Upornik
| Upornik Slavko Grum |
napačno kodiran zapis na dLibu
| |||||||||||||
 | Članek je za kratek čas rezerviran, saj ga namerava eden izmed sodelavcev v večji meri preurediti. Prosimo vas, da ga medtem ne spreminjate. Oseba, ki je dodala obvestilo, je navedena v . Če članka zadnjih nekaj ur ni urejal nihče, lahko predlogo odstranite. Namen obvestila je izogniti se navzkrižjem urejanj; prosimo vas, da ga med sejami urejanja odstranite, da ga bodo lahko izboljševali tudi drugi. |
«�e, �e, Rufe!» so mu obljubili, pla�ali in od�li mimo me�etar-jev in njihove dru�be, ki je deloma potihnila, ker je nekaterepremagal spanec in jih odgnal, druge je pa premagalo vino in jihpredalo kar v taberni bogu Somnu v naro�je ... Pred taberno so se raz�li. Atinija sta zavila na Forum Boariumin obstala pred dvema lepima vilama, ki sta se dvigali druga polegdruge, in se je za njima �iril Simulin gaj: vsak svojo sta imela. «Dobro sva ga pripravila,» je menil Gaius. «Dobro,» je del Marcus, «Publius Aebutius bo res pridobitev.Lep, stasit, ko izklesan je ...» «Starec bo vezan!» «�e bo malo s pastorkom, mu damo �e zlat obro� na usta!» «Ali pa za vrat, da bo la�e sline po�iral!» «Dobro! Hahahaha! ...» «Salve!» «Salve!» Brata sta se med smehom pozdravila, potrkala vsak na svojavrata, ki so se kmalu odprla, in zginila sta v vestibul in skoziostij in atrij v peristil in na desno v triklinij ve�erjat... Sempronius pa jo je ubiral do cirkusa �e vedno po cesti clivusTuscus, tam pa je krenil na pot clivus Publicius, ki ga je tlako-vana pripeljala na vrh Aventina in ga vedla mimo Hispaline hi�e.Ko je �el mimo, si je �elel, da bi imela okna na ulico. Rad bi po-gledal neopa�eno v notranjost, a tako je le ugibal, jeli Publiusspet pri Hispali in koval na�rte prav do Delfinove ulice, kjerje sladak in ne�en stopil v Duronin dom in ji ljubeznivo vo��ildober ve�er . . . (Dalje prihodnji�.) Slavko Gram: Upornik Dramski prizor. Nastopijo: URADNIK NATAKAR VOJAK S SLU�KINJO �TUDENT TRIJE STARCI MLADA GOSPA Z OTROKOM SLIKAR GOSTJE. Kot kavarne. Popoldne. Z drugega konca je �uti muziko. V krajni lo�iuradnik, siten, debelu�en mo�ic. Vojak s slu�kinjo. Trije starci.Starci, tesno sklonjeni nad mizo, poslu�ajo nekoga izmed njih, ki odva�no pripoveduje s prstom. Prvi izmed starcev (dvigne glavo, tleska v za�udenju z jezikom).Drugi: Hm. (Se zopet sklonita, poslu�ata pripovedovalca.)
