlobni pogledi in tu ni slišati neodkritosrčnih besedi. Tu se človek lahko prijateljsko pogovarja.«

Baron Spinetti je dobro zapazil, kako nemirna in zbegana je Helena in da bi najraje zbežala od njega, toda delal se je, kakor bi tega ne videl. Da pomiri Heleno, je začel govoriti o Franeku. Hvalil ga je, da je čudovito inteligenten dečko in Heleno izpraševal, kako ga je naučila nemški in kako ga sploh poučuje. In ko mu je Helena to pojasnila, je zopet z nepretiranimi besedami hvalil njeno razumnost in njeno vztrajnost ter slavil njeno sestrsko ljubezen.

»Nikar ne obupajte zaradi Franekovega zdravja,« je baron Spinetti tolažil Heleno, ko mu je razkrila svojo skrb za bratovo prihodnjost. »Franekova bolezen je čisto drugačna kakor bolezen malega grofa Emila. Temu ni pomoči, vašemu bratu pa. Izza časa, ko sem služboval v Milanu, poznam znamenitega zdravnika, ki je že več takih bolnikov ozdravil. Ali hočete, da mu pišem? Ne? Tudi prav. Kadar bodete spoznali, da ljubljanski zdravniki Franeku ne morejo pomagati, pa me spomnite na to mojo obljubo. Na razpolaganje sem vam vedno z veseljem.«

Tudi nadaljni pogovor med Heleno in baronom Spinettijem se je sukal edino okrof Franeka. Baron je dajal Heleni vsakovrstne nasvete, kako naj izobražuje svojega brata. Govoril je z mehkim, sladkim glasom, z nekako omamljivo ljubeznivostjo in s tisto italijansko presrčnostjo, ki je vedno hlinjena. Helena se ni mogla ubraniti čaru tega glasu, ki je v njenem srcu vzbujal tako lepe iluzije glede Franekove prihodnjosti in sram jo je bilo, da je imela tako slabo mnenje o baronu.

»Kdo ve, če me grofica ni pred njim svarila iz same ljubosumnosti,« si je mislila, a je to misel hitro zopet zavrgla, češ, da tiči v njej grda nehvaležnost.

Tako je bila zamaknjena, da je komaj zapazila, ko je baron položil svojo roko na njeno roko in da se ni prav nič branila.

Čez nekaj časa je začula v sosedni sobi šum. Odprla so se vrata in v tistem trenotku je slišala grofico Lici vzklikniti: »Ah, Leon — dobro došel po tolikih letih.« 

To je Heleno vzbudilo iz njene omamljenosti Videla je s svojega sedeža prav dobro v sosednjo sobo in jasno spoznala vitkega moža v dragonski obleki, ki se je globoko priklonil grofici Lici in ji spoštljivo poljubu roko.

Zdaj je tudi grofica zapazila Heleno in jo poklicala k sebi.

»Da vaju seznanim,« je rekla z ljubeznivim usmevom, »baron Plass, moj nekdanji prijatelj — gospodična Helena Knific, moja sedanja prijateljica.«

Helena je videla dvoje jasnih oči in prikupen usmev na veselem licu. Baron Plass se ji je spoštljivo priklonil in jo ljubeznivo pozdravil — ni bil torej ne hladen, ne ošaben. Heleni je postalo v tem hipu lahko pri srcu ...


VII.[uredi]

Leta 1847. je bila »Zvezda« zbirališče vsega odličnejšega občinstva; Lattermanov drevored je bil zaničevan kot shajališče vojakov in njihovih ljubic. »Zvezda« je bila sicer slabo oskrbovana in soparno je bilo tam poleti, prav tako, kakor je dandanes, a vendar so se od pete do sedme zvečer ob nedeljah, pa tudi opoldne tamkaj šetali vsi, ki so hoteli kaj veljati.

Mladina je imela tedaj navado, da je posedala na debelih hlodih, s katerimi so bili ograjeni posamezni razpredelki »Zvezde«. Moški so najraje postajali okrog središča, pa tudi ob obeh straneh glavne pasaže in so od tod opazovali šetajoči se ženski svet.

Koncem avgusta se je tod sprehajala tudi grofica Lici in spremljala sta jo baron Spinetii in ritmojster baron Plass, ki je vzbujal med ženskim svetom največjo pozornost, ker je bil Ljubljani skoro popolnoma neznan. Grofica Lici je, kadar je imela zagotovljeno primerno spremstvo, prav rada prihajala na promenado, ker ji je delalo veselje, da so jo moški občudovali, ženske pa jo zavidale. Vedela je tudi, da jo klepetavi jeziki neusmiljeno opravljajo, toda ni se za to zmenila, ker je vsako opravljanje smatrala samo za izraz zavisti in nov dokaz svoje lepote in veljave.

Ta dan pa je čemerno gledala pred se; nič se ni zanimala za občinstvo in njena spremljevalca sta se zaman trudila, da bi jo razvedrila. Dolgočasila se je neznansko in se jezila na svoja spremljevalca.

Priznavala si je, da je bila barona Spinettija že do grla sita. Ko je začela ž njim ljubimkovati za stavo, da pri njej z vztrajnostjo končno vendarle doseže vse, samo če bo znal najti in uporabiti pravi trenotek, tedaj je pričakovala, da doživi v tem razmerju kaj posebnega, kaj izrednega, česar še ni doživela in česar si niti predstavljati ni mogla. Če bi se bilo izpolnilo to njeno pričakovanje, bi se bila vzlic vsem svojim dobrim namenom najbrž dala celo premagati, ne da bi se radi tega kesala. Zdaj pa se ji je zdelo, da je barona Spinettija precenjevala, da ni izpolnil niti najskromnejše njene nade in da je banalen vzdihovalec, kakor vsi moški, kadar so količkaj resnično zaljubljeni.

Domišljala si je, da ga pozna skozinskoz, vsako gubico njegovega srca in njegove duše, vsako ljubezensko frazo, ki jo je rabil in ki jih je bila prej že neštetokrat slišala.

In baron Spinetti še ni nehal in ni mislil zapustiti svoje pozicije. Celo na promenadi ji je pri vsaki priliki kaj povedal o svoji ljubezni do nje in se ni dal pregnati, dast mu je odgovarjala zbadljivo in včasih celo nekam žaljivo.

»Lepo vas prosim, prizanašajte mi s temi dolgočasnostmi vsaj danes,« je končno rekla grofica Lici ko jo je bil baron Spinetti zopet prosil za ljubezenski sestanek.

Nevoljno mu je pokazala hrbet in se obrnila k baronu Piassu, ki je že nekaj časa molče korakal poleg nje in med šetajočim se občinstvom iskal znanih obrazov, ne da bi jih našel. Grofica Lici tudi z baronom Plassom ni bila zadovoljila. S kako nestrpnostjo ga je pričakovala zlasti zadnje tedne, s kakim veseljem ga je sprejela, a on je bil samo prijazen, zabaven in vljuden. Sama si ni bila na jasnem, kaj je prav za prav od njega pričakovala, a jezilo jo je, da se ni čisto nič spominjal njunega nekdanjega ljubezenskega razmerja, kaj še, da bi bil poskušal nadaljevati, kjer je moral pred mnogimi leti prenehati Bil je samo prijazen, zabaven in vljuden, sicer pa se je vedel tako, kakor se vede dober prijatelj izza mladih dni in kakor bi bil izbrisal iz svojega spomina vse doživljaje onih mladih dni dasi niso bili nič kaj krepostnega značaja.

Videla je v tem grdo nehvaležnost, kajti v njenem spominu so bili vsi njeni doživljaji Z Leonom neizbrisno začrtani. Doživela je potem pač še marsikaj, a vse to je zlahka pozabila; svež je bil edino spomin na prvo ljubezen. Ta spomin ji je bil ljub in sladak in velika opora v urah slabovoljnosti in dolgočasja. Kolikokrat je v teh dolgih letih, kar se nista videla, mislila nanj in si rekla: »O, da, če bi bil Leon pri meni ... ta bi me zabaval ... s tisto veliko, močno ljubeznijo, ki pahne še svetnice v greh ...« In zdaj je bil pri njej in se je vedel, kakor da ni med njima prav nobene skrivnosti in kakor da se nista nikdar poznala.

Dopovedovala si je, da je življenje Leona predrugačilo in skušala se je čuditi sama sebi češ, kako sem mogla nekoč tega človeka tako blazno ljubiti — a to prizadevanje ni imelo nobenega uspeha. Po vsakem takem poskusu, varati samo sebe, si je morala priznati, da bi se niti hip ne branila, če bi jo hotel Leon Plass objeti in poljubiti.

Videla je, s kakimi vabljivimi, božajočimi pogledi se je ženstvo oziralo na Leona in kako so se lepa, cvetoča dekleta celo obračala za njim. To je dražilo njene živce in ji jemalo tisti mir, s katerim si je sicer znala vedno pomagati.

Leon Plass ni nič tega uganil, kar je divjalo v srcu grofice Lici. Ravnodušno, a pri kupno, dobrohotnost razodevajoče samozavestjo je hodil kraj nje po drevoredu gor in dol in se veselih da so ga dekleta prijazno gledala in se mu nasmehovala. Življenje ga je veselilo in imel je rad vse ljudi, ki so mu količkaj pokazali, da jim je všeč.

Zapazil pa je, da je grofica Lici slabovoljna in malobesedna in ji je končno predlagal, naj priredi kak izlet.

»Jutri popoldne bi prav lahko šli kam ven iz mesta,« je dejal in se obrnil h grofici Lipi. »Kdo bo vedno samo po hišah hodil in se sprehajal tu po »Zvezdi«. Treba je iti na zrak, ven na deželo; z veselo družbo je tak izlet najkrasnejša zabava. Če vam je všeč, bom govoril s svojo sestro?«

Grofica Lichtenberg, ki se je tudi z nekaterimi prijateljicami sprehajala po »Zvezdi«, je z veseljem pozdravila nasvet svojega brata in razne dame in gospodje so takoj obljubili svojo udeležbo. Samo baron Spinetti je ugovarjal in odsvetoval na vse načine. Leonov načrt je bil namreč v nasprotju z načrtom, ki ga je bil napravil za svojo osebo in zato ga je skušal preprečiti.

Grofica Lici je dolgo molče poslušala. Naenkrat je šinil čez njen obraz zadovoljen usmev.

»Ker se ne morete zediniti in ker hoče vsak kaj drugega, bom pa jas nekaj predlagala. Pojdimo jutri na Grad. Od tam je krasen razgled in polno šetališč. O, vi še ne veste, kako lepo je na Gradu. Kadar se bomo dovolj nahodili, pa se zatečemo v skrivnosten vrt, ki je poln čudokrasnih cvetlic. Baron Spinetti ga je iztaknil. Na tem zapuščenem vrtu bomo lahko južinali in se nemoteno zabavali do mraka.«

Grofica je pri teh besedah pogledala baronu Spinettiju hladno in ostro v oči in baron je umel, da je konec ljubimkovanja z grofico. Razodela je vsem njegovo ljubezensko zavetišče — to je bilo dovolj dokaza, da je trdno odločena, pretrgati ž njim vse vezi.

Želja po maščevanju je spreletela barona Spinettija, a imel je toliko moči, da se je sam zatajil in ljubeznivo izjavil:

»Z veseljem vas popeljem v ta kotiček — ne bo vam žal.«

Ne vedoč za dogovorjen izlet, je prišla naslednjega dne Helena s Franekom na obisk h grofici Lici in je tam na svoje začudenje našla večjo družbo. Grofica Lichtenberg je bila preveč ošabna, da bi bila povabila Heleno, naj se tudi ona izleta udeleži, grofica Lici pa se je še mudila v svoji oblačilnici. Izvedši kaj se pripravlja in čuteč, da je njena navzočnost nepotrebna, se je hotela Helena oddaljiti m se je poslovila od zbrane gospode.

»Pojdite vendar z nami, zelo nas bo veselilo.«

Te besede je Heleni rekel baron Leon, ki je edini čutil, da Heleno boli, ker je nihče ni povabil.

»Svojega brata pustite lahko tu, saj je pod dobrim nadzorstvom in do mraka se itak ne vrnemo.«

Baron Leon je videl, da njegova sestra ni bila zadovoljna z njegovim ravnanjem, a njena velika ošabnost mu ni nikdar ugajala in če je le mogel, jo je kako podražil.

»Nič se ne obotavljajte, gospodična,« je prigovarjal baron Leon, »moja sestra me je pooblastila, da vas povabim in grofica Lici mi bo hvaležna, da sem to storil.«

Helena, ki se je čutila tako osamljeno v salonu, kjer doslej ni nihče ž njo govoril, se je z očmi zahvalila baronu Leonu za njegovo pozornost. Bila mu je toliko bolj hvaležna, ker se ji je zdelo, da grofica Lichtenberg ni zadovoljna, da je njen brat nastopil v njenem imenu. Toda povabila si vendar ni upala sprejeti.

»Ne morem, gospod baron,« je rekla z glasom, ki je izdajal, kako rada bi šla, »ostaja bom tu pri malem grofu.«

»Ne, ne,« je ugovarjal baron Leon in pohitel je k vratom oblačilnice ter nanje potrkal: »Grofica Lici«, je zaklical, »ali sem prav storil, da sem gospodično Heleno povabil, naj gre z nami?«

Grofica Lici je bila s svojo toaleto že gotova. Stopivši iz oblačilnice, je pohitela k Heleni:

»Vi greste na vsak način z nami,« je odločila kategorično. Helena, ki se je tako rada uklonila temu ukazu, ni ugovarjala z nobeno besedo več.

Družba aristokratičnih dam in gospodov se je odločila, da pojde po Študentov skih ulicah na Grad in da se vrne po drugi strani skozi Flori jamske ulice v mesto. Ko je ta glasna in vesela družba zavila v Študentovske ulice, je Heleni vroče postalolo. Ljudje so hiteli k oknom in z odprtimi ustmi zijali na to elegantno družbo, od katere se je Helena s svojo preskromno obleko tako čudno razlikovala. Čuk je tudi od tod in od tam opazko in končno zagledala pred hišnimi vrati študenta Bernarda, ki je bled kakor zid strmel vanjo in s sovražnimi pogledi meril barona Plassa, ki je korakal poleg nje. Ozrla se je na okno svojega stanovanja, na tisto okno, s katerega je tolikrat občudovala grofico Lici ki barona Spinettija, in ko je na drugem oknu zagledala svojo sosedo, ki je v nemem s trmenju gledala nanjo, jo je pozdravila z očmi.

»Kaj vas zanima na tej stari podrtiji?« je vprašal baron Plass, ki ni slutil, da je Helena tod doma.

Za trenotek Helena ni vedela, kaj bi odgovorila, potem pa je rekla pogumno:

»Tu sem prišla na svet in tu prebivam še zdaj s svojim očetom.«

Komaj je izrekla te besede, ji je bilo žal in žal je bilo tudi baronu, da jo je vprašal, kajti mislil je, da se ne spominja rada svojega uboštva, dočim je Helena mislila, da izgubi kdo ve kaj v baronovih očeh, če prizna svoje domovanje. Toda baron Plass je cenil njen ponos, ki se je pokazal v njenih besedah, in potrudil se je, da bi jo še bolj zabaval.

Gredoč navkreber, je družba nevajena takih strmih potov, malo govorila. Helena je imela torej časa, da se je bavila s svojimi mislimi. Te so hitele naprej. Radovedna je bila videti tisti skrivnostni kraj, kamor sta grofica Liof in baron Spinetti še pred kratkim delala popoldanske izlete, o katerih ni razen nje nihče v družbi ničesar vedel.

Baron Spinetti je družbi najprej razkazal ves Grad. Občudovali so razgled na vse strani, se divili planinam in obžalovali Barjane, se šetali pod drevesi in se podili po travnikih ter končno kreniti na stran stare zvonarne, kjer je v soseščini ležal vrt, ki ga je imel baron Spinetti v najemu. Dohod do tega vrta je bil mogoč od dveh strani, a ležal je tako daleč od sosednjih hiš, da je bil skoro neviden, kajti pot je bila slaba in vrt okrog ves zarasel z visoko živo mejo za leseno ograjo.

Vrt je bil v zadnjih tednih popolnoma zapuščen. Odkar je grofica Lici ustavila svoje izlete, se baron Spinetti ni več brigal za ta vrt. Cvetlice so že ovenele, na potih je rasla trava, grede so bile prerasle s plevelom, a poznalo se je, da je bil ta vrt pred nedavnim časom še vestno oskrbovan. Ko je baron Spinetti videl to zanemarjenost, mu je postalo žal za žrtvovane stotake in jezno je pogledal grofico Lici, ki je tako neusmiljeno podrla vse njegove nade. Upal je, da bo ž njo na tem vrtu, v leseni, a lepo urejeni lopi, kjer so zdaj prek in prek visele pajčevine in so taborili vrabci, preživel nebeške ure sladkega ljubezenskega razkošja, a dosegel ni drugega, kakor da je mogel s silo ujeti nekaj poljubov.

Grofica Lici je uganila, kake misli trpinčijo barona Spinettija in ker je znala biti z odslovljenimi čestilci ne le brezobzirna, nego tudi neusmiljena, je z vsakovrstnimi vprašanji barona Spinettija kruto trpinčila.

Hotela je vedeti, kdo je lastnik vrta in čemu je vrt tako priredil in nasadil toliko lepih cvet, ko ga je potem zopet popolnoma zanemaril.

»Kakor bi si bil priredil ljubezensko gnezdeče za nedovoljene sestanke,« se je rogala grofica Lici in gledala barona Spinettija v oči, »a izvoljena golobica mu je utekla in nesrečni ljubimec je prepustil golobnjak svoji usodi.«

Baron Spinetti je lagal kolikor je mogel, a grofica je vsak hip kaj vprašala in s to naglostjo zapletla Spinettija v različna protislovja ter ga spravljala v vedno večjo zadrego.

»Ta satanska ženska me hoče namenoma osmešiti,« si je mislil Spinetti, ko je spoznal svoj položaj. »Vsa družba naj ve, da imam jaz ta vrt v najemu — tako vsaj nihče ne bo verjel, če bi prišlo na dan, kolikokrat je bila ona sama tu.«

Moral je postati brezobrazen, da je napravil konec manevrom grofice Lici. A storil je to prekasno. Vsa družba je bila mnenja, da si je Spinetti preskrbel ta vrt za ljubavne sestanke s kako odlično damo, ki se v mali Ljubljani ne more drugod pokazati; vsa družba je tudi ugibala, kdo bi mogla biti ta dama; vsak je imel kako osebo na sumu, samo na grofico Lici ni nihče mislil, saj je vendar ona sama razkrila Spinettijevo tajnost in pripravila barona v največjo stisko.

Prerekanje med grofico Lici in baronom Spinettijem je zanimalo vso družbo. Vsi so se zbrali okrog njiju in ju poslušali z napeto pozornostjo. Helena ni hotela biti nediskretna in je ostala v daljavi. Ko je še čula, o čem se suče pogovor, jo je spreletel strah. Grofica Lici je govorila ostro in izzivajoče, baron Spinetti je bil v zadregi in Helena se je ustrašila, da pride vse na dan, kar je ona vedela o sestankih grofice Lice z baronom in morda še kaj več. Naposled bi morala še ona kaj reči. Ta misel jo je vso zbegala. Odmikala se je od družbe vse bolj in bolj in se naposled zatekla v zadnji kotiček vrta, kjer jo je zakrivalo gosto grmičevje in je ni nihče mogel opaziti.

Tu je sedla na prevrnjen zaboj in se vdala svojim mislim. Slikala si je, kako lepe ure sta morala na tem vrtu preživeti grofica Lici in baron Spinetti. V duhu ju je gledala, kako sta hodila od grede do grede in trgala cvetlice, kako sta se potem šetala pod drevesi, vodeč se za roko in kako so se potem našle njiju ustne. Te misli so jo mikale in ji razvnemale kri. Sama ni vedela, kdaj se je zgodilo, da se je ta slika prememla. Videla je zdaj samo sebe hoditi po vrtu in trgati cvetice in poleg nje je hodil mož prijaznih oči, ki ni bil kar nič mrzel in ošaben, kakor njegova sestra, in ki jo je prijel za roko in končno jo pritisnil k sebi in jo poljubil ...

»Torej semkaj ste se skrili, gospodična? Mislili smo že, da ste nam utekli! Dame so me poslale, naj vas poiščem.«

Helena je planila pokonci. Pred njo je stal oni mož, ki ga je pravkar videla v svoji domišljiji, da je ž njo trgal cvetlice, jo vodil za roko in jo poljubu. Zardela je do las in strah jo je pretresel, da je baron Plass uganil njene misli.

»Sediva, gospodična,« je dejal baron Plass in se vsedel na zaboj. V mislih je še dostavil: »Ubogo dekle, kako te vsi prezirajo, dasi te krvavo potrebujejo; kaj bi sicer počel mali grof Emil?«

Baron Plass je bil dobrohoten in ni mogel gledati, če je kdo trpel, bodisi že kakorkoli. Helena se mu je zelo smilila. Domišljal si je, da jo grofica Lici samo vara, ko se ji dela prijazno; prepričan je bil, da grofica Lici v svojem srcu Heleno zasmehuje, a jo vabi k sebi, da bi njen brat delal družbo malemu grofu, ki brez tega prijatelja ni mogel več izhajati.

Helenina čudovita lepota je baronu Plassu še olajšala njegovo simpatiziranje z ubogim dekletom. Še bolj kakor ta lepota, pa mu je ugajala njena plaha nedolžnost in skromno pa vendar samozavestno vedenje, v katerem se je kazal vedno naraven takt.

Radoveden je bil zdaj, kaj je Heleno pregnalo v ta kotiček vrta in o čem je tukaj razmišljala.

»Kaj ste pa tukaj iskati, gospodična?« jo je vprašal. »Rad bi vedel, o čem ste morali tako nujno razmišljevati, da ste zapustiti družbo v trenotku prav zanimivega prepira. Ali mi nočete zaupati svojih misli.«

»Ne — ne,« je trdo in kratko odgovorila Helena vsa prestrašena, da jo baron kaj takega vpraša, saj bi svojih misli ne izdala za ves svet.

»Nikari ne mislite, da sem nediskreten,« je dejal baron Plass. »Take obsodbe bi ne zaslužil. Mene sploh zanima izvedeti, kaj mlada dekleta razmišljajo, kadar so same, kakor ste bili vi poprej. Sicer pa mi lahko verjamete, da sem vreden zaupanja.«

Govoril je prepričevalno in z odkritosrčnostjo, dočim je Helena strmela predse v tla, želeč le eno, da bi bil ta pogovor hitro končan.

»Jaz vam nimam ničesar povedati, niti zaupati, gospod baron.«

»No, na nekaj ste gotovo misliti. Ali naj uganem vaše misli?«

»Ne — ne.« Kakor vzklik, izvirajoč iz prestrašenosti, se je glasil ta odgovor, tako, da se je baron resno začudil. Obenem je Helena skočila s svojega sedeža. Ker je bil vrt povešen in Helena ni pazila na to, ji je zmanjkalo tal in padla bi bila, da je ni baron Plass pravočasno ujel na svoje močne roke.

Za trenotek je obležala Helena na rokah barona Plassa. Dvignila je k njemu pogled in videla v njegovih jasnih, dobrohotnih očeh toliko toplote, da je zamižala, kakor bi bila omamljena. Koj nato se je izvila iz teh rok in še besedica »hvala« ji ni prišla čez ustni, tako jo je bil prevzel ta trenotek, ki je v njeni notranjosti vzbudil pravi vihar najraznovrstnejših čuvstev.

Iz bližine so se čuli glasovi, oznanjajoči, da je družba prišla na ta konec vrta.

»Pojdiva k onim,« je rekel baron Plass, »saj naju bodo že pogrešali.«

Kakor pokoren otrok mu je sledila Helena. Šele zdaj ji je prišlo na misel, da se baronu Plassu še ni zahvalila za njegovo pomoč. A zdaj ni vedela, kaj naj bi rekla, kako naj se izrazi. Končno je stopila na njegovo stran.

»Hvala za pomoč,« je zašepetala komaj slišno in vsa rdeča v obraz.

»Hvala za to besedo,« je odgovoril baron in s toplim pogledom objel poleg sebe korakajoče jedrnato in tako sveže ter nedolžno dekle. »A družbi ni treba ničesar povedati o tem, kar se je zgodilo.«

Baron Plass je poznal svoje ljudi, njih porednost, ki je lahko postala zlobnost. In zdelo se mu je, da je njegova dolžnost, obvarovati Heleno pred vsako zbadljivo opazko in pred vsakim posmehljivim pogledom.


VIII.[uredi]

Septembrsko solnce je razlivalo nekaj svoje svetlobe tudi v Študentovske ulice. Helena je odprla vsa okna na stežaj, da je topli zrak napolnil sicer vlažno in zadehlo stanovanje, v katerem je bilo ta dan razgrnjeno vse perilo, kar ga je bilo pri hiši. Dva dni se je Helena bavila s pranjem in sedaj je ves prosti čas porabila za likanje. Hotela je biti gotova čim prej, ker je vsak dan pričakovala, da se povrne grofica Lici, ki se je bila za nekaj časa odpeljala na Goriško. Kadar se začno zopet obiski pri grofici, je vedela, da včasih po ves teden ne bo utegnila spraviti doma v red.

Odkar je bila z grofico Lici in njeno družbo napravila izlet na Grad in obiskala zapuščeni vrt, je porabila vsako prosto uro, da je pohitela tja. Prej ni marala hoditi na izprehod in zgodilo se je dostikrat, da po več mesecev ni prišla na Grad. Čutila je, kako dobro ji de jo ti izleti, kako jo sveži zrak poživiš in zato se je navadila teh izletov, toliko laglje še, ker ji je bil spomin na prvi obisk zapuščenega vrta ljub in sladak.

Marljivo je vodila Helena likalo po razprostrtem perilu, njene misli pa so bile daleč od dela, tako, da niti slišala ni, ko se je pred njenim oknom imenovalo njeno ime in ko so se čuli s stopnic krepki koraki.

»Heleno iščete — Knifičevo Heleno?«

To glasno in z začudenjem izrečeno vprašanje je vzbudilo Heleno iz njenih sanj. Spoznala je glas svoje sosede. Nehala je likati in držeč likalo v rokah, se je obrnila k vratom. Slišati je bilo nerazločno mrmranje, nakar se je zopet oglasila soseda:

»Kar tu notri — tukaj stanuje.«

Na vratih je nekdo rahlo potrkal.

»Notri,« je velela Helena, ki ji je postalo naenkrat kaj čudno pri srcu in storila korak naprej, da bi vrata odprla, ko se je na pragu že pokazala moška oseba — baron Spinetti.

Helena je bila tako presenečena, da se ni mogla ganiti; zdelo se ji je, kakor bi bila okamenela; niti odzdraviti ni mogla baronu Spinettiju, ki se ji je galantno približal in se ji priklanjal.

»Kakor vidim, vas je moj prihod zelo presenetil,« je dejal baron Spinetti in prijel Heleno za roko, dasi mu je ni ponudila.

»Da — res — presenečena sem,« je jecljala Helena, držeč likalo še vedno v rokah. »Mislila sem, da ste tudi vi odpotovali.«

Baron Spinetti si je vzel stol in se vsedel.

