Ura: Spomini in misli
| Ura. Spomini in misli. L. R. |
| |||||||||||||
Nad enim okencem moje sobice visi ura. Čisto navadna stenska ura v lesenem osmerokotnem okvirju. Poslušam njeno prijateljsko tiktakanje, ki sem se ga tako navadil kakor svojih osamljenih misli in sanj. In zdi se mi, da bi mi bilo težko v srcu, če bi ga ne slišal. Ob vsaki uri zabrne kolesca in mehki metalični zvoki mi povedo, da sem za stopinjo naprej v življenju.
Koliko spominov me druži s to uro! Skoraj bi rekel, moja srčna prijateljican je,ki me spremlja že dolgo, dolgo in s katero se pogovarjam, ko se ne morem z drugimi.
Še sedaj se spominjam na oni zimski večer, ko je moj očka prinesel to uro domov. Majhen sem še bil in radoveden nad vse, ko je položil zavitek na mizo, pogledal mene in sestrico s svojimi dobrotnimi očmi in me vprašal: »Lojze, ali uganeš, kaj sem prinesel?«
Jaz sem gledal in zmajal z glavo.
»No, ali ne veš?«
»Ne, ata ...«
»Poslušaj natanko, potem boš vedel, kaj je v zavitku!«
Jaz sem poslušal in razločil rahlo, pritajeno tiktakanje.
»Ula!« je vzkliknila moja sestrica in plosknila z ročicami od veselja, še preden sem mogel jaz povedati, kaj je v zavitku.
Nato sem slovesno prinesel kladivo in velik žebelj, oče ga je zabil v sobi med dve podobi nasproti vratom in obesil nanj uro.
»Pri neki vdovi sem jo kupil, ki živi v revščini in jo je hotela ravnokar nesti zastavit ...« je pripovedoval materi.
Ko je ura visela na steni, se je nekaj v njej zganilo.
»Glejta, zdajle bo ura bila šest ...« je dejal očka.
S sestrico sva obrnila oči v uro in čakala, kdaj bo bila. Tistih pet minut, ki jih je še manjkalo do šeste, nama je bilo pol večnosti, tako da sva bila od čakanja že vsa nestrpna, ko je ura počasi in zveneče začela biti.
»Kako lepo bije!« sem vzkliknil, ko je izdonelo vseh šest udarcev.
Ves tisti večer sva s sestrico poslušala. Jaz sem sedel na stolici, ona na tleh in vsakokrat sva se vzradostila, ko je ura bila.
»Kaj bije v uli?« je vprašala večkrat sestrica.
Preden sva morala iti spat, sem si jaz izmislil lepo pravljico in začel pripovedovati sestrici o sivem bradatem možičku, ki sedi tam notri v uri s srebrnim kladvecem in ljudem na ljubo tolče na zlat zvonček, da vedo, koliko je ura ...
O zlati čas, ko se nisva menila za šum velikega mesta tam zunaj, ki nas je obdajal kroginkrog, ki še nisva nič vedela o življenju, ki se še ni bilo naju dotaknilo! ...
Leta so bežala, moja sestrica ni več verovala v možička v uri, hodila je že v šolo in jaz sem se bil že sprijaznil z grškimi paradigmata. A ura na steni je tiktakala kakor včasih in njen zvok mi je bil domač in znan kakor očetov in materin glas.
Vedno ista stara znanka mi je bila ura, a moje srce in življenje se je izpremenilo.
Petošolska! ... Kdo je ne pozna? Iz Jurčičevih romanov in iz nemških sentimentalnih pravljic vzraste, med strogimi opomini starišev in pred pretečimi dvojkami v šoli konča ... Tudi meni so je tako godilo, samo s tem razločkom, da se je ekspozicija, višek in katastrofa te tragikomedije izvršila v četrti šoli.
Še sedaj se spominjam na materine solze, ko me je opominjala, naj bom pameten, naj se učim in naj ne uganjam neumnosti. Pustila me je potem samega in dolgo v noč sem premišljeval vse njene besede. Sklenil sem se poboljšati in dvanajst udarcev naše ure me je poučilo, da je škoda čas zapravljati.
In par dni pozneje mi je usoda brez pardona povedala, da moja Dulcineja gleda za vse drugimi fanti nego sem bil jaz.
Takrat sem bil vkljub vsem dobrim sklepom precej potrt, a vendar še tako ponosen, da sem sklenil pokloniti srce drugemu dekletu, namreč Muzi, boginji nadebudnih pesnikov ...
In skoval sem svojo prvo pesem, polno resignacije in svetožalja. Ravno polnoči je bilo, ko sem končal verz, in zdelo se mi je, da me celo ura pomiluje ...
Od tedaj sem ostal Muzi zvest vse dni.
Spominjam se, kako sem dobil prvi honorar. Praznik je bil in jaz sem premišljeval, ali bi sedel k mizi in začel tuhtati kako žalostno, sentimentalno črtico, kakor so bile še tedaj v navadi, ali bi šel na izprehod, ker je bilo lepo predpoldne v maju, polno cvetja in vonja in življenja.
Tedaj je nekdo potrkal, in ko odprem, je stal denarni pismonoša pred menoj.
»Deset kron je za vas! ...« je dejal in se mi prijazno smejal.
Tresoč se od radosti sem podpisal nakaznico in deset srebrnih kronic je zacingljalo v mojo dlan. Tisti hip je ura bila deset in sekundirala srebrnemu zvoku s svojim globokejšim. Nemara se je veselila z menoj, da je tista žalostna historija prva iz mojega peresa zagledala luč sveta in da je iz tega so porodilo veselo dejstvo, da sem zanjo dobil deset kron.