Slu�kinja (popolnoma brezgibna, govore�a z visokim, pojo�imglasom, da se zdi kakor mese�na): Zakaj govorite samo to,gospod vojak? Tukaj je tako prijazno, vi pa se menite sametake stvari! Tega vendar ne smem druga�e, kot �e me poro�ite! Vojak (nejevoljen): Gospodi�na Fran�i�ka, vi ste �e zelo kmet-ski! V mestu je to popolnoma druga�e! Slu�kinja: Ana iz na�e hi�e je tudi imela nekega gospodavojaka, potem pa je morala piti vitrijol. Jaz se �e ne spe�amz nikomur. Vojak: Pojte, pojte! Bog ve, kak norec je bil tisti vojak! Sicerpa nisem rekel, da bi bilo nemogo�e, da bi se kedaj vzela. Slu�kinja: Ni se treba ve� meniti tega! Tako lepo je tukaj. Vojak (bobna jezno po mizi). Slu�kinja: Ne zdi se mi prav, da sva �la v delavnik sem,morala bi iti v nedeljo. Morebiti je treba povedati �e priizpovedi. Vojak: Vi ne boste nikdar prida gospodi�na! Slikar. Zapit in zanemarjen. Gleda okoli sebe, kam bi sedel, ko paugleda uradnika, jo nujno ubere k njegovi mizi, dasiravno je �e mnogo prostih. Slikar (se uslu�no pokloni, �aka; ker ga uradnik no�e videti,sede, polo�iv�i predse nekak zvezek). Uradnik (ga �ele sedaj o�ine izpod o�al, potem pa se takojzopet zatopi v �asopis). Slikar (ho�e opozoriti nase, se na �iroko premakne). Uradnik (ga pogleda kakor prej, �ita dalje). Slikar (nad vse prijazno): Niste nekaj rekli? Uradnik (ogor�en): Ne, ni�! (Mu poka�e hrbet.) Slikar (opla�en; potem��e ljubeznive j�e, da ne bi izzval zopetnjegove jeze): Ali vam je v�e� muzika? Uradnik (se po�ene kvi�ku, srdito zaka�lja in odide k drugimizi). Slikar (gleda obupno za njim). (Molk.) Vojak (vidi se mu, da la�e): Tamle sem zagledal nekega ofi-cirja, moram ven. Posedite �e malo, Francka. Slu�kinja (prepla�ena): Greva skupaj, �akajte! Vojak (se naglo odstrani): Posedite, le posedite �e malo, ko vamje vsec. Takoj pride natakar. Natakar (k slu�kinji): Bela in dve pivi. Petnajst.Slu�kinja (zbegana od�teje denar, novec za novcem).Natakar (stopi k slikarju): �elite ?
Slikar: Malinovca menda ne. Natakar: Spiritus vini ? Slikar (togo prikima). Natakar (pro�). �tudent. O�ala. I��e, kam bi sedel. Slikar mu �e od dale� daje znake,naj sede k njemu. Ko pride bli�e, vstane: «Izvolite, izvolite h �tudentprisede, ker se boji odre�i. Slikar motri svojo novo �rtev z ljubeznivimnasmehom, do�lec je v zadregi in se tudi smehlja. Oba se smejeta nekaj �asa. �tudent (ki je �e v veliki zadregi, vzdihne). Slikar: Kako ste rekli, gospod ? �tudent: Ni�. � O, kar tako! Kar tako sem rekel. Slikar: �e sta dva, je bolj zabavno. �lovek se kaj pomeni. �tudent: Da � da, da. (Ga obupno pogleda, da bi kaj rekel.) Slikar: Jaz sem slikar � ri�em tako okrog. Profesor sem � tose pravi, zadnje �ase sem nekoliko pil � v�asih pijem malo,�e nanese prilika � ali to nima sedaj nikakega pomena ve�,jutri pri�nem namre� novo �ivljenje. Tovari�i pravijo, daza�enjam vsak dan novo �ivljenje, toda jutri ga za�nemzares. Novo, popolnoma novo! Vi ste �e mladi, prijatelj, neznate preceniti �e, kaj je takole popolnoma izpremenjeno,svetlonovo �ivljenje. Jutri, jutri! Natakar (prinese slikarju �a�o �ganja). �tudent: �rno. In ilustriranih. Slikar (ki je vzel natakarju �a�o �e iz rok in jo spil na du�ek):�e! Natakar (pro�). Slu�kinja (se vzpne iz okamenelosti in zbe�i ven). Slikar: V�eraj sem namre� napravil imenitno kup�ijo, haha �o, jaz prodam slike, marsikako prodam � in jutri, jutri �eslednji� novo �ivljenje. Pija�a � (poka�e z roko) ni� ve�! �tudent (se dotakne zvezka na mizi): Ali imate tudi tukaj kaj? Slikar (ki pade iznenada vase, z ubitim glasom): �a�kari je,�a�karije! Ni vredno, da bi odpirali. �tudent (odpre in lista): Smem? Slikar: Gospe, gospe, gospe � same gospe z otroki. Neumnost! (Molk.) Slikar: Pravijo, da ne znam risati ni� drugega. To ni res, ver-jemite, dragi, da ni res. Zlobni so. Vsak �lovek ima svojozabavo, mene zanima pa� ta motiv! �tudent (ki lista po zvezku): Gospe, res, same gospe z otroki. Natakar (prinese slikarju �ganja, �tudentu pa �rno in listovter se odstrani).