»Da — odsoten sem bil nekaj dni — šel sem na deželo — a naveličal sem se hitro.«

Zavzdihnil je, pogledal Heleno z gorečim pogledom in dejal tiše:

»Neka posebna moč me je neprestano vlekla nazaj v Ljubljano.«

Helena tega migljaja ni razumela. Zdaj, ko je bilo prvo iznenadenje premagano, jo je bilo sram ubožnega stanovanja in sram, da je je baron našel v takem neredu.

»Oprostite ta nered, gospod baron,« je dejala Helena in začela v naglici pospravljati perilo. »K nam ne prihaja nihče na obisk, nikdar, in ker je stanovanje majhno, sem prisiljena tukaj likati.«

Prvič v svojem življenju je čutila, da bi morala veliko sobo imeti vedno v najlepšem redu, prvič se je zavedla ubožnosti svojega prebivališča.

Spinetti je obsuj Heleno s toplim priznanjem za njeno marljivost in je slavil njeno delavnost in spretnost v domačih poslih. Zatrjeval je, da ga prav to veseli, da jo je našel pri domačih opravkih, češ, da jo je šele zdaj do dobra spoznal, ker jo je prej poznal samo kot damo in prijetno družabnico, sedaj pa jo pozna tudi kot gospodinjo.

Dolgovezni komplimenti barona Spinettija so spravili Heleno nekoliko v zadrego, ki je še narasla, ko je zapazila, s kakimi pogledi jo motri njen gost. Zavedla se je šele zdaj, da ima rokave zasukane in bluzo odpeto. Naglo je bluzo zapela in spravila rokave v red, a obšlo jo je tako neprijetno čuvstvo, da se je odmaknila od barona za nekaj korakov, kakor bi se ga bala.

Za blaži ranega, v vseh ljubezenskih stvareh mnogoizkušenega barona Spinettija je bila Helenina sramežljiva boječnost nekaj čisto novega, česar doslej ni doživel. To ga je mikalo bolj kot vse drugo, boli celo kot Helenina lepota. Žalostni konec, ki ga je vzelo njegovo ljubimkovanje z grofico Lici, ga je bil navdal s trpko nevoljo zoper vse elegantne dame njegovega kroga. Želel si je zdaj, dobiti ljubico preprostega stanu, a vendar nekoliko omikano, ljubico, s katero bi se lahko ponašal in jo pokazal vsem znancem in znankam, ne da bi moral imeti kake posebne obzire nanjo in ki bi jo lahko zopet zapustil, kadar bi se mu zahotelo. Helena mu je ugajala že od prvega dneva, ko jo je spoznal. Dokler je mislil na grofico Lici in si delal upanja, da si jo le pridobi, je imel Heleno nekako v rezervi. Zdaj je bil mnenja, da mora vsaj za nekaj časa opustiti približevanja grofici Lici in zato je hotel pri Heleni poskusiti svojo srečo.

Ne da bi se tega zavedal, je pri tem nekoliko govorilo tudi njegovo srce. Kakor je bil prekanjen in zvijačen, pokvarjen in brezvesten, vendar mu ni bilo toliko na tem, da bi Heleno zapeljal, kakor da si pridobi njeno ljubezen. Sam pri sebi bi se bil smejal, če bi ga bila obšla misel na zakonsko zvezo s Heleno, a čutil je, da ima to dekle nekoliko rad, kolikor je bila tega pač zmožna njegova korumpirana narava.

Ogleduje Heleno, je bil baron Spinelli popolnoma pozabil povedati, čemu je prišel, kakor je Helena pozabila vprašati, kaj ga je k njt pripeljalo. Prišlo mu je to v spomin šele zdaj, ko se je Helena v svoji sramežljivosti od njega odmaknila.

»Zmotil sem vas pri delu, gospodična,« je dejal sladko. »Ne zamerite. Kaj ko bi nadaljevali z delom? Jaz bi vam medtem pojasnil, kaj je vzrok mojemu obisku.«

Spinettijev poziv, naj Helena kar nadaljuje s svojim delom, je imel ta uspeh, da je Helena odložila likalo, ki je je še vedno držala v rokah in začela spravljati razgrnjeno perilo.

»Obiskal sem vas, ker ne vem, kdaj se vrne grofica Lici in kdaj bi imel priliko vas videti. Kdo ve, kako dolgo se bom sploh mogel muditi v Ljubljani. Zdi se mi pa dolžnost človekoljubnosti, da vas na nekaj opozorim, kar sem slučajno izvedel. Na Dunaju je namreč sloveč zdravnik, ki je ozdravil že več takih bolnikov, kakor je vas brat. Franek je inteligenten dečko, izredno je nadarjen in večna škoda bi bila, če bi ostal pohabljen in nesposoben za vsako koristno delo samo zaraditega, ker nima vaš oče dovolj sredstev, da bi poklical kakega odličnega zdravnika. Ko bi se vaš oče sam obrnil do tega dunajskega zdravnika, bi najbrže še odgovora ne dobil. Kaj naj zdravniku ponudi? Meni je pa mogoče vašega očeta pri tem zdravniku priporočiti; grofica Hohenwartova mu je že sporočila, da se zanimam za usodo bolnega a ubožnega dečka in da se bom nanj obrnil za pomoč. Glejte, gospodična Helena, to me je danes pripeljalo sem k vam. Če vam je prav, naj vaš oče sestavi natančen popis Franekove bolezni in kako so ga zdravniki doslej zdravili — jaz pa pripišem svoje priporočilo. Morda se bo dečku dalo vendar pomagati.«

Tako je govoril baron Spinetti. Govoril je s toplim, sočutja polnim glasom in mehkota je odsevala tudi iz njegovih oči, samo usmiljenje ga je bilo. Že sredi njegovega pripovedovanja je Helena nehala pospravljati perilo. Kar ji je baron pripovedoval, jo je veselo presenetilo. Stopila je pred njega in ga poslušala z napeto pozornostjo, v njenem srcu pa se je porajalo radostno upanje, da Franek ozdravi, da bo čil in krepak in zmožen življenja in dela.

»Kako ste dobri, gospod baron,« je vzkliknila Helena, ko je Spinetti nehal in dala mu je roko. Vsa njena nezaupnost do barona je v tem hipu izginila iz njenega srca in zahvaljevala se mu je za njegovo dobroto tako presrčnost da jo je baron moral sam ustaviti.

»Nehajte vendar, gospodična,« je rekel Spinetti. »To je vendar nekaj samo ob sebi umljivega, da človek v takih slučajih pomaga kolikor pač more. To je človeška dolžnost, kar hočem in sem že storil in za to ne zaslužim nobene zahvale.«

Ponudil je Heleni listek, na katerem je bilo zapisano ime dunajskega zdravnika. Spisal je bil naslov namenoma nekoliko nečitljivo, ker je hotel, naj bi Helena prezrla, da ni zapisana ulica in hišna številka zdravnikovega stanovanja. Spinetti je računal, da mu da to priliko, ponoviti svoj obisk in z zadovoljstvom je zapazil, da je Helena res prezrla nezadostnost izročenega ji naslova.

Sedaj, ko je bil srečno prebit led, ki je doslej ločil Heleno od barona Spinettija, se je lahko razvnel prijateljski pogovor. Sukal se je v začetku največ okrok Franeka. Spinetti je iz previdnosti govoril nekako očetovsko in pripravil Heleno do tega, da mu je odkritosrčno in brez zadržka povedala vse o očetovih razmerah ter mu pojasnila vse svoje življenje in nehanje. Bila je tako srečna, da je mogla govoriti o Franeku, da je popolnoma prezrla, kako vse drugače jo je sedaj gledal Spinetti in ni zapazila, da ji je časih pogladil roko.

Ta prijateljski pogovor je trajal toliko časa, dokler se ni oglasil Franek, ki je ta dan zaradi likanja ležal v temni kamrici kraj kuhinje.

»Vidim, da sem vas že predolgo zadrževal,« je dejal baron Spinetti, videč, da je na Franekov klic skočila Helena s svojega stola in hotela sobo zapustiti. »Izvolite torej svojemu gospodu očetu sporočiti, kar sem vam povedal in če bo še kaj mogoče storiti, bodite prepričani, da sem vam vedno z veseljem na razpolaganje.«

Podal ji je roko in ko je čutil njene roke na svoji dlani, se je nagnil in ji je roko poljubil. Heleno je to pretreslo; zganila se je in naglo umaknila svojo roko, a baron Spinetti ni slutil, da je to zopet vzbudilo njeno nezaupnost do njega, nego je zadovoljno odšel.

»Težava bo le s Franekom,« je mrmral, stopajoč previdno po ozkih stopnicah. »Če bi mu zdravnik le količkaj, makari samo navidezno pomagal, bi se Helena že iz same hvaležnosti vame zaljubila.«

Zvečer je Helena vse povedala staremu Knificu in mu izročila tudi listek z naslovom dunajskega zdravnika. Zapazil je takoj, da ni zapisan naslov dosti natančno in zdelo se mu je to sumljivo, toda pomiril se je takoj, čim mu je Franek povedal, da je baron Spinetti črnega obraza in debel. Deček je smatral debelost za dokaz starosti in oče je bil z dobljenim pojasnilom zadovoljen.

»Pa pošljem jutri uradnega slugo vprašat barona za naslov; obenem bo lahko kar pripisal na pismo svoje priporočilo.«

S tem je bila stvar za starega Knifica urejena. Odločil se je pisati zahtevano pismo dunajskemu zdravniku, samo ker se ni hotel zameriti baronu Spinettiju in ker je videl, kako srečna sta Helena in Franek, da bo imeniten zdravnik izrekel svoje mnenje o Franeovi bolezni. Helena in Franek sta upala, da bo dunajski zdravnik pomagal; Knific se ni vdal taki iluziji, a pustil jo je svojima otrokoma, sodeč, da vsaka nada na ozdravljenje poživi in okrepi bolnika, tudi če je očitno in brez dvoma, da mu ni pomoči in da je njegova usoda za vselej odločena. Naslednjega dne je baron Spinetti prišel že dopoldne in je prinesel »slučajno pozabljeni« popolni naslov dunajskega zdravnika. Ostal je le malo časa, komaj kakih pet minut. Dosi mu je Helena ponudila stol, se ni vsedel, marveč se je stoje nekoliko pogovoril s Franekom. Izpraševal ga je same resne stvari, kakor bi se hotel prepričati o njegovem znanju hi pohvalil Heleno, da je bratca naučila pisati, čitati in računati.

»Treba je, da se deček s črtanjem primernih knjig sam nadalje izobražuje,« je končno menil baron Spinetti, obrnivši se k Heleni, »škoda bi bilo tako nadarjenega dečka.«

Helena je molče prikimala. Kar ji je baron Spinetti poročal, to je sama že davno vedela, a sram jo je bilo povedati, da oče neče nobenih knjig kupiti, češ, da je gotov denar več vreden kakor vsa izobrazba.

»Skrbela bom, da dobim take knjige,« je končno izjavila Helena, na kar se je Spinetti poslovil od nje in je odšel, naglo, kakor da ima nujne opravke in si je le s težavo pritrgal čas, da je Heleni prinesel »slučajno pozabljeni« natančni naslov dunajskega zdravnika.

Franek navadno ni prišel dosti na zrak. Na Grad ga ni kazalo voziti, ker je bila pot prestrma in tudi preslaba za primitivni voziček, na katerem so ga spravljali na zrak. Odkar je pa zahajal k malemu grofu Attemsu, je ostajal le težko doma in je skoro vsako popoldne silil, naj ga kam peljejo. Ker je Helena malokdaj utegnila zapustiti svoje delo, je naprosil svojo sosedo, da je fantiča peljala na zrak, ne daleč, le v sedanje Streliške ulice, kjer je bil Franek prav zadovoljen, ker so se tam vedno podili dečki iz soseščine. To je Franeka tolažilo, ko je moral čakati, da se vrne mali grof s svojo lepo materjo v Ljubljano.

Sem in tam je Helena sama peljala Franeka za Strelišče in pod kakim drevesom šivala, dočim je Franek opazoval zabave in igre svojih vrstnikov.

Tega dne je nenadoma zagledala pred seboj barona Spinettija. Prišel je bil okrog Grada, a Helena je mislila, da se je zopet mudil na vrtu, na kateri jo je vezal tako ljub spomin in je nekoliko zardela, kar je Spinetti smatral za dobro znamenje za svoje namene. Poizvedoval je bil že poprej, da vodijo semkaj Franeka, a dasi je prišel skoro vsak dan gledat, je vendar slučajno šele zdaj naletel na Heleno.

Franek je bil jako vesel, da je zopet videl barona Spinettija, kajti smatral ga je za svojega dobrotnika, ki mu bo pomagal do ozdravljenja. Helena sicer ni bila Spinettijeve navzočnosti ravno vesela, a vendar ji tudi ni bilo neljubo, da se je vsedel kraj nje. Nekoliko nezaupnosti je bilo vedno v njej napram Spinettiju, a daleč ne več toliko kakor poprej.

Helena in Spinetti sta govorila največ o grofici Lici. Helena je že jako težko čakala, da se grofica vrne s svojega gradu. Začetkoma je hotela tam ostati samo nekaj dni, toda od njenega odhoda sta med tem minula že dva tedna in še ni nihče vedel, kdaj se vrne. Tudi Spinetti ni mogel dati nobenega pojasnila, ali pa ga ni hotel dati, pač pa je obljubil, da bo vprašal in potem Heleni sporočil uspeh svojih poizvedb.

Spinettiju je to popoldne v družbi malega Franeka in Helene prav prijetno minilo. Živel je v zavesti, da si je popolnoma pridobil malega Franeka in da mu tudi Helena ni nenaklonjena. Občevala je ž njim prijazno in prijateljsko in mu celo razodela, da jo ljubi pijani študent Bernard ter zlaga nanjo poredne pesmi, v katerih jo zasmehuje, da se sili v aristokratske kroge, dasi še primerile obleke nima. Nič ni Helena prikrivala, da jo to hudobno zasmehovanje zelo boli in da ima prav bridke in težke ure, če ji študentje katero teh pesmic pod oknom zapojo, a priznala je brez ovinkov, da vzlic temu in vsemu zabavljanju celih študentovskih ulic ne misli in neče ustaviti svojih obiskov v hiši grofice Lici.

Edino, kar je bilo baronu Spinettiju neprijetno, je bilo Helenino vpraševanje po baronu Plassu. Ta je odšel z grofico Lici in s svojo sestro na Goriško in se je hotel šele ž njima vrniti. Helena se sama ni zavedala, da je barona Plassa bolj pogrešala, kakor vse druge. Vpraševala je po njem, po njegovih osebnih razmerah kar instinktivno ne vedoč, da so se ta njena vprašanja zdela Spinettiju takoj sumljiva. Toda prekanjeni Italijan je hitro spoznal, da Helena s svojimi vprašanji nima posebnih namenov in to ga je pomirilo; da bi kdo mogel kaj vprašati, ne zavedajoč se, da se s tem izda, tega lisjaški mož sploh ni pojmil.

Zgolj ker je Spinetti obljubil, da izve, kdaj se vrne grofica Lici, je Helena šla tudi naslednjega dne s Franekom na šetnjo za Strelišče. Tam, kjer ni bilo več hiš, je pomaknila voziček na stran in se je vsedla pod košato drevo. Pričakovala je, da pride Spinetti, ker ji dopoldan ni ničesar pisal in prišel je v resnici. Franeku je prinesel lepo knjigo s podobami, ki jo je dečko vriskaje stisnil z obema rokama k sebi, ves srečen, da ima tudi on zdaj tako knjigo kakor njegov grofovski prijatelj. Kdaj se vrne grofica Lici, tega pa Spinetti še ni mogel izvedeti.

Zopet je sedel kraj nje pod drevesom in jo je skušal zabavati, kar je najbolje mogel. Kot izkušen mož je lahko uganil, kaj Heleno zanima in o čem ne sme z njo govoriti. Kakor je drugače Spinetti vsak pogovor, pa naj je bil še tako stvarnega značaja, belil s pikantnostmi in vobče zastopal stališče, da je z ženskami nemogoč drug pogovor, kakor o ljubezenskih rečeh, pri Heleni ni tega nikdar pokazal. Kar je govoril, je bilo vseskoz spodobno, kar je povedal, je bilo mikavno in zanimivo povedano. In ker so bile vse te stvari Heleni le malo znane ali celo nič, je z veliko pozornostjo poslušala spretnega pripovedovalca in niti zapazila ni, kako hitro so minevale ure.

Ko je bilo solnce že izginilo, se je odpravila domov. Spinetti jo je spremil. Heleni to sicer ni bilo všeč, ker se je bala zlobnih jezikov, ki so posebno pridno migali, odkar jo je Spinetti na njenem domu obiskal, a rekla si je, da bi bila smešna in malenkostna, če bi Spinettija prosila, naj je ne spremi. Spinetti je smatral kot samo ob sebi umljivo, da spremi Heleno. Ker ni imel pojma o nazorih prebivalstva Študentovskih ulic in okolice, mu še na misel ni prišlo, da bi bilo njegovo spremstvo Heleni neprijetno. Nasprotno je sodil, da bi bila Helena užaljena, če bi je ne spremil, ker bi si lahko mislila, da ga je sram se ž njo pokazati pred ljudmi.

Prišla sta bila ravno do Strelišča, ko se jima je v lahkem trabu približal baron Plass. Spoznal je od daleč Spinettija in njegovo spremljevalko. Ko je prišel bližje, je salutiral, a tako hladno in resno, da sta prišla Spinetti in Helena v zadrego.

»O, gospod baron,« je vzkliknil Spinetti, »kdaj ste se vrnili?«

»Že pred tremi dnevi,« je odgovoril baron Piass in ustavil konja.

S hitrim pogledom je spreletel skupino, ki je stala pred njim. Poznal je Spinettija, njegove navade in namene in zato ni bil niti trenotek v dvomu, kaj pomeni ta sprehod Spinettija za Gradom. Potem je baron Plass pogledal na Heleno. Vprašujoč ji je zrl nekaj hipov v oči, tako resno, da jo je obšla nekaka plahost, potem je pognal konja in s hladnim pozdravom odjezdil po svoji poti.

Spinetti je spremil Heleno do doma. Govorila nista skoro nič, kajti Helena je bila bleda in prepadla, v Spinettiju pa je vse vrelo, ne le ker mu je baron Plass slučajno prišel na sled, nego še bolj zaradi tega, ker je uvideval, da mu utegne vse pokvariti.


IX.[uredi]

Med svojimi tovariši-oficirji je veljal baron Plass za nekoliko sentimentalnega človeka. Ta glas pa ni bil utemeljen. V svojih kadetskih in poročniških letih se baron Plass ni skoro nič razlikoval od drugih uniformirancev; bil je lahkomiseln in imel mnogo ljubezenskih razmerij. Poznal je življenje in poznal je ženski svet, a ohranil si je vendar nekoliko honetnosti, ki se je po letih viharne mladosti utrdila in razvila. Zvijačno in zavratno, kakor navadni zapeljivci ni baron Plass nikdar ravnal z ženskami, a sedaj, ko je bil dozorel do ritmojstra, mu je bilo to že celo zoprno. Tovariši njegovi so to njegovo naziranje razkričali kot sentimentalnost, on sam je to smatral kot preprosto dostojnost.

Ko je bil zalotil barona Spinettija na sprehodu s Heleno, se je v njem vzbudila velika nevolja zoper »italijanskega zapeljivca« in priznal si je, da bi se nikdar ne hotel poslužiti takih sredstev, kakor se jih je brez dvoma poslužil baron Spinetti, da je Heleno pripravil na svojo stran. Plass je bil preprčan, da ima Spinetti nepoštene namene. Trdil je, da jih sicer še ni dosegel, a da je na pravi pori, zakaj o tem ni dvomil, da sta imela Spinetti in Helena dogovorjen sestanek in da se nista slučajno našla.

Baronu Plassu je bilo neprijetno, da je prišel tej stvari po naključju na sled. Rekel si je, da ga vendar prav nič ne briga, kaj počenja Spinetti in kaj dela Helena, a vzlic temu mu je ta stvar skoro neprestano rojila po glavi.

»Škoda dekleta,« si je dejal, »a če ji Spinetti ugaja, naj se zgodi kar hoče, saj je naposled dekle vendar le samo zase odgovorno.«

Toda ta trda sodba mu ni ugajala. Kmalu je našel polno opravičevanj za Heleno.

»Matere nima — prave vzgoje ni imela — skoro nič ne pozna sveta in moških,« tako je modroval baron Plass, »Grofica Lici bi jo bila pač lahko podučila. Sploh je pa jako neprevidno, da starši ne opozarjajo svojih hčera še o pravem časa, kake nevarnosti jim prete od moških. Posebno revnejši starši bi morali na to gledati, saj nimajo časa, svoje hčere trajno nadzorovati, in saj je ubožno dekle izpostavljeno vsakovrstnim zapeljivostim še vse bolj, kakor premožno dekle.«

Tako je ugibal baron Plass, ko je jezdil svojo pot in zatekel se je naposled v temeljito razmišljanje, kako bi bilo treba reformirati žensko vzgojo, da bi bila dekleta obvarovana pred korumpiranimi in brezvestnimi moškimi.

Pa tudi še drugi dan si ni mogel te stvari izbiti iz glave. Helena se mu je smilila. V črnih barvah si je slikal njeno nesrečo in sramoto, v katero jo pahne baron Spinetti, ako se mu posrečijo njegovi nameni. Helena se mu je smilila toliko bolj, ker je poznal njeno uboštvo in je vpošteval imovitost barona Spinettija.

»Nesreča se še ni zgodila in se da še preprečiti.« Ta misel je pomirjevalno vplivala na barona Plassa. »Spinetti je preveč prekanjen, da bi se prenaglil in Helena je preveč poštena, da bi se dala kar meni nič tebi nič premotiti — torej je še čas, Heleno posvariti.«

Poskusil je svojo sestro, grofico Lichtenberg, pridobiti za to, da bi svarila Heleno, a komaj ji je bil stvar nekoliko pojasnil, ga je odločno zavrnila.

»Taka dekleta, kakor je ta Helena, naj ostanejo v svojem krogu in naj se ne silijo v višje kroge, ki jih ne poznajo. Vsak krog ima svoje posebne zapeljivosti in nevarnosti. Helena bi se teh zapeljivosti in nevarnosti v svojem krogu že ubranila, saj je pošteno dekle, a če se jih v našem krogu ne bo, ker jih ne pozna, bo to njena lastna krivda. Še obžalovati je ne bom mogla. Sploh je pa že smešno, kar uganja Lici s tem dekletom.«

Ko se je končno povrnila grofica Lici v Ljubljano, se je baron Plass obrnil nanjo. Poznal jo je dosti dobro in je vedel, da mora postopati jako previdno, če si noče vsega pokvariti. Smatral jo je sicer za nekako odgovorno za Helenino usodo, a naravnost se vendar ni upal tega reči. Posebno težavo mu je še delalo to, kakor naj stvar razloži, ne da bi imenoval Spinettija, zakaj vedel je, da bi mu grofica odrekla vsako pomoč, če bi imenoval to ime.

S prvim poskusom, napeljati pogovor na to stvar, je bil baron Plass prav srečen. Pripravil je grofico Lici do tega, da je sama začela govoriti o Heleni.

»Ne morete si misliti, kako je bila Helena srečna in vesela, da me je zopet videla,« je pripovedovala grofica Lici. »Skoro moram verjeti, da so najlepše ure njenega življenja tiste, ki jih preživi pri meni. Ko bi vi vedeli, kako me posluša, če ji pripovedujem o svojem življenju, o zabavah, ki jih uživam. To dekle ni rojeno za tiste kroge, v katerih živi. Kdo ve, če se ne pretaka v njenih žilah kaj plemenitejše krvi, kajti darove ima vse, da bi bila prav odlična dama.«

»Pod vašim vodstvom bi to lahko postala,« je ljubeznivo rekel baron Plass. »Koliko je v občevanju z vami pridobila, si lahko mislim. Toda, ali ste že kdaj mislili, da utegne to občevanje preprostega dekleta v aristokratskih krogih imeti zle posledice? Danes ali jutri zna to občevanje vzeti konec in to bi Helena težko prenašala. In misliti je tudi na njeno bodočnost. Kaj pa bo, če se odtuji tistim krogom, v katerih bi lahko dobila moža, in kako naj se potem, odvajena trdega dela in navajena vaše družbe, preživlja?«

Grofica Lici se je na glas zasmejala.

»Ravno to moram vsak dan poslušati od svojega moža. Venomer mi trobi, da postanem še prava nesreča za Heleno, ker jo odtujujem njenemu krogu in jo izpostavljam — kdo ve čemu?«

»Velikim zapeljivostim,« je dejal baron Plass naglo.

»Zapeljivostim? Bežite no! Saj moja hiša vendar ni brezno greha. Bodite pomirjeni, ljubi baron; v moji hiši ni za žensko krepost nobene nevarnosti.«

»O tem ni nobenega dvoma,« je pritrjeval Plass. »Toda Helena pride lahko v dotik z ljudmi, ki se bodo pri njej pač upali poskusiti to, česar bi se pri kakem drugem dekletu iz naših krogov nikdar ne upali.«

»Pri meni, v moji hiši se nihče kaj takega ne bo upal,« je ponosno izjavila grofica.

Videlo se je, da je nekoliko užaljena in baron Plass je spoznal, da bo imel z drugim delom svojega diplomatičnega manevra veliko več težav, kakor jih je imel s prvim delom.

Razume se samo ob sebi, da bo vas in vašo hišo vsakdo respektiral,« je dejal baron Plass. Tu je Helena varna. A morda bi ta ali oni, če jo enkrat spozna, poskusil približati se ji zunaj vaše hiše. Mislim, da bi storiti dobro delo, če bi Heleno posvarili, naj bo previdna in nezaupna.«

»Dobro delo? Prav! Jaz je storim, če je treba. A najprej mi povejte, pred čim in pred kom naj Heleno svarim.«

»Saj ni treba nič določnega reči in nikogar imenovati. Le splošno bi bil resen in dober svet prav na mestu.«

»Svetovanje je vedno nehvaležno, zlasti pa nikar dajati svete mladim dekletom. S tem se jih samo opozarja na stvari, ki jih prej niso poznale in ki je zdaj začno mikati. Kar se mene tiče, sem se vedno ravnala po tem in se bom skrbno varovala spravljati Heleno na take misli. Sploh pa ne razumem te vase nepričakovane skrbi za dekleta. Kaj more vam biti na Heleni? Kolikor vas poznam, niste bili vedno čuvar dekliške nedolžnosti.«

Grofica Lici je postala osebna. To spominjanje na njuno lastno zvezo v mladih letih, je spravilo barona Plassa popolnoma iz ravnotežja. Zdaj že celo ni vedel, kako bi nadaljeval. Tega vendar ni hotel povedati, da je Heleno srečal v družbi barona Spincttija za Streliščem, kajti vedel je, da bi grofica Lici v tem hipu začela Heleno sovražiti. Toliko je baron Plass že vedel, da smatra grofica Lici barona Spincttija za čestilca, ki ga sicer čisto nič ne ljubi, ki bi ga pa vendar nobeni drugi ženski ne privoščila.