Osem sem jih dal materi, ki se je čudila, da za moje čečkanje kdo sploh kaj da, z dvema pa sem šel ven v mesto in potem na obrežje, kjer je igrala ob pomolu godba, so vreščali galebi in se je bleščalo in radostilo morje z menoj sreče – prvega honorarja.
A tudi najbridkejši trenutki mojega življenja so tesno zvezani z uro, ki tiktaka v moji sobici.
Tedaj je bilo, ko je prišla smrt k nam, vsa tuja, brezčutna, grozna.
Moj očka je umiral ... Lahno je objemala njegova trudna desnica svečo, niti zganila ni v moji trepetajoči roki ... Pojemali so dihi, tiho, polagoma, niti vedel nisem, kdaj so za vedno nehali ... Moja mati in sestra sta ihteli ob postelji, a jaz še nisem veroval v smrt, jaz sem upal na življenje, sem bil še prepričan, da bom gledal še očetu v oči, še govoril z njim.
A tedaj je udarila ura. Samo enkrat, trdo, odločno. In tedaj sem se vzdramil, sveča je padla na tla in ugasnila, jaz pa sem stopil k uri in jo ustavil, v oči pa so mi prišle pekoče, grenke solze.
Zimska noč je odevala zunaj mesto, ki je spalo globok sen kakor zver, ki je obležala trudna nad svojim plenom ...
In nikdar no zabim tiste noči, nikdar tvojega zvoka, ura, ko je segla smrt s svojo ledeno roko med nas ...
Življenje nas je vrglo v vas. Jaz sem se moral kmalu vrniti v svet in naša ura je ostala v moji sobici, kamor se zatekam iz viharnega življenja tam zunaj.
A vendar je ostala ura kakor nekoč moja prijateljica, ob velikih, važnih trenutkih je vedno navzoča.
To je bilo tedaj, ko sem se vrnil domov in so ljudje dejali, da sem izgubljen študent. Vsakdo je dvomil o meni in tudi materino srce ni moglo s tisto živo vero verovati vame kakor prej.
In zato je bil ves čas, ki sem ga tedaj prebil doma, le kakor kratek pozdrav in naglo slovo.
In ko sem se poslavljal in odpravljal zopet v svet s trdnim pogumom, a brez varne roke, ki bi me vodila in mi pomagala, le z materinimi solzami v duši in s tihim upom v bodočnost, vase in v Tistega, ki vé za vse poti – tudi tedaj se je dotaknila ura mojega srca s svojim glasom, ki je bila uro ločitve.
Tedaj sem še-le spoznal, da se trgajo srčne vozi za vedno, ko grem na pot, ki jo bom moral hoditi sam ... Če srečno pridem do cilja –: moja sreča; če zaidem ali omagam –: moja krivda.
In zato sta mi segla tista dva udarca globoko v dušo, ko je ura bila dve in se je že tam doli po cesti zibal voz, da me odpelje bogvekam ...
In zdaj sem zopet doma.
Tiho, mirno teko dnevi, vse sivo je zunaj decembersko nebo, iz oblakov pada mrzel dež. Poti so blatne, vaško hiše sive in mračne, tam doli po polju se zbira voda po travnikih in žaluje za oblaki v višavi ...
In ti bela cesta, moja prijateljica v lepih solnčnih dneh, komu si dala svoj beli kras, kdaj bodo zopet trepetali visoki topoli ob tebi, kdaj bo pela napeta žica brzojava svojo pesem iz daljav, iz krajev, ki sanja o njih toliko src, nezadovoljnih pod domačim krovom v tesnobi rojstnih vasic? ... Bogvekdaj ... Zdaj molčiš, vsa siva in trudna si, ne vabiš, ne kličeš več v dalje, človek, ki se poda po tebi v svet, je poln nezaupnosti in malodušnosti ...
In zato mi je tesno, ko se spomnim, da bom moral zopet ven v daljo in v svet.
Na steni nad okencem tiktaka ura ...
– Ura teče, nič ne reče ... – pra včasih moja stara leta, ko pride k meni in me dobi zamišljenega. Pa to res, ker razločno slišim, da tiktaka v neprestano: Trpi, upaj – trpi, upaj trpi, upaj ... –
In pogledam včasih ven skozi okence pod uro. Skozi rožmarin in rože ki jih je postavila sestrska ljubezen na okna, da ni vse tako pusto in prazno vidim pot, ki pelje naravnost iz vasi, tisto pot, po kateri sem tolikrat prišel in odšel. Tam daleč je svet in življenje ... In pot do mojih ciljev pelje skozi vse to. Daleč, daleč so cilji, ki jih zasanja srce v mladosti – ali jih tudi doseže?
Vprašam uro nad okencem, a ona odgovarja z neizprosno enakomernostjo: Trpi, upaj – trpi, upaj! ...
Ali izhodim vse svoje poti, ali dosežem vse cilje, do katerih se je namenilo srce?
Bogve ...
Ozrem se na mizo in izmed knjig papirjev se blesti odgovor na to vprašanje. Z vso ironijo modernega empirizma, z vso negotovostjo, zavito v mr bodočnosti, gleda vame D'Annunzijeva knjiga in kriči rdeči naslov: Forse o si forse che no ... –
Grenak odgovor: Morda, morda ne ...