Slikar (takoj spije): Sedaj jih ni ve� � po parkih, mislim,mladih gospa z otroki � premraz je �e. Sedaj dobim katerotakole v kavarni pri popoldanskem koncertu. �tudent (se obda z listi). Slikar (nesre�en, ker se �tudent ne zanima ve� zanj): Saj nires, da me veseli ta motiv, sovra�im ga, do skrajnosti mi jeodvraten. Ali risati ga moram, moram, prisiljen sem. �tudent (�ez �asopis): Prisiljeni? Slikar: Da, obsojen sem, da ga ri�em na vekomaj. � Za�nemrisati drevo, pa komaj zastavim svin�nik, �e zablesti medlistjem njen obraz in v travi se igra otrok. V gore sem �el,ube�al, posilil prste v kamene, razgrizene �eri � �ez vsakoskalo mi je razlil nje telo, razpletel curke slapa v lase. Ali �nisem se �e podal, nisem � �tudent: Kdo, kdo? O �em govorite? Slikar (se skrbno ozre naokrog, potem na uho, da bi ne �ulkdo): On! �tudent: Kdo ? Slikar (se hripavo zasmeje): Natakar! Natakar! �e eno �a�o!(Zopet potiho.) Kdo? Kdo? Nikjer ga ni in je povsod, to ba�je njegova zvija�a. Kolikokrat ga kli�em, izzivam v svojisobi � tiho je, nikdar se ne oglasi. Poka�e se samo v de-janjih. In v tem, da nas mu�i. Ali ste res �e tako naivni, daniste opazili, kako rafinirano nas mu�i? Natakar (je pri�el in odnesel slikarju servis). �tudent: Zdi se mi, da menite Boga. Slikar: �t! ��t! Ne izgovarjajte ga glasno, da ne �uje. Veste,jaz se mu �e nisem podal, o ne. Doma, na skriv�e slikam«Upor angelov». Grandijozna slika! Najdrznej�a, kar jih jekedaj kdo zamislil! Opolno�i se splazim iz postelje in delamob sve�i. (Se s tihim, blaznim smehom hihita v pest.) Misli,da sem mu pokoren, da ri�em samo to, samo te gospe � toda�t, tiho, tiho! �tudent (ki si je napravil svoje mnenje o njem, ga veselogleda): Zakaj pa vas sili, da ri�ete same gospe z otroki? Natakar (je prinesel �ganje, pro�). Slikar (pije): Zakaj ? Ali ni vsakemu dal nekaj, da ga mu�i ?Toda �e imate veselje, poslu�ajte. Imel sem mater, ki mi jeod vseh ljudi storila najve� zlega. Zakaj se �udite? Ve�inamater je takih! Ne smejte se, ne smejte, ljubi prijatelj, tudito je njegovo delo. Uredil je tako, da mu�imo drug drugegain da tisti, ki najbolj ljubi, stori najve� hudega. � Ali �eniste opazili, da se podeduje med ljudmi �udna tradicija, da
morajo odrasli otrokom vedno lagati? Nad vse strogo sedr�ijo obi�aja, da je treba otroka zastreti v neke posebnesentimentalnosti in la�i. dasiravno vejo, da bodo morali potemvse �ivljenje trgati na njih ter se jih kon�no z veliko mukoiznebiti. Groza nas je, taka groza pred vsem, da z ganljivovnemo hitimo otrokom svet nalagati, da jih vsaj za par leto�uvamo pred jadom. � Niste �e nikdar imeli ob�utka, daljudje drug pred drugim skrivamo o�i, da se bojimo ujeti ses pogledi, zato da ne bi bilo treba zakri�ati? � (Pije.) Kajsva se �e menila? Da, to, da so matere na�e najve�je dobrot-nice in jim moramo biti ve�no hvale�ni, je tudi ena izmedla�i iz �olskih �itank. Poslu�ajte! Bil sem edinec in mati meje imela tako rada, da je bila ljubosumna na vso okolico.Dvajset in