»Ko bi mi vedeli kaj povedati, kaj določnega seveda, iz česar bi se dalo spoznati, da je nedolžnost uboge Helene res v nevarnosti, bi že nič ne rekla,« je zopet povzela grofica Lici, ker je baron Plass trdovratno molčal. »Tako pa vidim, da se vam prikazujejo strahovi, kar je očiten dokaz, da se neizmerno dolgočasite. Kaj res ne znate svojega dopusta bolje porabiti, kakor s tem, da si delate skrbi za nedolžnost neznanih vam meščanskih deklet?«

Baron Plass je čutil, da ga je začela grofica Lici zasmehovati. Tega ni prenesel, to ga je vselej razdražilo. Opustil je torej svoj namen, pridobiti grofico Lici, naj bi Heleno svarila pred nevarnostmi in zapeljivostmi življenja; opustil tega namena sicer ni rad, a uvidel je, da pri grofici ničesar ne doseže, in da bo moral na drug način izpeljati svoj namen.

Zapustil je grofico in šel v kavarno, kjer je naletel na grofa Attemsa, čakajočega na običajno večerno partijo.

»Kar nobene partije ni več skupaj spraviti,« se je bil jezil grof Attems. »Spinetti je bil časih ves dan v kavarni, zdaj se pa prikaže le še vsake kvatre. Ko sem poprej šel čez Mestni trg, sem ga videl, da je korakal mimo stolne cerkve in doli proti Poljanam. Pravijo, da ga je tam večkrat videti. Kaj vraga išče tam? Pa ne da je začel tamkaj s kakim dekletom ljubezensko razmerje?«

»Jaz ničesar ne vem,« je zlovoljno odgovoril baron Plass.

»Stvar me sicer nič ne briga,« je nadaljeval grof Attems, »a skrbi me, če Spinetti ne zasleduje Helene Knifičeve, s katero se je pri nas seznanil. V tem slučaju bi moja žena in jaz imela na sebi nekako odgovornost in to bi mi bilo jako neprijetno.«

Baron Plass je takoj izrabil to priliko, ki se mu je tako nepričakovano ponudila.

»Potrjujem vam popolnoma, da bi grofico in vas zadela precejšnja odgovornost, če bi se Heleni zgodila kaka nesreča,« je dejal baron Plass. »Da je Spinetti zvit in malo vesten, to vam je itak znano. Morda bi bilo le bolje, če bi Heleno na primeren način posvarili in ji priporočali, naj bo oprezna.«

»Tega ne morem storiti,« je na neprijetno začudenje barona Piassa izjavil grof Attems. »Spinetti je moj prijatelj in torej o njem ne morem in ne smem nič slabega reči. S kakim splošnim svarilom bi se pa le osmešil. Splošnih svaril sliši Helena gotovo dovolj že doma.«

Nikjer torej ni bilo dobiti pomoči. Baron Plass se je v svojem srcu razljutil tako, da ga je obšla želja, začeti s Spinettijem prepir, ga zgrabiti za vrat in ga treščiti ob zid.

Prav v tem trenutku so se odprla vrata in v kavarno je vstopil baron Spinetti. Z zadovoljnim, zmagonosnim usmevom se je približal grofu Attemsu in baronu Piassu ter ju pozdravil.

»Kaj pa ti je?« je vprašal barona Plassa, videč, da je rdeč in razburjen. »Kaj si morda zaljubljen?«

»Ne,« je odgovoril baron Plass, »a slabovoljen sem in kadar sem siten, nisem za družbo.«

Vstal je in zapustil kavarno. Hoteč se pred večerjo izprehoditi, korakal po raznih ulicah, in je po dolgih ovinkih prišel na Mestni trg, ki je bil tedaj slabo razsvetljen in koder se že po sedmi uri ni nihče več sprehajal. Ko je hodil po Mestnem trgu, je zapazil na nasprotni strani naglo korakajočo žensko, ki je bila vsa zavita. Spoznati je ni mogel, a hoja njena se mu je zdela znana. Ženska je prišla od nasprotne strani in je izginila v knjigo tržnico, ki je bila na ti strani.

Baron Plass je pogledal uro in je videl, da je že pol devetih.

Ob tej uri vendar nobena dama tako zavita ne gre sama z doma,« si je rekel in je polagoma krenil čez trg proti knjigotržnici. »Ali je to kaka ženska, ki je sploh ne poznam, ali pa ima ta ženska kaj skrivati, ker je tako zavita.«

Gredoč mimo vrat je ostro pogledal v prodajalno, a ženska, ki je pregledovala neke zvezke, mu je kazala hrbet in ni se mogel orijentirati, če jo pozna ali ne. Storil je kakih deset korakov naprej in se potem obrnil ter šel zopet nazaj. Prav, ko je bil le še dober korak od vrat, je smuknila zavita ženska iz prodajalne in nadaljevala svojo pot. Baron Plass pa jo je spoznal. Bila je Helena.

Kakor okamenel je obstal baron pred prodajalno, vsa kri mu je silila k srcu in v glavo. Prva njegova misel je bila: Kje se je mogla Helena muditi, ko je prišla s Starega trga, kjer ob tej uri vendar ni imela ničesar iskati Druga njegova misel je bila: Helena je imela s Spinettjjem jubavni sestanek; Šla sta na ta konec mesta, ker ju tu najbrž malokdo pozna in se ob tej uri ni bati srečanja z znanimi ljudmi.

Sam nase je bil baron Plass v tem hipu bolj jezen, kakor na »italijanskega zapeljivca« Spinettija. Kar sram ga je bilo, da je tako trdno in iskreno verjel v čistost in krepost tega dekleta.

»Kako sem bil neumen,« si je očital. »Bogastvu tako dekle ne more kljubovati. Spinettijev denar jo je premotil. Jaz sem pač naiven tepec.«

Helena je blizu mestne hiše srečala staro ženo in je ž njo govorila. To priliko je porabil baron Plass. Kar je mogel je hitel po ovinku na nasprotno stran mestne hiše in se od tam počasnih korakov bližal Heleni. Ta ga ni spoznala in ko se je poslovila od stare žene, je hotela švigniti mimo njega, a baron Plass jo je ustavil.

»Vi — gospodična Helena,« je vzkliknil baron Plass, in se delal silno začudenega. »Kod pa hodite tako pozno in v tem vetru?«

Helena je bila vesela, da je videla Plassa in mu je prijazno odzdravila.

»Opravke sem imela in sem se nekoliko zamudila,« je odgovorila, a četudi je bil njen odgovor odkritosrčen, nezaupnemu Plassu ni zadostoval. Mislil je, da se Helena nalašč noče jasneje izraziti o svojih opravkih, ki jih ni nič imela, nego se vrača z ljubavnega sestanka.

»Kaj se nič ne bojite?« je vprašal Plass in se obrnil, da bi Heleno spremil. »Razen naju že ni žive duše na trgu. Štejem si v dolžnost, da vas kot zaščitnik spremim do doma.«

»Morala sem danes še zvečer z doma, da poskrbim nekaj stvari za Franeka,« je pojasnjevala, kakor bi čutila potrebo se opravičiti, da je še tako pozno na ulici.

»Preveč ga bodete razvadili,« je pripomnil Plass resno. »Zdi se mi sploh, da je že jako razvajen ...«

»Da ... to je mogoče,« je menila Helena, »a kaj hočete, saj pod milim nebom nima pravzaprav nikogar kot mene ...«

Dvignila je glavo in naglo z nenavadno vnemo dostavila:

»In jaz nimam nikogar na svetu kot njega ... Vi tega seveda ne razumete ... Vi se ne morete zamisliti v naše razmere ... A drug drugemu bi žrtvovala vse in dala tudi življenje.«

Na barona Plassa so te besede napravile globok vtisk. Ni mislil, da se imata Helena in Franek tako rada, ni pojmil, da se moreta tako rada imeti. Toda začelo se mu je dozdevati, da je poprej s svojo ostro sodbo Heleni delal krivico in očital si je, da še ni poskusil temu dekletu pogledati v dušo.

Korakal je molče mimo nje in poslušal kar mu je pripovedovala o svojih domačih razmerah in posebno o Franeku. Njene misli so bile vedno pri njem in o njem je največ in najraje govorila. In baron Plass je poslušal te vsakdanjosti tako pazno, kakor da čuje najinteresantnejše stvari.

Celo ko sta že stala pred vratmi, nista mislila na ločitev, a ko se je Helena končno hotela posloviti, jo je baron Plass zadržal.

»Dovolite mi, da vas nekaj vprašam,« je dejal baron Plass, držeč Heleno za roko. »Srečal sem vas pri Strelišču — saj veste — z nekim spremljevalcem. Povejte mi gospodična, ali vas večkrat slučajno sreča in spremlja?«

»Dvakrat sem ga tam našla,« je odgovorila Helena čisto mirno, kakor da govori o stvari, ki nima zanjo niti najmanjšega pomena. Pogledal ji je v oči in videl tam tako jasen izraz čistosti in nedolžnosti, odkritosrčnosti in zaupanja, da ga je spreletelo kar toplo. V svojem srcu jo je prosil odpuščanja, da je zamogel samo trenotek o njej slabo misliti, le samo en hip o njej imeti slabo sodbo. Zdelo se mu je, da bi storil brutalnost, če bi to čisto bitje svaril pred Spinettijem ali je opozarjal na nevarnosti in zapeljivosti, ki ji groze v Aristokratskih krogih. Rekel je, da bi omadeževal to čistost, če bi Heleno opozoril na izpridenost ljudi.

»Lahko noč,« je rekla Helena, ko je videla, da Plass ničesar ne odgovori, »in lepa hvala za spremstvo.

»Lahko noč,« je odgovoril baron Plass, a ni izpustil njene roke, nego samo gledal v njene oči, ki so mu toliko povedale, dasi se Helena v svoji dekliški nedolžnosti tega še zavedala ni.

Helena je poskusila umakniti svojo roko iz Plassove roke, a ko je to baron začutil, se je hitro nagnil in je poljubil to roko, Helena je zadrhtela in v istem hipu že tudi ubežala v hišo.

»Lahko noč — lahko noč,« je baron Plass za njo zaklical v vežo in odšel s srcem, v katerem je bilo samo veselje.


X.[uredi]

Helena se je pripravljala, da pelje Franeka na zrak. Odkar je bil oče Knific iz ozirov na grofico Attems kupil nov voziček svojemu otroku, čeden voziček na treh kolesih, je Helena rajša vozila brata na zrak, kakor poprej.

»Ti, Helena — kaj ko bi me enkrat peljala kam drugam, ne vedno za Strelišče.«

Franek je s to željo svojo sestro resnično presenetil.

»Ali si se naveličal tega kraja,« je vprašala Helena.

»Ne,« je odgovoril Franek, »toda raje bi šel kam drugam.«

V vsem vedenju in v glasu malega, bolnika je bilo nekaj, kar je Heleno osupnilo. Slutila je, da je oseben nagib pripravil Franeka, da je izrekel to željo.

»Zakaj bi pa rad šel kam drugam? Tako mirnih krajev, kjer bi lahko gledal dečke, kako se igrajo, je malo.«

»Pa bi vendar rad šel kam drugam ... veš ... zaradi tistega gospoda ...«

»Zaradi barona Spinettija?« se je začudila Helena. »Saj je vendar jako prijazen s teboj. Mislila sem, da ga imaš prav rad.«

»No, da ... saj rad ga imam in rad ga poslušam ... pa vendar.«

Helena je stopila k bratu in se sklonila nad njega.

»Pa vendar ... ali bi raje imel, da bi več s teboj ne govoril?«

»O ne ... z menoj naj le govori ... ampak veš ... rad bi imel, da bi tebe zraven ne bilo.«

»Zakaj ne?«

»Ah veš ... jaz tega ne morem natančno, povedati ... veš, kadar gledaš ti na svoje šivanje, takrat dela baron vedno tako velike oči, vedno te gleda in v očeh se mu sveti nekaj posebnega. Gleda te — veš, tako te gleda, kakor bi te hotel zgrabiti in proč nesti... daleč od mene.«

»Ali ... Franek ... kaj vendar misliš ...« 

»Pa je le tako, kakor sem ti rekel. Zmerom se bojim, da ti kaj zlega stori. Zakaj neki te ne mara?«

Nagnila je obraz in poljubila Franeka na lice, da bi dečko ne videl rdečice, ki ji je zalila obraz. Tiste poglede barona Spinettija, o katerih je govoril Franek, je tudi ona zapazila, a kakor je bila še neizkušena, to je vendar vedela, da ti pogledi nikakor ne razodevajo sovraštva, nego vse kaj drugega. Znala si je to tolmačiti šele zadnje dni in oči so se ji odprle v družbi, ki se je zbirala pri grofici Lici. Ta družba se ni nikdar ozirala na Heleno. Vedla se je neženirano in Helena je slišala marsikaj dvomljivega, marsikaj zasoljenega in marsikaj dvoumnega. Prej je vedno mislila, da je premalo izobražena, da bi mogla to razumeti. Odkar pa ji je baron Plass pri nekih takih pogovorih zašepetal: »Nikar tega ne poslušajte,« pa je začela umevati in ker je morala marsikaj slišati, tudi če ne bi hotela, ji je mnogo prej temnega postalo jasno. Od tedaj je tudi slutila in končno spoznala, kaj pomenijo pogledi barona Spinettija. Nezaupnost, ki jo je časih navdajala proti temu možu, se je vnovič vzbudila v njenem srcu, to pot z vso silo; nič si ni prikrivala, kake namene more imeti baron Spinetti in zavedala se je tudi, da pomenijo njeno pogubljenje.

Franek se je vznemirjal, ker je Helena molče slonela čez njega.

»Ti se ga tudi bojiš, Helena, kaj ne?«

Začutil je v tem trenotku solzo, ki je kanila iz oči sestre na njegovo lice in se prestrašil.

»Zakaj jokaš, Helena? Jaz ne bom nikoli več govoril z baronom Spinettijem, če hočeš, bom vedno doma, samo da ga več ne vidiva.«

Helena je naglo otria solze in je pomirila brata.

»Saj ni tako, kakor misliš,« je rekla. »Jaz se barona nič ne bojim; samo hudo mi je, da me ne mara.«

»Čisto drugačen je, kakor baron Plass,« je govoril Franek, med tem ko se je oblačila Helena. »Vidiš, baron Plass nikdar ne govori z menoj, komaj me pogleda, a jaz vendar vem, da me ima rad, zato ker tako nate pazi. Ali si videla oni dan, ko se je psiček grofa Emila v tebe zapodil in te je hotel vgrizniti. Z nogo ga je sunil, da je odletel prav v kot in tako jezno ga je pogledal, da se psiček ni več upal k tebi.«

Če se je tega spominjala! Saj ji je vstajala v spominu vsaka beseda in vsaka kretnja barona Plassa, kajti vsaka je pričala o njegovi nežni in vendar ponosni obzirnosti in pozornosti do nje. Spomin na to jo je prevzel, da je kakor iz uma objemala in poljubljala Franeka.

»Pusti me ... kaj ti je ... to me boli,« je zaječal Franek in poskusil odriniti sestro od sebe.

»Ne zameri — jaz sem vsa neumna,« je za jecljala Helena in sedla je poleg Franeka in ga božala po licih in po rokah tako nežno, kakor bi gladila mehko perje mladega ptiča.

Helena in Franek nista od tega dne nič več govorila ne o baronu Plassu, ne o baronu Spinettiju, pa tudi za Strelišče ni prišel Franek več. Baron Spinetti je zaman krožil tam okoli po cele ure; Helene ni bilo več na spregled.

Nevolja barona Spinettija je rasla vse bolj, čim dlje ni mogel priti v dotiko s Heleno. Za Streliščem je ni bilo dobiti in pri grofici Lici tudi ne. Prihajala je sicer tja, a ne več tako pogostoma, kakor poprej in kaj neredno. Navadno že takoj po kosilu, da je mogla toliko prej oditi. Kadar je od poslov izvedela, da je baron Spinetti prišel na črno kavo, se ni več premaknila iz sobe malega grofa. Če je bilo treba, je odšla celo brez slovesa, časih celo grofice lici sploh videla ni, samo da se je ognila baronu Spinettiju.

Ta je kmalu spoznal, da se ga Helena izogiba, a sodil je, da je kdo Heleno nahujskal proti njemu. Kajti bil je preveč sam v sebe zaljubljen in je prenizko cenil ženstvo in žensko poštenje, da bi bil mislil na kak drug vzrok temu postopanju. V zlic temu pa ga ni bila volja odnehati. Tudi v tem slučaju se je hotel držati svojega načela, da se z vztrajnostjo in previdnostjo vsako žensko premaga, samo če zna človek najti pravi trenotek ki ga spretno porabiti. Pri grofici Lici se mu to sicer ni posrečilo, a tudi pri njej se baron Spinetti še nikakor ni odpovedal upanju, da pride tudi zanj dan sreče. Sodil je, da ga je grofica Lici postavila le začasno v rezervo, bodisi, ker ga hoče s tem posebno trdno privezati nase, ali ker si želi malega intermezza s kom drugim; a da bi ga bila grofica stalno odslovila, to je smatral kot izključeno, že zaradi tega, ker mu je še vedno sem in tam kako malo ljubezensko prijaznost dovolila.

Spoznanje, da se mu Helena izogiba, ni baronu Spinettiju vzelo, poguma. Vedel je natančno, kaj je hotel, ko je Heleni priporočil znamenitega dunajskega zdravnika in ji takorekeč obetal, da pomore ta zdravniška kapaciteta malemu Franeku do zdravih nog.

»Ta zdravnik mi mora zdaj pomagati — na te limanice se Helena gotovo vsede.«

To je bil uspeh dolgega razmišljevanja barona Spinettija o nadaljnji njegovi taktiki napram Heleni.

Med tem, ko je čakal na to »pomoč«, namreč na odgovor na pismo, kateremu je bil priložil stotak, je baron Spinetti pridno nadaljeval svoja zasledovanja. Najel si je posebnega človeka, ki je imel nalogo nadzorovati Heleno in natančno poizvedeti, kake so Knifičeve razmere in kaj dela in s kom občuje Helena in kake misli ima za prihodnjost. Ta vohun se je kmalu seznanil s zapitim študentom Bernardom in pri njem izvedel vse, kar je hotel vedeti in še veliko več. Sporočil je baronu Spinettiju, da je Helena v Študentovskih ulicah izgubila vse simpatije. »Ljudje ji očitajo, da je osebna in da lovi v gosposkih krogih moža; da zaničuje vse tiste, s katerimi je prej občevala in ki so jo imeli radi ter da se vede nepristojno in se da spremljevati od raznih gospodov,« — tako je poročal vohun in baron Spinetti je bil njegovim poročilom jako zadovoljen.

»Dobro kaže,« je sam pri sebi govoril baron Spinetti. »Dekle nima več zaslombe v svojih krogih; tam kjer je doma, si je ljudi odtujila in si nakopala njih nasprotje, v naših krogih pa se ni in se tudi ne bo udomačila. Lepa cvetlica je, ki jo je slučaj izkoreninil iz svoje zemlje, ki pa ni bila presajena v nobeno drugo. To so okolnosti, ki mi bodo znatno pomagale pri mojih prizadevanjih.

Zadovoljno si je baron Spinetti mel roke in je svojemu vohunu naročil, naj zdaj še poizve, kam vodi Helena svojega brata na zrak. Tudi to je mož kmalu dognal in kar je sporočil baronu Spinettiju, je tega še prav posebno razveselilo.

»Prej je Franeka vozila za Grad,« je pripovedoval vohun, »a tja ne gresta nikdar več. Zdaj ga vozi gori na Grad. Ljudje v Študentovskih ulicah se temu sami čudijo, saj je pot strma in je končno vendar naporno peljati voziček z bolnim fantom tako visoko navkreber.«

»To mora imeti svoj posebni vzrok,« je menil baron Spinetti. Šinilo mu je v misel, da ga je videla Helena, ko je šel z grofico Lici mimo njenega okna in spomnil se je tudi, da je bila Helena pri izletu na njegov skrivnostni vrt na drugi strani Gradu.

»Pijani študent Bernard sodi, da ima Helena na Gradu kake ljubavne sestanke,« je pripovedoval vohun, »in ker je ta študent kar blazno zaljubljen v Heleno, bo tej stvari še hglje prišel na sled. Obljubil mi je, da bo od danes naprej Heleno skrbno nadzoroval pri njenih izletih, na Grad.«

To pa baronu Spinettiju nikakor ni bilo po volji. Čim je slišal, da je študent Bernard v Heleno zaljubljen, je svojemu vohunu prepovedal vsako nadaljno zasledovanje.

»Vi se zdaj držite tega študenta in skrbite, da bo pustil Heleno popolnoma pri miru. Študenta mi ne izpustite iz oči.«

Spinetti se je bal vsake konkurence, a da je študent Bernard zaljubljen v Heleno, mu je bilo vendar prav. Mislil je že zdaj, da v slučaju, če bi dosegel pri Heleni svoje namene in bi se pri tem zgodila kaka nezgoda, obesi Heleno temu študentu kot ženo na vrat.

Zasledovanja Helene se je lotil sedaj baron Spinetti sam. Vedel je, ob kateri uri vozi Helena svojega brata na zrak in zato mu ni bilo treba dolgo čakati. Toda pokazal se ni. Ko je od daleč zagledal, kako vsa zasopla potiska voziček pred seboj, se je previdno umaknil na stran. Hotel je vedeti, na katerem kraju obstajata Helena in Franek, da bi mogel po tem svoje postopanje uravnati.

Njegovo pričakovanje, da si izbere Helena kak samoten kotiček, se ni izpolnilo. Zapeljala je voziček na kraj, koder je bilo največ otrok, ker je Franek hotel otroške zabave vsaj ogledovati, če se jih že ni mogel udeležiti. Kakor jastreb na svoj plen, tako je prežal baron Spinetti, da bi se mogel približati Heleni. Toda ni se mu posrečilo. Okrog Helene in Franeka je bilo vedno polno ljudi, tako da se je moral baron Spinetti vedno skrivati. Vendar mu ni bilo žal; prepričal se je, da Helena nima na Gradu ljubavnih sestankov in to ga je pomirilo.

»Ljubše mi je, da hodi sem, kakor da bi hodila na kak kraj, kjer bi se ji lahko približali moški,« je rekel sam pri sebi, ko je po Heleninem odhodu zapustil Grad.

Še tisti dan je pisal Heleni pismo, v katerem ji je naznanil, da mu je dunajski zdravnik poslal obširno poročilo glede Franekove bolezni. Pisal je, da ne more priti k njej na dom, češ, da bi to obrekljivi prebivalci Študentovskih ulic utegnili zopet slabo tolmačiti in prosil jo je, naj pride v mraku za Strelišče, kjer ji izroči zdravnikovo pismo in ji da vsa potrebna pojasnila.

Upal je trdno, da se Helena odzove. Poznal je njeno ljubezen do Franeka, njeno željo, pomagati ubogemu dečku do zdravja in računal je, da bo to premagalo vse pomisleke, ki bi jih utegnila imeti Helena.

Baron Spinetti se ni motil v tem svojem računu.

Njegovo pismo je Heleno sicer silno razburilo in ves dan je omahovala, ali naj gre na sestanek ali naj baronu piše, da ji pošlje zdravnikovo poročilo na dom, toda bala se je, da se zameri Spinettiju in da končno sploh ne dobi dotičnega poročila. Ko se je zmračilo, je odela velik plašč in je vzlic vsem pomislekom šla na sestanek za Streliščem.

Spinetti je prišel še pred določeno uro za Strelišče. Ni se bal, da bi čakal zaman; poznal je moč, ki si jo je s poročilom dunajskega zdravnika pridobil nad Heleno. Mirno je hodil gor in dol po nerazsvetljeni in popolnoma zapuščeni cesti.

Helena je bila točna. S strahom v srcu je hitela na ta sestanek. Komaj je bila prišla mimo vhoda v Strelišče, je že naletela na barona.

»Mislil sem že da čakam zaman,« je dejal baron Spinetti. dasi je prišla Helena ob določeni uri Obrnil se je in šla sta nekaj časa molče po cesti — v temo.

»Dunajski zdravnik vam je pisal?« je boječe vprašala Helena. »Zakaj ni dal na pismo mojega očeta nobenega odgovora?«

»Tega ne vem,« je odgovoril Spinetti. »Morda ima preveč posla, da bi sestavljal take spise za neznane ljudi. Naposled, saj je vseeno — pisal je in tu je njegovo pismo.«

Spinetti je segel v žep in je Heleni izročil obširno pisanje.

»Ravnajte se po tem navodilu,« je dejal Spinetti, »česar sami ne bodete razumeli, vam raztolmači vaš oče. Lahko bi vam bil to pisno poslal na dom, a povedati vam moram še nekaj, česar ni v pismu. Zdravnik naroča, da mora Franek v toplice. Vi ste mi mnogo zaupali, jaz poznam vaše razmere in zato mi ne smete zameriti, če vam nekaj ponudim. Poznam rodovino, ki pojde v kratkem v toplice; če hočete, vzame ta rodovina Franeka s seboj.«

»Preveč ste dobri — sama dobrota vas je,« je rekla Helena, »a jaz ne morem ničesar reči, saj je naravno, da bo o vasi prijazni ponudbi odločil moj oče. Jaz se vam le iz vsega srca zahvalim za vašo dobroto.«

Obrnila se je in je hotela iti nazaj. Spinetti jo je zadržal.

»Nikar me še ne zapustite.« je prosil. »Bodite dobri z menoj, gospodična Helena.«

»Pozno je že, jaz moram domov,« je rekla Helena in hotela iti, a Spinetti jo je prijel za roko in je ni pustil naprej. Hotela se mu je iztrgati, a njena moč ni zadostovala.

»Pustite me,« je vzkliknila: »prosim, pustite me.«

»Helena — kaj se me bojite?« je nežno govoril Spinetti, dočim je kakor s kleščami držal Heleno za roke. »Saj sem vendar pokazal, da sem vam resnično vdan prijatelj.«

»Da — bili ste dobri in jaz sem vam hvaležna,« je dejala Helena, a se je neprestano trudila, da bi osvobodila svoje roke »ali zdaj vas prosim, izpustite me, jaz moram domov.«

»Prej vas ne izpustim, dokler mi niste povedali, kar bi rad slišal od vas,« je šepetal Spinetti, ki ga je prevzemala strast. »Saj to ste vendar že uganili, da vas ljubim, da sem ves blazen ljubezni do vas. Vse bi storil za vas, nobena žrtev ni tako velika, da bi je ne storilm vas ...«

Spinetti je eno roko stisnil Heleno k sebi, z drugo je držal njeno roko in je poskusil poljubiti jo na usta. A Helena ga je z osvobojeno roko pahnila od sebe in mu v tem trenotku, ko je omahoval, iztrgala drugo roko. V istem trenotku je tudi že stekla. Kič ni pomislila, kam beži, kar tekla je čez travnik, ne zavedajoč se, da hiti proti Poljanski cesti.

»Helena,« je slišala za seboj klicati barona Spinettija, a to je le pospešilo njene korake. Med begom se je ozrla in zdelo se ji je, da vidi Spinettija hiteti za seboj. V blaznem strahu je bežala kar je mogla, dasi ji je zastajala sapa in se je le z nadčloveškim naporom vseh svojih moči vzdrževala na nogah.

»Helena,« je zopet čula že prav blizu za seboj in zdelo se ji je, da čuje baronovo težko sopljenje. Pognala se je zopet v dir, kolikor ji je bilo še mogoče, in dospela na Poljansko cesto. Tam je brlelo nekaj svetilk in nekaj ljudi je bilo na cesti. Helena je bila v strahu, da ji sledi Spinetti tudi sem; tekla je naprej, dasi je bil Spinetti zaostal in došla vojaški oblečenega gospoda, ki je počasi korakal proti mestu.

»Prosim vas, gospod — rešite me — varujte me,« je dihnila in se skoro zgrudila pred oficirjem. »Za menoj je tekel ...«

V tem hipu je padel slab svit od svetilke na oficirjev obraz.

»Ah — vi ste — vi, ah, vi me ne zapustite.«

Z neskončnim veseljem je vzkliknila Helena te besede, ker je bila v oficirju spoznala ritmojstra barona Plassa. Stisnila se je k njemu, prav blizu, nič ni mislila, kje da je, le venomer je šepetala: »O, vi me ne bodete zapustili.«

Ritmojster baron Plass se je ozrl po ulicah, a ni videl nikogar. Slutil je približno, kaj se je Heleni primerilo, a vendar je rekel:

»Gospodična — kaj vas je tako prestrašilo? Saj vendar ni nikogar videti?«

»Tekel je za menoj, prav pri cesti sem ga še slišala,« je hitela Helena pripovedovati. »Vi si ne morete misliti, kako strah me je bilo.«

Tolažil in miril jo je, kakor se tolažijo zbegani otroci. Helena se je še vedno stiskala k njemu in ga gledala s tako neskončnim zaupanjem v očeh, da je zopet pozabil na vse svoje dvome in sume. Toplo mu je postalo pri srcu in tudi v njegovih očeh je zažarel ogenj. A ko je Helena opazila ta plamen, se ga ni ustrašila. Zadrhtela je pač in povesila poglede, a čutila se je varno in srečno in je avojo glavico vdano naslonila na njegove prst Tako sta molče stala nekaj hipov, dokler se ni Helena nagloma odmaknila, ker se je začela sramovati, da se je tako spozabila.

Zdaj je prišlo tudi baronu Plassu na misel, da mora vprašati, kaj se je zgodilo. Nič ni dvomil, da je baron Spinetti vzrok strahu in begu Helene, a hotel je vedeti, kako sta prišla skupaj, kaj je Heleno napotilo, da je šla s Spinettijem v temi na zapuščen kraj. Če je doslej bil samo ogorčen zaradi Spinetti jevega postopanja, ga je zdaj prevzela resnična jeza. Njegov pogled je bil trd in njegov glas zapovedujoč, ko je začel Heleno izpraševati.

Odgovarjala mu je skesano in ponižno in mu pojasnila, zakaj je šla na sestanek s Spinettijem.

»Vedno ta bolni dečko,« se je sam pri sebi ljutil baron Plass, ker mu ni Šlo v glavo, da se Helena zaradi brata izpostavlja takim nevarnostim.

»Torej — kaj je bilo potem, ko ste hoteli oditi,« je vprašal Plass, ker je Helena naenkrat utihnila.

»Zakaj niste res šli, če sta si bila vse povedala?«

»Držal me je za roke,« je s tihim glasom rekla Helena »in me je s silo zadrževal.«

»In kaj je govoril?« je zopet vprašal Plass.

»Rekel je, da je moj najboljši prijatelj in — da me ljubi.«

»Zakaj ste to poslušali, zakaj niste zbežali?«

»Saj sem vam že rekla, da nisem mogla.«

»Ah, da — prosim, povejte mi vse, prav vse.«

Helena je natančno povedala ves dogodek, dasi je je bilo hudo sram. A že ni imela več toliko moči, da bi se bila mogla ustavljati njegovi volji.

»Lopov italijanski,« je siknil baron Plass, ko je Helena končala in je s pestjo zagrozil v temo, koder je mislil, da se skriva Spinetti. »In zdaj, Helena, obljubite mi svečano, da temu človeku ne dovolite nikdar nobenega sestanka več, da se ne pustite od njega nikdar več spremiti in da ga sploh ne bodete več poslušali, naj vam pripoveduje karkoli. Prekanjen zapeljivec je in nič drugega. Ali mi to obljubite, Helena?«

»Obljubim,« je izjavila Helena resno in svečano.

»Ali pomislite eno, Helena — ta mož je vpliven in bogat — in vam je res treba zaščitnika.«

»Jaz ne potrebujem nobenega zaščitnika,« je ponosno odgovorila Helena, »pred razbojniki pa itak nihče ni varen.«

Molče sta šla proti mestu. Naenkrat se je Plass ustavil.

»Gospodična Helena,« je rekel s tihim mehkim glasom, »ali bi vi zbežali tudi zdaj, ko bi jaz začel rabiti take besede, kakor jih je govoril Spinetti? Ali bi vas bilo groza tudi pred menoj? Ali bi mi zamerili, če bi rekel, da hočem biti vaš najboljši prijatelj?«

Helena ni bila v stanu odgovoriti. V njenem srcu je nastal vihar. S povešeno glavo je stala pred Plassom in samo naglo dviganje in upadanje njenih prsi je pričalo, kako je razburjena.

Še nikdar ni slišala takih besed, nikdar do tega trenotka jih ni marala slišati, a zdaj so se ji zdele tako lepe in sladke, da se ji je topilo srce in se ji je razgrela kri. Sama se je čudila, kako da to posluša in kako da more biti tako iz sebe steče in kar strah jo je postalo, ko jo je spreletelo hrepenenje, da bi ovila roke baronu Plassu okrog vrata in mu ponudila svoja usta in vse svoje bitje.

»Če bi vas jaz zdaj stisnil na svoje srce, da bi bila moja za vse življenje — ali bi me pahnili od sebe, Helena? Povejte mi to, vedeti moram to, na vsak način.«

Stal je tako blizu pred njo, da se je njegovo čelo skoro dotikalo njenih las Helena je dvignila pogled in v njenih očeh je čakal Plass odgovor, ki ga ni mogla spraviti čez drhteče ustnice. A pustila je, da ji je ovil roko okrog pasa in jo stisnil k sebi in zatrepetala je blaženosti, ko jo je poljubil na rosne polne ustne.

Vzel je njeno roko v svojo roko in šla sta dalje. Ničesar nista mogla govoriti, oba sta bila tako neskončno srečna, da sta pozabila na ves svet.

Daleč za njima pa se je plazila ob zidovih moška senca. Baron Spinetti jima je sledil. Zavedel se je, da je razkrinkan, a ni mu bilo mar za to. V njegovem srcu je divjala sedaj samo osvetoželjnost. Prisegal je maščevanje Heleni, a tudi neznancu, ki ga je hotel sedaj spoznati, ne sluteč, da je ta neznanec nekdanji dobri prijatelj.

Pa tudi sam nase se je Spinetti hudoval, češ, kako je mogel biti tako slep in slaboumen ter verjeti, da tako dekle, kakor Helena, nima čestilca. Ni sicer dvomil čisto nič, da je Helena še nedolžna in nedotaknjena, ali zdelo se mu je, da je le sam kriv svojega poraza, ker ni nič vpošteval, da ima Helena že svojo simpatijo.

»Najprej moram tega človeka v stran spraviti,« je bil njegov sklep in odločen je bil ta sklep brezobzirno izvršiti.

Pred glavno stražo poleg nekdanje gimnazije se je Spinetti skril v senci in je čakal, da se je Helenin spremljevalec vrnil iz Študentovskih ulic. Ko ga je zagledal, ga je tudi spoznal in s hripavim krohotom zamrmral: »Ljubi ritmojster baron Plass — tudi ti ne boš te cvetke utrgal.«


XI.[uredi]

Vsa Ljubljana je bila pokonci. »Gospoda« — kakor so Ljubijančanje imenovali aristokracijo, bogato meščanstvo in oficirje — je pripravljala velik izlet po Ljubljanici na Barje. Krakovčani in Trnovčani so marljivo popravljali svoje čolne, jih olepšavah z zelenjem in cvetlicami ter obešali nanje lampijone, kajti povratek je bil določen na večer. Za to priredbo so se zanimali vsi krogi in na stotine ljudi se je pripravljalo, da pojde ali z vozovi, ali kar peš v Podpeč, kjer je »gospoda« hotela imeti pod milim nebom ples, umetalni ogenj in še različne druge zabave.

Pri grofici Lici so se zbirali aristokratski udeležniki tega izleta. Že osem dni pred to veselico se ni v hiši o ničemer drugem govorilo, kakor o tej zabavi in kar ž njo v zvezi. Osem dni so tam imeli vse roke polne dela s prirejevanjem kostumov in Heleno, ki je vse to videla in poslušala, je obšla vroča želja, udeležiti se te veselice. Ta želja je bila toliko naravnejša, ker Helena take prireditve sploh ni še nikdar videla.

Toda nihče je ni povabil, nihče je ni niti vprašal, če se zanima za ta izlet. Grofica Lici je bila vse te dni sicer izredno prijazna, a čudovito malobesedna. Kakor je Heleno rada imela — pri tej priliki je ni hotela seboj vzeti. Hotela je biti središče vse družbe, najlepša in najelegantnejša in zato ni marala Helene niti povabiti, vedoč, da bi jo Helena s svojo lepoto zatemnila in jo izpostavila s svojo preprosto obleko raznovrstnim opazkam.

Spinetti je skrivaj in zvijačno vplival na razne člane v hiši grofa Attemsa zbirajoče se družbe, da Helene ne kaže povabiti na ta izlet. Storil je to iz maščevalnosti, da bi Heleno ponižal; kajti jezilo ga je na vso moč, da je skrajno odklonila vsak pogovor ž njim, ko jo je navidezno skesano prosil odpuščanja, da jo je v svoji »blazni ljubezni« hotel poljubiti, samo poljubiti, kakor je slovesno zatrjeval, trkajoč ob svojo oficirsko častno besedo. Ni se toliko jezil, da mu je za Streliščem ušla, kakor da mu zdaj sploh ni hotela verjeti in da niti govoriti ni marala ž njim.

Baron Plass je čutil, kako željo ima Helena. Čital je to z njenega obraza in njenih oči, saj se ni znala pretvarjati. A vendar ni ničesar storil, da bi Lici povabila Heleno, naj se udeleži izleta. Helena je upala, da ji pomore baron Plass, a ta je poznal položaj, je molčal, vedoč, da bi ničesar ne opravil. Morda bi se bila s Heleno o stvari kaj pomenila, če bi imela priliko govoriti na samem; a ta prilika se jima ni nudila in poiskala je tudi nista. Od onega večera, ko je baron Plass poljubil Heleno, nista bila niti trenotek sama skupaj. Doslej Helene to ni vznemirjalo, saj so ji pogledi barona Plassa pričali, kaj čuti zanjo, toda zadnji dan pred izletom ji je njegova molčečnost vendar začela postajati neprijetna in sumljiva. Tako srčno je želela udeležiti se izleta, da je postala nepravična celo napram onemu, ki ga je ljubila.

Žalostnega srca je dan pred izletom zapustila hišo grofice Lici Prav do zadnjega hipa je še upala, da ji reče grofica: Pojdite z nami, Helena. Toda grofica je bila prav ta dan tako razmišljena, da ni utegnila kaj več govoriti s Heleno in se je naposled prav površno poslovila od nje.

»Jutri se pač ne vidiva, ljuba Helena,« je rekla grofica in je obenem že odhitela v drugo sobo.

Tedaj je Helena vedela, da so se njene nade razpršile. Vsa potrta je prišla domov in mislila celo pretrgati vse zveze z grofico Lici in z njeno družbo ter iz svojega srca iztrgati spomin na barona Plassa, kajti rekla si je, da jo ta družba le trpi med sabo iz sebičnih nagibov in da je tudi Plass ne ljubi resnično, ker bi je sicer gotovo ne bil zatajil.

Stara soseda je Heleno sprejela z obrazom, na katerem se je poznalo, da ima njega lastnica posebno novico povedati.

»Spet vas je nekdo iskal,« je hitela pripovedovati soseda. »Prav postaven in prijazen mož je bil tu in je vprašal za vas.«

Helena ni bila pri volji, da bi se zanimala za obiske. Še vprašala ni, kdo da je bil obiskovalec.

»Prosim vas,« je rekla trdo, »nikar ne pustite nikogar več k nam.«

»E, e,« se je čudila soseda. »Kaj je pa spet? Ali smo se že naveličali gosposke družbe? No, pa ta, ki je bil danes tukaj, ne spada h gospodi. Gostilničar je pri »Citronenbaumu«, tam za frančiškansko cerkvijo. Prav prijazen in postaven mož je in mnogo je povpraševal za vas.«

»Kaj mi pa hoče? Sicer je nekaj v sorodu z nami — menda je bratranec moje matere — a doslej se ni še nikdar za nas zmenil.«

Soseda ni hotela izdati, kaj ji je bil postavni in prijazni Rožanec, gostilničar pri »Citronenbaumu« za frančiškansko cerkvijo, zaupal v trenotku, ko je čutila tolar, ki ji ga je bil stisnil Rožanec v roko, je že stala na njegovi strani in mu slovesno obljubila, da bo njegove namene pospeševala z vsem svojim vplivom in z vso svojo zgovornostjo.

»Ali ste se vi kdaj zanj zmenili?« je vprašala soseda ostro, »še po pogrebu njegove žene niste prišli na vino, dasi vas je povabil. Pa gospod Rožanec je plemenita duša in vam je to razžaljenje že davno odpustit. Danes je prišel sem vas povabit, da bi šli jutri ž njim gledat izlet po Ljubljanici in ples v Podpeči. Tudi mene je povabil in najel je tudi že kočijo, da. Helenica, v kočiji bodeva sedeli, v kočiji z dvema konjema in dobro se bomo imeli, kakor prava gospoda. No, kaj pravite?«

Heleno je spreletelo tako veselje, da jo je kar dušilo. Torej pojde vendar tudi ona gledat to čudovito veselico, torej se je bo tudi ona udeležila, čeprav ne v družbi grofice Lici. To je bilo vsaj nekoliko zadoščenja za njeno užaljeno samoljubje, to ji je bila tolažba v tej njeni zapuščenosti in zato je brez pomisleka sprejela ponudbo postavnega in prijaznega gostilničarja.

»Ker danes ne more več sem priti, sem mu obljubila, da mu pridem povedat, kako ste se odločili,« je hitela pripovedovati soseda. »Koj zdaj pojdem.«

»To ne zadostuje,« je menila Helena. »Počakajte malo, da spišem kratko pisemce in to mu nesite kot odgovor.«

»To je pač bolj gosposko,« si je mislila soseda, »a dovolj bi tudi bilo, da mu jaz sporočim odgovor.«

Helena je spisala lepo pisemce, v katerem se je zahvalila gospodu Rožancu za njegovo ljubeznivo pozornost in prijaznost ter mu sporočila, da sprejme njegovo povabilo z veseljem. Soseda je nesla pismo v gostilno pri »Citronenbaumu«, kjer je dobila dobro večerjo, vina in pogačo in kjer je v svoji hvaležnosti pri slovesu prisegla:

»Pa če se ves svet na glavo postavi — to mi verjemite gospod Rožanec, čez pol leta bo Helena vaša žena.«

Točno ob določeni uri se je na koncu Študentovskih ulic ustavila dvovprežrtjfe kočija, v kateri je sedel tolst, rdečeličen mož srednje starosti, zadovoljni gostilničar Rožanec, ki si je iz najskromnejših začetkov pomagal do dobre eksistence in je sedaj iskal primerne gospodinje za svojo obrt in primerne žene za svojo osebo. Oblečen je bil že skoro civilno, dasi te noše še ni bil prav vajen. Na njegovih debelih prstih so se svetlikali močni prstani z raznobojnimi kamni, na okroglem trebuščku pa je počivala debela zlata verižica, ob kateri so viseli različni tolarji, prašičji zobje in svetinje.

Helena se je bila opravila kar najlepše in je bila tudi poskrbela, da se ji sosede ni bilo treba sramovati. Toda ko je sedela v kočiji poleg sosede in nasproti Rožancu, ji je postalo vendar nekam tesno pri srcu. Začela se je bati, da bi jo kdo iz kroga grofice Lici zapazil in čutila je, da ta ženska in ta postavni in prijazni gostilničar vendar nista prava družba za njo. Rožanec se je čutil jako veselega in zadovoljnega. Govoril je glasno, pozdravljal kričaje vsakega znanca, ki ga je videl na potu in obsipal Heleno s komplimenti dvomljive kakovosti, katerim se je sam zadovoljno krohota, dočim se je soseda tako režala, da je postajalo Heleni kar vroče.

Kočija se je pomikala hitro, ker si je Rožanec hotel v Podpeči zagotoviti dober prostor in ker je hotel prehiteti kočije in koleslje drugih meščanov, ki so vsi hiteli tja ven, koder se je imel vršiti ples pod milini nebom. Kar je Heleno najbolj ženiralo, je bilo to, da je imel Rožanec v vozu veliko steklenico vina in da je med potoma neprestano popival.

V Podpeči je Rožanec dobil že nekaj znancev in se nemudoma med njimi utaboril, dočim sta se Helena in soseda šli izprehajat, ker sta hoteli videti prihod čolnov z ljubljansko »gospodo«. Toda ko se je začula godba in so se prikazali prvi čolni, ko je Helena zagledala grofico Lici in njene prijateljice in prijatelje, je naenkrat pobegnila od obrežja in hitela nazaj v gostlino, da bi je nihče izmed gospode ne videl. V tem, ko je vse občinstvo kričaje pozdravljalo čolne in potem spremljalo došlece na okrašeni gostilniški prostor, se je Helena skrivala v hiši. Izgovarjala se je, da jo boli glava, a imela je samo težko srce, da ni ostala doma in strah jo je moril, da zapazi njeno navzočnost baron Plass.

Prav do mraka ni šla Helena iz hiše, dasi sta jo prišla soseda in Rožanec opetovano klicat. Šele ko so zunaj zažgali lampijone in se je začel ples, se je Helena upala zapustiti svoje skrivališče. Sodila je, da ji bo mogoče ostati v temi in od daleč ogledovati ples.

Toda Rožanec ki je bil že nekoliko vinjen, ji je bil neprestano za petami in jo je neutrudno trpinčil z zagotavljanji, da mu neizmerno ugaja, da je ravno taka, kakršno bi si želel za ženo in da ga ni veselja, ki bi ji ga ne storil, samo če bi bila malo prijazna ž njim. To nadlegovanje je Heleno napotilo, da je zapustila temni kotiček, odkoder je ogledovala ples in se pomešala med druge gledalce, kjer je vsaj Rožanec moral opustiti svoje ljubezenske manevre. Stisnjena med drugimi ljudmi je stala poleg Rožanca, ki ji je v svoji zgovornosti pripovedoval vsakovrstne čenče o posameznih plesalkah in plesalcih in čuteč se popolnoma varno, je z zanimanjem gledala brezskrbno razposajenost mestne gospode.

Helena ni zapazila, da jo je naenkrat začela motriti grofica Uchtenberg. Ta je plesala z baronom Spmettijem. Ko je nehala plesati in si je z robcem otirala pot s čela, je med množico zagledala znan obraz.

»Poglejte, baron,« je rekla Spmettiju: »ali ni to Helena, ki stoji tam pod lampijonom poleg tolstega človeka, ki ji tako živahno nekaj pripoveduje in se tako glasno smeje? Seveda je!«

Spinetti je z začudenjem spoznal Heleno in ker je v tem trenotku prišel mimo baron Plass, je s hudobnim krohotom vzkliknil:

»Da — res je — Knifičeva Helena — glej, glej — kdo bi si bil to mislil.«

Baron Plass je zardel. Ustavil se je in pogledal med radovedno množico. Ko je spoznal Heleno, se je naglo obrnil v stran, a oditi ni hotel, da bi Spinetti ne mogel kaj reči.

»Ta debeli človek je najbrže kak snubec,« je menila grofica Lichtenberg, ki ni pazila, da je njen brat še vedno poleg nje in ki tudi ni slutila, da ga Helena kaj zanima. »Le poglejte, kako se vede. Samo ljubimcem je dovoljeno tako obnašanje. Kdo bi bil mislil, da se zna to dekle tako svetohlinsko vesti, obenem pa imeti ljubavno razmerje. No, ta snubec izgleda prav pomirljivo. Poglejte le njegovo obilnost in njegove prstane. Da, da, Helena je pametna in ve, kje dobi lahko dobrega premožnega moža.«

S porogljivim usmevom na ustnih je Spinetti poslušal grofico Lichtenbergovo, dočim je s svojimi izzivajočimi pogledi neprestano meril barona Plassa, ki je postajal vsled tega čedalje nervoznejši in se je komaj še premagoval, da ni povedal drznemu Italijanu svojega mnenja.

»Morda pa le nimate prav,« se je po kratkem molku obrnil Spinetti do grofice Lichtenbergove. »Da je Helena lepa, celo čudovito lepa, tega ne more nihče tajiti; tudi ima v svojem vedenju nekaj finega in sploh kaže jako dober okus. No in ta njen čestilec —ta vendar ni mož, ki bi mogel Heleni ugajati.«

»Zakaj ne?« je naglo vprašala grofica Lichtenbergova. »Saj je za tako ubožno dekle že sreča, če jo sploh kdo hoče poročiti. Ta njen čestilec utegne biti v dobrih razmerah — zakaj naj bi ji ne ugajal?«

»Morda misli Helena, da dobi še kakega boljšega moža,« je menil baron Spinetti. »Moj bog, tako lepo dekle lahko komu glavo zmeša; čaru take lepote se je težko ustavljati. Kdor bi se resnično v Heleno zaljubil, bi jo naposled vzlic vsem pomislekom vzel.«

»Ne verjamem, ne verjamem,« je zatrjevala grofica. »Zgodilo se je sicer, da je kak star, od vsega sveta zapuščen aristokrat vzel svojo hišno, a to so le izjeme. Če bi se Helena zapletla s kakim mlajšim aristoktatom v ljubezensko razmerje, bi bila njena usoda v naprej določena. Zapeljal bi jo in jo zapustil. Če ima v sebi kaj več časti, kot navadni ljudje, bi šla v vodo, če ne, bi pa že kakorkoli prenašala svojo usodo.«

Spinetti je polglasno žvižgal in gledal zdaj na Heleno zdaj na Plassa. Ta je bil tako razburjen, da je v njem drhtel vsak živec. Bolele so ga hladne in brezsrčne besede njegove sestre, bolele toliko bolj, ker je obenem videl, kako globoko brezno ga prav za prav loči od Helene. Prvič jo je videl med ljudmi tistega kroga, v katerem je navadno živela. Ta ženska, ki jo je spremljala in se vedla kakor kaka teta, ga je navdajala z grozo, ta tolsti čestilec z vijoličastim nosom se mu je gabil.

Stal je poleg grofice Lichtenbergove in barona Spinettija v temi, tako da ga Helena ni mogla spoznati, dočim jo je on natančno videl. Med ljudmi, ki so se gnetli okrog nje, je izgubila mnogo svojega čara, samo njene velike črne oči so žarele Plassu nasproti in povečevale duševni boj, ki ga je v tem trenotku bil v svojem srcu, boj med privzgojenimi predsodki in med ljubeznijo.

Njegova sestra grofica Lichtenbergova ni zapazila, da stoji poleg nje in da je slišal ves njen pogovor s Spinettijem. S svojim ostrim, ledenim glasom je nadaljevala svoje »modrovanje« o Heleni.

»Lepota je za taka dekleta največkrat nesreča,« je dejala. »S svojo lepoto vzbude pozornost takih izprijenih in brezvestnih ljudi, kakor ste na primer vi, moj ljubi baron. Ti ljudje ne štedijo z denarjem, kadar hočejo zapeljati kako dekle in zapeljivosti denarja se zna le redkokatera ubraniti. Ah, da, zdaj se spominjam ... moj brat vas je pred nekaj dnevi obdolžil, da imate glede Helene nepoštene namene. Prosil me je namreč, naj jo svarim pred zapeljivci in ne dvomim, da je imel vas v mislih.«

»Leon je kakor ustvarjen za zaščitnika kreposti,« se je smejal Spinetti in sarkastično je dostavil:

»Jaz sem prepričan, da bi rad prevzel tako nalogo pri marsikakem lepem dekletu.«

Na to očitno provokacijo ni mogel baron Plass nič več molčati. Stopil je naglo naprej, tako da je mogel videti sestri in Spinettiju v obraz.

»Motiš se, prijatelj,« je rekel Spinettiju, »nisem ne sposoben, ne poklican za tak posel — toda če vidim človeka, ki mu je najpodlejše sredstvo dobro, da spravi kakega dekleta v nesrečo, si štejem v dolžnost kot pošten človek, da to preprečim.«

Spinettija niti te besede niso spravile v zadrego. Lahko bi bil ostro odgovoru, celo žaljivo, toda ni mu kazalo, da bi se zapletel v prepir.

»Kakor bi se s tem kaj doseglo,« je šegavo odgovoru, »če enemu pokvariš igro, jo pa dobi drugi. Tako je življenje in noben idealist na svetu ga ne more predrugačiti.«

Nastal je zopet molk, ki pa ni trajal dolgo, ker je Spinetti spoznal, da je spravil Plassa v malo stisko in je hotel to izkoristiti.

»Zaščitnik dekliške kreposti samo v enem slučaju ni smešen — če ima sam poltene namene. Zaljubi se človek kmalu v kako dekle — a le če se hoče ž njo poročiti, sme reči, da ima poštene namene.«

Plass ni na to ničesar odgovoril. Gledal je samo Heleno. Spinetti je zapazil, kako zamaknjen je Plass v Heleno, videl je, da so vse njegove misli pri njej in zato se je postavil kraj Plassa in mu šepnil na uho:

»Kot pošten mož imaš gotovo tudi poštene namene s Heleno. Ali se hočeš mar ž njo poročiti.«

Baron Plass se je stresel — potem se je naglo obrnil k Spinettiju in nekako slovesno rekel:

»Da.«

Spinetti ni ničesar rekel, nego stopil nazaj h grofici Lichtenbergovi ter jo prosil za ples, dočim je Plass razburjen odšel in izginil med množico.

Ta »da«, ki ga je bil vrgel Spinettiju v obraz, to priznanje, da ljubi Heleno in da se hoče ž njo poročiti, je v njegovi notranjosti vzbudilo velik vihar. Ni si prikrival, da ljubi Heleno in priznal si je, da je neče ne zapeljati, ne izgubiti, ali ni se še bil odločil, da se z njo poroči. Kadar je v zadnjih dneh o tem razmišljal, vselej so glasu njegovega srca ugovarjali privzgojeni predsodki. Rad bi bil še dalje ostal v negotovosti, rad bi bil še resno vso stvar preudaril — a Spinetti ga je bil s svojimi izzivanji pripravil, da je izustil usodno priznanje.

Ta »da« ga je zdaj vezal. Sicer ni bil nikomur dolžan odgovora za svoja dejanja, bil je denarno neodvisen in sploh ni imel drugega bližnjega sorodnika, kakor grofico Lichtenberg, a vendar se je ljutil, da je izdal svojo tajnost in si naložil dolžnost, še predno je bil sam s seboj na jsnem, kaj stori. Sil je vedno mnenja, da se poroči enkrat iz ciste in prave ljubezni, a zdaj mu je vse prišlo prenaglo.

Begal je okrog plesišča, dokler ni prišel čas odhoda v mesto. Helene ni ves ta čas nič več videl. V čolnu je zopet sedel poleg grofice, a kakor je bil pri vožnji iz mesta zgovoren, vesel in zabaven, tako je bil pri povratku molčeč in čemern: Tako je bil zatopljen v svoje misli, da niti opazil ni, kako se je grofica Lici nanj naslanjala in se mu dobrikala, potem pa vsled njegove nepozornosti, odmaknila od njega in ga kaznovala s tem, da je prav očitno izzivajoče koketirala s Spinettijem.