pet let sem �e imel in �e nisem smel pogledati�enske. Smilila se mi je in sem jo ubogal, obsipal z vso sinov-sko ne�nostjo. Potem � potem sem se neko� zaljubil � ne bompravil � tako dobre, tihe roke je imela. Mati je obupavala,jokala, rekla, da imava �e sedaj komaj jesti in bo potem�e manj, �e jo vzamem. To je bila seveda la�, nastavljensem bil kot profesor in tudi slike sem prodajal dobro. Onaje pa� jokala, jokala, brutalno zahtevala moje �ivljenje zase.Dobro! �rtvoval sem, �rtvoval. � �ez leta neko� sem jopotem sre�al, ono s tihimi rokami, sedela je v parku in seigrala s svojim otrokom. Skril sem se za drevo in jo narisal.Od takrat jih moram vedno risati. Begati sem za�el po parkihter iskati mladih mater z otroki. Vse dni, vse dni! In sedajne delam ni� drugega, ko da hodim naokrog, lovim jih pocestah in vrtovih ter ri�em v tiso� varijantah. Madona, mipravijo kolegi, �alostna Madona. � Hahahaha � ali viditesedaj materino ljubezen, jo vidite, tukaj sedi pred vami: tridni �e nisem jedel in se ne umil! (Po�re ostanek �ganja.)Natakar! �tudent (ki ga je ob�lo so�utje z njim): Torej se je tisto dekleporo�ilo z drugim? Slikar: Z drugim, z drugim. Sedaj je �e stara �ena, mogo�e jesploh ve� ni. Toda � saj to ne ti�e k stvari! Ne bi bilo treba,da je bila ba� ona, vzel bi tudi lahko kako drugo. Otroka,otroka bi rad, tiho Madono z otrokom na ve�er krog sebe!Pozneje, ko mi je mati umrla, ni bilo ve� �asa za to; zapil semse. Trapal sem po beznicah ter razkazoval svoje gospe voz-nikom in nosa�em. Natakar (je prinesel nov servis s pija�o in odnesel starega). �tudent (ne ve kaj re�i): Hm.
Slikar (takoj spije): Sedaj jih ni ve� � po parkih, mislim,mladih gospa z otroki � premraz je �e. Sedaj dobim katerotakole v kavarni pri popoldanskem koncertu. �tudent (se obda z listi). Slikar (nesre�en, ker se �tudent ne zanima ve� zanj): Saj nires, da me veseli ta motiv, sovra�im ga, do skrajnosti mi jeodvraten. Ali risati ga moram, moram, prisiljen sem. �tudent (�ez �asopis): Prisiljeni? Slikar: Da, obsojen sem, da ga ri�em na vekomaj. � Za�nemrisati drevo, pa komaj zastavim svin�nik, �e zablesti medlistjem njen obraz in v travi se igra otrok. V gore sem �el,ube�al, posilil prste v kamene, razgrizene �eri � �ez vsakoskalo mi je razlil nje telo, razpletel curke slapa v lase. Ali �nisem se �e podal, nisem � �tudent: Kdo, kdo? O �em govorite? Slikar (se skrbno ozre naokrog, potem na uho, da bi ne �ulkdo): On! �tudent: Kdo? Slikar (se hripavo zasmeje): Natakar! Natakar! �e eno �a�o!(Zopet potiho.) Kdo? Kdo? Nikjer ga ni in je povsod, to ba�je njegova zvija�a. Kolikokrat ga kli�em, izzivam v svojisobi � tiho je, nikdar se ne oglasi. Poka�e se samo v de-janjih. In v tem, da nas mu�i. Ali ste res �e tako naivni, daniste opazili, kako rafinirano nas mu�i? Natakar (je pri�el in odnesel slikarju servis). �tudent: Zdi se mi, da menite Boga. Slikar: �t! ��t! Ne izgovarjajte ga glasno, da ne �uje. Veste,jaz se mu �e nisem podal, o ne. Doma, na skriv�e