XII.[uredi]

Lepo uspeli izlet po Ljubljanici združen s plesom pod milim nebom, je v krogu grofice Lici vzbudil željo, prirediti čim prej zopet kaj takega, kar bi obračalo nase občno pozornost. Ves ta krog je bil v tem edin, da je jako prijetno, biti predmet občudovanja širokih mas.

»Kako so nas gledali, kako strmeli, kako so nas občudovali,« to je bil smisel vseh pogovorov o izletu po Ljubljanici in iz tega zadoščenja ničemurnosti in samoljubju se je rodil predlog grofice Lici, prirediti v gledališču na korist mestnih ubogih žive podobe.

Vsa družba je bila takoj zavzeta za ta predlog grofice Lici in že v naslednji dan so začele dame pregledovati in izbirati podobe, ki bi se dale lepo vprizoriti, dočim je imel Spinetti nalogo, da poskrbi in uredi vse drugo.

»Helena nam mora pomagati,« je odločila grofica Lici po dolgi razpravi, kako bi se vprizorila klasična podoba, za katero v njenem krogu ni bilo primerne predstaviteljice. »V grškem kostumu bo izgledala, kakor pristna boginja. Takih oči nima nobena izmed nas. Njo povabim na sodelovanje.«

Dame bi bile pač raje videle, da bi bile sodelovale same aristokratinje, a ker niso mogle tajiti, da se brez Helene izbrana živa podoba ne da vprizoriti, so se vdale želji grofice Lici.

Naslednji dan je dobila Helena povabilo, naj sodeluje pri priredbi. Te vabilo je sicer ni razveselilo, a prišla je vendar h grofici Lici, Četudi z namenom, da ne bo sodelovala. Toda grofica Lici nikakor ni hotela poslušati njenih izgovorov. Vse je hotela Heleni oskrbeti in ko je ta naposled rekla, da ji morda oče ne bo dovolil sodelovanja, je grofica obljubila, da ga pride sama prosit.

Vzlic vsi ljubeznivosti grofice Lici je Helena vendar čutila, da so jo povabili na sodelovanje le ker so jo potrebovali in ne iz prijaznosti ali naklonjenosti. To je v njej utrjevalo sklep, da ne sodeluje. Še bolj je pa na to vplivalo vedenje barona Plassa. Ta je sicer prišel samo za trenotek h grofici Lici, da izve, kaka vloga mu je odmenjena, toda vzlic temu se je Heleni zdelo, da se je izogiba. Govoril je malo ž njo in ko se je pomenkoval z grofico Lici zaradi vloge, se ni ne enkrat ozrl na Heleno. To jo je tako užalostilo, da se je tiho umaknila v stransko sobo in se skrila za preprogo pri oknu, da bi se izjokala.

»Torej, moj dragi baron,« je med tem rekla grofica baronu Plassu, »če vam je prav, bodete nastopili v živi podobi iz klasične dobe. Predstavljali bodete ljubimca naše Helene — upam, da vas to ne bo ženiralo.«

»Nikakor ne,« je hladno odgovoril baron Plass.

»Saj vendar veste, da vam Leon vsako željo z veseljem izpolni,« se je s sarkastičnim nasmehom oglasil baron Spinetti in se vsedel poleg grofice.

»Kako si dovoljujete, odgovarjati v imenu barona Plassa?« je zbadljivo rekla grofica Lici, obrnivši se k baronu Spinettiju. »Leon zna sam govoriti in bo že sam povedal, kar se mu zdi potrebno.«

»Rekel sem vam že, da sem zadovoljen z odkazano mi vlogo,« se je zdaj oglasil baron Plass, »Samo če bo zadovoljna tudi gospodična Helena. Saj ste jo gotovo že vprašali!«

»Helena.« Grofica Lici je bila očividno presenečena, da bi po sodbi barona Plassa morda Helena utegnila biti nezadovoljna. »Helena bo lahko vesela, če nastopi v vaši družbi.«

Tako ošabno so se glasile te besede, da se je baron Plass nehote ozrl po Heleni, boječ se, da bo užaljena. Toda Helene ni bilo v sobi. Plass se je obrnil k drugim damam in se nekoliko pri njih pomudil, potem pa se zmuznil iz družbe, da bi poiskal Heleno. Spinetti mu je neprestano sledil z očmi. Ko ga je videl oditi iz sobe, se je sklonil h grofici Lici.

»Krivični, ste, grofica,« ji je rekel šepetaje. »Z menoj delate prav grdo v zadnjem času, dočim izkazujete Leonu celo usluge, kakršnih si še prositi ne upa.«

»Kakšne usluge?« je začudeno vprašala grofica.

»To je vendar največja usluga, ki ste mu jo mogli izkazati, da nastopi kot ljubimec gospodične Helene. To je bila od prvega trenotka njegova srčna želja. In vi ste jo uganili in mu jo izpolnili.«

»Čujte, baron — zdi se mi, da postajate smešni,« se je rogala grofica. »Vaših besed pač ne morem smatrati za resne.«

»Če mislite, da so smešne, je to samo dokaz, da ste jako kratkovidni. Resnica je pa le, da je Leon zaljubljen v Heleno.«

Grofica Lici je odložila podobe, ki jih je imela v rokah in se je začela baronu Spinettiju smejati v obraz.

»Ljubi baron — hahaha — ljubi baron — tako se niste še nikdar osmešili kakor zdaj. Leon, dragonski ritmojster Leon baron Plass in Knifičeva Helena — ne, to je res neumno. Toda, ne zamerite mi tega izraza.

Slišala sem, da so take fantazije prvi znaki umobolnosti ...«

Govorila je s čudovito samozavestjo in z neizmernim preziranjem misli, da bi se mogel Leon zaljubiti v Heleno in pozabiti njo, ki mu je bila enkrat vse in ki je bila prepričana tudi sedaj, da jo ljubi, a si ne upa ji razodeti svojih čuvstev. Odkar je Leon prišel na dopust, je grofica Lici živela v trdni veri, da jo Leon ljubi in da koprni po njej, do čim ga pusti ona čakati in trpeti s tajnim sklepom v srcu, da mu zadnjih osem dni njegovega dopusta dovoli kar bo hotel.

Spinettijevo razkritje se ji je zdelo res smešno in neumno, zakaj da bi se kdo nje odrekel zaradi Helene, tega sploh ni mogla pojmiti.

»Ljubi baron,« je čez nekaj časa rekla Spinettiju, »hvaležna sem vam, da ste me danes tako izvrstno zabavali. Že dolgo se nisem nobeni stvari tako smejala.«

»Smejajmo se torej,« je z ironično vdanostjo dejal Spinetti, »saj pridejo solze še vedno prezgodaj.«

Plass je našel Heleno v stranski sobi pri oknu zatopljeno v svoje misli, tako da njegovih trdih korakov ni slišala. Ko je stopil pred njo, se ga je skoro prestršila; naglo je vstala in je hotela oditi, a zadržal jo je z enim samim pogledom svojih resnih, globokih oči.

»Gospodična Helena,« je vprašal mehko, »kaj res nečete več z mano vred nastopiti v živi podobi, ki jo je izbrala grofica Lici?«

»Z vami?« se je začudila Helena.

»Da, z mano,« je dejal baron Leon. »Grofica je izbrala ljubavni prizor po znameniti italijanski sliki. Ali vam morda to ne ugaja, da bi jaz v tej živi podobi predstavljal vašega izvoljenca?«

»Saj mi tega še nihče ni povedal ...«

»Gospodična Helena — ali bi se bili tudi tedaj branili sodelovati, če bi bili to vedeli.«

Sklonila je glavo in jo naslonila ob roko ter zrla na ulico, a odgovorila ni, toda ni se branila, ko je Leon prijel njeno drugo roko. Nagnil se je k njej, da je čutila na svojem licu njegovo sapo, in je tiho rekel:

»Helena — obljubite mi, da bodete sodelovali pri živi podobi.«

Toda Helena ni odgovorila, nepremično je gledala skozi okno, a Leon je čutil, da trepeta po vsem životu. Stisnil se je še bližje k njej, tako da se je njegovo lice dotikalo njenega lica in je Heleni nadalje prigovarjal:

»Stori mi to prijaznost, Helena,« je prosil. »Res, žalosten bi bil, če bi mi jo odrekla in misliti bi si moral, da me nimaš prav nič rada.«

Helena se ni več mogla ustavljati in je končno obljubila sodelovati pri živih podobah, a storila je to težkega srca in Leon je naenkrat videl, da je zdrknila solza po njenem licu.

»Helena — kaj ti je?« je vzkliknil prestrašen: »Ali te je kdo razžalil? Govori, Helena! Ali se je morda zopet Spinetti predrznil ti kaj storiti?«

Njegovo razburjenje jo je prestrašilo, da se je odmaknila od njega.

»Prosim vas, pustite me,« je rekla, »čez nekaj časa se že pomirim in potem pridem zopet v sobo k damam.«

Toda Leon ni mislil oditi. Položil je roko Heleni okrog rame in jo privil k sebi. Ko ji je pogledal v obraz, je Videl, da je imela vse solzne oči.

»Helena, ne jokaj,« je rekel in glas njegov je bil zapovedujoč. »Ne morem videti, da bi jokala — pretežko mi je pri srcu. In povej mi, kaj se ti je zgodilo; vse mi povej; pravico imam vse izvedeti.«

Sama si ni bila na jasnem, od kod je izvirala njegova moč nad njo, le tega si je bila svesta, da se ne more ustavljati njegovi zahtevi.

»Nihče me ni razžalil ...« je dihnila, »nihče.«

»Kaj ti je torej? Zakaj jokaš?«

»Ah, ne hudujte se name,« je prosila, »a žalostna sem.«

»Zakaj si žalostna?«

»Zaradi — zaradi — plesa v Podpeči.«

»Kaj se je tam zgodilo?« se je začudil Leon. »Kdo ti je kaj natvezil?«

»Sama sem bila tam ...« je začela pripovedovati Helena, »bila sem med gledalci in sem se dolgo skrivala, da bi me nihče iz vaše družbe ne videl. Bala sem se, da bi to smatrali za vsiljivost. A ko se je zmračilo, sem prišla vendar bliže gledat ples. Moji pogledi so vas dolgo iskali, a niso vas našli med plesalci. Šele, ko se je vaša družba odpravljala v čolne, sem vas zagledala. Šli ste tik mene — pogledali ste mi v obraz — a šli ste dalje, ne da bi me bili pozdravili le z eno besedo. Tedaj sem si rekla ... da je vsega konec ... mislila sem, da se sramujete pred odlično gospodo pozdraviti in sploh poznati ubožno dekle, kakor sem jaz ... mislila sem, da me sploh ne ljubite ... da sem vam dobra samo za kratek čas ... ah, in od tedaj sem tako žalostna, da bi najraje umrla.«

Trpek usmev je spreletel Leonov obraz. Torej tedaj, ko je bil on vsled Spinettijevega izzivanja razkril tajnost svojega srca in razodel sklep, s katerim se je smatral vezanega za vse življenje, tedaj je Helena dvomila o njegovi ljubezni. Nič se ni spominjal, da je šel kraj nje in ji pogledal v obraz — a sodil je, da se je to mogoče zgodilo, da je pa ni spoznal, ker je bil duh njegov odsoten. Niti to mu ni več prišlo na misel, kako je tisti večer prišel s plesišča v čoln in kako se je pripeljal v Ljubljano. Vse je izginilo iz njegovega spomina.

Najprej je hotel Heleni vse povedati, kar se je takrat zgodilo, a premislil si je, sodeč, da bi to ne bilo delikatno.

»Ljubica moja,« je rekel Heleni, »ne dvomi o meni. Jaz te ljubim, a ne za kratek čas; resno te ljubim, iz vse duše, in ljubil te bom vedno. Ali mi verjameš?«

Dvignila je svoje velike temne oči k njemu in čital je v njih toliko ljubezni in vdanosti da mu je prekipelo srce. Z obema rokama je objel Heleno, jo dvignil in jo stisnil na svoje prsi.

»Moja boš, Helena,« je šepetal, »moja za vse življenje, moja žena.«

Zavzdih, brezmejno srečen in vesel zavzdih se je izvil Heleni iz prsi in v trenotku so se njene roke ovile Leonu okrog vratu in njene ustne so pile njegove vroče poljube. Zatopljena v svoje blaženstvo nista slišala, ko je baron Spinetti odprl vrata in pogledal v sobo ter potem zopet naglo izginil.

Spinetti sicer ni slišal, kaj sta govorila Leon in Helena, a njiju objem mu je povedal dovolj. Rekel si je, da je prišel pravi trenotek maščevanju in hotel je ta trenotek izkoristiti brezobzirno, zlasti ker si je mislil, da mu prinese morda priliko, ribariti v motni vodi. Da bi opravičil svojo nameravano spletko, se je odločil nastopiti kot reševalec barona Plassa in njegov dobrotnik.

»Zastopal bom stališče, da hočem Leona, ki ima kot aristokrat in oficir še krasno bodočnost, obvarovati pred zakonom, ki ga mora osmešiti in storiti nemogočega,« je rekel sam pri sebi. »Pri predsodkih, ki jih imajo naši ljudje, bo to gotovo izdalo in zame tudi ne bo napačno.«

Spretno je zvabil grofico Lici od njenega dela in od zbrane družbe.

»Če se hočete prepričati, da časih tudi človek v začetku umobolnosti lahko ugane resnico, poglejte z vso previdnostjo v to sobo,« je rekel baron Spinetti in spremil grofico Lici k vratom, od koder je mogla videti Leona in Heleno.

»Posebno dostojno to pač ni,« je menila grofica, a njena radovednost je bila prevelika, da bi jo mogla premagati.

Tiho je odprla vrata, samo toliko, da je motila videti v sosedno soba. Leon in Helena, ki sta v svoji sreči pozabile na ves svet, ste stala še vedno na istem mestu. Leon je slonel ob stolu in držeč Heleno okrog pasu, ji je pripovedoval o svojih načrtih in namenih za bodočnost in jo vmes poljubljal, Helena je slonela ob njegovi rami in ga poslušala ter vračala njegove poljube.

Grofici Lici videvši ta prizor, je bilo pri srcu tako, kakor da je udarila vanjo strela. Ni se mogla ganiti. Strmela je nekaj minut na ta prizor, potem pa ji je stopila kri v glavo in morala se je prijeti za vrata, da ni omahnila. Čutila se je prevarano. In kraj nje je stal Spinetti s hudobnim porogljivim nasmehom na ustnih ter jo z roko vabil, naj stopi med Leona in Heleno. Ta nasmeh je pripravil grofico do zavesti. Prešinilo jo je spoznanje, da bi se osmešila, če bi v svoji ljubosumnosti stopila med Leona in med Heleno, še več, da bi izdala svojo tajnost in se morda napravila nemogočo.

Previdno je zopet zaprla vrata in se obrnila k Spinettiju.

»Star lovec na ženske ste in dober nos imate,« mu je rekla drhteč po vsem telesu in z glasom, ki se je kakor pisk iz vil iz njenih prsi. »Morda ste o tej stvari že prej kaj vedeli.«

»Ničesar, grofica,« je zatrjeval Spinetti »ničesar nisem vedel. Vsaj nič gotovega. Le zdelo se mi je, da gleda baron Plass to dekle nekako zaljubljeno — toda kaj takega bi vendar ne bil pričakoval.«

»In zakaj ste ravno mene na to opozorili?« je vprašala grofica. »Zakaj niste tega povedali grofici Lichtenbergovi, saj bi njo kot Leonovo sestro to bolj zanimalo, kakor mene.«

Spinetti se je nagnil h grofici in ji sašepetal na uho:

»Ker sem bil ljubosumen na Leona, ker vas še vedno ljubim, grofica in se mi zdi, da ste Leona raje videti, kakor mene.«

Poskusil je grofici poljubiti roko, a pahnila ga je od sebe jezno in surovo, tako malo se je imela v tem trenotku v oblasti.

»Nikdar bi ne bila mislila, da si bodo tuji ljudje v moji hiši kaj takega dovolili,« je izbruhnilo iz nje.

»Pa jaz bom napravila red — moja hiša je poštena —.«

»Da, da, napravite red,« je pritrjeval Spinetti in zopet mu je poletel čez obraz njegov hudobni in porogljivi nasmeh. »Vaša hiša je poštena — kaj takega si dovoliti, to je vendar nečuveno. A kaj če Leon to Heleno resnično ljubi in če bi se hotel ž njo poročiti?«

»Vi ste blazni,« je zakričala grofica Lici, na katero je Spinettijeva opomba napravila vrisk, kakor kako osebno razžaljen je. »Prosim vas — pojdite — zdaj vas ne morem ne poslušati ne videti — ta vaš nasmeh — najraje bi vas udarila po obrazu —.«

»Vašim ukazom se vedno pokoravam, naj mi bo še tako težko,« je s spoštljivo vdanostjo izjavil Spinetti in zapustivši sobo se vrnil k ostalim damam, pripravljajočim toalete za predstavo živih podob.

Grofica Lici je ostala sama v sobi. Zdaj jo je spreletela taka slabost in tako so se ji šibila kolena, da se je komaj vzdrževala na nogah. Njena jeza se je spremenila v bolest. Spomnila se je svojih dekliških let, ko je imela z Leonom ljubezensko razmerje in zdelo se ji je, da razen Leona sploh ni nikdar ljubila nobenega moškega. Kar je imela razmerij, vsa, si je zdaj rekla, so bila le za kratek čas. Spomnila se je tudi, kako težko je pričakovala, da pride Leon na dopust in kako trdno je bila prepričana, da se vname v njegovem srcu zopet stara ljubezen in da bosta preživela dneve neskončne ljubezenske sreče.

Zdaj pa objema in poljublja drugo. Kako nežno jo je stiskal k sebi, kako ljubo jo je gledal, kako vroče jo je poljubljal. Položila je roko na prsi, tako močno ji je bilo srce in sopla je težko.

»Kaj sem res blazna?« je vprašala samo sebe. »Ali ga mar res tako rada imam in koprnim po njem tako, da bi ne mogla prenesti, če bi ga za vedno izgubila?«

Vrgla se je na zofo, a odgovora na svoja vprašanja ni našla.


XIII.[uredi]

Ljubljansko občinstvo se je za predstavo živih podob tako zanimalo, da so bile vse vstopnice že dober teden poprej razprodane. Zlasti se je zanimalo ženstvo, seveda ne toliko za žive podobe same, kakor za sodelujoče osebe.

Že več ur pred predstavo so se začele zbirati v garderobi sodelujoče dame, da se oblečejo, počešejo in našminkajo, kar je pri vsaki trajalo jako dolgo, saj je hotela biti vsaka kar mogoče lepa in je vsaka gojila željo, da bi po možnosti prekosila vse svoje tekmovalke. Med smehom in vsakovrstnimi šalami, med prepiri s frizerkami, za šminkanje najetimi igralkami in šiviljami so se druga drugo kritično motrile in delale opazke časih precej zlobnega pa tudi frivolnega značaja. Šum in krohot nista nikdar utihnila; čim so dame odložile svoja krila, so popolnoma pozabile na svojo običajno previdnost in rezerviranost in slabi ton njih pogovorov jih je polagoma razgrel, da so si dovoljevale jako riskirane šale.

Čakajoč, da pride nanjo vrsta, je Helena skromno sedela v kotu in nekako plaho opazovala skoro razuzdano početje zbranih dam. Bila je črno oblečena ta do vratu zapeta, kar je ustvarjalo čuden kontrast med njo in med drugimi napol golimi damami.

»Kakor kaka boginja kreposti med bahantinjami izgleda,« je porogljivo rekla grofica Lichtenbergova svoji sosedi, kažoč na Heleno, »če nima morda kake telesne hibe, ki jo je doslej znala spretno skrivati.«

Naposled je prišla na vrsto tudi Helena. Ko se je slekla in stala v srajci pred zbrano žensko družbo, ki jo je zlohotno in zavistno motrila, jo je bilo tako sram, da je naglo prekrižala roki nad prsmi, kar je vzbudilo šumen smeh, Helena je zardela in ni vedela, kam bi gledala.

»Nisem mislila, da ste tako sramežljivi,« se je porogljivo oglasila grofica Lici in trd pogled je zadel Heleno. »Nasprotno, mislila sem, da ste prav koketna.«

Te besede so Heleno hudo razžalile. Najraje bi bila pobrala svojo obleko in zbežala; ostala je le, ker se je spomnila baronu Leonu dane besede.

»Milostiva grofica ...« je rekla, hoteč ugovarjati grofici Lici, a bila je tako iz sebe, da ni mogla govoriti.

»Že vem, že vem,« jo je zavrnil« grofice Lici. »Poznam to pesem. Le obleci te se hitro, ker čas beži.«

Med tem, ko je šivilja oblačile Heleno in jo je frizerka česljala, so ostale dame zopet med seboj zabavljale, posamične, ki so bile že popolnoma, opravljene, pa so tudi odšle iz garderobe in se na odru pogovarjale s sodelujočimi gospodi. Med njimi je bila tudi grofica Lici, ki je vso svojo pozornost posvečevala baronu Leonu. Kar ločiti se ni mogla od njega in njeni pogledi so izdajali, kako hrepeni po njegovih poljubih. Vsa razsodnost jo je bila zapustila, vsa družba je zapazila, kako vabi Leona in ga skuša razgreti in vsa družba razen Spinettija se je čudila, da je ostal Leon tako hladen in nepristopen.

V svojem hrepenenju, doseči vsaj malo zmago, je grofica Lici končno segla po jako banalnem sredstvu. Pustila je pasti svojo pahljačo, ki jo je baron Plass hitro pobral in ji jo vrnil.

»Hvala, ljubi Leon,« je rekla grofica in kakor bi mu hotela ponuditi svoje ustne, da jih poljubi, je stopila predenj. »Kako plačilo zahtevate za svojo galantnost?«

»Da me povabite o priliki zopet na črno kavo,« je mirno odgovoril Leon in se delal, kakor bi ne bil zapazil izzivajočega vedenja grofice Lici. »Vaša kava je namreč res izvrstna.«

Grofica Lici je odstopila dva koraka. Vse v njej je vzkipelo, a premagala se je in le sikajoče vzkliknila:

»Ne bom pozabila tega sporočiti svoji kuharici.«

Z ošabnim pozdravom je zapustila Leona in se vrnila v garderobo, katere ni več zapustila, dokler ni prišla nanjo vrsta nastopiti na odru.

Predstava se je začela. Podoba se je vrstila za podobo še v dosti kratkih presledkih. Iz gledališča se je slišalo aplavdiranje notri za kulise in v odprte garderobe, a grofici Lici se je dozdevalo, da med občinstvom ni pravega navdušenja. To ji je ugajalo, kajti sklepala je is tega, da bo imela večji uspeh kot vse druge dame.

»Ko bomo mi na odru,« je rekla grofici Lichtenbergovi, »bodo ljudje kar noreli navdušenja.«

Grofica Lici si je za svoj nastop izbrala nekaj posebnega. Aranžirala je podobo, predstavljajočo poroko v časih največje razuzdanosti na malih dvorih. Na podobi sami ni bilo prav nič posebnega, a grofica Lici si jo je izbrala, ker so bile v tistih časih ženske obleke posebno pikantne. Z lepoto svojega telesa je hotela grofica Lici omamiti občinstvo, lepoto svojega telesa je hotela pokazati zbrani Ljubljani, moškim v naslado in ženskam v zavist, hi zato si je izbrala tako podobo.

Ko je bila skupina na odru sestavljena, so jo prišli pogledat najprej pri drugih podobah sodelujoči gospodje in dame, zadnja med njimi je bila Helena. Stala je zopet na strani in gledala mimo drugih na Leona, ki se je mudil na koncu odra. Naenkrat je zaslišala v svoji bližini šepetanje. Mlada dama je rekla svoji prijateljici:

»Poglej vendar grofico Lici ... Ta kostum — naravnost škandalozno pikanten ... No, ta Attems mora biti pravi voliček, da kaj takega trpi.«

Helena je hotela stopiti bližje, da bi videla grofico, a bilo je že prepozno. Režiser je zahteval, da gledalci zapuste oder. Z drugimi vred se je Helena stisnila za kulise in zavesa se je dvignila.

Poroko na dvoru predstavljajoča živa podoba je bila slikovita in pestrobojna. Okrog neveste, ki jo je predstavljala grofica Lici, so bili razvrščeni dame in gospodje — toda vsi so nekako izginili. Občinstvo je videlo samo grofico Lici, globoko dekoltirano, z visoko privzdignjenim krilom, v širokih rokavih, da so se videle gole roke. Nekaj časa je občinstvo molče strmelo v to podobo, potem so eni začeli navdušeno ploskati, drugi pa so stikati glave in šušljali med seboj ter se naposled celo glasno smejali. Grofica Lici je bila o zmagoviti moči svoje lepote tako globoko prepričana, da ni slutila, kako različnega mnenja je bilo občinstvo in ni čutila, da je dosegla jako dvomljiv uspeh, tudi tedaj ne, ko je čula iz občinstva rahlo, boječe sikanje.

V zadnji podobi je nastopila Helena. Oblečena je bila v belo obleko, preprosto grško tuniko, držeč na rami velik vrč, dočim je baron Leon predstavljal grškega mladeniča, ki ji ponuja cvetk. Kakor utelešena dekliška spodobnost je izgledala Helena z ljubkim nasmevom na ustnih, a ko je dvignila pogled in s svojimi velikimi plahimi očmi pogledala po občinstvu, tedaj je vse udarilo v ploskanje in nastalo je tako navdušenje, da se je morala zavesa neštevilnokrat dvigniti.

»To je uspeh — to je uspeh — kaj takega še nisem doživel,« se je veselil stari igralec, ki je vodil vso priredbo, »no, pa saj sta tudi baron Plass in ta gospodična tak par, da bi ga lahko pesniki opevali.«

Grofico Lici je prevzela taka zavist, da je ni mogla prikrivati in je pred Spinettijem tudi ni hotela tajiti.

»Uspeh, da,« je rekla, »a jaz ji ga zagrenim, da bo pomnila.«

Med tistimi, na katere je Helena s svojim nastopom v živi podobi napravila največji vrisk, je bil tudi baron Spinetti. In ko jo je potem gledal, kako ljubkoboječe je sprejemala čestitke onih, ki so ji privoščili doseženi uspeh, kako hvaležna je bila za vsako prijazno besedo in kako skromna in ponižna je pri vsem tem ostala, ga je čar tega dekleta prevzel z novo močjo.

Na odru je živim podobam sledila dramatična predstava, dočim so pri igri nezaposlene dame in gospodje hiteli se preobleči. Ženska garderoba je bila zopet polna in Helena je morala vnovič čakati, da pride na vrsto. A ker se je bala, da bi bila izpostavljena kritičnim pogledom in morda celo zbadljivim opazkam, je raje počakale pred garderobo.

Tu jo je našel baron Spinetti. Bilo mu je že žal, da je grofico Lici naščuval proti Heleni in skrajno neprijetno mu je bilo, da bo Helena po njegovi krivdi morala najbrže marsikaj bridkega in žaljivega pretrpeti.

»Prav nerodno sem naredil,« je dejal sam pri sebi. »Tak star lisjak, kakor sem jaz, pa sem šel iskat pomoči h grofici Lici. Brez dvoma je bila ljubosumnost vzrok, da nisem dobro preudaril, kaj storim. Koliko je sredstev, ločiti dvoje zaljubljencev! Na izbiro! No, ker se že ne da nič popraviti, naj Heleno vsaj posvarim, da bo pripravljena na vsak slučaj.«

Približal se je Heleni in ji čestital na njenem uspehu.

»Ne bom izgubljal dosti besed,« ji je rekel, »saj so vas že drugi obsuli z najizbranejšimi priznanji. Toda nekaj vas moram vprašati: Ali se spominjate, kar sem vam nekoč rekel, da sem vaš prijatelj?«

Helena ga je gledala nezaupno, a vendar je potrdila, da se spominja njegove obljube, ji biti prijatelj.

»Da se le spominjate, gospodična Helena. Zakaj sem to omenil, boste izvedeli že sami. Zdaj me še ne boste razumeli, a pride čas, ko vam bo vse jasno. Kot prijatelj vam torej rečem: Bodite pripravljeni na marsikaj, bodite previdni in pozorni.«

Njegove besede so se glasile tako tesno, da se je Helena prestrašila. V spomin ji je šinilo, kako žaljivo je ta večer ravnala ž njo grofica Lici in to jo je toliko bolj zbegalo, ker si ni znala raztolmačiti, kaj ima grofica proti nji.

»Kaj se je zgodilo? Na kaj naj bom pripravljena?« je vprašala Spinettija, a ta je bil preveč previden, da bi bil izdal le najmanjšo stvarco. Ne da bi kaj odgovoril, je zapustil Heleno, zadovoljen, da jo je posvaril, obenem pa tudi vesel, da ji je pokvaril veselje na njenem uspehu in njeno srčno srečo, ki ni veljala njemu.

Medtem, ko je Helena čakala pred garderobo, je grofica Lici že preoblečena prišla iz sobe in je šla iskat barona Leona. Našla ga je na drugi strani odra.

»Tako mi je vroče,« mu je rekla, »da nisem strpela v garderobi. Kaj ni tod nobenega hladnega kota, kjer bi se človek odpočil.«

Sla sta na drugi strani na hodnik in se vsedla na klop, ki jima jo je prinesel sluga.

»Tu je prijetno,« je igraje se s svojo pahljačo rekla grofica in žareč pogled je zadel Leona.

»Takole sedeti v tihem kotu s človekom, ki ga imam rada, mi ugaja nad vse.«

»Da, da, prijetno,« je tiho in rezervirano rekel Leon.

Grofica je svojo roko lahko položila na njegovo roko.

»Res, srečna sem zdaj! Recite, Leon, ali ste tudi vi srečni pri meni?«

Ta izbruh je barona Plassa tako presenetil, da v prvem hipu ni vedel, kaj bi odgovoril.

»Seveda sem srečen,« je končno dejal. »Kdo bi ne bil? Koliko jih je, ki me bodo zavidali.«

»Nikar mi ne prihajajte s takimi neslanimi komplimenti« mu je razdraženo segla v besedo grofica.

»Moja čuvstva so za vas drugačna, kakor morda sodi svet. To morate vendar vedeti. Ali ste pa mar že pozabili, kaj naju je vezalo in kaj je ostalo živo v mojem srcu vsa ta leta, kar se nisva videla?« 

Obrnila se je k njemu, da ji je moral gledati v oči. Videl je v njih plamene strasti in videl v njih poželjenje. Približevala se mu je z ustni, proseče mu jih je nudila, da bi jih poljubil, a Leon jo je prijel za roko in ji jo je poljubil.

»Ne, Lici, tega nikdar ne pozabim, kar je med nama bilo. Vse žive dni si ohranim srčno vdanost za ure brezmejne sreče, ki mi jih je ustvarila tvoja ljubezen. A tudi na srcu mi leži ta spomin in teži mi dostikrat dušo, kajti nikdar si ne odpustim, kako sem se takrat spozabil.« 

»Leon,« je dihnila grofica in se v silnem koprnenju stisnila k njemu. »Leon, jaz te ljubim, kakor nekdaj.«

Toda Leon jo je rahlo odmaknil od sebe. »Lici, ne varaj sama sebe,« je rekel resno. »Pozabila si me že davno.«

»Nisem te pozabila, ne morem te pozabiti — Leon, jaz te ljubim bolj kakor kdaj, po tebi koprnim, moj moraš biti.«

Prijel jo je za obe roki, da bi se ubranil njenega objema.

»Lici, poslušaj me, kakor poslušamo zvestega, dobrega prijatelja ...«

»Ah, saj vem, kaj mi hočeš povedati. Da si iz dolgočasja začel ljubezensko razmerje s Heleno. Moj bog, saj ti tega ne zamerim; dekle je čedno in upam, da si se ž njo dobro zabaval. A pusti to; stvar uredim že jaz sama, saj sem tudi jaz kriva, da je tako daleč prišlo.«

»Motiš se, Lici,« je ostro rekel Leon, »in prosim te tudi, da govoriš o Heleni drugače ...«

Moral je utihniti, kajti bližnja vrata so se skrivaj odprla in na hodnik je stopil soprog grofice Lici.

Grof Attems se je z običajno svojo ravnodušno malomarnostjo približal grofici Lici in baronu Leonu. Držal je roke v žepu in počasi hodil, kakor bi vlekel za seboj noge, in njegov topi obraz ni kar nič kazal, da bi bil slišal pogovor njegove žene z baronom Leonom. Toda trenotek, ko je stopil grof Attems na hodnik, je bil vendar tako kritičen, da je Leon popolnoma izgubil prisotnost duha in ni vedel ne kaj bi storil, ne kaj bi rekel.

»Ah, ravno prav, da si prišel,« je vzkliknila grofica Lici in je z roko pozdravila svojega moža, prav kakor da je imela najnedolžnejši pogovor z Leonom. »Baron Plass mi je ravnokar zaupal malo srčno tajnost in me vprašal za svet, no, in ker poznaš ti bolje svet kakor jaz, mu boš tudi laglje svetoval.«

Leon je strmel nad hladnokrvnostjo grofice Lici Nikdar bi ne bil verjel, da zamore kaka ženska v takem slučaju biti tako bistroumna in preudarna, da bi zamogla s popolno sigurnostjo obvladati samo sebe.

»Najprej je treba vedeti, za kaj gre,« je nosljal grof Attems. »Dobri sveti niso tako poceni, kakor se navadno misli.«

»O, nič tragičnega ni, prav vsakdanja stvar,« je hitela pripovedovati grofica Lici. »Preračunjena naivnost preprostega dekleta je premotila barona Plassa. Helena ga je ujela v svoje zanke ... kako daleč sta že prišla, mi seveda ni znano ...«

Hoteč se maščevati nad Heleno in jo vpričo svojega moža ogrditi, je grofica govorila s toliko hudobnostjo, da je Leonu vzkipela kri.

»Dovolite, milostiva grofica,« je rekel ostro, »da odločno zavrnem tako natolcevanje vse časti vrednega dekleta. Helena mi ni nastavljala nobenih zank in me tudi ni mogla vanje ujeti. Moji nameni so resni in pošteni.«

»Ne zamerite, da se je Lici tako slabo izrazila,« je začel grof Attems miriti barona Plassa. »Saj jo poznate, ekscentrična je ... iz enega ekstrema zaide v drugega ... in v ženitovanjskih stvareh ima vprav predporodno konservativne nazore. Torej je nikar ne poslušajte.«

»Ravnajte se le po nasvetih mojega moža,« je porogljivo siknila grofica Lici in jezno odhitela s hodnika v garderobne prostore, dočim je grof Attems prijel Leona pod roko in začel ž njim hoditi po hodniku gor ni dol.

»Prijatelj — meni lahko resnično zaupate,« je rekel grof Attems, »in dober svet vam bom tudi lahko dal, saj sem dosti dolgo oženjen in poznam zakonsko srečo.«

To je bilo rečeno z neko tiho lahno ironijo, ki jo je bilo komaj opaziti, ki pa Leonu ni ušla. Začuden je po strani pogledal svojega spremljevalca in prvič ga je spreletela misel, da grof morda le ni tisti indoletni, zaslepljeni in lahkoverni soprog, kakor se je vobče mislilo, marveč da se le dela, kakor bi ničesar ne videl in ničesar ne pojmil, ker si hoče ohraniti mir in se obvarovati škandalov, četudi na stroške svoje zakonske sreče.

»Torej — kaj je z našo Heleno?« je vprašal grof Attems. »Če vam bom mogel čestitati, bom to storil iz vsega srca.«

»Hvala za te besede,« je dejal baron Leon in je potem grofu Attemsu vse povedal o svoji ljubezni do Helene.

Grofica Lici je bila razdražena in razburjena vsled ostrega odgovora barona Leona prihitela v garderobo. Leonov odgovor jo je skelel in pekel, zakaj posnela je iz njega, da odklanja njene ljubezenske ponudbe in da je njegovo srce zanjo izgubljeno, ker resnično ljubi Heleno.

V garderobi je bila samo Helena. Ko jo je grofica Lici zagledala, se ji je razgrela kri. Helena je v svoji črni, do vratu segajoči preskromni obleki izgledala tako ljubka, nedolžna in presrčna, da se je v srcu grofice Lici poleg užaljenega samoljubja in ljubosumnosti oglasila tudi strupena zavist. Grofica je čutila, da tega ubožnega, a plemenitega dekleta ne more doseči, da stoji Helena visoko nad njo in to je še razplamtelo njene strasti.

»Govoriti moram z vami,« je rekla zapovedujoče.

»Na razpolaganje sem vam, milostiva grofica,« je spoštljivo, a z neko samozavestjo odgovorila Helena in samo v njenih očeh se je poznalo, da jo je odurni ogovor grofice Lici vznemiril. »Ali naj pridem jutri?«

»Ne,» je dejala grofica in zapustivši garderobo je čez ramo še zaklicala: »Pisala vam bom.«

Zadovoljna, da je Heleno tako ponižala vsaj vpričo frizerk in šivilj, je odšumeia iz sobe in se obrnila na ono stran, kjer so pred moško garderobo čakale dame na svoje kavalirje, da bi ž njimi vred zapustile gledališče. Tudi grofica Lichtenbergova je bila v tej družbi in se je pogovarjala z baronom Spinettijem.

»Ljuba prijateljica,« je rekla grofica Lici s hlinjeno potrtostjo, »pripravlja se nekaj, kar ti bo jako neprijetno in za kar sem vsaj deloma jaz odgovorna. Tvoj brat se je zaljubil v Heleno in če se te prekanjene spletkarice iznebimo energično, bo Leon izgubljen.«

V tem, ko je grofica Lichtenberg vzkipela ogorčenju, se je grofica Lici obrnila k baronu Spinettiju:

»Kaj ne, ljubi baron, vi nas boste podpirali.«

Pogledala je Spinettija s pogledom, ki mu je obetal vse, kar si je le mogel želeti, a Spinetti vendar ni bil tega vesel. Bal se je za Heleno in v njegovi duši se je oglasilo nekaj, česar še svoje žive dni ni občutil: sram ga je bilo, da je uprizoril tako grdo spletko proti Heleni.


XIV.[uredi]

Oče Knific je po večerji primaknil svetilko tik sebe in vzel v roke dolgo pisanje ki ga je čital z veliko pozornostjo. To pisanje je bil dobil z Dunaja; znameniti zdravnik je dal končno vendar odgovor glede Franekove bolezni. Stari Knific je bil dobil pismo že zjutraj, a ni se ga upal prečrtati; šele zdaj si je bil svest, da je negotovost glede Franekovega zdravja laglje prenašati, kakor bi mogel prenašati gotovost, da dečku ni pomoči.

Dvakrat in trikrat je bil stari Knific že prečrtal zdravnikovo pisanje, a njegovo razburjenje je bilo preveliko, da bi bil mogel učeno zdravniško tolmačenje takoj pojmiti. Začel je torej vnovič čitati. Nervozno so njegovi prsti obračali list za listom, njegovo čelo je bilo nagubančeno in skrb je očitno ležala na njegovem velem obličju. Zdravnik je v svojem pisanju najprej govoril o značaju Franekove bolezni in potem o načinu zdravljenja. Knific tudi sedaj še ni bil na jasnem, pri čem da je, a spoznal je eno, kar mu je zadostovalo, da bi bilo zdravljenje njegovega dečka po zdravnikovem predpisu dolgotrajno in drago, izid pa vendar negotov.

Naslonil se je na svoj stol in z nemo bolestjo gledal v kot, kjer je na svoji postelji ležal Franek. Nikdar ni še tako živo čutil, kako ljub mu je pohabljeni otrok, kakor zdaj, ko je verjel, da fantu ni pomoči in da že zaradi tega ne bo nikdar več zdrav, ker bi bilo zdravljenje po navodilih dunajskega zdravnika predrago.

Ko je Helena vstopila v sobo in zagledala očeta tako zamaknjenega in bledega, je naglo stopila k njemu in mu je položila roko na ramo.

»Oče — kaj vam je danes?« je vprašala in videč, da je očeta prebudila iz kdo ve kakih sanj, je dostavila: »Kaj ste tako zbegani? Kako pisanje je to, ki vas je spravilo iz sebe?«

»Saj nisem ne zbegan, ne razburjen,« je dejal Knific. »Samo zamišljen sem nekoliko zaradi tega pisma.«

»Kako pismo je to? Ali je mar od dunajskega zdravnika?«

»Da!« je z utrujenim glasom dejal Knific. »Prišlo je šele danes. Zdravnik se opravičuje, da je imel preveč posla.«

»In kaj pravi o Franeku?« je s pritajenim glasom vprašala Helena, da ne bi prebudila spečega brata. »Ali bo zdrav?«

Izraz srčnega zaupanja se je zasvetil v Heleninih očeh. Prav blizu se je nagnila k očetu in vnovič vprašala: »Ali ozdravi Franek?« »Tega zdravnik ne pove zanesljivo. Pač ker Franeka ni videl. Toda poslal je obširen popis, kako ga je treba zdraviti.

»Da je le to pital,« se je razveselila Helena. »Seveda začnemo koj ravnati po teh predpisih. Brez odlašanja. Ah, kako bom srečna, ko ozdravi Franek.«

Staremu Knificu je klonila glava na prsi in bridek usmev mu je legel na ustni. Helena je to videla.

»Ali nimate nič zaupanja v tega zdravnika in v njegove predpise? Baron Spinetti mi je rekel, da je znamenit zdravnik in da je ozdravil že več takih bolnikov, kakor je naš Franek? «

»Zaupam že temu zdravniku,« je vzdihnil Knific, »a kaj ko ni mogoče ravnati po njegovih nasvetih.«

»Zakaj ne?« se je začudila Helena. »Ker ni denarja,« je vzdihnil Knific. »Kar predpisuje zdravnik, to je samo za bogate ljudi, ne za take reveže, kakor smo mi. Da, Helena, kdor nima denarja, nima niti pravice do zdravja!«

Bolest je starega moža tako prevzela, da nekaj časa ni mogel govoriti Potem je začel Heleni razlagati, kar mu je sporočil dunajski zdravnik in kako zdravljenje je predpisal. Govoril je počasi in ni dvignil pogleda od zdravnikovega pisma ter ni zapazil, kako je vsaka njegova beseda zadela Heleno v srce in jo navdajala z obupom.

Poslušala ga je tiho, a vse jasneje je uvidevala, da njen oče ne zmore tega, kar je predpisal zdravnik in da bi tudi ona ne mogla pomoči, tudi če bi delala noč in dan tako, da bi pri delu oslepela. Krvavelo ji je srce in v duši njeni se je porajalo sovraštvo do vsega človeštva pri misli, da je Franekovo zdravje in življenje odvisno morda samo od par stotakov, ki jih bogati ljudje dostikrat lahkomiselno zapravijo, dočim jih revež niti v smrtni nevarnosti ne more doseči. Zdaj je bila popolnoma prepričana, da bi Franek sigurno ozdravel, samo če bi oče zmogel potrebni denar za zdravljenje.

Nič več ni slišala, kaj ji je oče pripovedoval. Naslonila je glavo ob roko in zrla na mizo, neprestano premišljujoč, kje bi dobila potrebni denar. Šele zdaj ji je bilo jasno, kaj je prav za prav uboštvo, in kako je grozno in moreče in kako velikanska je moč bogastva. Tudi ko je oče nehal, ni tega zapazila. Helena, kakor stari Knific ni zapazil, da ga hčer ni že davno poslušala.

Molče sta sedela drug nasproti drugemu, oba zatopljena v isto misel. Minile so ure in nista se ganila Tako nepremično sta sedela, kakor bi bilo odteklo od njiju vse življenje. Ta grobna tišina, ki jo je motilo le časih dihanje bolnega dečka, je bil edini izraz njiju brezmejne obupanosti.

Ne da bi zapazila, se je približalo jutro. Prva zora je z bledo svetlobo posijala na uboštvo te prostorne, a zadehle sobe in luč v svetilki je začela bledeti Knific in Helena se še vedno nista ganila, šele ko se je v Študentovskih ulicah začulo hripavo petje, sta Knific in Helena prišla k sebi.

»Študent Bernard se vrača pijan domov«, je rekel Knific in je vstal. »Lezi Helena — kaj bo, če mi še ti oboliš.«

Tiho je Helena vstala. Nobene besede ni rekla, ko je oče odšel v svojo kamrico. Ugasnila je luč in oblečena legla na svojo posteljo. Niti za hip ni nehala misliti, kako in kje bi dobila denar za Franekovo zdravljenje in tako popolnoma so bile njene misli osredotočene na to, da je izgubila ves sluh. Študent Bernard je stal pred oknom in pel zaljubljene pesmi, a Helena tudi njega ni slišala, kakor prej ni slišala očeta, ko ji je razlagal v posameznostih pismo dunajskega zdravnika.

Trudna in vsa slaba je Helena zapustila svoje ležišče, ko je bilo čas lottii se vsakdanjega domačega dela. Njene roke so ta dela opravljale kakor druge dni, njene misli pa so neprestano begale sem in tja, nestanovitno in nesmiselno; iskale so vedno, kje bi bilo dobiti denarja za ozdravljenje bolnega brata.

Ko je bil stari Knific že odšel v pisarno, je prišlo drobno dehteče pisemce. Grofica Lici je povabila Heleno, da jo obišče še dopoldne, ker ima ž njo govoriti. Pismo ni bilo pisano tako prijazno, kakor druga pisma grofice Lici, a Helena se je vendar odzvala pozivu.

Morala je precej dolgo čakati v salonu. Ker je bila nemirna, ni vztrpela na stolu. Poznala je sicer ta salon natanko, a ta dan si ga je vendar ogledovala s posebnim zanimanjem. Ta dan ni gledala, kakšna je kaka stvar, niti kako ji ugaja, nego je vsako stvar le poskušala preceniti po njeni denarni vrednosti. Le majhen del teh dragocenosti bi zadostoval, da bi Franek postal zdrav.

Tedaj je vstopila grofica Lici. Nastopila je z vso aristokratsko ošabnostjo. Na Helenin spoštljivi pozdrav je komaj vidno odkimala in ne da bi Heleni ponudila stol, se je vsedla na zofo.

»Menda vam je znano, da me veže davno prijateljstvo z grofico Lichtenbergovo in z njenim bratom Plassom,« je začela grofica Lici. »To prijateljstvo je tako staro, utrjeno in presrčno, da mi daje pravice in dolžnosti, ki jih imajo navadno le bližnji sorodniki. Zato se pač ne bodete čudili, če vas prosim, da odvežete ritmojstra barona Plassa dane vam obljube, ki ste jo itak samo z zvijačnostjo izvabili iz njega.«

Brezobzirno in kruto so se glasile te besede. Heleni je bilo, kakor da jo je grofica udarila po glavi. Naskok grofice Lici je prišel tako nepričakovano, da Helena ni bila v stanu odgovoriti jasno.

»Ne razumem vas, milostiva grofica.«

»Čudno, da ravno danes tako težko pojmite, kar se vam reče,« se je rogala grofica Lici. »Navadno ste jako bistroumni. Naj se torej jasneje izrazim: Baron Plass se je zapletel z vami v ljubezensko razmerje, ki se mora po želji njegovih sorodnikov končati. Ne vem sicer, kako daleč je prišel baron Plass in kaj je že vse pri vas dosegel ...«

»Milostiva grofica ...,« je vzkliknila Helena in dvignila glavo.

»Pa naj je že dosegel kolikor toliko ...,« je nadaljevala grofica Lici s trdnim glasom, a Helena jo je prekinila.

»Milostiva grofica — kaj mi podtikate?«

»Ničesar vam ne podtikam, ker sem na svoje oči dovolj videla. Hčer pa mi je razumljivo, da vas je sram priznati, kar ste počeli.«

To žaljenje je vzbudilo v Heleni vso njeno eneržijo.

»Nič se ni zgodilo, česar bi se mogla sramovati,« je rekla Helena ponosna. »Ubožno dekle sem, a pošteno dekle.«

»Vi imate pač svoje posebne pojme o poštenosti,« se je posmehovala grofica. »A ni treba, da se zagovarjate. Na svoje oči sem vas oni dan videla v šivalni sobi, kako sta se z baronom Plassom objemala in poljubljala in s kako brezstidnostjo ste se v svoji pohlepnosti stiskali k njemu.«

Grofica Lici je govorila z vsem sovraštvom, ki ga je bilo polno njeno srce. Kakor gadje sikanje so ji prihajale besede čez ustne in škodoželjno je gledala, kako je vsaka njena beseda zadela Heleno v srce.

»Ali hočete mar tajiti še to, kar sem jaz sama videla?« je vprašala grofica Lici, ko ni Helena ničesar odgovorila.

»Tajiti? Kaj naj tajim?« je s sladkim usmevom dejala Helena. Spomin na ono uro, ko jo je Leon poljubljal in ji obetal zakon, ji je dal moč, da je v trenotku pozabila na žaljivke grofice Lici in da jo je spreletelo čuvstvo sreče. »Ničesar nimam tajiti, prav ničesar.«

»Ničesar? Torej vas ni prav nič sram, vas mlado, neomoženo dekle?«

»Zakaj naj me bo sram? Prav ker nisem poročena, smem poljubljati tistega, ki me ljubi in ki hoče postati moj mož.«

Grofica Lici se je hripavo zasmejala in tlesknila z rokama.

»Baron Plass — vaš mož! Kaj se vam blede! Ritmojster baron Plass ima lahko z dekleti vaše vrste kako ljubezensko razmerje, tudi otroka ima lahko z vami, a poročil se z vami ne bo, nikdar in nikoli.«

V tisk, ki ga je to zatrdilo napravilo na Heleno, je grofica hitro izkoristila. Brez ovinkov je Heleni povedala, da ne spada v krog, v katerem živi baron Plass, in da je v tem krogu nemogoča. V živih barvah, namenoma pretirano, ji je popisovala, kako velik je družabni razloček med njo in baronom Plassom, in kaka predrznost je, da se tako dekle upa dvigniti svoje poglede k možu takega stališča, kakor je baron Plass.

»Sicer pa nimajo take zvijačno izvabljene obljube nobene veljave,« je končala grofica svoje neusmiljeno razlaganje. »Takim dekletom kakor ste vi, lahko kavalirji vse obljubijo, kar hočejo, saj jim morejo le prav neumna dekleta verjeti. Vi pa niste neumni, nasprotno, in zato ste mogli samo z zvijačo premotiti barona Plassa, da vam je obljubil zakon.«

»To ni res,« je ponosno odgovorila Helena. »Baron Plass se mi je sam približal in me je snubil.«

»Ker ste ga s svojo lepoto premotili,« se je razburila grofica Lici. »Videla sem, kako ste se mu nastavljali in ne čudim se, da ste ga ujeli v svoje zanke. Ko bi ga res radi imeli, bi drugače postopali. Saj to morate vendar sprevideti, da je uničena vsa njegova bodočnost, če se z vami poroči. Njegovi sorodniki pa bodo name zvračali krivdo za to nesrečo, mene bodo poklicali na odgovor in mene bodo kleli.«

Grofici Lici se je zdelo primerno, da zdaj premeni način svojega postopanja.

»Smatrala sem vas za svojo prijateljico, dobra sem bila z vami, kakor z nikomer na svetu. In postala vam bom še boljša prijateljica, če se odpoveste baronu Plassu. Če barona ljubite, ne morete želeti, da bi bil nesrečen. In to bi bil gotovo. Kmalu mu bo žal, ko izgubi svoje lepo družabno stališče. Vaša dolžnost je, da ga tega obvarujete.

Grofica Lici je vstala s svojega sedeža in stopivši pred Heleno, ji je položila obe roki na rami.

»Vem, da vam je težko, ljuba Helena, a premagajte svojo bolest — to bo sreča za vas in za Leona.«

Helena je povesila glavo. Ali more biti to resnično, kar ji je dopovedovala grofica Lici. Njena vest ji je rekla, da ne.

»Ne morem, milostiva grofica, ne morem.«

»Kdor hoče, tudi more,« je rekla grofica, in njeni prsti so se zakopali v Helenini rami. »Odpovejte se baronu Plassu.«

»Ne morem, milostiva grofica in ne smem. Kar sem obljubila, to izpolnim. Kdo me odveže dane obljube?«

»Jaz,« je ponosno vzkliknila grofica Lici, »Odvezujem vas vsega, kar ste obljubili baronu Plassu.«

»Kdo vam je dal to pravico, kako se upate tako govoriti?«

Helena je rekla te besede z očitajočo strogostjo, kar je grofico Lici le še bolj razkačilo. To dekle se je upalo njeni volji kljubovati in jo celo vpraševati, kako se upa tako govoriti.

»Kdo mi daje pravico?« je zaklicala v onemogli jezi. »Moja ljubezen do barona Plassa! Vedite torej, da sem že mnogo let ljubica onega, ki mi ga hočete vi sedaj ugrabiti.«

Z nekako ponosno brezstidnostjo je zagnala to priznanje svoji rivalinji v obraz in z divjim zadoščenjem je videla, kako se je Helena prestrašila, kako je prebledela in omahovala pod tem udarcem. Prijeti se je morala za stol, da se je vzdržala na nogah.

»Saj ste vendar — poročeni,« je jecljala Helena v svoji naivni poštenosti, a je s to opombo izzvala le porogljiv posmeh.

»Poročena! Kaj je meni na tem ležeče, ko ljubim Leona z vso strastjo svojega srca,« je rekla grofica Lici. »Ljubila sem ga že kot dekle, ljubila sem ga že, ko sem bila v samostanu. Bila sem skoraj še otrok, ko sem tej svoji ljubezni žrtvovala vse, tudi svojo nedolžnost. Da, le čudite se, tako velika je bila moja ljubezen že tedaj, da sem ji brez pomisleka žrtvovala svojo nedolžnost. In ta ljubezen gori v mojem srcu še danes, čeprav sem omožena, ta moja ljubezen je tako velika, da si Leona ne dam ugrabiti. In Leon ljubi tudi mene, samo mene, in z vami se samo kratkočasi, zaradi izpremembe.«

S tihim usmevom je Helena odkimala.

»Ni mogoče, milostiva grofica, da bi to bilo resnično.«

»Vi mi ne verjamete, vi mislite, da lažem,« se je razljutila grofica.

»Verjamem vam, da ljubite Leona in mogoče je vse, kar ste mi povedali, ali da vas Leon še ljubi in da se z mano samo kratkočasi, to si vi le domišljujete.«

Toda grofica Lici se ni vdala. Odprla je miznico svoje pisalne mize in vzela iz nje sveženj pisem.