slikam«Upor angelov». Grandijozna slika! Najdrznej�a, kar jih jekedaj kdo zamislil! Opolno�i se splazim iz postelje in delamob sve�i. (Se s tihim, blaznim smehom hihita v pest.) Misli,da sem mu pokoren, da ri�em samo to, samo te gospe � toda�t, tiho, tiho! �tudent (ki si je napravil svoje mnenje o njem, ga veselogleda): Zakaj pa vas sili, da ri�ete same gospe z otroki? Natakar (je prinesel �ganje, pro�). Slikar (pije): Zakaj ? Ali ni vsakemu dal nekaj, da ga mu�i ?Toda �e imate veselje, poslu�ajte. Imel sem mater, ki mi jeod vseh ljudi storila najve� zlega. Zakaj se �udite? Ve�inamater je takih! Ne smejte se, ne smejte, ljubi prijatelj, tudito je njegovo delo. Uredil je tako, da mu�imo drug drugegain da tisti, ki najbolj ljubi, stori najve� hudega. � Ali �eniste opazili, da se podeduje med ljudmi �udna tradicija, da
O t r o k (uradniku): Papa! Uradnik (se odhrka): No, no, prav. Sedi lepo tjale in miruj.(Se skloni zopet nad �asopis.) Tudi gospa pride do uradnikove mize in nemo sede. Ko slikar opazi gospo, takoj vstane in jo spremi z o�mi. Pade na sede�,refleksno zgrabi risanko. Par sunkovitih potez s svin�nikom. Slabost,za�ne se tresti. Risanka mu odpade. Dvigne se, po�asi vzraste, strel. Gospa zakri�i, pade s stola.Godba v disonauci jekne. Prerivanje stolov, roke. Vsi se�ejo po njem. Kriki gostov: Marija! � Za bo�jo voljo! � Ta je! � Kdoje? � Polo�ite jo na divan! � Klju�, kdo ima klju�, deniteji klju� na prsi! � Vode! � Policija! � Pijan je! � Zdrav-nik! � Dr�ite ga! Slikar se je povzpel pred rokami na zofo. Eden izmed g o s t o v (se prerije z glasom iz hrupa): Zakajsi to storil, norec? Slikar (zgane usta � ne more izre�i). �tudent (iz otrplosti): Pravil je � pravil � da bo gospo �popolnoma neznano � tujo gospo � Slikar (naenkrat spro��en, z bla�enim usmevom na ustih): �lo-vek � mora � zadihati � slednji� �e neko� zadihati! �(Glava mu pade na prsi. Roke se povesijo.) Drugi izmed gostov (se v grozi okrene, �epne): Blaznik! K. Dobida: Bene�ka revija evropske umetnosti M ed najve�je stalne umetnostne prireditve v Evropi spadamednarodna razstava upodabljajo�e umetnosti, ki se vr�iod 1. 1896 naprej vsako drugo leto v Benetkah. Lanskarazstava, ki je trajala od aprila do za�etka novembra, je bila �epetnajsta. V Benetkah se zbirajo predstavitelji umetnosti vsehevropskih dr�av in narodnosti, pa tudi izvenevropska umetnostje mnogokrat zastopana. Bene�ko razstavo opravi�eno pri�tevajonajobse�nej�im in najbolj obiskanim umetnostnim prireditvam,ker po svoji kakovosti lahko tekmuje s pari�kimi saloni in s sli�-nimi priredbami v drugih kulturnih sredi��ih. Med razstavijalci zavzemajo sorazmerno najve� prostora se-veda doma�ini. Ve�ino velike pala�e v mestnem parku, kjer sestalno vr�i razstava, so zasedli Italijani. V osrednji, najve�ji dvo-rani je bila kolektivna spominska razstava Giovannija Seganti-nija. Zbranih je bilo nad trideset slik, med njimi znana delaiz najva�nej�ih evropskih zbirk na Dunaju, v Berlinu, Bazlu in