»Tu glejte,« je rekla, ko je razprostrla pisma pred Heleno, »tu čitajte in prepričajte se na svoje oči, kaj veže Leona in mene.«

In ker se Helena pisem ni dotaknila in jih ni hotela čitati, jih je začela na glas čitati grofica sama. Bila so to zaljubljena pisma, polna priseg o večni zvestobi in brezmejni ljubezni, bila so tudi pisma, ki so potrjevala, da je grofica res še kot samostanska gojenka žrtvovala baronu Plassu vse, in da ji je njen ljubimec obljubil vdanost do smrti.

Helena ni mogla več dvomiti, da sta se baron Leon in grofica Lici nekdaj vroče ljubila; tudi je bilo s pismi dokazano, da sta imela več let intimno ljubezensko razmerje. Iz pisem je Helena tudi izvedela, da se grofica Lici ni poročila z grofom Attemsom iz ljubezni, marveč edino le na željo svojih staršev in zaradi njih obupnih denarnih razmer, da je torej žrtvovala sebe, svojo mladost, svojo ljubezen in svojo srečo, samo da bi rešila starše. To spoznanje je Heleno navdalo z žalostjo, zopet se je v njenem srcu oglasila nekdaj tako vroča vdanost in naklonjenost do grofice Lici, ki se ji je zdaj tudi resnično smilila, toda njene ljubezni do Leona to ni omajalo.

Ko je nehala grofica čitati ta pisma, jih je Helena drugo za drugim vzela v roke. Na vsakem je pogledala samo datum in se prepričala, da so ta pisma stara že po deset in več let. Torej grofica Lici je le pretiravala. Če ji Leon že deset let ni pisal, jo gotovo že tudi toliko časa več ne ljubi. Spomnila se je odkritosrčnih oči Leonovih, spomnila se je njegovih nežnih, sladkih in resnih besed, in vedela je, da je svoje mladosti ljubico že davno pozabil, da ga ničesar več nanjo ne veže, kakor morda kes zaradi v mladeniški prenagljenosti storjenega greha, da pa ljubi sedaj samo njo. Sedanjost njegova je bila posvečena samo njej — kaj mara za to, kar je bilo pred mnogimi leti.

»Milostiva grofica,« je po daljšem molku izpregovorila Helena, »vidim, da sta se z Leonom nekdaj ljubila. Nekdaj je bil vaš, a danes je njegova ljubezen moja.«

Ta izjava je spravila grofico Lici v blazno obupanost

»Ne, ne, ne,« je kričala in vila roke. »Leon ni vaš in ne bo nikdar vaš. Moj mora ostati.«

Ko Helena ni ničesar odgovorila, je planila grofica k njej, jo prijela za obe roki, in padla pred njo na kolena.

»Helena - bodite usmiljeni. Pustite mi Leona, jaz ne morem brez njega živeti.«

S strahom in z grozo je gledala Helena to ženo, ki je še malo prej nastopila s tako brezmejno ošabnostjo, sedaj pa je ležala pred njo na kolenih in jokaje prosila usmiljenja. Ko se je grofica vsa zasopla in iz sebe oklenila Heleninih kolen in kakor bi umirala od žalosti ponavljala svojo prošnjo, tedaj je sočutje premagalo Heleno.

»Če vas baron Leon ljubi — jaz ga ne bom zadrževala,« je dihnila Helena in oprostivši se rok grofice Lici, pobegnila iz hiše.«


XV.[uredi]

Grofica Lichtenbergova je bila izborna komedijantka. Ko ji je njen brat naznanil, kar je vsled prijaznosti grofice Lici že vedela, da namreč ljubi Heleno in se hoče ž njo poročiti, se je delala, kakor bi bila silno presenečena. Najprej svojim lastnim ušesom ni hotela verjeti, tako da ji je moral Leon še enkrat razložiti svoje namene. Nato se je delala ogorčeno in razžaljeno, obsula je Leona z najhujšimi očitki in ga končno s povzdignjenhni rokami prosila, naj opusti to misel.

»Ti nisi dovolj premožen, da bi si mogel dovoliti tako norost,« mu je naposled rekla, »a tudi jaz nisem v položaju, da bi ti mogla pomagati. Tvoja dolžnost je, da se oženiš bogato in da spraviš ime Flassov do sijaja in veljave. Kaj pa bo iz tvojih bodočih otrok, če se poročiš z dekletom, ki še poštenega krila ne premore. Otroci iz tega zakona se bodo pač imenovali po tebi, a berači bodo in sramoto bodo delali častitljivemu imenu tvojih dedov. Vedno sem mislila, da se boš poročil samo s kako aristokratinjo. Če ti že nič ni na tem, kakega rodu je tvoja žena. potem vsaj glej, da dobiš bogato ženo. Ti si vendar resen in preudaren mož, kot tak moraš pred vsem gledati, kako zagotoviš svojim bodočim otrokom blagostanje ta srečo ...«

»In pri tem naj popolnoma pozabim na svojo lastno srečo,« je trpko vzkliknil Leon. »Hvala ti, ljuba sestra, za ta nasvet. Jaz sem se moral pač odtujiti svoji rodovini, ker ne morem pritrditi tvojim nazorom. Sebe in svojo srečo naj žrtvujem, da bodo morebitni moji potomci srečnejši kot jaz. In kdo ti je rekel, da je ravno denar pogoj sreče? Meni vsaj se to ne zdi, niti se mi ne zdi potrebno, da bi jaz moral skrbeti za sijaj svojega imena še preko groba. Za to naj skrbe moji potomci, kakor skrbim jaz sedaj. Ne, za to, kaj bo ah naj bi bilo po moji smrti, za to jaz ne bom skrbel. Res, da nisem bogat, a priznati mi moraš, da sem štedljiv, da pametno gospodarim s svojim skromnim imetjem in da ne zahtevam mnogo od življenja. Torej bom že izhajal, ne predobro, pa tudi ne preslabo. Sicer pa ljubim Heleno resnično in to je zame odločilno.«

Grofica Lichtenbergova je pač še poskušala spreobrniti svojega brata, a ker ga ni mogla prepričati, je kmalu odnehala s svojimi prizadevanji Bila je lena in se ni rada razburjala. Rekla si je, da je vsak sam svoje sreče kovač in če se hoče Leon že po sili potopiti v beraštvu, naj se potopi, saj bo sama imela mirno vest, da je na vse načine poskušala preprečiti ta zakon.

»Stori kar hočeš,« je nejevoljno rekla, ko se je naveličala prerekanja, »a to ti povem, da te Helene ne bom nikdar priznala za svojo svakinjo. Tebi ni nič na tem? No, potem je vse v redu. Le nikar ne pozabi, da boš pač ti moral prestopiti v krog svoje žene, ker njej ne bo dovoljen pristop v naše kroge. Tista družba ti bo ugajala. Stari Knific, tista tolsta ženska, ki je bila pri izletu v Podpeč v Helenini družbi — saj se spominjaš? — tisti rdečelični mesar ali krčmar — res, prav čedna znanstva boš imel.«

»Nikar ne govori tako! Ko postane Helena moja žena, bo občevanje s temi ljudmi seveda nehalo, toliko laglje, ker popeljem svojo ženo s seboj.«

»Kaj? Ti hočeš ostati pri vojakih? Ti hočeš Heleno popeljati s seboj na Italijansko in jo vlačiti s seboj od garnizije do garnizije. In to v sedanjih časih, ko so tla tamkaj tako vroča, ko se pripravlja revolucija in je vojna s Pijemontom neizogibna, ko vsak čas kakega oficirja, zavratno umore in kako oficirsko ženo zavratno zastrupijo. Mislila sem, da odložiš svojo saržo in da ostaneš doma.«

»Kaj še! Oficir sem in to ostanem, že ker ljubim svoj poklic in ker je moje imetje preskromno, da bi se mogel posvetiti brezdelju. Tiste težave, ki jih nanese služba oficirskim rodovinam na Italijanskem, bo pa Helena ravno tako prenesla, kakor druge oficirske žene. Morda še laglje. Zdravo, pametno in delavno dekle je, resnega značaja in ljubi me resnično. Zato jo vzamem, pa naj bo to svetu prav ali ne. Gre za mojo srečo in tu mi je malo mar, kaj drugi mislite.«

Ko je grofica Lichtenbergova o tem pogovoru z Leonom poročala svoji prijateljici grofici Lici, se je ta hudobno nasmehnila in rekla:

»Vzlic temu upam, da se Leon s to prebrisanko ne poroči«

»Leon je silno svojeglav in je popolnoma odločen, da to stori. Zdi se mi, da si šteje v častno dolžnost, izpolniti dano obljubo in da ga Helena te obljube ne bo odvezala, je pač več kot naravno.«

»Kdo ve ...,« je menila grofica Lici. »Na vsak način te prosim, vplivaj na Leona še dalje, kolikor moreš, jaz pa poskusim svojo srečo pri Heleni. Saj bi govorila tudi z Leonom samim, a ga nikdar ne dobim. Pri meni se več ne prikaže. Od predstave živih podob ga ni bilo več pri meni in tudi na cesti ga nikdar ne vidim.«

Kakor je bilo grofici Lici sicer neprijetno, da se je je Leon izogibal, vendar ji je to dajalo ugodno zavest, da še ničesar ne ve o njenem pogovoru s Heleno. Poznala ga je dosti dobro in vedela je, da bi ji bil prišel povedat svoje mnenje brez ovinkov, če bi vedel, kar je o njem govorila napram Heleni. Vedela je tudi, da bi ji Leon tega nikdar ne odpustil. Tako pa je upala, da zmaga naposled vendarle in iz tega upanja je zajemala potrpežljivost, s katero je čakala na odločitev.

Grofica Lici je imela prav, domnevajoč, da se je baron Plass namenoma izogiba. Delal je to, ker se nikakor ni hotel vnovič izpostaviti takim neprijetnostim, kakor med predstavo živih podob, pa tudi zaradi tega, ker se grofice ni mogel tako braniti, kakor bi se bil lahko vsake druge ženske. Kadar se je grofice spomnil, je imel vselej težko vest, saj se ni dalo storiti nestorjeno, kar se je med njima zgodilo v mladih letih. Tudi ga je vsled tega bilo sram priznati, da grofice že davno več ne ljubi, dočim mu je ona zatrjevala, da ga ljubi še vedno tako vroče in presrčno, kakor nekdaj.

Tudi s Heleno je prišel tiste dni le malo v dotiko. Samo za trenotek je prišel običajno popoldne v Študentovske ulice in je govoril s Heleno pri hišnih vratih. V hišo ni hotel, dokler ni bil pripoznan kot njen zaročenec, ljubezenski sestanki v mraku so se mu vdati nevredni njega in nje in tako sta se morala zadovoljiti s komaj trenotek trajajočimi sestanki pri hišnih vratih. Še ti so vzbudili v Študentovskih ulicah splošno pozornost. Pri vseh oknih so ljudje prežali na Leona in na Heleno, otroci in dijački so se zbirali okrog njiju, iz malega okenca pa je gledalo na njiju dvoje gorečih oči, iz katerih sta žarela ljubosumnost in obup. To so bile oči vedno pijanega študenta Bernarda.

Leon, ki je ljubil jasnost v vseh ozirih in ki je sovražil vsak dvomljiv položaj, je že čez nekaj dni spoznal, da mora svojemu ljubezenskemu razmerju s Heleno zaradi nje in tudi zaradi njega samega dati korektno obliko.

»Govoriti moram s tvojim očetom,« je rekel Heleni »Ker nimava ničesar skrivati, mi je jako neprijetno, da moreva samo tu pri hišnih vratih občevati, le kakor bi se slučajno sešla. To traja zdaj že nekaj dni in se mora torej končati. Snubil te bom jutri in potem bo stvar vsaj v redu.«

Leon je bil preveč pošten in odkritosrčen, da bi bil mogel prikrivati, kako nerad se je odločil stopiti pred starega Knifica. Kraj vse svoje ljubezni do Helene, mu je bilo vendar neprijetno storiti ta korak, kajti čutil se je vedno aristokrata in je imel o svojem oficirskem dostojanstvu visoke pojme, dočim jo bil Knific le majhen uradniček brez vsake javne in družabne veljave. To je bil vzrok, da že prej ni formalno zasnubil Helene, a zdaj je čutil, da s tem ne more več odlašati in se je zato odločil vprašati za Heleno že naslednji dan.

Začudil pa se je, videč, da se je Helena kar ustrašila njegovega naznanila. Kakor jo je ljubil, domišljal si je vendar posebno po nastopu s svojo sestro, da stori veliko žrtev, če se poroči s Heleno in je zato pričakoval, da bo vesela njegovega naznanila, ne pa da se ga nekako ustraši.

»Ali ti morda ni prav, da te hočem zasnubiti,« je vprašal nekoliko užaljen.

»Ah, kaj vendar misliš ...,« je dejala Helena, »... toda oče bo presenečen ... ničesar ne ve o najini ljubezni ... zadnji čas ima čisto druge namene ... kdo ve, kaj poreče ...«

»Pa vendar ne, da me ne mara za zeta?« je vprašal Leon in se zasmejal, tako komična se mu je zdela ta misel. »Toda — govoriva resno, Helena. Vidim, da ti nekaj ni prav ... nekaj bi rada prikrila ... povej, kaj ti je, saj vendar veš, da mi lahko zaupaš.«

»O — nič,« je dejala Helena in je poskusila se Leonu nasmehniti. Toda njena roka, katero je držal Leon v svoji roki, se je tresla in s tem izdajala, da ima Helena nekaj posebnega na srcu. »Nič, nič mi ni,« je hitela zatrjevati, videč Leonovo začudenje, »samo nekaj bi te prosila — potrpi vsaj še nekaj dni — «

»Čemu, Helena?« je vprašal Leon. »Če bi me ti tako ljubila, kakor jaz tebe ljubim, bi se ti mudilo za poroko in vsako odlašanje bi ti bilo neprijetno. Povej, Helena, ali misliš, da kot moja žena ne boš srečna?«

»Vprašaj me raje, kaj bi iz mene postalo, če bi te izgubila.«

Leon se je veselo zasmejal.

»Ah, čemu bi to vpraševal, saj ne gre za to, da bi se ločila, marveč, da bi se združila za vse življenje. Saj ne mislim na nič drugega, kakor da bi postala moja in da bi te mogel že odvesti odtod ...«

»Odvesti — ti me hočeš odvesti odtod?« je prestrašena vzkliknila Helena.

»To se vendar ob sebi razume,« je dejal Leon. »Moj dopust se bliža svojemu koncu. V treh tednih moram biti že pri svojem polku v Milanu. Medtem morava bili poročena.« In šaljivo je dostavil: »Milostiva gospa baronica, ste li pripravljeni pomagati svojemu soprogu, da bo mogel prenašati težave vojaškega poklica v daljnih krajih, kjer trka revolucija na vrata in se pripravlja vojna?«

Toda Leonove šaljive besede niso našle odmeva pri Heleni. Plaho ga je gledala. Še nikdar ni mislila na to, da kot njegova žena ne bo mogla ostati doma, nego da bo morala iti ž njim daleč proč, v tuj, popolnoma neznan svet. Vedela je pač, da je Leon samo na dopustu v Ljubljani, toda odkar je bila znana ž njim, je doživela naglo zapored toliko veselega in toliko bridkega, da se ni zmislila, kakšne posledice bo imela poroka z Leonom. Zdaj pa se je spomnila bolnega Franeka in se ustrašila, da ga bo morala zapustiti.

»Torej, ljubica moja,« je povzel zopet Leon, »pripravi svojega očeta na to, da pridem jutri ob pol dvanajstih snubit njegovo lepo hčer.«

»Ne — Leon — prosim te — jutri še ne,« je zaihtela Helena. »Potrpi le še malo — govoriti moram prej sama ž njim — potrpi Leon, obvestila te bom, kadar bo čas.«

Poznala je silno plemenito, vsake žrtve zmožno ljubezen svojega očeta do bolnega Franeka. Vedela je natančno, kako trdno se stari Knific zanaša, da Helena ne zapusti svojega brata, kako zanesljivo računa Knific, da bo po njegovi smrti Helena pri svojem bratu in mu nadomestovala tudi očeta, kakor mu že dolgo let nadomestuje mater. Hotela je to najprej povedati Leonu, a premislila si je, sluteč, da nima nikakih nagnjenj do njenega očeta in sploh do njenega sorodstva, vztic veliki dobroti in Ijubeznivosti, ki jo je na svoj način kazal Franeku. Prosila je torej le nekaj, dni odloga in Leon je, čeprav nerad, v to privolil.

Spoznanje, da bo treba bolnega Franeka zapustiti morda za vse življenje, je prišlo tako nenadoma, da je Heleno močno potrlo. Celo Franek je spoznal, da se je sestri moralo kaj primeriti, a izpraševal le zaman; Helena mu ni ničesar odgovorila. Sama si ni mogla raztolmačiti, kaj da jo tako boli. Da jo Leon resnično ljubi, to jo vedela, saj je sam silil, se ž njo poročiti. Ni mu sicer povedala, kal ji je grofica Lici razkrila, niti ga ni vprašala, če je grofica poskušala vnovič pridobiti si njegovo ljubezen. V dejstvu, da jo Leon snubi, je videla dovolj dokaza, da so se izjalovili nameni grofice Lici. Torej ji je povzročal — samo bolni brat vso to bolest?

Kadar ga je pogledala, se ji je storilo milo. Trpel je dostikrat velike bolečine, prav kakor bi se njegova bolezen razvijala na slabše. Razen nje ni bilo nikogar na svetu, ki bi mu mogel posvečati svoj čas in ga negovati z ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Kdo naj bi imel potrpljenje, ki ga je bilo treba imeti a Franekom, posebno sedaj, ko ga Helena ni več mogla voditi k malemu grofu Emilu Attemsu. Franek je družbe malega grofa težko pogrešal Helena se je morala zlagali, da je grofica Lici s svojim sinkom nenadoma odpotovala, sicer bi ji Franek sploh ne dal miru. Družba malega grofa, to je bilo za Franeka najlepše na svetu.

»Če ga še jaz zapustim, mi umre same žalosti,« si je mislila Helena, ko je gledala v ta upadli obraz. Zaslutila je v svojem srcu, kako bi Franek v svoji zapuščenosti žaloval in gineval in koliko bi pri tem trpel njen oče. »Kdaj se pa vrne Emil?« je vpraševal Franek. »Tako sam sem zdaj, ko bi še tebe ne bilo, bi ne mogel živeti.«

Helena je morala zbrati vse svoje moči, da je prikrila svojo bolest.

»Na spomlad bo že zopet tu,« je odgovorila Franeku in gladila njegovo bledo slabo roko. »Le miren bodi, Franek — človek se mora navaditi tudi na samoto. Kaj bi pa bilo, če bi morala jaz oditi od tebe?«

Franek se je zganil. Prešinil ga je tak strah, da se je kakor obupan z obema rokama oprijel sestre in jo držal kolikor je mogel trdo, kakor, bi se bal, da mu uteče.

»Helena,« je ihtel deček, »nikar ne pojdi od mene, nikar me ne zapusti. Kaj ne, da ne pojdeš? Helena, ostani pri meni.«

Padla, je nad njega, stisnila svoje lice k njegovemu obrazu in si z grenkimi solzami olajšala srce.«

»Ne boj se, Franek,« je jokala, »jaz te ne zapustim, nikdar te ne zapustim.«

Ničesar ni več rekel deček. Tiho je roke oklenil sestri okrog vratu in jo držal k sebi. Ni je vprašal, zakaj joka tako bridko, da drhti po vsem životu, ali slutil je v svojem otroškem srcu, da mu je doprinesla Helena največji dokaz svoje ljubezni.

Naslednje dni je Leon pisal vsako dopoldne in vpraševal Heleno, če je že govorila s svojim očetom in če jo pride lahko snubit. Vselej je Helena odpisala, naj še nikar ne pride, naj samo še malo potrpi. Četrti dan ni Leon v svojem pismu ničesar več vprašal, nego je samo naznanil, da pride popoldne v Študentovske ulice. Helena ga je čakala na hišnih vratih, s strahom v duši, tako bleda in bolna, da je pijani študent Bernard sloneč na oknu, stiskal pesti in tiho klel: »Kaj so ti hudiči napravili iz Helene.«

Leon ni mogel prikrivati svoje slabovoljnosti, da se poroka tako odlaga. Ko tudi sedaj ni dobil povoljnega odgovora, kakor ga je želel, ga je to razljutilo.

»Ali mar tebi in tvojemu očetu nisem dovolj dober, da bi postal njegov zet?«

Ta krivična obdolžitev, izrečena z brezobzirnim sarkazmom in z žaljivo ošabnostjo, je Heleni dala poguma, da je začela govoriti o svojem bolnem bratu.

»Pomisli, Leon,« je tekla, »kako slab in bolan je Franek in da razen mene nima nikogar na svetu. Kako naj bom tako brezsrčna in naj ga zdaj zapustim. Prej ga moram vendar sprijazniti z mislijo, da me izgubi.«

Leonu ta odgovor ni ugajal. To je bilo zanj dognano, da mora Helena, ko postane njegova žena, zapustiti Franeka. Misel, da bi morda vzel bolnega dečka k sebi, se mu je zdela naravnost smešna. Ti ljudje, izmed katerih je izbral nevesto, mu sploh niso ugajali in že davno je vedel, da pretrga ž njimi takoj po poroki vse vezi.

Prijazno in kolikor mogoče prizanesljivo, a vendar odkritosrčno, je povedal Heleni svoje mnenje v tem ozira. Priznal ji je vnovič, da jo ljubi iz vsega srca in poudarjal, da je njegova ljubezen tako velika, da je pustil v stran vse ozire na njeno uboštvo, na kroge, v katerih je vzrasla, sploh na ves svet, a da hoče, naj se loči od svojcev, ker po svojem družabnem stališču ne mara imeti stikov z njimi.

»Če pomisliš, da nimam posebnega premoženja in da moram službovati na Italijanskem,« je končal svoje razlaganje, »boš pač uvidela, da tvojega bolnega brata ne morem vzeti k sebi, ne glede na to, da bi mi bilo to sploh neprijetno.«

Helena mu je molče prikimala. Uvidela je, da ima prav in razložil ji je svoje stališče tako prepričevalno ter svojo voljo tako odločno, da ji ni ostalo nobeno upanje več.

Leon ni bil v stanu presoditi, kako so njegove besede vplivale na Heleno. Zdelo se mu je popolnoma naravno, da se Helena ne more lahko ločiti od bolnega brata, a menil je, da Helena to že preboli in sprevidi, da je imel prav. A, ker so mu bili prizori žalosti skrajno neprijetni, ker zlasti ni maral videti solz, se je kar možno hitro poslovil od nje in je odšel z naročilom, naj Helena zanesljivo še ta dan govori s svojim očetom in mu zjutraj sporoči, če je vse v redu.

Težka je bila noč, ki jo je po svojem pogovoru z Leonom prebila Helena. Vso noč ni zatisnila očesa, vso noč jo je moril strah, da izgubi Leona ali Franeka. Nad njeno posteljo je visela obledela sličica njene matere. Snela jo je in jo pritiskala k sebi.

»O, moja mati,« je tiho jokala, ihtele so ustnice, »jaz ga ljubim tako vroče in presrčno, da ne morem živeti brez njega. Moja mati, svetuj mi, razsvetli me, da bom vedela, kaj naj storim.«

Toda vse to ihtenje je bilo zaman, vedno in vedno je slišala samo glas svojo vesti, ki ji je govoril, da ne sme zapustiti bolnega, na vedno trpljenje obsojenega brata, ko je vendar oče le še korak od groba in ko nima Franek nikogar drugega na svetu razen nje.

»O, moja mati,« je tiho jokala, »pomagaj mi! Tako mlada sem, tako srčno ljubim, tako neskončno bi bila srečna, če bi bila njegova žena. Kaj res ne smem slušati svojega srca, kaj se moram res žrtvovati bratu in očetu?«

In zopet ji je vest rekla, da bi pahnila brata v silno žalost, ki bi povečala njegove telesne muke in ga po težkem duševnem in telesnem trpljenju spravila v zgodnji grob, če bi ga zapustila.

Kakor bi imela mrzlico, tako je trepetala po vsem životu, razmišljajoč, ali je dolžna žrtvovati svojo ljubezen in svojo srečo bratu in očetu, ali sme brezobzirno seči po tem, kar obeta njej srečo, naj tudi brat in oče to plačata z življenjem.

Komaj se je bil storil dan, je Helena že vstala. Bila je tako nemirna in razburjena, da ji v postelji ni bilo obstanka. Da bi očeta in brata ne motila v spanju, se je tiho splazila v kuhinjo. Na oknu je ležala knjiga, ki jo je prejšnji dan čitala, knjiga je bila odprta. Mehanično je Helena pogledala na knjigo in črtala:

»... vsaka žrtev, storjena iz ljubezni, najde svoje plačilo. Če ne v drugem, vsaj v tolažilni in vse povzdigujoči zavesti, da je bilo storjeno plemenito dejanje.«

Nekaj trenotkov so njeni pogledi obstali na knjigi, potem je padla nanjo in se razjokala. Solze so ji olajšale srce in ojačile dušo. Ko je vstala, je bila mirna.

Tisto dopoldne je Leon spremljajoč svojo sestro prvič po predstavi Živih podob srečal grofico Lici. Ni se ji mogel umakniti. Opazil je tudi dobro, kako sta se njegova sestra in grofica Lici z enim pogledom sporazumeli in vedel je, da ga bo sestra čim prej mogoče samega pustila z grofico Lici. To se je tudi zgodilo in Leon je bil primoran odzvati se pozivu grofice Lici in jo spremiti domov.

»Dovolite mi, da vam izrečem svoje čestitke,« je z mehkim in sladkim glasom začela grofica.

»Sicer še ne vem, če ste že zaročeni, a čujem, da bo že v kratkem zaroka in koj potem poroka.«

»Hvala,« je hladno odgovoril Leon, ki mu je bilo skrajno neprijetno, da je grofica načela pogovor o tej stvari ...

»Želela sem že prej z vami govoriti,« je vso ljubeznivostjo nadaljevala grofica Lici, »a ni vas bilo na spregled. Odkrito vam priznam, bolelo me je hudo, da bi se ločila kdo vé za koliko časa, morda celo za vedno, ne da bi se bila poprej zopet — sprijateljila. Stara prijatelja sva, kajneda, in spomin na preteklost nama nalaga dolžnost, da ostaneva vedno prijatelja. Odpustite mi torej prenagljene besede. Mislim, da mora biti mož prizanesljiv, če v gotovih trenotkih žena ni v stanu premisliti, kaj reče in kaj stori. Posebno v trenotku, ko se pripravlja, da stisne k sebi srečo svojega življenja.«

»Tako daleč še nisem,« je nehote vzkliknil Leon. »Težave je premagati, jako neprijetne težave.«

V svoji, nekoliko brutalni vojaški odkritosrčnosti, ni Leon znal nobene stvari prikrivati in je tudi grofici Lici brez ovinkov povedal, da si neče bolnega Franeka za vse življenje na tovoriti, da neče imeti v svoji hiši bolnišnice, in da hoče svojo ženo imeti zase, ne pa da bi bila strežnica svojega neozdravljivega brata.

Grofica Lici je vse to prav dobro vedela, saj ni Leon ničesar prikrival svoji sestri. Tudi je že vse zadnje dni obdelovala grofico Lichrenbergovo, naj brata posebno opozarja, kako breme in kaka nesreča bi bil zanj Franek, če bi ga vzel sabo in kako lahko bi bilo mogoče, da bi stari Knific ne prenesel svoje zapuščenosti ter šel v pokoj in se pridružil svoji hčeri in svojemu sinu. Grofica Lichtenbergova je z vnemo izpolnjevala nasvete svoje prijateljice; izpolnjevala jih je toliko raje, ker je Heleno sovražila in bi bila za vsako ceno rada preprečila Leonovo poroko ž njo.

Toda zdaj, ko je Leon pojasnjeval težave, ki jih ima s Heleno zaradi bolnega Franeka, ga je poslušala z največjo pozornostjo in z vidnim, čeprav nepristnim sočutjem. S spretnimi opombami je utrjevala v Leonu sklep, da ni primoran si obesiti kakega člana Helenine rodovine in da sploh ni primoran imeti stika s to rodovino in končno je vzkliknila:

»Ah, Leon — saj to vendar ni mogoče, da bi se zaradi tega bolnega dečka vam odpovedala. Ne, ne, to ni mogoče. Če vas Helena resnično ljubi, bo rada prepustila očetu skrb za dečka in bo sledila vam. Kdor resnično ljubi, žrtvuje svoji ljubezni vse.«

Pogledala mu je pri teh besedah v oči, tako mehko in ljubo, kakor bi mu hotela reči, da je ona pač pripravljena žrtvovati svoji ljubezni moža in otroka, ime in čast, in potem kakor bi bila v silni zadregi, da se je izdala, pobegnila v hišo brez slovesa. Zmajujoč z glavo je gledal Leon za njo.

»Da ne more pozabiti najine nekdanje ljubezni,« je rekel sam pri sebi, a nevoljen ni bil. »Dober in resničen prijatelj ji hočem ostati.«

Šel je po svojih potih, a nehote je vedno razmišljeval o zadnjih besedah grofice Lici. »Kdor resnično ljubi, žrtvuje svoji ljubezni vse«. To se mu je zdelo tako naravno, da nikakor ni mogel pojmiti Heleninega obnašanja. Na to, da bi se vdal želji Helenini, niti enkrat ni mislil. Prepričan je bil, di bi bila zanj prava nesreča, če bi Helene popolnoma ne ločil od njene rodovine.

»Pridi ob štirih popoldne na Grad, v oni zapuščeni vrt, kjer sem prvič slonela na tvojih rokah.« 

Tako se je glasilo pisemce, ki je je Helena poslala Leonu. Čital je to pismo z začudenjem, zakaj pričakoval je, da ga pokliče Helena na očetov dom. Tudi se je spomnil, da Helena ni hotela nikdar iti ž njim samim na Grad, niti sploh na kak samoten kraj, dasi mu je bilo kaj neprijetno, da je mogel ž njo govoriti samo pri hišnih vratih.

Še pred določeno uro je prišel Leon na ta vrt. Jesen je bila nasade popolnoma opustošila in vtisk, ki ga je napravljal vrt, je bil kaj žalosten. Najprej je šel Leon v leseno lopo, ki si jo je bil dal napraviti Spinetti za svoje ljubavne sestanke z grofico Lici. Stoječ pri vratih, se je ozrl po vrtu in zagledal Heleno sedeti v zadnjem kotu na klopi, kjer sta bila pred meseci skupaj. »Kako da se nisem spomnil, da me bo ravno tam pričakovala,« si je očital in je šel stopajoč po prstih po ovinku proti klopi. Videl je, kako je Helena zatopljena v svoje misli in hotel jo je presenetiti. Ko ji je položil roko okrog pasa, se je z lahnim vzklikom obrnila k njemu in se mu nasmehnila.

»Ah, ti si,« je rekla, in ko se je nagnil k njej, je naslonila svoje lice na njegov obraz. »Ti si, moj — ženin.«

Tako mehko je to rekla, kakor bi bu v besedi »ženin« poseben čar. Namesto odgovora se je Leon vsedel kraj nje in jo privil k sebi.

»Prišla sem dosti prej, kakor sem ti pisala,« je nadaljevala Helena. »Saj ima vrt svoj pomen zame. Razmisliti sem hotela vse, kar sem doživela od takrat, ko sva prvič tukaj sedela. A ko sem bila tu, sem te tako težko pričakovala.«

Naslonila je svojo glavo ob njegovo ramo in mu gledala v oči. čital je v njih vso brezmejno ljubezen in vdanost, katere je bilo polno njeno srce, in prešinilo ga je čuvr stvo neskončne sreče.

»Ves dan sem štela ure in minute, kdaj se snideva,« je kakor v sanjah govorila Helena, »kar dočakati nisem mogla tega trenotka ...«

»Torej mi imaš kaj veselega povedati,« jo je prekinil Leon. »Torej vendar! Kaj je rekel tvoj oče?«

»Kako si radoveden in kako se ti mudi!« je vzkliknila z nekako šegavo porednostjo. »To že še vse izveš. Zdaj mi reci kaj ljubega in prijaznega. Tako srečna sem vselej, če slišim iz tvojih ust ljube besede. In danes sem kar žejna takih besed.«

Ta ljubezniva koketnost, ki je Leon pri Heleni ni bil vajen, ga je omamila. Pozabil je na Franeka in na starega Knifica, pozabil je na ves svet, videl samo to lepo cvetoče dekle, ki je v vdani ljubezni ležalo na njegovi roki in mu drhteče ponujalo svoje ustne. Kar je bilo v njegovem srcu nežnih čuvstev, kar je bilo v njem ljubezni do Helene, vse je zlil v en poljub.

»Ah, moj Leon,« je dihnila Helena, objemajoč svojega ljubimca, »povej mi, ali me res ljubiš, resnično, iz vse duše?«

»Če te ljubim? ... Ti še vprašuješ, če te ljubim.«

Heleni se je obraz zresnil in vsa kri je odtekla iz njega.

»Kaj ti je?« je začuden vzkliknil Leon in strme gledal to naglo izpremembo.

»Ne dvomi o moji ljubezni, Leon,« je rekla s trepetajočimi ustnimi. »Dvomiti ne smeš. Obljubi mi Leon, da ne boš nikdar dvomil, naj se zgodi že kakorkoli.«

»Otrok, ti ljubi otrok! Saj ne dvomim in nisem nikdar dvomil.«

Položila mu je roko okrog vrata in se stisnila k njemu.

»Veruj v mojo ljubezen, Leon, — nikdar ne bo umrla,« mu je rekla šepetaje. »Ti si zame vse, kar mi je mogel dati svet. V siromaštvu sem vzrastla, žalost in skrb sta bili moji spremljevalki vse žive dni. Kakor sebični žarek, kadar se izguba v te mračne, žalostne Študentovske ulice, tako si ti, Leon, posijal v moje življenje. Ubožno dekle sem, komaj za silo vzgojena, nevredna sem tebe, ali ljubim te z vso gorečnostjo, ki jo premore moje srce.«

Nikdar še ni Leon slišal Helene tako govoriti. Neskončna ljubezen, ki so jo razodevale njene besede, mu je s toploto objemala srce, a te besede so ga tudi vznemirjale. Ni si mogel raztolmačiti, kaj je vzrok temu vedenju, a vendar so se v njem porajale slutnje, ki so mu povzročale bolesti.

»Helena ... jaz te ljubim ... čez vse na svetu te ljubim ...«

Objel jo je znova in jo pritisnil k sebi. Strastno se ga je oklenila, poljubila mu je usta in oči, ga privila k sebi, kakor bi ga nikdar več ne mogla izpustiti — potem pa naenkrat omahnila.

»Leon — jaz ne morem postati tvoja žena, jaz ne morem zapustiti bolnega brata in starega očeta.«

Leon niti prav pojmil ni, kar mu je rekla Helena, kajti prebledela je bila in kakor brez življenja ležala na njegovi roki. Posadil jo je na klop, a čez nekaj trenotkov je prišla zopet k sebi. Molče je nekaj časa sedela kraj njega in gledala v tla. Zbirala je svoje moči, ne meneč se za Leonovo vznemirjenost in ne da bi slišala njegova ljubezenska zagotovila. Ko je zopet dvignila k njemu poglede, je iz njih odsevala tako neskončna žalost, da Leon ni mogel ničesar več reči.

Počasi, v pretrganih stavkih, a z odločnostjo, razodevajočo, da je njen sklep nespremenljiv, mu je povedala, da ne more postati njegova žena. Popisala mu je ves dušni boj, ta boj med njeno ljubeznijo in med njeno vestjo in ga prosila, naj se ji odpove.

Strme je poslušal Leon. Čutil se je zadetega v svojem ponosu, v svojem samoljubju in ponižanega v svoji ljubezni. Vse je hotel žrtvovati tej ljubezni in zdaj ga je Helena pahnila od sebe in ga žrtvovala bratu. Spomnil se je besed, ki mu jih je bila ta dan rekla grofica Lici. »Če vas resnično ljubi, zapusti očeta in brata.« Pripravljen je bil na težek boj, a nikdar ni mislil, da bo Helena raje njega žrtvovala in se odpovedala svoji ljubezni in svoji sreči, kakor da bi zapustila bolnega brata. Nevolja in užaljenost sta iztisnila iz njegovega srca vsa druga čuvstva, tudi vso pravičnost. Zavedal se je le enega, da je svoji ljubezni hotel žrtvovati vse, stanovske predsodke, ozire na sorodništvo in prijatelje, upanje na bogato nevesto iz odlične rodovine, deloma celo svojo prihodnjost, Helena pa da mu neče ničesar žrtvovati.

»Ti me nisi nikdar ljubila,« ji je v blazni jezi očital, »varala si me in se mi hlinila.«

»Leon — nikar,« je zakričala Helena in dvignila k njemu sklenjeni roki.

»Prekliči, kar si rekla,« je zahteval. »Na svojo čast ti prisegam, da pozabim vse, kar si rekla. Nikdar tega ne bom omenil.« 

»Ne morem, Leon.« 

»Če bi me ljubila, bi pustila očeta in brata, Helena! Daj si dopovedati ...«

Prijel jo je za roko in jo hotel potegniti k sebi, a iztrgala se mu je, kličoč obupno.

»Nikari me ne trpinči, Leoni. Kaj ne vidiš, koliko trpim, kaj ni v tvojem srcu nič usmiljenja?«

»Pojdi z mano, Helena, srečna bodeva, neizmerno srečna ...«

»Ne! Čutim, da bi v najinem zakonu ne bilo pravega blagoslova. Vest bi mi vedno očitala, da sem zapustila iz gole sebičnosti svojce v bolezni in v bedi — neprestano bi videla Franeka ginevati v bolečinah in zapuščenosti — umrl bi daleč od mene ... ni mogoče, ni mogoče.«

»Samo nanj misliš,« se je razljutil Leon, »samo ta deček ti je v mislih, njemu si se žrtvovala doslej in njemu hočeš zdaj še naju oba in najialo srečo žrtvovati.«

Leon, ki je že davno gojil neko instinktivno ljubosumnost na bolnega Franeka, je sedaj čutil, da sovraži bolnega dečka in to sovraštvo mu je dalo moč, da je Heleni brezobzirno razložil, zakaj dečka ne mara in ne more vzeti s seboj. Vdano ga je poslušala Helena, a ko je končno Leon vnovič poskusil jo pregovoriti, je zopet samo odkimala.

»Ni mogoče, Leon, ni mogoče,« to je bil ves njen odgovor.

Tedaj ga je spreletela misel, da je Helena vprizorila ž njim samo komedijo, da bi ga omehčala in pregovorila, vzeti bolnega Franeka k sebi. »Zaradi otroka se mi gotovo ne bi odpovedala,« si je rekel in ta misel je zatrla v njem vsa boljša čuvstva.

»Potem — zdravstvujte, Helena,« je rekel hladno. »Svojega sklepa jaz ne morem premeniti.«

Pričakoval je, da se Helena zdaj vda njegovi volji. Stala je pred njim smrtnobleda in mu dala roko.

»Leon, moj ljubeč — še en poljub,« je prosila, »moj Leon —«

Sklonil se je k nji in jo hladno poljubil na čelo.

»Zdravstvuj, Helena,« — in čez trenotek je dostavil — »če Franek ozdravi, ali se smem oglasiti?«

Franek ne bo nikdar več zdrav,« je odgovorila Helena, »zdravstvuj, Leon — jaz te bom ljubila do smrti.«

Zašumelo je listje pod trdimi koraki in ne da bi se bil ozrl, je Leon zapustil vrt. Držeč roke sklenjeni pred sabo, je gledala Helena za njim. Iz njenih velikih tajinstvenih oči je sijala brezkončna ljubezen in njene ustne so tiho drhtele:

»Zdravstvuj moj Leon — bodi blagoslovljena vsaka tvoja pot.«


XVI.[uredi]

Pritisnila je zima in zapadel je sneg. V Študentovskih ulicah je bilo mračno in otožno, komaj se je razločevalo, kdaj je dan in kdaj je noč.

Mračno in otožno je bilo tudi življenje pri Knifičevih. Franek je vse bolj bolehal in Helena mu je morala posvečati noč in dan največjo skrb. Le redkokdaj je po neizogibnih opravkih zapustila svoj dom in ničesar bi ne izvedela o dogodkih v mestu in po svetu, če bi ne bil študent Bernard prinašal stari sosedi mestnih novic.

Po tej poti je Helena izvedela, da je Leon zapustil Ljubljano še predno je potekel njegov dopust. Zapustil jo je, ne da bi ji bil poslal le še en pozdrav. Žalostilo jo je, da je mogel njeno podobo tako brez sledu iztrgati iz svojega srca, da jo je mogel tako hitro pozabiti, a zamerila mu tega ni. Še nekaj veselja ji je provzročil nagli odhod Leonov. Razvidela je iz tega odhoda, da se grofici Lici vendar ni posrečilo pridobiti si vnovič Leonovo ljubezen, dasi je gotovo vse storila, da bi to dosegla.

Tiho in enakomerno so tekli Heleni dnovi. Edina njena radost je bilo spominjanje na lepe dneve njene ljubezenske sreče. S krogi, v katere jo je vpeljala grofica Lici, ni imela nobenega stika več. Zgodilo se je pač nekajkrat, da jo je ogovoril baron Spinetti in jo izpraševal po Franeku, a imela ga je na sumu, da se zanima za Franeka samo da bi se zopet njej približal in povedala mu je to naposled brez ovinkov in ga s tem prepodila za vedno. Svet grofice Lici ji je bil zopet tako tuj, kakor tedaj, ko je s svojega okna prvič zagledala grofico Lici in barona Spinettija.

Edini človek, s katerim je nekoliko več občevala, je bil postavni imetnik gostilne pri »Citronenbaumu«. Prišel je večkrat, če tudi le nekako mimogrede, na kratek pogovor. Od sosede je vedel, kako skrbi Helena za svojega bolnega brata in kazal je Franeku posebno naklonjenost Zdaj mu je prinesel pomaranč, zdaj slaščic in zdaj kako igračo, in vsak svoj obisk je zaključil z zatrdilom, da je za Franeka treba kaj izdatnega storiti.

»Fant bi že ozdravel, samo če bi ga pravi zdravniki dobili v roke.«

»Da, pravi zdravniki! Kolikokrat je Helena na to mislila, kolikokrat je prečitala dolgo pismo dunajskega zdravnika in kolikokrat je na tihem obupno jokala, da nima sredstev in jih ne more dobiti, da bi rešila Franeka.

Stara soseda je imela na tem obupanju svoje veselje. Previdno je opozarjala Heleno, da bi se lahko dobro omožila in dobila sredstev za primerno oskrbovanje bolnega dečka. Tudi staremu Knificu je soseda to pesem rada pela in šla pri njem polagoma še dalje ter ga začela opozarjati na Rožanca.

»Bogat je — gostilna vedno polna — dober je in Heleno ima rad — če bi se vzela, bi bilo preskrbljeno — fant bi ozdravel — vi bi imeli po skrbeh dolgih let prijazno življenje na stare dni.«

Dolgo je Knific le molče poslušal tako prigovarjanje, a čim večkrat je je slišat čim bolj je o stvari premišljal, toliko bolj mu je ta misel ugajala. Ko je soseda sprevidela, da je tla dovolj dobro pripravila, je prišel Rožanec sam na dan in povabil Knifica k sebi na važen pogovor.

»Kaj misliš, kje sem bil danes?« je vprašal Knific šegavo, ko je prišel tisti dan precej pozno domov. »Pri človeku sem bil, ki hoče vse storiti in žrtvovati, da bi Franek ozdravel!«

Heleni je padlo šivanje iz rok, tako jo je razveselilo očetovo naznanilo.

»Kdo je ta človek?« je naglo vprašala.

»Ah, če bi to bilo res, oče — «

»Res je, res,« se je nasmehnil Knific in se delal jako zadovoljnega, skrivaj pa je opazoval Heleno, ker je vedel, da svojega namena ne bo dosegel tako lahko, kakor sta menila soseda in Rožanec.

»Torej — da boš vedela — Rožanec hoče vse plačati kar bo veljalo Franekovo zdravje — pa seveda pod enim pogojem.«

»Rožanec?« Heleni je postalo tesno pri srcu. »Kako pa, da hoče to Rožanec storiti?«

»I — kako — rad te ima — vzel bi te rad —.«

Knific ni mogel naprej govoriti. Helena je bila planila s svojega stola.

»Oče — tega nikar ne govorite — to je nemogoče.«

»Sedi, Helena, in poslušaj me,« jo je miril oče, »Pametno dekle si, ki zna vsako stvar preudariti. Prosim te le enega: nikar se ne prenagli, premisli dobro, kaj storiš. Ali me hočeš poslušati?«

Prikimala je mehanično in Knific ji je začel pojasnjevati svoje nazore.

»V naših krogih ne dobiš izlahka moža, kakršen je Rožanec. Res da je preprost človek, a pošten je in delaven ter dobrega srca. Tebe ima rad in dasi bi se lahko bogato oženil, snubi vendar tebe, ki nimaš drugega, kakor starega očeta in bolnega brata. Če postaneš njegova žena, te bo spoštoval, ker si veliko bolj izobražena kakor on. Imela boš mimo in srečno življenje, in za Franeka boš lahko storila še veliko več kakor zahteva dunajski zdravnik. Naj velja kar hoče, je rekel Rožane, če postane Helena moja žena, mora Franek ozdraveti ...«

»Ne morem, oče,« je dihntla Helena, ko je Knific za hip umolknil. »Vi ne veste, kaj od mene zahtevate.«

Knific je dobro vedel, da je Helena pri tem mislila na Leona. Zavalovala je v njem jeza in sovraštvo do vseh teh ljudi, ki so izvabili Heleno iz njenega kroga, ji pokazali lepoto in sijaj življenja in jo potem pahnili nazaj v bedo in temo Študentovskih ulic.

»Nikar se ne prenagli, Helena,« je prosil Knific. »Premisli vse dobro, premisli, da pahneš Franeka v zgodnji grob, če odbiješ Rožanca. Če umrje Franek, pade njegova smrt na tvojo vest.«

Pogledala sta se čez mizo v oči, le trenutek, potem je Heleni upadla glava, da je zadela z njo ob mizo, a odgovorila ni ničesar.

Stari Knific je bil svojima otrokoma nad vse dober oče. Na to dobroto je računala tudi Helena, ko se je branila vzeti krčmarja Rožanca. Vedno je upala, da se oče le še vda in da je ne bo silil v poroko, ki jo je smatrala za največjo nesrečo. Prebledela in prejokala je mnogo noči, a dasi je Knific videl njeno bolest, se vendar ni dal omehčati. Vsak dan ji je prigovarjal, naj vzame Rožanca, vsak dan je našel novih razlogov in nagibov, da je spravljal Heleno v vedno večje obupan je.

Ko že solze in besede niso ničesar več izdale, je Helena razkrila očetu svojo tajnost. Povedala mu je, da je ljubila in da še vedno ljubi barona Plassa, a da se mu je odpovedala in da ga je pahnila od sebe, samo da se je ohranila bolnemu bratu.

»Srečo svojega srca in svojega življenja sem žrtvovala Franeku,« je rekla, »več ne morem, tudi mojega žrtvovanja mora biti konec.«

Težkega srca je poslušal Knific svoje hčere izpoved in le z veliko težavo se je premagoval, da je prikril svoja čuvstva. Koliko laglje bi mu bilo, da je mogel jokati s svojo hčerjo. A pogled na Franeka mu je dal moč, da Heleni ni razkril svojih muk. Prijel jo je za roko in peljal jo je k postelji, na kateri je ležal Franek. Vreme jesensko je na bolnega otroka slabo vplivalo. Še bolj bled in upadel, kakor v poletnem času, izmučen od hudih bolečin je ležal deček na postelji.

»Poglej ga, siromaka,« je rekel Knific. »Tvoj brat je! Poglej, kako ga je vzela bolezen, kako strašne muke trpi. In njegovo zdravje je v tvojih rokah, Helena, in v tvojih rokah je njegovo življenje. Samo ti mu moreš pridobiti sredstev za zdravljenje. Zdravje in življenje ali pa trpljenje in smrt. Vse je odvisno zdaj od tebe. Ne bom te silil, Helena, ne bom ti več prigovarjal, a poslušaj svoje srce in potem odloči.«

Starega moža so zapuščale moči. Nič več ni mogel govoriti, samo krčevito je stiskal roko svoje hčere.

Tedaj se je Franek obrnil od zida in zagledal očeta in sestro. Zavzdihnil je in iztegnil roke.

Ta obupni klic bolnega otroka je premagal Heleno. Zajokala je na glas in se vrgla čez Franeka.

»Saj ti bom pomagala, fantek moj — pa naj se zgodi še to.«

Postavni gostilničar pri »Citronenbaumu«, je še isti večer izvedel, da je Helena pripravljena postati njegova žena in domenil se je s Knificem, da bo poroka sredi predpustnega časa.

Samo še nekaj tednov je bilo do poroke, toda Helena se je malo menila za poroko. Vso svojo skrb je posvečala Franeku. Rožanc je dal poklicati prve ljubljanske zdravnike, ki so natančno preštudirali navodila znamenitega dunajskega zdravnika in potem začeli po teh navodilih zdravili Franeka.

Vedeli so pač, da otroku ni pomoči, a Rožanc jih je bil prosil, naj to Heleni prikrivajo in naj ji delajo upanje, da Franek ozdravi. Videč, kako skrbi Helena za svojega brata, so to radi storili, zlasti ker so bili še zaznali, da se Helena na ljubav Franeku ni poročila z baronom Plassom. Vzlic vsi zdravniški pomoči, vzorni postrežbi in izborni hrani pa se je Franek le prav neznatno utrdil, bolezen pa se ni nič premenila.

Z začudenjem je Franek izvedel iz Heleninih ust novico o poroki z Rožancem. Strmenje je odsevalo iz njegovih oči in skoro prestrašen je vzkliknil:

»Ali res? Jaz sem pa mislil — « Podoba barona Plassa je ostala pred njegovimi očmi, a ni se upal imenovati tega imena, tako neskončna je bila žalost, ki jo je čital na sestrinem obrazu.

»Helena — ali me boš potem zapustila?« Morala se je nasmehniti. Kaj je vedel ta otrok o žrtvah, ki jih je doprinesla samo, da bi ga ne zapustila.—

Prišla je končno poroka. Helena je želela, da naj bo svatba kolikor mogoče tiha in Rožanc ji je ustregel, kolikor se je pač dalo. Pojedina pa je bila vendar velika in povabljenih je bilo mnogo ljudi, ki jih Helena prej še nikdar ni videla, in ti ljudje so popivali in se razveseljevali po stari navadi in ne sluteč, da je sedela med njimi nevesta, ki bi se bila najraje živa pogreznila v zemljo, tako nesrečno in žalostno se je čutila.

V mraku je Helena zapustila svate in je pohitela v Študentovske ulice, da bi videla Franeka. Zadnje dni je posebno trpel in kar pustiti je ni hotel od sebe, ko je v svoji beli obleki stala pred njim, predno se je odpeljala k poroki. Obljubila mu je, da ga pride še zvečer obiskat, drugi dan pa da zapusti Študentovske ulice in se preseli k njej na njeno novo domovanje.

Hitela je kolikor je mogla. Na vogalu Študentovskih ulic je stal študent Bernard. Prestrašil se je, ko jo je videl, misleč, da se ji je kaj zgodilo.

»Helena,« jo je ogovoril in ji je dal roko, »odpusti, kar sem ti storil — vsa sreča s tabo — jaz sem te preveč rad imel in ne bom svoje ljubezni nikdar prebolel.«

»Bernard — bodi pameten,« mu je odgovorila Helena. »Pozabi — saj moram jaz tudi vse pozabiti.«

Ne čakaje odgovora je hitela dalje. Bernard je gledal za njo, dokler ni izginila v hišo.

»Kako naj pozabim, ko te pa imam tako rad,« je mrmral sam pri sebi. »Pozabiti se to ne da — samo vtopiti.«

Helena je bila prihitela v očetovo stanovanje. Na vznožju Franekove postelje je dremaje sedela stara soseda, ki je za ta večer prevzela varstvo bolnega dečka. Na prstih se je bližala postelji. Kako mirno je deček ležal. Nič ni ječal, nič se ga ni slišalo dihati. Kako dobro in trdno spi, si je mislila Helena. Sklonila se je nad posteljo.

»Jaz sem tu, Franek,« je dihnila komaj slišno. Nagnila se je, da poljubi brata na usta, a v trenotku z obupnim vzklikom odskočila.

»Franek — Franek« — je odmevalo njeno klicanje po sobi in hiši, a Franek se ni več zganil.

Storjene žrtve so bile zaman doprinešene.

* * *

Začetkom meseca aprila je v gostilno pri »Citronenbaumu« vstopil prileten oficir z zlatim ovratnikom in z mnogimi redovi na prsih in je vprašal za gospo Rožančevo. Rožanc se ni upal nič reči in ničesar vprašati; spoštljivo je peljal odličnega gosta v svoje stanovanje. Vzlic vsi radovednosti se ni upal slediti oficirju v sobo svoje žene, nego je za njim tiho zaprl vrata in ostal na hodniku.

Vstopivši v sobo, je tuji oficir zagledal pred seboj v preprosti, a okusni obleki čudovito lepo mlado ženo, ki ji je dajal izraz žalosti poseben čar. Zravnal se je in se globoko priklonil.

»Milostiva gospa,« je rekel, »dovolite, da se vam predstavim — dragonski polkovnik grof Schliessen.«

Heleni je zastajal sapa in spreletele so jo zle slutnje. Srce se ji jo krčilo. Položila je roko na prsi, iz njenih oči je pa zasvetil tak strah, da je polkovnik naglo pristopil k nji in jo podprl.

»Milostiva gospa — bodite močni — « Posadil jo je na stol in jo prijel za roko. »Milostiva gospa — saj gotovo slutite, kaj me je privedlo — nesrečna usoda — prinašam vam zadnje pozdrave — «.

»Leon —!« je vzkliknila Helena.

»V bitki pri Mortari je bil zadet v hrbet in je izdihnil na mojih rokah. V smrtni uri mi je zaupal vse. Naročil mi je, naj vam sporočim, da se vas je tudi v zadnjem trenotku smrti spominjal v srčni ljubezni in da vas prosi odpuščanja. Za dediča svojega premoženja je določil vašega bolnega brata.«

»Moj brat — je mrtev — umrl — je na dan moje — poroke,« je dihnila Helena, sklonila glavo in brez zavesti zdrknila s stola.